Jedro

Spor majhne vrednosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo v sporu majhne vrednosti je sodišče prve stopnje tožencu naložilo, da tožnici v roku 8 dni plača kapitalizirano glavnico v višini 578,10 EUR, in sicer znesek 263,60 EUR po računu 01-01-762 z dne 31. 8. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2019 do plačila, 281,58 EUR po računu 01-01-859 z dne 30. 9. 2018 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2019 do plačila, 32,92 EUR po obračunu zamudnih obresti na dan 9. 7. 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve izvršbe dne 26. 8. 2019 do plačila ter izvršilne stroške v višini 147,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 9. 2019 do plačila (I. točka izreka). Toženca je zavezalo še, da tožnici povrne pravdne stroške v višini 183,33 EUR v roku 8 dni po vročitvi prvostopenjske sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje toženec zaradi bistvenih kršitev določb postopka ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja, da je sodišče prve stopnje bistveno kršilo določbe postopka s tem, ko je v nasprotju z določbami Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pri presoji v zadevi upoštevalo še tretjo pripravljalno vlogo tožnice z dne 29. 11. 2019. Napačno pa je kot vlogo v postopku upoštevalo tudi drugo pripravljalno vlogo tožnice, saj ta v tej vlogi ne navaja ničesar drugega, kot je navedla v prvi pripravljalni vlogi, na katero je toženec odgovoril z vlogo z dne 9. 12. 2019. Na zadnjo pripravljalno vlogo tožnice toženec res ni odgovoril, saj je že posredoval svoja stališča in predložil dokaze. Po prepričanju pritožbe je prvostopenjsko sodišče bistveno kršilo določbe postopka tudi zato, ker ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in strank. Ob tako podanem dokaznem predlogu je toženec namreč jasno povedal, da zaslišanja ne misli opraviti na sedežu tožnice, temveč izrecno pred sodnikom in na sodišču. Pritožnik sicer navaja, da se v dejansko stanje ne spušča, vendar izpostavlja, da so cene, ki jih je predložila tožnica, vsekakor pretirane in večkrat presegajo vrednost postavljenih signalnih naprav na cesti. Sodišče prve stopnje pa se ni opredelilo tudi do predloženih fotografij ter računa K. R. Ob tem dodaja še, da je bil neoziraje na to, da toženec zavrnitve ni predložil v postopku, tožničin račun nesporno reklamiran, saj to priznava tožnica sama. Kot neobrazloženo pa toženec graja tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev, saj v obrazložitvi izpodbijane sodbe ni opredeljeno, na kaj se znesek 183,33 EUR nanaša. Glede na navedeno toženec sodišču druge stopnje smiselno predlaga, da njegovi pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožnice zavrne, podrejeno pa naj jo razveljavi in zadevo sodišču prve stopnje vrne v novo odločanje.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo pritožbene navedbe toženca v celoti prereka in se zavzema za zavrnitev pritožbe ter potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje v sporu majhne vrednosti, upoštevaje omejitev pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 458. člena ZPP, preizkusilo v okviru pritožbenih navedb. Pri tem je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena ZPP pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu naslovno sodišče procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti in jih zatrjuje tudi pritožba, ne ugotavljala, saj ima izpodbijana sodba razloge o vseh odločilnih dejstvih tako, da jo je mogoče preizkusiti. Podana ni niti kršitev določb postopka relativne narave iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zaradi neizvedbe naroka za glavno obravnavo ter posledično dokaza z zaslišanjem pravdnih strank in prič uveljavlja pritožba. Glede na ugotovljeno pravno relevantno dejansko stanje pa je odločitev z izpodbijano sodbo tudi materialnopravno pravilna.

6. Predmetni pravdni postopek je v teku po razveljavitvi sklepa o izvršbi na podlagi verodostojne listine (drugi odstavek 62. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ). V tem tožnica, javno komunalno podjetje v lasti občine M.T., kot izvajalec javne gospodarske službe rednega vzdrževanja občinskih cest od toženca kot solastnika nepremičnine parc. št. X k.o. V.G. terja plačilo stroškov zavarovanja ob parceli toženca ležeče občinske ceste zaradi nevarnosti porušenja hiše in padanja opek nanjo v višini 578,10 EUR s pripadki. Zgoraj navedeno, kot tudi dejstvo, da je tožnica toženca kot solastnika zgoraj navedene nepremičnine do 1/3 celote z računoma z dne 31. 8. 2018 in z dne 30. 9. 2018 (priloga A2 in A3) bremenila za plačilo tretjine za zavarovanje občinske ceste potrebnega stroška, med pravdnima strankama v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno. Sporna pa je bila obveznost toženca iz tega naslova tako po temelju kot po višini, saj je toženec zatrjeval, da s tožnico ni bil v nobenem poslovnem odnosu kot tudi, da je za zahtevan znesek pretiran.

7. Glede na omejenost pritožbenih razlogov v sporu majhne vrednosti (prvi odstavek 458. člena ZPP)1 velja pritožniku, kar nenazadnje smiselno ugotavlja že sam, pojasniti najprej, da je sodišče druge stopnje na prvostopenjske dejanske ugotovitve vezano. Nasprotno velja le, kadar so te posledica zmotnega materialnopravnega pristopa pri obravnavanju zadeve ali v sporu majhne vrednosti upoštevne procesne kršitve iz drugega odstavka 339. člena ZPP. O tem pa v obravnavanem primeru ni mogoče govoriti, kakor izhaja iz obrazložitve v nadaljevanju. V sporu majhne vrednosti sprejeti odločitvi toženec ne more nasprotovati niti s sklicevanjem na kršitve določb postopka relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Sem je v celoti uvrstiti njegove pritožbene navedbe o tem, da je sodišče prve stopnje pri odločanju v zadevi prekoračilo v sporu majhne vrednosti sicer že z zakonsko dikcijo omejeno (451. in 452. člen ZPP2) upoštevno procesno gradivo pravdnih strank (pravočasne trditve o dejstvih in v zvezi s temi predlagani dokazi). Tudi sicer pa velja tožencu odvrniti, da je tožnica z vlogo z dne 29. 11. 2019, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo dne 2. 12. 2019 (list. št. 43), zgolj predložila dokazni listini (specifikacija del k računu št. 01-01-762 in št. 01-01-859 - priloga A14), ki sta kot prilogi njene prve pripravljalne vloge z dne 26. 11. 2019 izostali in torej ne gre za dodatno pripravljalno vlogo tožnice.

8. V kolikor toženec s pritožbenimi navedbami, da sodišče prve stopnje ni izvedlo predlaganih dokazov z zaslišanjem prič in strank, kar sicer pomeni uveljavljanje procesne kršitve iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki v sporu majhne vrednosti ni upoštevni pritožbeni razlog, smiselno zatrjuje bistveno kršitev določb postopka, ker je sodišče prve stopnje v predmetnem sporu odločilo brez oprave naroka za glavno obravnavo, mu velja odvrniti, da je sodišče prve stopnje tako ravnalo upravičeno. Kot je pravilno pojasnjeno že v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, postopek v sporu majhne vrednosti po prvem odstavku 450. člena ZPP poteka na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj. Skladno s prvim odstavkom 454. člena ZPP lahko sodišče, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma po prejemu pripravljalnih vlog ugotovi, da med strankami ni sporno dejansko stanje in da ni drugih ovir za izdajo odločbe, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, izda odločbo o sporu brez razpisa naroka. Po drugem odstavku 454. člena ZPP lahko sodišče ravna enako tudi v primeru, če po prejemu odgovora na tožbo oziroma pripravljalnih vlog ugotovi, da je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti že na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena stranka pa izvedbe naroka v tožbi, odgovoru na tožbo oziroma v pripravljalnih vlogah iz 452. člena ZPP ni zahtevala, kakor je primer tudi v obravnavani zadevi. Toženec je že v ugovoru zoper sklep o izvršbi oziroma v svoji pripravljalni vlogi z dne 10. 12. 2019 sicer predlagal zaslišanje prič A.F. in Z.M. ter zaslišanje pravnih strank, vendar skladno s stališči sodne prakse, ki jih izpostavlja že izpodbija sodba, tako podanih dokaznih predlogov ni mogoče smiselno šteti kot zahtevo za izvedbo naroka za glavno obravnavo. V sporu majhne vrednosti morata pravdni stranki izvedbo naroka namreč izrecno predlagati,3 česar pa pravdni stranki v obravnavani zadevi nedvomno nista storili. Ker je sodišče prve stopnje izhajajoč iz relevantnih določb materialnega prava glede na med pravdnima strankama nesporna dejstva ter predložene listinske dokaze pravilno ocenilo, da je o še spornih pravno pomembnih okoliščinah mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, je v zadevi pravilno odločilo brez razpisa naroka za glavo obravnavo ter posledično izvedbo dokazov z zaslišanjem prič in pravdnih strank kot nepotrebno zavrnilo. V pritožbi smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

9. Kršitev pravice do enakopravnega obravnavanja ni podana niti zato, ker se prvostopenjsko sodišče naj ne bi opredelilo do predloženih dokazov toženca. Fotografijo dejanskega stanja v naravi v prilogi B2 (sodišče prve stopnje napačno navaja priloga B3) je sodišče prve stopnje namreč povzelo v dokazni sklep, na tej fotografiji razvidne dejanske okoliščine obravnavanega primera pa je v obrazložitvi izpodbijane sodbe nato dokazno ovrednotilo na osnovi fotografij v prilogi A6 in A7, ki prikazujejo enako kot fotografija toženca v prilogi B2. Prav tako pa ne drži, kot navaja pritožba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do s strani toženca preloženega računa K. R. z dne 6. 12. 2019 za nakup opozorilnega traku (priloga B1). V 21. točki obrazložitve se je namreč z ozirom na to, da je utemeljenost tožbenega zahtevka po višini pravilno preizkusilo izhajajoč iz cenika tožnice za izvajanje njenih storitev v okviru opravljanja javne gospodarske službe (redno vzdrževanje občinskih cest), pravilno izreklo o tem, da je tako predložen račun (ki ga sodišče prve stopnje nepravilno označuje kot prilogo B2) za odločitev v zadevi irelevanten.

10. Upoštevaje med pravdnima strankama nesporna dejstva ter ob dokazni presoji predloženih listinskih dokazov je sodišče prve stopnje ugotovilo sledeče pravno relevantno dejansko stanje, na katerega je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano. In sicer, da je tožnica kot javno komunalno podjetje v lasti občine M.T. v okviru izvajanja obvezne javne gospodarske službe redno opravljala vzdrževanje občinskih cest na spornem območju. Na osnovi prejete prijave je pristojna Medobčinska inšpekcija in redarstvo (v nadaljevanju Medobčinska inšpekcija) dne 7. 8. 2019 tožnico obvestila o tem, da se na nepremičnini parc. št. X k.o. V.G., ki je v solasti toženca do 1/3 celote, nahaja hiša, za katero obstoji nevarnost porušenja in padanja dela opeke na sosednje ležečo občinsko cesto (parc. št. X k.o. V.G.), ter tožnici po uradni dolžnosti naročila zavarovanje oziroma delno zaporo ceste, kar je tožnica naslednjega dne tudi uredila. Zavarovanje občinske ceste oziroma njena zapora je trajala skupaj 38 dni in je bila odstranjena, ko je bilo stanje na toženčevi parceli ustrezno sanirano. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo prav tako, da je tožnica vsa v spornih računih specificirana dela opravila ter jih tožencu v sorazmerju s solastniškim deležem na parceli št. X k.o. V.G. (1/3 celote) zaračunala skladno z veljavnim cenikom za opravljanje storitev v okviru javne gospodarske službe, vse povečano za DDV. Izhajajoč iz teh pravno odločilnih okoliščin pa je sodišče prve stopnje ob uporabi relevantnih materialnopravnih določb, ki jih izpodbijana sodba tudi povzema, pravilno sprejelo zaključek, da tožnica toženca utemeljeno obremenjuje za strošek zagotovljenega zavarovanja oziroma zapore občinske ceste do višine 1/3. 11. Kot pojasnjuje že izpodbijana sodba, je v skladu s prvim odstavkom 5. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1) prepovedano izvajati ali opustiti kakršna koli dela na javni cesti, na zemljiščih ali na objektih ob javni cesti, ki bi lahko škodovala cesti ali ogrožala, ovirala ali zmanjšala varnost prometa na njej. Po petem odstavku 5. člena ZCes-1 mora izvajalec rednega vzdrževanja ceste, v obravnavanem primeru tožnica, zato brez odlašanja s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjševale varnost prometa na njej. V kolikor pa to ni mogoče, pa more izvajalec rednega vzdrževanja cest oviro ali nastalo nevarno mesto na cesti do njihove odprave zavarovati s predpisano prometno signalizacijo, skladno z 19. členom ZCes-1 pa je lastnik zemljišča ob javni cesti, v danem primeru toženec, to dolžan dopustiti. Prav skladno z navedenim je ravnala tudi tožnica, ko je po naročilu Medobčinske inšpekcije zavarovala občinsko cesto oziroma na njej postavila zaporo z namenom zavarovanja varnosti prometa na njej zaradi nevarnosti porušenja hiše in padanja opek nanjo, pri čemer sodišče prve stopnje glede na zgoraj izpostavljeno zakonsko dikcijo (s ceste odstraniti vse ovire ali druge posledice ravnanj, ki bi lahko škodovale cesti ali ogrožale, ovirale ali zmanjševale varnost primeta na njej) pravilno poudarja, da je za ravnanje tožnice zadoščal že obstoj nevarnosti za nastanek škodljivih posledic, za katero je prvostopenjsko sodišče tudi samo ocenilo, da je v kritičnem času obstajala. Z ozirom, da je po petem odstavku 5. člena ZCes-1 stroške odstranitve ovir ali drugih prepovedanih ravnanj ali zavarovanja ovir ali nevarnih mest na cesti dolžan poravnati povzročitelj ovire ali nevarnega mesta na cesti, pa je lahko le pravilen tudi prvostopenjski zaključek, da je stroške zavarovanja spornega cestnega odseka zavezan kriti toženec, in sicer izhajajoč iz 68. člena Stvarnopravnega zakonika4 (v nadaljevanju SPZ) v sorazmerju z velikostjo solastniškega deleža na parceli št. 1864 (1/3 celote), zaradi propadajoče hiše na kateri je bila na javni cesti ogrožena prometna varnost. Pravno podlago tožničinem zahtevku pa nudi tudi z določbami ZCes-1 vsebinsko skladen 42. člen Odloka o občinskih cestah Občine M.T. (v nadaljevanju Odlok),5 ki se uporablja na podlagi 16. člena ZCes-16 in ga pravilno izpostavlja že izpodbijana sodba.

12. Z ozirom, da je tožnica zavarovanje oziroma zaporo spornega cestnega odseka izvedla kot izvajalka obvezne gospodarske javne službe v Občini M.T., pa je tako opravljeno storitev tožencu upravičeno zaračunala skladno s pri njej veljavnim cenikom izvajanja storitev (priloga A17). Pri tem je zmotno prepričanje pritožbe, da prvostopenjsko sodišče vtoževanega zneska po višini iz razloga, ker toženec ni predložil zavrnitve računa, ni obravnavalo kot spornega. Toženec je tožničin zahtevek po višini namreč prerekal že v ugovoru zoper sklep o izvršbi in nato še v okviru predmetnega pravdnega postopka, sodišče prve stopnje pa je njegove argumente v tej zvezi dokazno ovrednotilo. Z ozirom, da je v okviru dokaznega postopka ugotovilo, na kar je pritožbeno sodišče v sporu majhne vrednosti vezano, da je tožnica vse v spornih računih specificirane storitve realizirala in ji jih obračunala po veljavnem ceniku, pa je tožbenemu zahtevku tožnice, vključno z obrestnim zahtevkom ter zahtevkom za povračilo izvršilnih stroškov, pravilno v celoti ugodilo.

13. Pravilna in v zadostni meri obrazložena je tudi prvostopenjska stroškovna odločitev. Sodišče prve stopnje je namreč pojasnilo, da so bili tožnici pravdni stroški v višini 183,33 EUR priznani v obsegu kot so bili priglašeni (skupaj z materialnimi stroški tožničini pravdni stroški znašajo 122,40 EUR, DDV na tako opravljeno storitev pa 26,93 EUR; k temu je prvostopenjsko sodišče prištelo še 34,00 EUR za plačilo sodne takse), z izjemo priglašenih 50 točk za konferenco s stranko, saj so ti stroški zajeti že v nagradi za sestavo tožbe oziroma prve pripravljalne vloge. Z ozirom, da je tožnica pravdne stroške priglasila zgolj v svoji prvi pripravljalni vlogi oziroma tožbi z dne 26. 11. 2019, ta pa je bila tožencu po njegovem pooblaščencu dne 3. 12. 2019 vročena zaradi odgovora nanjo (vročilnica pripeta k list. št. 42), tako da je bil z obsegom s strani tožnice priglašenih pravdnih stroškov seznanjen, pa zgoraj povzeta prvostopenjska argumentacija stroškovne odločitve povsem zadošča, da jo je mogoče preizkusiti Pritožbeno zatrjevana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Izhajajoč iz stroškovnika v pripravljalni vlogi tožnice z dne 26. 11. 2019 je namreč moč ugotoviti, da je sodišče prve stopnje tožnici priznalo 200 točk za sestavo te vloge ter 4 točke kot materialne stroške v pavšalni višini (2%), skupaj torej 204 točke, kar ob upoštevanju vrednostni točke ob stroškovni odmeri 0,60 EUR znaša 122,40 EUR, ob upoštevanju še 22% DDV na tako opravljeno storitev v višini 26,93 EUR pa skupaj 149,33 EUR, kar vse je mogoče razbrati že iz prvostopenjske obrazložitve. K temu znesku je sodišče prve stopnje prištelo še 34,00 EUR za plačilo sodne takse in toženca tako pravilno zavezalo, da tožnici povrne skupaj 183,33 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

14. Glede na obrazloženo je sodišče prve stopnje pritožbo toženca skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15. Toženec pritožbenih stroškov ni priglasil. Je pa stroške odgovora na pritožbo priglasila tožnica, vendar te stroške z ozirom, da njena izvajanja v pritožbenem odgovoru niso v bistvenem pripomogla k rešitvi predmetne zadeve, krije sama (prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Prvi odstavek 458. člena ZPP: »Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena tega zakona in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.« 2 Skladno s 451. členom ZPP mora tožeča stranka v postopku v sporu majhne vrednosti navajati vsa dejstva in vse dokaze v tožbi, tožena stranka pa v odgovoru na tožbo. Po 452. členu ZPP lahko pravdni strani nato vložita še vsaka po eno pripravljalno vlogo, in sicer tožeča stranka pripravljalno vlogo, s katero odgovori na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, tožena stranka pa pripravljalno vlogo, s katero odgovori na pripravljalno vlogo tožeče stranke. Kadar je pravdni postopek v teku po razveljavitvi sklepa o izvršbi, izdanega na podlagi verodostojne listine, imata skladno z ustaljeno sodno prakso obe pravdni stranki možnost vložiti vsaka po dve pripravljalni vlogi, od katerih prva šteje za tožbo oziroma odgovor na tožbo. 3 VSL sodba in sklep II Cp 839/2017 z dne 21. 8. 2017 (Ker nobena od strank izvedbe naroka ni zahtevala, sodišče pa je o spornih vprašanjih lahko odločilo na osnovi listinskih dokazov, pritožnik neutemeljeno graja, da je bilo o spornem razmerju odločeno brez naroka.), VSL sodba II Cp 1301/2017 z dne 20. 9. 2017 (Pravdni stranki morata v postopku v sporu majhne vrednosti izvedbo naroka izrecno predlagati. V vlogi podan dokazni predlog za zaslišanje stranke ne šteje za zahtevo za razpis in izvedbo naroka.) in VSL sodba II Cpg 834/2017 z dne 12. 10. 2017 (Stališče pritožnice, da je s tem, ko je v ugovoru zoper sklep o izvršbi ter v prvi in drugi pripravljalni vlogi predlagala zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke, izrazila zahtevo, da se v zadevi razpiše glavna obravnava, je zmotno. V strokovni literaturi in sodni praksi je namreč že uveljavljeno stališče, da ni mogoče šteti, da določeni dokazni predlogi (kot je npr. zaslišanje priče) pomenijo zahtevo za izvedbo naroka, saj ni nujno, da bo sodišče takšnemu dokaznemu predlogu sploh ugodilo. Sodišče prve stopnje zato zgolj zaradi podanega dokaznega predloga za zaslišanje zakonitega zastopnika tožene stranke ni bilo dolžno izvesti naroka za glavno obravnavo.). 4 68. člen SPZ: »Stroške uporabe, upravljanja in druga bremena, ki se nanašajo na celo stvar, krijejo solastniki v sorazmerju z velikostjo idealnih deležev.« 5 Prvi odstavek 42. člena Odloka: »Prepovedano je začasno ali trajno zasesti občinsko cesto ali njen del, izvajati ali opustiti kakršna koli dela na cesti in zemljišču ali objektih ob cesti, ki bi utegnila poškodovati cesto ali objekte ter ovirati ali ogrožati promet na cesti. Vse stroške zavarovanja in odstranitve ovire na cesti in drugih posledic prepovedanih dejanj nosi tisti, ki jih je povzročil.« 6 16. člen ZCes-1: »(1) Redno vzdrževanje javnih cest je obvezna gospodarska javna služba, ki obsega vzdrževalna dela za ohranjanje javnih cest v stanju, ki zagotavlja varnost in prevoznost javnih cest, nadzor nad stanjem javnih cest in cestnega sveta ter vzpostavitev prevoznosti cest ob naravnih in drugih nesrečah (v nadaljnjem besedilu: redno vzdrževanje javnih cest). (2) Minister, pristojen za promet, predpiše vrsto in način izvedbe rednih vzdrževalnih del na javnih cestah ter nivo rednega vzdrževanja javnih cest. (3) Način izvajanja gospodarske javne službe rednega vzdrževanja državnih cest določi vlada, občinskih cest pa občina.«