Jedro

Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena OZ za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.

Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se sklep tožene stranke št. ... z dne 2. 6. 2015 razveljavi (I. točka izreka) in da je tožena stranka dolžna ponovno oceniti delovno uspešnost tožnika za leto 2014 (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 3.000,00 EUR, višji tožbeni zahtevek (za plačilo 7.000,00 EUR) pa je zavrnilo (III. točka izreka). Razveljavilo je sklep tožene stranke št. ... z dne 9. 6. 2015 in odločba Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja pri Vladi RS št. ... z dne 21. 10. 2015 (IV. točka izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 895,40 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper ugodilni del III. točke in V. točko izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani del sodbe spremeni tako, da odškodninski zahtevek v celoti zavrne, tožniku pa naloži povrnitev pritožbenih stroškov, oziroma podrejeno, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da iz tožbenega zahtevka ni razvidno, kolikšen znesek tožnik zahteva za posamezno vrsto nepremoženjske škode. Kljub temu je sodišče prve stopnje vsebinsko odločilo o tožbenem zahtevku in s prekoračitvijo tožbenega zahtevka kršilo določbe pravdnega postopka. Tožena stranka očita sodišču prve stopnje, da je storilo bistveno kršitev določb postopka tudi zato, ker se ni opredelilo do njenih trditev o neobstoju duševnih bolečin, ker je tožnik komuniciral na spletnem omrežju, bil bolniško odsoten zaradi nege družinskega člana in odlično ocenjen po premestitvi v drug organ. Tožena stranka meni, da bi moral tožnik poleg nezakonite premestitve dokazati, sodišče prve stopnje pa ugotoviti kvalificirano obliko protipravnosti oziroma zakrivljeno ravnanje. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ko je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo, saj iz ugotovitve, da je tožnik eno leto trpel srednjo stopnjo duševnih bolečin, izhaja, da gre pri njem zgolj za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti. Sicer pa tožnik ni dokazal nastanka duševnih bolečin, saj ni bil bolniško odsoten, hospitaliziran in ni poiskal zdravniške pomoči. Trdi, da tožnikove duševne bolečine niso dosegale takšne intenzivnosti, da bi predstavljale pravno priznano obliko škode. Tožena stranka meni, da bi moralo sodišče prve stopnje izvesti dokaz z izvedencem. V tožnikovo škodo bi bilo treba šteti dejstvo, da ni poiskal zdravniške pomoči in da ni predložil medicinsko dokumentacijo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl. - ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pavšalno opozarja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Pravilno in popolno je sodišče prve stopnje ugotovilo pravno odločilna dejstva, sprejeta odločitev pa je tudi materialnopravno pravilna.

5. Očitana procesna kršitev prekoračitve tožbenega zahtevka ni podana. Tožnik je zahteval izplačilo odškodnine zaradi diskriminacije v znesku 10.000,00 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je prisodilo znesek 3.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče sicer ne nasprotuje stališču tožene stranke, da je treba odškodnino za posamezne oblike nepremoženjske škode uveljavljati specificirano. Vendar pa tožena stranka trditev o procesni kršitvi utemeljuje s sklicevanjem na določbo o dispozitivnosti pravdnega postopka iz prvega odstavka 2. člena ZPP. To načelo pa ni bilo prekršeno, saj tožniku ni bilo prisojeno več od tistega, kar je zahteval. Le v takem primeru bi bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ki jo sodišče upošteva na zahtevo stranke in jo sanira z razveljavitvijo sodbe v delu, v katerem je odločeno preko zahtevka (357. člen ZPP).

6. V skladu z 8. členom Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl. - ZDR-1) je v primeru kršitve prepovedi diskriminacije delodajalec odškodninsko odgovoren delavcu po splošnih pravilih civilnega prava. Zgrešeno je stališče tožene stranke, da bi moral tožnik dokazati, sodišče prve stopnje pa ugotoviti zakrivljeno ravnanje oziroma kvalificirano obliko protipravnosti in da za ugotovitev protipravnosti ne zadošča pravnomočna ugotovitev sodišča prve stopnje o nezakonitosti premestitve. V šestem odstavku 6. člena ZDR-1 je določeno olajšanje dokaznega bremena za tožnika, ki mora le navesti dejstva, ki opravičujejo domnevo diskriminacije, nato pa se vzpostavi domneva, da je do kršitve prepovedi diskriminacije (protipravnosti) prišlo, tožena stranka pa jo lahko ovrže. S pravnomočno delno sodbo opr. št. Pd 352/2015 z dne 23. 6. 2016, potrjeno s sodbo opr. št. Pdp 876/2016 z dne 1. 3. 2017, je bilo ugotovljeno, da je bila trajna premestitev tožnika v drug državni organ nezakonita in diskriminatorna, ker tožena stranka ni uspela ovreči domneve, da je tožnika premestila zato, ker je bil član sindikata ter je aktivno sodeloval v organu sindikata. Sicer pa tudi iz sodne prakse Sodišča Evropske Unije (zadeva Draehmpaehl C-180/95 z dne 22. 4. 1997) izhaja, da odškodninski zahtevek v primeru diskriminacije ne more biti odvisen od krivde.

7. Neenaka obravnava javnega uslužbenca zaradi osebne okoliščine je lahko vzrok duševnih bolečin. Pri diskriminaciji so lahko različne vrste nepremoženjske škode med seboj tako prepletene, da je pri določenih posledicah težavno oceniti, za katero izmed pravno priznanih oblik škode gre. Tožnik je v tem sporu vztrajal pri enotnem zahtevku za celotno nepremoženjsko škodo, zato je sodišče tako tožbo obravnavalo in odločilo o tožbenem zahtevku, ker je na podlagi dejanskih trditev o duševnih bolečinah lahko samo določilo višino nepremoženjske škode. Kot nepremoženjska škoda se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi neenake obravnave delavca oziroma diskriminatornega obravnavanja delodajalca. Skladno s prvim odstavkom 179. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl. - OZ) za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skaženosti, razžalitve dobrega imena in časti ali okrnitve svobode ali osebnostne pravice ali smrti bližnjega pripada oškodovancu, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin ter njihovo trajanje to opravičujejo, pravična denarna odškodnina.

8. Za obstoj duševnih bolečin zaradi diskriminacije ni nujno, da se te izkazujejo z medicinsko dokumentacijo, kot to zmotno navaja tožena stranka. Zato tudi ni odločilno, da tožnik ni poiskal zdravniške pomoči in da ni bil hospitaliziran. Že sama trajajoča duševna stiska predstavlja nepremoženjsko škodo (prim. sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 387/2007 z dne 15. 2. 2008). Neutemeljene so navedbe tožene stranke, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do izpisa bolniških odsotnosti, da je bil tožnik po premestitvi v bolniškem staležu zaradi nege družinskega člana, da je komuniciral po spletnem omrežju in da je bil v drugem organu odlično ocenjen. Obstoj duševnih bolečin zaradi kršitve prepovedi diskriminacije ni odvisen od navedenih okoliščin. Zato očitek kršitev postopka v zvezi s tem ni podan. Ne drži niti trditev tožene stranke, da je nepremoženjsko škodo mogoče dokazati le s predložitvijo točno določenih dokazov (npr. izvedenskega mnenja), temveč lahko sodišče presojo o obstoju škode opre na ugotovitve izvedenega dokaznega postopka, ki pa se seveda od primera do primera razlikujejo (prim. sklep Vrhovnega sodišča RS št. Dsp 86/2009 z dne 30. 11. 2009). S tem, ko je sodišče v obravnavani zadevi ugotovitev o obstoju nepremoženjske škode utemeljilo na izpovedi tožnika – oškodovanca ter njegove žene in priče A.A., ni zmotno ugotovilo dejanskega stanja.

9. V sodni praksi se je izoblikovalo stališče, da se odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti priznava le v primerih, ko je zmanjšanje življenjskih aktivnosti trajne narave. Ko ni trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, se odškodnina v tej obliki odmeri za duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti le, če gre za duševne bolečine zelo močne intenzivnosti, daljšega trajanja, ali če so podane druge posebne (neobičajne) posledice, sicer se za začasno zmanjšanje življenjskih aktivnosti odškodnina odmeri v okviru odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem (primerjaj sodbe Vrhovnega sodišča RS II Ips 68/2003, II Ips 723/2008, II Ips 600/2006, II Ips 688/2009). Tudi če bi držalo stališče tožene stranke v pritožbi, da gre pri enoletnem trajanju duševnih bolečin srednje stopnje zaradi kršitve prepovedi diskriminacije le za začasno zmanjšanje življenjske aktivnosti, OZ v 179. členu kot podlago za prisojo odškodnine za nepremoženjsko škodo določa tudi duševne bolečine zaradi okrnitve oziroma posega v osebnostne pravice (kamor spada tudi pravica do osebne integritete in dostojanstva). Tožnik res ni decidirano zapisal, da zahteva odškodnino za duševne bolečine zaradi posega v njegove osebnostne pravice, tega ni decidirano zapisalo niti sodišče prve stopnje, je pa to razvidno iz izvedenih dokazov. Obstoj pravno priznane nepremoženjske škode glede na vse navedeno ne more biti sporen.

10. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je bilo treba pritožbo zavrniti ter potrditi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbe skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP.