Jedro

Delavcu pripada regres za letni dopust, ko pridobi pravico do izrabe letnega dopusta. Regres pripada delavcu enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta, delavec in delodajalec pa se lahko dogovorita tudi o drugačnem načinu izplačila tega prejemka, vendar mora pravdna stranka, ki se na to sklicuje, dokazati obstoj takšnega dogovora.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odst. delno spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka K. I., je dolžna tožeči stranki M. J., obračunati regres za letni dopust za leto 1995 v bruto znesku 103.690,00 SIT in po odbitku davka izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila, za leto 1996 obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 102.000,00 SIT in po odbitku davka izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila in za leto 1997 obračunati regres za letni dopust v bruto znesku 102.000,00 SIT in po odbitku davka izplačati neto znesek z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zahtevek za izplačilo zakonitih zamudnih obresti od zahtevanih bruto zneskov regresa za letni dopust, se zavrne." V ostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožniku izplačati regres za letni dopust za leto 1995 v znesku 103.690,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1995 dalje do plačila, za leto 1996 v znesku 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1996 dalje do plačila in za leto 1997 v znesku 102.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1997 dalje do plačila ter stroške postopka v znesku 38.250,00 SIT, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje se pritožuje tožena stranka in smiselno uveljavlja vse tri pritožbene razloge ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožnikov zahtevek stroškovno zavrne.

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v mejah pritožbenih razlogov preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in pri navedenem preizkusu ugotovilo, da je sodišče prve stopnje sicer ob popolno ugotovljenem dejanskem stanju zmotno uporabilo materialno pravo, saj je prisodilo regres za letni dopust v bruto znesku z zakonitimi zamudnimi obrestmi, kar pa delavcu ne pripada.

Med strankama ni sporno vprašanje ali je tožnik pridobil pravico do regresa za letni dopust, ampak trditev tožene stranke, da je bil s tožnikom sklenjen dogovor, da se regres za letni dopust izplačuje mesečno in sicer v okviru regresa za prehrano. Navedeno tožena stranka zatrjuje tudi v pritožbi, saj meni, da je tožniku vsak mesec v obliki regresa za prehrano izplačala dolgovani regres za letni dopust. Delavec ima v zvezi z delom pravico do povračila nekaterih stroškov, kamor poleg stroškov za prevoz na delo in z dela sodi tudi strošek za prehrano med delom, pripada pa mu tudi regres za letni dopust, ki delavcu, ki pridobi pravico do izrabe letnega dopusta pripada enkrat letno in se izplača do konca julija tekočega leta.

Povračilo vseh teh prejemkov ni zakonska pravica, ampak gre za pravico, ki je zagotovljena s kolektivnimi pogodbami. Delavec in delodajalec se sicer lahko dogovorita tudi o drugačnem načinu izplačevanja teh prejemkov, vendar pa v konkretnem primeru tožena stranka ni predložila nobenega dokazila o sklenjenem dogovoru, s katerim bi se tožnik pravici do regresa za letni dopust odpovedal oz.

dogovoril za drugačno vrsto poplačila regresa za letni dopust. Iz plačilnih listov tožnika od leta 1995 dalje jasno izhaja, da tožena stranka tožniku ni izplačevala regresa za letni dopust do katerega je tožnik nesporno upravičen. Zaključki sodišča prve stopnje so torej glede temelja tožbenega zahtevka povsem pravilni, ni pa prvostopenjsko sodišče pravilno ugodilo zahtevku po višini, ker je zavezalo toženo stranko k izplačilu regresa za letni dopust v bruto znesku in od bruto zneska priznalo tožniku tudi zakonite zamudne obresti. Dejstvo je, da je delavec upravičen do izplačila regresa za letni dopust v neto znesku, saj mora delodajalec za delavca obračunati davek od bruto zneska regresa za letni dopust. Po 16. členu Zakona o dohodnini (Ur.l. RS št. 71/93 - 87/97) se tudi regres za letni dopust šteje med prejemke iz delovnega razmerja, za katere se odmeri davek in sicer v višini, ki je določena z Uredbo o višini povračila stroškov v zvezi z delom in drugih prejemkov, ki se pri ugotavljanju davčne osnove priznavajo kot dohodek (Ur.l. RS št. 72/93, 43/94, 62/94 in 5/98). Ker delavcu pripada regres za letni dopust v neto znesku, mu od zapadlosti regresa za letni dopust delodajalec dolguje tudi zakonite zamudne obresti, vendar od neto zneska. Zato je pritožbeno sodišče zahtevek tožnika na izplačilo zakonitih zamudnih obresti od bruto zneska zavrnilo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo tako spremenilo, da je tožniku prisodilo neto zneske regresa, od zapadlosti neto zneska regresa pa tudi zakonite zamudne obresti. V ostalem pa so pritožbene navedbe neutemeljene, zato je sodišče druge stopnje v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.