Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
ZDR/02 zaradi starostne upokojitve ne določa prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) po sili zakona.
Tožena stranka se je s pogodbo obvezala, da bo tožniku plačala določeno odškodnino, če mu ne bo izdala pisnega soglasja v primerih konkurenčne klavzule. Ker bi tožnik brez soglasja tožene stranke kršil konkurenčno klavzulo in bi bil on v tem primeru dolžan plačati s pogodbo določeno pavšalno odškodnino, pomeni dejstvo, da tožena stranka ni izdala pisnega soglasja, istočasno tudi njeno obveznost plačevanja določene odškodnine.
Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.
Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odškodnino zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule v znesku 4.291.380,96 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih v izreku navedenih zneskov in mu povrniti pravdne stroške, vse v osmih dneh.
Sodišče druge stopnje je pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo iz revizijskih razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navajal je, da je sodišče v nasprotju z določbo 286. člena ZPP oprlo svojo odločitev na dejstva, ki jih je tožena stranka navajala šele potem, ko je bil opravljen prvi narok. Zmotna je ugotovitev sodišča, da je tožniku delovno razmerje prenehalo po sili zakona in ne po njegovi volji. Pri tem je pogodba o zaposlitvi vsebovala jasna določila, in po določilih te pogodbe tožniku odškodnina pripada. Zakonske določbe, ki so bile uporabljene ob podpisu pogodbe o zaposlitvi, so omogočale izplačilo odškodnine. Zato je predlagal, da revizijsko sodišče reviziji ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču v novo sojenje.
Revizija je bila v skladu z določbo 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija je utemeljena.
Revizija je izredno, nesuspenzivno, devolutivno, dvostransko in samostojno pravno sredstvo, proti pravnomočnim odločbam sodišč druge stopnje. Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi le v delu, v katerem se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava (določba 371. člena ZPP).
Revizijsko sodišče ni ugotovilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 286. člena ZPP, ki jo sodišču očita revizija. Navedbe tožene stranke v pripravljalni vlogi z dne 6.12.2005 niso v ničemer prispevale k odločitvi sodišča, ker ne vsebujejo odločilnih navedb. Volja pogodbenih strank za sodišče sploh ni bila sporna, ker sodišče ugotavlja, da ni odstopanj med voljo strank in določbami pogodbe o zaposlitvi. Zato ni ugotoviti bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ker uporaba določb ZPP v tem primeru ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe.
Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.
V pogodbi o zaposlitvi št. 074, ki sta jo 5.2.1999 podpisali stranki, je v XI. členu določeno, da če delavcu preneha delovno razmerje po njegovi volji ali krivdi, ne sme brez pisanega soglasja delodajalca za svoj ali tuj račun opravljati del in sklepati poslov, pri katerih bi izkoriščal tehnično-tehnološko znanje, poslovna znanja in poslovne zveze, ki jih je pridobil z delom ali v zvezi z delom pri delodajalcu, predvsem pa ne sme brez pisnega soglasja delodajalca ustanavljati podjetja ali začeti samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo, skleniti delovnega razmerja pri drugem delodajalcu, ki se ukvarja z enako dejavnostjo in ne skleniti pogodbe o delu ali pogodbe o avtorskem delu pri delodajalcu z enako dejavnostjo. Vse je veljalo za čas 24 mesecev. Če delodajalec ne poda pisnega soglasja v primerih konkurenčne prepovedi (pravilno bi bilo klavzule, ker gre za določbe, ki veljajo po prenehanju delovnega razmerja), pripada delavcu odškodnina v določenem znesku. V primerih, če se delavec ne bi držal klavzule, bi moral plačati odškodnino v pavšalnem znesku 10 kratnika povprečne bruto plače. Za pravilno rešitev spornega razmerja je treba rešiti vprašanje, ali je tožniku delovno razmerje prenehalo po njegovi volji ali krivdi. Ker je tožniku, ne glede na to, kdaj je bila podpisana pogodba o zaposlitvi, prenehalo delovno razmerje 30.12.2003, je ugotovitev, da mu delovno razmerje zaradi starostne upokojitve ni moglo prenehati ex lege. Zato je nepotrebno razglabljanje o tem, kako so bila delovna razmerja urejena v letu 1999 in kaj je določal 101. člen Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/90 - Uradni list RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93), za katerega je US RS z odločbo U-I-49/98 z dne 25.11.1999 ugotovilo, da je v neskladju z Ustavo. Zato mu je lahko prenehalo samo s pisno odpovedjo, kar pomeni po njegovi volji. Da je bila ta volja izražena, je razvidno tudi iz sklepa o prenehanju delovnega razmerja št. ZV/TP-122/2003 z dne 24.11.2003. V tem delu je torej sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj v letu 2003 prenehanja delovnega razmerja zaradi upokojitve po sili zakona ni bilo več, in na ta način delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) ni moglo prenehati. Zato je zaključek sodišča, da je delovno razmerje (pogodba o zaposlitvi) tožniku prenehalo po sili zakona nesprejemljivo, ker take oblike prenehanja delovnega razmerja (pogodbe o zaposlitvi) zaradi starostne upokojitve zakon ni več poznal. Ker je pogodba o zaposlitvi (prenehanje delovnega razmerja) prenehala z redno (81. člen Zakona o delovnih razmerjih - ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002 in nadalj.) odpovedjo, pri čemer delavec ni bil niti dolžan odpovedi pogodbe obrazložiti, tudi ne, če je bila dana zaradi upokojitve, to pomeni, da je prenehalo delovno razmerje po volji delavca. Pri tem mu ne sme in ne more biti v škodo, če je delodajalcu povedal, da pogodbo odpoveduje zaradi izpodbijanja pogojev za starostno upokojitev.
Glede drugega elementa, pomembnega za odločitev, je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da bi tožnik kršil XI. člen pogodbe o zaposlitvi, če bi brez soglasja tožene stranke pričel z opravljanjem posla, zaradi katerega je toženo stranko prosil za soglasje, da ga lahko opravlja. Tožena stranka na njegovo vlogo ni odgovorila, in mu je s tem preprečila opravljanje dejavnosti, za katero je bil zainteresiran. S tem mu je bila povzročena škoda iz naslova konkurenčne klavzule, ker mu ni bila zagotovljena svoboda dela (49. člen URS) in svobodna gospodarska pobuda (74. člen URS).
Ne glede na povedano pa že tretji odstavek XI. člena pogodbe o zaposlitvi zadošča za ugotovitev, da je tožena stranka dolžna plačati tožniku odškodnino zaradi upoštevanja konkurenčne klavzule. Tožena stranka se je s pogodbo obvezala, da bo tožniku plačala določeno odškodnino, če mu ne bo izdala pisnega soglasja v primerih konkurenčne prepovedi. Ker iz ugotovitev sodišča izhaja, da bi tožnik brez soglasja delodajalca (tožene stranke) kršil konkurenčno klavzulo, in bi bil on v tem primeru dolžan plačati s pogodbo določeno pavšalno odškodnino, pomeni dejstvo, da tožena stranka ni izdala pisnega soglasja, istočasno tudi njeno obveznost plačevanja določene odškodnine.
V zvezi z odločitvijo o tožnikovem tožbenem zahtevku je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, pri tem pa glede višine tožbenega zahtevka ni izvajalo nobenih dokazov in ni ugotavljalo dejanskega stanja. Zato revizijsko sodišče samo ne more odločiti o višini tožbenega zahtevka in je zato v skladu z določbo drugega odstavka 380. člena ZPP reviziji ugodilo, razveljavilo sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.
O stroških je revizijsko sodišče sklepalo ob upoštevanju tretjega odstavka 165. člena ZPP.