Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za izločitev uradne osebe iz postopka v upravni zadevi, ki se vodi zaradi odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem. S tem sklepom pa prvostopenjski organ ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je prvostopenjski organ sprejel v okviru postopka odločanja o glavni stvari odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka. Ker je izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje odločitev procesne narave, ki se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega upravnega postopka, ni dokončni upravni akt v smislu prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan.
I. Tožba se zavrže. II. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.
1. Tožnik je vložil tožbo zoper sklep Upravne enote Grosuplje (v nadaljevanju prvostopenjski organ) št. 100-61/2018-4 (01) z dne 11. 6. 2018 (v nadaljevanju izpodbijani sklep), s katerim je prvostopenjski organ odločil, da se tožnikov predlog za izločitev uradne osebe A.A. iz postopka v upravni zadevi št. 330-1087/2018, ki se vodi zaradi odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, zavrne (1. točka izreka), ter da posebni stroški v tem postopku niso nastali (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je tožnik pri prvostopenjskem organu podal zahtevo za izločitev uradne osebe v postopku št. 330-1087/2018, v kateri je navedel, da uradna oseba vodi postopek nezakonito in bistveno krši materialno pravo, ter da zato zahteva njeno zamenjavo. Prvostopenjski organ je presodil, da je tožnik navedel zgolj svoje osebno mnenje oziroma prepričanje, pri tem pa svojih navedb ni izkazal oziroma zanje ni predložil dokazil, niti ni podal nobenega izločitvenega razloga po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Zato je zahtevo za izločitev uradne osebe kot neutemeljeno zavrnil. 2. Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano (v nadaljevanju drugostopenjski organ) je z odločbo z dne 25. 7. 2018 zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.
3. Tožnik v tožbi navaja, da je izpodbijani sklep napačen, da se v postopku pred njegovo izdajo ni ravnalo po pravilih postopka, da dejansko stanje ni bilo pravilno in popolnoma ugotovljeno, ter da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Dalje navaja, da je vodja postopka A.A. izdala sklep o združitvi postopkov, in kljub tem da ta sklep še ni bil dokončen, razpisala narok za ustno obravnavo ter nato izdala še sklep o preložitvi ustne obravnave in poziv na podajo izjave. S tem je, še preden je bil sklep o združitvi postopkov dokončen in pravnomočen, nadaljevala s procesnimi dejanji, s čimer je bistveno kršila pravila postopka in nezakonito vodila upravni postopek. Sklicuje se tudi na 236. člen ZUP. Predlaga, naj sodišče izpodbijani sklep odpravi in spremeni tako, da se ugotovi, da se uradna oseba A.A. izloči iz postopka v upravni zadevi št. 330-1087/2018, da ne sme v tej zadevi do pravnomočne odločitve o tem zahtevku opravljati nobenih procesnih dejanj, razen tistih, ki se ne smejo odlagati, ter da se razveljavijo vsa postopkovna ravnanja in akti, izvedeni in izdani z njene strani v tej zadevi. Hkrati tudi zahteva, naj sodišče odloži izvršitev izpodbijanega sklepa do pravnomočne odločbe, ker naj bi se mu z izvršitvijo izpodbijanega sklepa prizadela težko popravljiva škoda, zaradi pristranskega vodenja postopka pa bi bil lahko oškodovan pri prodaji nepremičnine, ki je predmet postopka, poleg tega pa odložitev izvršitve tudi ne bi prizadela javne koristi ali koristi nasprotnih strank, saj bi bila pravilna in zakonita izvedba postopka v korist vsem vpletenim.
K točki I. izreka:
4. Tožba ni dovoljena.
5. Sodišče mora ob predhodnem preizkusu tožbe preizkusiti, ali ni podan kateri od razlogov iz 1. do 8. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1); na te razloge mora, kot določa drugi odstavek 36. člena ZUS-1, paziti po uradni dolžnosti ves čas trajanja postopka. V 4. točki prvega odstavka 36. člena ZUS-1 je določeno, da sodišče tožbo s sklepom zavrže, če ugotovi, da akt, ki se izpodbija s tožbo, ni upravni akt oziroma akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu.
6. Po prvem odstavku 2. člena ZUS-1 se v upravnem sporu odloča o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika; o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Drugi odstavek istega člena opredeljuje upravni akt kot upravno odločbo ali drug javnopravni, enostranski, oblastveni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi posameznika ali druge osebe, ki je lahko stranka v postopku izdaje akta. V drugem odstavku 5. člena ZUS-1 je določeno, da se lahko v upravnem sporu izpodbijajo tisti sklepi, s katerimi je bil postopek odločanja o izdaji upravnega akta obnovljen, ustavljen ali končan.
7. Predmet obravnavanega upravnega spora je sklep, s katerim je prvostopenjski organ zavrnil tožnikov predlog za izločitev uradne osebe iz postopka v upravni zadevi št. 330-1087/2018, ki se vodi zaradi odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem. S tem sklepom pa prvostopenjski organ ni vsebinsko odločil o kakšni materialnopravno določeni pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnika. Gre zgolj za vmesno oziroma procesno odločitev, ki jo je prvostopenjski organ sprejel v okviru postopka odločanja o glavni stvari odobritve pravnega posla pri prometu s kmetijskim zemljiščem, in je namenjena izključno zakonitemu poteku tega postopka.
8. Ker je torej izpodbijani sklep procesni sklep, saj vsebuje odločitev procesne narave, ki se nanaša zgolj na izvedbo konkretnega upravnega postopka, ni dokončni upravni akt v smislu prej citiranega prvega odstavka 2. člena ZUS-1. Poleg tega tudi ne gre za sklep iz drugega odstavka 5. člena ZUS-1, saj z njim postopek odločanja o izdaji upravnega akta ni obnovljen, ustavljen ali končan. Sodišče pripominja, da to še ne pomeni, da tožnik za predmetno odločitev sploh ne bi imel pravnega sredstva. Zoper dokončno odločbo, izdano v postopku, bo lahko namreč v upravnem sporu uveljavljal tudi očitke o tem, da bi morala biti uradna oseba izločena iz postopka (razlog iz 2. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1).
9. Ker glede na to izpodbijani sklep ni akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je sodišče tožbo na podlagi 4. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 kot nedovoljeno zavrglo.
10. Sodišče se do preostalih tožbenih navedb ni opredeljevalo, saj je tožbo zavrglo že iz procesnega razloga. Iz istih razlogov, ker niso podane procesne predpostavke za vsebinsko obravnavo tožbe, tudi ni razpisalo glavne obravnave in izvajalo dokazov.
K točki II. izreka:
11. Zahteva za izdajo začasne odredbe ni dovoljena.
12. Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi in koristi nasprotnih strank. Po tretjem odstavku istega člena lahko tožnik iz enakih razlogov zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno.
13. Ker je po navedenih določbah ZUS-1 procesna predpostavka za odločanje o začasni odredbi, da o glavni stvari v upravnem sporu še ni bilo (pravnomočno) odločeno, v obravnavani zadevi pa je sodišče pravnomočno odločilo o tožbi (točka I. izreka tega sklepa), tožnik ne izkazuje (več) pravnega interesa za izdajo začasne odredbe, zato je sodišče njegovo zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrglo (točka II. izreka tega sklepa).