Jedro

Tožena stranka je tožniku v izpodbijani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je z lažnim prikazovanjem okoliščin nastanka poškodbe na vozilu skušal doseči, da bi mu zavarovalnica izplačala odškodnino. Ker tožena stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni uspela dokazati, da je tožnik storil očitano kršitev, je izpodbijana izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita.

Izrek

Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Stranki sami krijeta svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta sklepa o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 14. 9. 2011 in z dne 5. 8. 2011 nezakonita in se razveljavita ter da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, zato ga je tožena stranka dolžna prijaviti v pokojninsko, zdravstveno in invalidsko zavarovanje za čas brezposelnosti (od 6. 12. 2011 dalje), mu priznati delovno dobo in pozvati tožnika na delo, mu obračunati za čas od 6. 12. 2011 dalje nadomestilo plače v bruto znesku 1.419,30 EUR mesečno, od tega zneska plačati davke in prispevke za socialno varnost in neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posamezne mesečne plače v plačilo, to je od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, vse v 8 dneh, da ne bo izvršbe (I., II., III. točka izreka).

Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek v delu, ki je glasil: Tožena stranka je dolžna izplačati tožniku razliko plače za vsak mesec od 23. 9. 2011 dalje, ko je tožnik prejemal nižjo mesečno plačo od zneska 1.419,30 EUR in od te plače obračunati in plačati davke in prispevke za socialno varnost ter neto zneske izplačati tožniku skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 1.013,06 EUR, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (V. točka izreka). Tožena stranka sama krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotnega in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zaradi napačne uporabe materialnega prava ter zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V pritožbi navaja, da je sodišče zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje ter napačno uporabilo materialno pravo zato, ker je izvedlo zgolj tožnikove dokaze, ni pa sledilo navedbam tožene stranke in izpovedbi priče A.A.. Sodišče se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je v primerih, ko je v predkazenskem postopku osumljenec policist, v skladu z veljavno zakonodajo vodi predkazenski postopek Specializiran oddelek pri Vrhovnem državnem tožilstvu, kateremu je bila odstopljena prav vsa dokumentacija vključno z izvedenskim mnenjem dr. A.B.. Tožena stranka je dolžna upoštevati 199. člen Zakona o državnem tožilstvu v povezavi z 2. odstavkom 198. člena ZDT-1, iz katerega je razvidno, da mora vodja krajevno pristojnega Okrožnega državnega tožilstva oziroma vodja pristojne uprave oziroma enote policije nemudoma obvestiti vodjo Specializiranega državnega tožilstva Republike Slovenije v zadevah, glede katerih je podana pristojnost SDT in mu po 2. odstavku 192. člena brez odlašanja posredovati spisne zadeve z vsemi zbranimi dokazi. Ker torej tožena stranka ni več fizično posedovala izvedenskega mnenja dr. A.B., le tega tudi ni mogla predložiti sodišču. Tožena stranka je predlagala, da sodišče pridobi spis pri SDT in Zavarovalnici ter še posebej izvedensko mnenje A.B.. Sodišče je dokazni predlog sprejelo, nato pa na obravnavi dne 21. 2. 2012 toženo stranko, čeprav je le-ta pojasnila, da z mnenjem ne razpolaga in kje se nahaja, pozvalo na predložitev ter zavrnilo dokazni predlog tožene stranke naj to zahteva sodišče. Zato tožena stranka meni, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev pravil postopka s tem, ko je stranki obravnavalo neenakopravno. Tako je ostalo dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izredno odpoved popolnoma nerazjasnjeno, sodba pa nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče pa tudi ni ocenilo izpovedbe priče A.A., ki je večkrat poudaril, da če bi avto s takšno hitrostjo udaril v drevo na strmem delu in ob takšnem nagibu bi avto sigurno zdrsel v dolino. Pri tem pa je povedal, da si je tudi izvedenec dr. A.B. kraj nezgode ogledal. Prav tako je priča A.A. opozoril, da so policijske skice nestrokovno narejene oziroma, da niso bile dobro narejene, saj bi se avto, v kolikor bi le te držale, zapeljal na takšni brežini v dolino (40 do 50 m globoko). Sodišče je na strani 13 sodbe najprej pritrdilo toženi stranki, da bi dejanje v kolikor ga bi tožnik dejansko storil imelo vse znake kaznivega dejanja goljufije, nato pa je napačno zaključilo, da tožena stranka tega pred sodiščem ni dokazala. Takšna razlaga je nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju. Pogoji za ugotavljanje obstoja razloga izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi niso ugotovitve, da je delavec storil kaznivo dejanje, temveč je zato pristojno kazensko sodišče, pač pa ugotovitev obstoja razlogov za sum, da gre za ravnanje, ki ima znake kaznivega dejanja, kar pomeni takšno kršitev delovnih obveznosti, da opravičuje izrečen ukrep. Sodišče je celo zapisalo, da tožniku ni mogoče očitati fingirane prometne nesreče (kar ni pristojnost delovnega sodišča) in zaključilo, da tožena stranka ni uspela dokazati, da je dejanje storil, kar pa je pristojnost tožilstva. Tožena stranka kot delodajalec je v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi dolžna upoštevati le pogoje, ki jih določa ZDR in sicer, da delavcu vroči pisno obdolžitev ter se mu omogoči zagovor. Tem pogojem pa je v konkretnem primeru zadostila, saj je tožena stranka tožnika v skladu s 83. členom ZDR obvestila o uvedbi postopka izredne odpovedi, obrazložila razlog za nameravano izredno odpoved ter tožnika povabila na zagovor, ki se ga je tudi udeležil, zato so neutemeljene tožnikove navedbe, da tožena stranka sploh ni izvedla ustreznega dokazovanja v postopku izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodišče je zagrešilo tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodišče pa se tudi ni opredelilo do poziva tožene stranke, da uporabi institut 2. odstavka 118. člena ZDR, saj je tožena stranka podala obširne navedbe, zakaj šteje da je porušeno zaupanje med strankama in kakšno ravnanje se pričakuje od policista. Tožena stranka priglaša stroške postopka.

Zoper zavrnilni del izpodbijane sodbe (IV. točka izreka), s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožeče stranke zaradi izplačila razlike za vsak mesec od 23. 9. 2011 dalje, ko je tožnik prejemal nižjo mesečno plačo od zneska 1.419,30 EUR, se pritožuje tožnik zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi tožnika ugodi in izpodbijani del sodbe razveljavi ter zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. V pritožbi navaja, da tožena stranka ni ugovarjala, da je s sklepom o prepovedi opravljanja dela z dne 22. 7. 2011 le-ta postal pravnomočen in da je zato zahtevek tožnika v tem delu neutemeljen. Tako je sodišče prve stopnje odločalo o očitno nespornih dejstvih, zaradi česar je v tem delu bistveno preseglo svoja pooblastila in kršilo določila ZPP na škodo tožeče stranke s tem, ko je zavrnila zahtevek tožnika za izplačilo premalo izplačanih plač ter obračun davkov in prispevkov za obdobje od 23. 9. 2011 do 6. 12. 2011. Sodbe se v tem delu tudi ne da preizkusiti, zato je vsekakor podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je spregledalo, da je bila podlaga za izdajo sklepa o prepovedi opravljanja dela z dne 22. 7. 2011 prav izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, katero pa tožeča stranka v tem postopku uspešno izpodbija. Z razveljavitvijo izredne odpovedi odpade pravna podlaga tožene stranke za premalo izplačano plačo za obdobje, ko je tožniku bilo prepovedano opravljanje dela in je torej zahtevek za izplačilo razlike do celotne mesečne plače in prispevkov za omejeno obdobje v celoti utemeljen. Povsem zmoten je materialnopravni zaključek sodišča prve stopnje, da bi lahko tožnik skladno z določili ZDR uveljavljal oziroma izpodbijal tudi sklep o prepovedi opravljanja dela. Takšno razlagovanje sodišča prve stopnje namreč pomeni, da bi iz enega postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi nastalo več sodnih postopkov. Dosedanja sodna praksa slovenskih sodišč je jasna, saj je tožnikov pooblaščenec v različnih postopkih z identičnim zahtevkom uspel v celoti in nikoli ni bilo govora o kakšnem sodnem izpodbijanju sklepov o prepovedi opravljanja dela. Tožnik priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo navedla, da je tožnik dne 22. 7. 2011 dobil vročen sklep, s katerim mu je bilo prepovedano opravljanje dela, zoper katerega je tožnik dne 29. 7. 2011 vložil pritožbo, ki pa jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom št. ... z dne 14. 9. 2011 zavrnila. Komisija je tožnika v pravnem pouku sklepa izrecno poučila o možnosti vložitve tožbe, ki pa je tožnik v zakonitem roku ni vložil. Tožnik je namreč zadnji dan roka za vložitev tožbe dne 24. 10. 2011, vložil tožbo le zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja, pri tem pa je izrecno zahteval zgolj razveljavitev navedenih dveh sklepov. Tožnik je v tožbenem zahtevku res navedel, da naj sodišče razsodi, da je upravičen do izplačila razlike za vsak mesec od 23. 9. 2011 dalje, ko je prejemal nižjo mesečno plačo od zneska 1.419,30 EUR in da mora tožena stranka od te plače obračunati in plačati davke in prispevke ter nato neto zneske izplačati tožniku, vendar pa tožnik v predmetnem tožbenem zahtevku ni zahteval razveljavitve sklepa o prepovedi dela, pa tudi ni vložil samostojne tožbe za razveljavitev spornih sklepov. Zato tožena stranka meni, da je sodišče v točki IV. izpodbijane sodbe pravilno odločilo, ko ni poseglo v že pravnomočna delovnopravna akta, kakor tudi da je pravilno ugotovilo, da tožbeni zahtevek v tem delu ni utemeljen. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb postopka, tudi ne tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo.

O pritožbi tožene stranke: Neutemeljena je pritožbena trditev tožene stranke, da je sodišče zagrešilo bistveno kršitev določb postopka iz 14. in 15. točke 339. člena ZPP in da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbi v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Sodba je razumljiva, ima razloge o vseh odločilnih dejstvih in jo je možno preizkusiti, vprašanje njene pravilnosti pa je stvar uporabe materialnega prava. Zatrjevana protispisnost zaradi ugotavljanja elementov kaznivega dejanja glede na pisno izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi tožene stranke s strani sodišča ni podana, sodišče je le pravno interpretiralo izredno odpoved, pri čemer je ostalo v okviru vsebine izredne odpovedi in trditev tožene stranke. Neutemeljeno pa je tudi smiselno uveljavljanje kršitev 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je sodišče zadostno obrazložilo, zakaj so bili zavrnjeni določeni dokazni predlogi tožene stranke. Tožena stranka je predlagala, da sodišče pridobi spis pri Specializiranem državnem tožilstvu Republike Slovenije in Zavarovalnici ter še posebej izvedensko mnenje A.B.. Neutemeljena je pritožbena trditev, da je sodišče bistveno kršilo določbe pravil postopka in stranki obravnavalo neenakopravno, ko je toženi stranki naložilo predložitev izvedenskega mnenja A.B., čeprav je tožena stranka pojasnila, da z mnenjem ne razpolaga in kje se mnenje nahaja ter predlagala sodišču, da ga pridobi. Navedeno ne predstavlja bistvene kršitve pravil postopka, ampak gre za izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja. Skladno z 2. odstavkom 213. člena ZPP se sodišče odloča, kateri dokazi se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev, zato zavrnitev dokaznega predloga ne predstavlja kršitve določb postopka, lahko pa vpliva na popolnost oziroma pravilno ugotovitev dejanskega stanja. Skladno s 1. odstavkom 7. člena ZPP morajo stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerim ta dejstva dokazujejo. Obstaja povezanost med trditvenim in dokaznim bremenom, kar pomeni, da ne zadošča, da bi stranka le predlagala izvedbo določenih dokazov, temveč mora hkrati navesti tudi okoliščine, ki jih dokazuje s predlaganimi dokazi. Dolžnost stranke je torej, da zatrjuje za odločitev relevantna dejstva in predlaga zanje dokaze. Pomanjkljive trditvene podlage stranke ne more dopolnjevati s svojim zaslišanjem ali z izvedbo drugih dokazov kot npr. s postavitvijo izvedenca oziroma zaslišanje izvedenca, kot to v postopku predlaga tožena stranka. V skladu z razpravnim načelom iz 1. odstavka 7. člena ZPP so namreč za zbiranje procesnega gradiva oziroma navajanja dejstev odgovorne stranke. Sodišče prve stopnje je sicer na naroku dne 19. 1. 2012 sprejelo dokazni sklep, da se dovoli dokaz s pridobitvijo in z vpogledom spisa pri Vrhovnem državnem tožilstvu v zvezi s postopkom izredne odpovedi, ki ga je vodila tožena stranka in pridobitvijo spisa Zavarovalnice A. vključno z izvedenskim mnenjem, ki bi ga naj v tej zadevi izdelal izvedenec A.B.. Sodišče prve stopnje je nato Specializirano državno tožilstvo Republike Slovenije zaprosilo za podatke na podlagi 13. člena Zakona o sodiščih in sicer, da bi VDT poslalo na vpogled spis v zadevi „A.C., prijava kaznivega dejanja“. Prav tako je zaprosilo Zavarovalnico A. d.d., da bi sodišču poslala na vpogled spis povezan s škodnim dogodkom z dne 6. 3. 2011, v katerem je bil udeležen tožnik A.C., čeprav ni bilo nobenega razloga, da je na tak način sodišče poskusilo pridobiti izvedensko mnenje sodnega izvedenca A.B.. Navedeno mnenje je bila dolžna predložiti tožena stranka ne glede na to, da je kasneje vso dokumentacijo v zvezi s tožnikom odstopila v skladu z veljavno zakonodajo Specializiranemu državnemu tožilstvu RS, saj je bilo izvedensko mnenje podlaga za izdajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Na zaprosilo sodišča je poslala sodišču spis Zavarovalnica A. ter Policijska postaja B., Specializirano državno tožilstvo RS pa ni odgovorilo. Zato je senat sprejel sklep, da se dovoli dokaz z vpogledom izvedeniškega mnenja, katerega naj predloži tožena stranka, zavrnilo pa je predlog tožene stranke, da naj sodišče to mnenje zahteva od zavarovalnice, saj v spisu, ki ga je sodišču poslala Zavarovalnica A. navedenega mnenja ni bilo.

Zakon o javnih uslužbencih (ZJU, Ur. l. RS, št. 56/2002 in naslednji) v 154. členu določa, da pogodba o zaposlitvi javnega uslužbenca preneha veljati na načine, ki jih določa Zakon o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji). V skladu s 1. odstavkom 110. člena in 1. in 2. alineo 1. odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi določeni z zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. Za izredno odpoved je torej bistveno takojšnje prenehanje pogodbenega razmerja. Delodajalec lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, če delavec krši pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja in po 2. alinei, če delavec naklepoma ali iz hude malomarnosti krši pogodbene ali druge obveznosti iz delovnega razmerja.

Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi z dne 5. 8. 2011, na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR, ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja goljufije po 211. členu KZ-1 v povezavi z 38. členom KZ-1, zaradi česar z njim ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja niti do izteka odpovednega roka. V obrazložitvi sklepa je tožena stranka navedla, da naj bi tožnik podal prijavo škodnega primera iz zavarovanega avtomobilskega kaska, poškodbe pa niso posledica prometne nesreče z dne 6. 3. 2011, kar kaže na to, da je le-ta z lažnim prikazovanjem okoliščin nastanka poškodbe na vozilu skušal doseči, da bi mu zavarovalnica izplačala odškodnino. Tožena stranka je v obrazložitvi odpovedi navedla, da je bilo s pridobitvijo obvestila zavarovalnice in izvedeniškega mnenja nesporno ugotovljeno, da do prometne nesreče, ki so jo na podlagi prijave javnega uslužbenca obravnavali policisti Policijske postaje B. in ki jo je javni uslužbenec opisal v prijavi škodnega primera iz zavarovanja avtomobilskega kaska ter v odškodninskem zahtevku ni prišlo na navedenem kraju in na opisan način, kar je javni uslužbenec prav gotovo vedel, vendar je z lažnim prikazovanjem okoliščin nastanka poškodbe na osebnem vozilu skušal doseči, da bi zavarovalnica izplačala odškodnino.

Sodišče prve stopnje je na podlagi ocene vseh izvedenih listinskih dokazov in izpovedi zaslišanega tožnika ter prič (tožena stranka ni predložila izvedenskega mnenja sodnega izvedenca A.B.) ugotovilo, da je dne 6. 3. 2011 prišlo do prometne nezgode opisane na način, kot je izpovedal tožnik. Opis nezgode sta v celoti potrdili sopotnici v tožnikovem vozilu A.D. in A.E.. Prav tako pa iz spisa Policijske postaje B. izhaja, da sta bila na kraju prometne nesreče policista A.F. in A.G., ki sta opravila ogled na kraju nezgode ter opisala položaj vozila, ki je imelo vidne sledi trčenja v drevo, na vozišču pa so bile vidne sledi rdeče barve. Policist A.F. je izpovedal, da tožnika ne pozna, glede ugotovitev na kraju prometne nesreče pa je izpovedal skladno z navedbami v spisu Policijske postaje B.. Prav tako sta tudi priča A.G. in A.H. izpovedala skladno s tožnikovo izpovedjo. Sodišče je tudi ocenilo izpoved priče A.A. in po oceni vseh izvedenih dokazov je pravilno zaključilo, da tožena stranka, na kateri je dokazno breme po 2. odstavku 82. člena ZDR, ni dokazala, da je tožnik očitane kršitve tudi dejansko storil. Povsem neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila postopka, ker ni pribavilo listinskih dokazov (izvedenskega mnenja) ter je zato ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Saj kot je pritožbeno sodišče že zapisalo je sodišče prve stopnje sledilo toženi stranki in poskušalo pridobiti izvedensko mnenje izvedenca A.B. pri SDT, vendar ker le-to na zaprosilo sodišča ni odgovorilo in tudi ni poslalo izvedenskega mnenja, je sodišče pravilno zahtevalo, da to mnenje predloži tožena stranka, saj bi tožena stranka mnenje bila dolžna predložiti že na pripravljalnem naroku dne 19. 1. 2012, ko je kot dokaz navajala izvedensko mnenje izvedenca A.B.. Iz dejanskega stanja, ki ga je sodišče prve stopnje ugotovilo na podlagi obsežnega dokaznega postopka izhaja jasna dokazna ocena: tožena stranka ni dokazala, da je tožnik storil očitane kršitve, navedene v sklepu o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2011. Ob taki dejanski ugotovitvi pa je pravilna odločitev, da ni dokazan odpovedni razlog, na podlagi 1. in 2. alinee 1. odstavka 111. člena ZDR. Tožena stranka se tudi neutemeljeno sklicuje, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do poziva tožene stranke v odgovoru na tožbo, da sodišče uporabi institut 2. odstavka 118. člena ZDR. Sodišče se je namreč do predlagane razveze pogodbe o zaposlitvi ob uporabi določila 118. člena ZDR opredelilo in to tudi obrazložilo.

K pritožbi tožnika: Neutemeljena je pritožba tožnika, da s tem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek tožnika za izplačilo razlike plače za vsak mesec od 23. 9. 2011 dalje, ko je tožnik prejemal nižjo mesečno plačo od 1.419,30 EUR in od te plače obračunati in plačati davke in prispevke, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj je odločalo povsem mimo podane trditvene podlage pravdnih strank. Tožena stranka je tožniku dne 22. 7. 2011 izdala sklep o prepovedi opravljanja dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. V sklepu je navedla, da v času prepovedi opravljanja dela ima policist (tožnik) pravico do nadomestila plače v višini polovice njegove povprečne plače v zadnjih treh mesecih pred uvedbo postopka izredne odpovedi. Zoper navedeni sklep je tožnik dne 29. 7. 2011 vložil pritožbo, ki jo je Komisija za pritožbe iz delovnega razmerja s sklepom z dne 14. 9. 2011 kot neutemeljeno zavrnila. V pravnem pouku sklepa je bil tožnik poučen, da lahko zoper sklep vloži tožbo, vendar je tožnik vložil tožbo le zoper sklep o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 5. 8. 2011 ter sklep Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 14. 9. 2011. Sklicevanje tožnika oziroma njegovega pooblaščenca na dosedanjo sodno prakso, na podlagi katere je tožnikov pooblaščenec v različnih postopkih vselej z zahtevkom uspel v celoti in nikoli ni bilo govora o kakšnem sodnem izpodbijanju sklepov o prepovedi opravljanja dela, pa pritožbeno sodišče obrazlaga, da je ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90 do 71/93) v 98. členu izrecno določal, da delavec, ki je odstranjen z dela iz organizacije oziroma pri delodajalcu in prejema nadomestilo iz 2. odstavka 96. člena tega zakona, ima za ta čas pravico, da mu organizacija oziroma delodajalec izplača razliko do polnega zneska plače, ki bi jo dobil, če bi delal, če je disciplinski postopek zoper njega z dokončno odločbo ustavljen, če je delavec z pravnomočno odločbo oproščen ali če so v postopku odločitve o prenehanju delovnega razmerja zaradi neupravičenega izostanka pet zaporednih delovni dni ugotovi, da delavec ni neupravičeno izostal z dela. Torej delavec je v skladu z navedeno določbo ZDR/90, že na podlagi zakona pridobil pravico zahtevati plačilo razlike nadomestila.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Stranki s pritožbo nista uspeli, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da sami krijeta svoje stroške pritožbe v skladu s 1. odstavkom 165. člena ZPP ter 154. člena ZPP. Ker odgovor na pritožbo tožene stranke ni pripomogel k rešitvi zadeve, tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo (2. odstavek 165. člena ZPP v povezavi s 155. členom ZPP).