Jedro

Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi ni zakonita, čeprav je tožnica z zamujanjem na delo v dneh, ko za to ni imela izrecnega dovoljenja nadrejenih delavcev, kršila svoje obveznosti iz delovnega razmerja, saj ne gre za tako hudo kršitev, zlasti če se upošteva razlog za zamude (skrb za nepokretnega starega očeta in čakanja na patronažno sestro) in dejstvo, da je tožnica podaljševala delo po koncu delovnega časa in se trudila zamujene ure nadomestiti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke ter: ugotovilo nezakonitost in razveljavilo izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjene med strankama dne 21. 1. 1991, ki jo je podala tožena stranka tožnici dne 27. 8. 2009 (1. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da tožnici prizna vse pravice iz dela po pogodbi o zaposlitvi z dne 21. 1. 1991 za delovno mesto „strojno zgibanje I“ od datuma nezakonitega prenehanja delovnega razmerja dalje, ji za navedeno obdobje vpiše delovno dobo in obračuna plače (pravilno: bruto nadomestilo plače) ter plača neto plače (pravilno: nadomestilo plače) z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 16. dne v mesecu (od mesečne plače) za pretekli mesec do plačila (2. točka izreka sodbe); naložilo toženi stranki, da je dolžna tožnici povrniti stroške postopka v znesku 857,76 EUR v osmih dneh od vročitve sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka roka do plačila (3. točka izreka sodbe).

Sklenilo je, da tožena stranka sama krije svoje stroške postopka.

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov, to je zaradi bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in zavrne tožbeni zahtevek oz. jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje kljub ugotovitvi, da je tožnica z zamudami na delo storila kršitve iz 31. in 32. člena ZDR zmotno presodilo, da teh kršitev ni mogoče opredeliti kot hujšo kršitev obveznosti iz delovnega razmerja, ki bi opravičevale izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. Navedlo je, da je bil zaradi teh kršitev delovni proces sicer moten, vendar ne v tolikšni meri, ker sicer tožena stranka tožnici ne bi ponovno dovolila, da zamudi tudi 3. in 5. 8. 2009. Takšno sklepanje ni pravilno, saj so v spisu dokazi, da je šlo pri tem za dovoljenje v sili, ne pa za predhodno odobritev. R.Š. je tožnici že takrat, ko je klicala v času, ko bi morala biti že v službi, to je malo pred 6.00 uro, jasno povedal, da naj na delo pride čim prej, vendar je 3. 8. prišla tik pred 12. uro, 5. 8. pa ob 10. uri. Takoj ko je prvič toliko zamudila, je R.Š. tožnici rekel, da če misli hoditi tako pozno, naj pove, da jo bodo dali v popoldansko izmeno, vendar se s tem ni strinjala. Sodišče njegove izpovedi ni upoštevalo. Sodišče je popolnoma nekritično sledilo le izpovedbi tožnice, da ni mogla v službo zaradi obiskov patronažne sestre, ki je hodila vsak drugi dan k staremu nepokretnemu očetu, čeprav tožena stranka o tem nikoli ni imela konkretnih podatkov. Sodišče tudi ni upoštevalo izpovedi priče N.K., da je zamude v juliju 2009 dovolila tožnici samo zato, ker tožnico dobro pozna in ve, da dokler ne doseže tega, kar želi, ne odneha. Tožnica je zamujala takoj zjutraj ob 6.00 uri, patronažne sestre pa pred 8.00 uro zjutraj ne hodijo na obiske k 100 let staremu človeku. Glede na izpovedbo tožnice, da je imela doma polnoletno hčer, ki je študirala, bi sodišče moralo upoštevati tudi dejstvo, da bi tožnica v poletnih mesecih skrb za starega očeta lahko uskladila s službenimi obveznostmi s pomočjo družinskih članov, pa tudi dejstvo, da je tožnica že 2. 6. 2009 dobila pisno opozorilo, ki kaže na to, da je imela tožena stranka s tožnico že prej probleme v zvezi z delovno disciplino. Nepravilen je tudi zaključek, da naj zadrževanje tožnice po končanem delu dne 3. 7. 2009 med 22. in 22.55 uro v poslovnih prostorih tožene stranke ne bi predstavljalo kršitve delovne obveznosti, saj ima delodajalec pravico delavcem dajati obvezna navodila, po katerih se morajo ravnati. Tožnica je večkrat ostala v poslovnih prostorih po končanem delu, čeprav tam ni bilo nikogar več, ponovno je zagnala stroj brez nadzora, zaradi tega bi lahko prišlo do napake ali nesreče. Odločitev sodišča je pristranska tudi v delu, ki se nanaša na očitke glede nevestnega in malomarnega dela 3. in 4. 8. 2009. Iz zagovora tožnice ni razvidno, da naj bi ji M.T. odredila, da naj kljub težavam nadaljuje delo, tak zaključek pa nasprotuje tudi prepričljivi izpovedbi priče R.Š., da je do dodatnih del pri izdelavi koledarjev prišlo zato, ker tožnica ni bila pozorna in je prepozno ustavila stroj, pa tudi izjavi N.K., da bi morala tožnica urejevalko M.T. poklicati takoj, ne pa šele potem, ko je bilo 400 neustreznih pol že zgibanih. Z zdravstvenimi težavami tožnica ni seznanila tožene stranke, zlasti pa iz obvestila bolnišnice ni razvidno, da naj bi zdravstvene težave imela še v času, ko ji je bilo vročeno pisno opozorilo z dne 2. 6. 2009 in odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami in dopolnitvami – ZPP) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Prvostopenjsko sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in sprejelo materialnopravno pravilno odločitev. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Tožena stranka je tožnici dne 27. 8. 2009 podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na podlagi 2. alinee 1. odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/2002, 103/2007 – ZDR). V ponovnem postopku je sodišče prve stopnje obravnavalo vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu. Pravilno je presodilo, da je tožnica sicer z zamujanjem na delo v dneh, ko za to ni imela izrecnega dovoljenja nadrejenih delavcev za kasnejši prihod na delo oz. ko je bila zamuda daljša od odobrene, kršila svoje obveznosti iz 31. in 32. člena ZDR, da pa ne gre za tako hudo kršitev obveznosti, zaradi katere bi bila utemeljena izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, zlasti če se upošteva razlog za zamude. Pritožba neutemeljeno dvomi v pravilnost dokazne ocene sodišča prve stopnje, saj ni nobenega dvoma o tem, da je tožnica na delo zamujala zaradi skrbi za nepokretnega starega očeta in čakanja na patronažno sestro. Tožnica je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, podaljševala delo po koncu delovnega časa in se je trudila zamujene ure nadomestiti. Pravilna je tudi presoja glede očitka tožnici, da se je dne 3. 7. 2009 po končanem delu med 22. in 22.55 uro neupravičeno zadrževala v prostorih družbe, za katerega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ne gre za takšno ravnanje, da bi lahko predstavljalo pomemben razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi. V odpovedi se namreč tožnici ne očita, da bi tega dne zagnala stroj in opravljala delo brez nadzora, zaradi česar bi lahko prišlo do napak ali nesreče, kar navaja tožena stranka v pritožbi, zato tudi v tem delu ni mogoče pritrditi pritožbi tožene stranke. Pritožbeno sodišče pa soglaša tudi s presojo prvostopenjskega sodišča v zvezi z očitkom nevestnega in malomarnega dela dne 3. in 4. 8. 2009 pri izdelavi 400 koledarjev, saj je pravilno ugotovilo, da za slabo kvaliteto izdelanih koledarjev tega dne ni odgovorna izključno tožnica, ampak tudi njene sodelavke. Delo je do 11.55 ure namesto tožnice – zaradi njene zamude na delo – opravljala druga delavka. Iz tožničine izpovedi izhaja, da je že na začetku dela opazila, da je perforacija pri koledarjih slaba, pole pa so skakale gor in dol, zato je slabe komade sprva izločala, nato pa ustavila stroj in poklicala M.T. ter jo o tem obvestila, sodelavka pa je odredila, naj kljub težavam nadaljuje z delom. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da ni mogoče le tožnici očitati, da je zaradi njenih napak prišlo do dodatnih del pri izdelavi 400 izvodov koledarjev.

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo izpovedi priče R.Š. oz. dejstva, da je bila tožnica že predhodno opozorjena na kršitve delovnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno zaključilo, da vse navedeno kaže na to, da je imela tožena stranka že prej določene probleme s tožnico v zvezi z disciplino, je pa po drugi strani utemeljeno upoštevalo tudi zdravstvene težave tožnice, ki so razvidne iz predloženih listin v spisu. Upoštevajoč vse navedeno je prvostopenjsko sodišče sprejelo pravilno odločitev in ugodilo tožbenemu zahtevku.

Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka, ker s pritožbo ni uspela oz. ker gre za spor o prenehanju delovnega razmerja (5. odstavek 41. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – Ur. l. RS, št. 2/2004 – ZDSS-1).