Jedro

Spor v zvezi z mnenjem komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni niti socialni niti delovni spor, mnenja pa tudi ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu. Komisija iz 103. člena ZPIZ-1 ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, t. j. da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije delavcu ne more zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto, ali po končani poklicni rehabilitaciji, oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Posledica mnenja komisije nastopi z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi. Glede odpovedi pogodbe o zaposlitvi je urejeno sodno varstvo pravic in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

1. Za odločanje v tej zadevi ni podana sodna pristojnost. 2. Sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici, opr. št. U 50/2007-2 z dne 22.3.2007, se razveljavi in tožba zavrže.

Obrazložitev

Upravno sodišče Republike Slovenije, oddelek v Novi Gorici, se je s sklepom U 50/2007-2 z dne 22.3.2007 izreklo za stvarno nepristojno za odločanje v zadevi in po pravnomočnosti sklepa zadevo odstopilo v reševanje Delovnemu in socialnemu sodišču v Ljubljani. Zavzelo je stališče, da ne gre za spor, za katerega reševanje bi bilo pristojno upravno sodišče, ker je predmet odločanja ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi po 103. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1 - Uradni list RS, št. 104/05 - UPB3 in 69/06). Sporno je, da tožeča stranka meni, da ne more ponuditi delovni invalidki (svoji delavki) nove pogodbe o zaposlitvi ob odpovedi, ker obstaja razlog za odpoved iz prvega odstavka 102. člena ZPIZ-1 oziroma 40. člena Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI - Uradni list RS, št. 63/04 in nadalj.). Taki spori pa so glede na določbo 1. točke prvega odstavka Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1 - Uradni list RS, št. 2/04) socialni spori. Zato je za reševanje takega spora pristojno socialno sodišče. Delovno in socialno sodišče v Ljubljani, pri katerem je zadeva vpisana pod opr. št. Ps 1375/2007 z odstopom pristojnosti ni soglašalo, ampak je na podlagi določbe drugega odstavka 25. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list RS, št. 26/99 in nadalj.) ob upoštevanju 19. člena ZDSS-1 sprožilo spor o pristojnosti. Zavzelo je stališče, da v spornem primeru ne gre za spor, za reševanje katerega bi bilo pristojno socialno sodišče. Za odločanje v tem sporu ni podana sodna pristojnost. Delovna in socialna sodišča so kot specializirana sodišča pristojna reševati samo tiste spore, za katere tako določa zakon. ZDSS-1 v 7. členu določa pristojnost za odločanje v socialnih sporih. Socialni spori so spori, kjer se glede pravic iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja odloča o pravici do in iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, o pravici do in iz obveznega dodatnega pokojninskega zavarovanja, o plačevanju prispevkov za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in o plačevanju prispevkov za obvezno dodatno pokojninsko zavarovanje, o določitvi ali ukinitvi delovnih mest, za katera je obvezna vključitev v dodatno pokojninsko zavarovanje, o prostovoljni vključitvi v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje in o plačevanju prispevkov za to zavarovanje, o priznanju in dokupu zavarovalne dobe, o pravici do državne pokojnine in v zvezi s spori z matično evidenco.

Spori v zvezi z mnenjem komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi niso predvideni kot socialni spori po določbi 1. točke prvega odstavka 7. člena ZDSS-1 niti niso kot taki predvideni v kakšnem drugem zakonu. Zato v obravnavanem primeru ne gre za socialni spor.

Glede na določbe 5. člena ZDSS-1 ne gre niti za delovni spor, saj še ni prišlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi, poleg tega pa to tudi ni spor med delavcem in delodajalcem o pravicah, obveznostih ali odgovornostih iz delovnega razmerja.

Ker se s tožbo predlaga sprememba ali odprava mnenja komisije iz 103. člena ZPIZ-1, se glede na to, da spor ni niti socialni niti delovni spor, posledica mnenja pa lahko sega na področje tožeče stranke v zvezi z delovnimi razmerji, postavi vprašanje, če ne gre za upravni spor oziroma odločitev, ki posega v kakšno pravico, obveznost ali pravno korist tožeče stranke.

Po določbi 1. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1 - Uradni list RS, št. 105/2006) se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo pravic in pravnih koristi posameznic oziroma posameznikov in organizacij proti odločitvam in dejanjem državnih organov, organov lokalnih skupnosti in nosilcev javnih pooblastil na način in po postopku, ki ga določa zakon, če za določeno zadevo ni z zakonom zagotovljeno drugo sodno varstvo. V prvem odstavku 2. člena ZUS-1 pa je določba, da v upravnem sporu odloča sodišče o zakonitosti dokončnih upravnih aktov, s katerimi se posega v pravni položaj tožnika, o zakonitosti drugih aktov odloča sodišče v upravnem sporu samo, če tako določa zakon. Pri tem je upravni akt (drugi odstavek 2. člena ZUS-1) upravna odloča in drug javnopravni, enostranski, oblastni posamični akt, izdan v okviru izvrševanja upravne funkcije, s katerim je organ odločil o pravici, obveznosti ali pravni koristi stranke.

Za mnenje komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi ni predvideno niti vodenje upravnega postopka niti izdaja upravne odločbe in z njim se še ne posega v kakšno pravico ali pravno korist. Mnenje tudi ni izdano v okviru izvrševanja upravne funkcije, zato je logičen zaključek, da mnenje ni moglo biti izdano v upravno pravnem razmerju, kar pomeni, da iz tega naslova mnenja ni mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Prvi odstavek 4. člena ZUS-1 ima še določbo, da sodišče odloča v upravnem sporu tudi o zakonitosti posamičnih aktov oziroma dejanj, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Vendar je glede tega treba ugotoviti, da z mnenjem še ni odločeno o kakšni pravici ali svoboščini in ga zato ni mogoče šteti kot akt, ki bi ga bilo mogoče izpodbijati v upravnem sporu.

Komisija iz 103. člena ZPIZ-1 ugotavlja razloge za odpoved pogodbe o zaposlitvi, kar pomeni da ugotavlja, da delodajalec v primeru ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ne more skladno s 101. členom ZPIZ-1 zagotoviti premestitve na drugo delovno mesto ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Tako mnenje je kombinacija ugotovljenega dejanskega stanja in strokovne ugotovitve, ni pa še poseg v kakšno pravico. Posledica tega mnenja nastopi kasneje, z delodajalčevo odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ko delodajalec s svojo odločitvijo poseže v pravico invalida, ki jo ima ta iz pogodbe o zaposlitvi oziroma delovnega razmerja. Pri odpovedi pogodbe o zaposlitvi pa je urejeno sodno varstvo pravic in v tem postopku se preverja tudi obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Ker obstaja učinkovito in uveljavljeno sodno varstvo, v katerem se preverjajo razlogi odpovedi pogodbe o zaposlitvi, bi bilo nesmiselno, če bi se omogočalo še posebno sodno varstvo v postopku predhodne ugotovitve razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Tako sodno varstvo, kot ga ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR - Uradni list RS, št. 42/2002), je dovolj učinkovito in bi vsaka drugačna rešitev oziroma še predhoden postopek, lahko pomenila oviro pri učinkovitem varstvu pravic, saj bi lahko prihajalo do podvajanja postopkov, v katerih bi se ugotavljal obstoj razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi. Poleg tega pa glede mnenja niti v zakonu niti v Pravilniku o načinu dela komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi (Uradni list RS, št. 117/2005) ni predvideno nikakršno posebno varstvo glede mnenja o podlagi za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ob upoštevanju določbe četrtega odstavka 103. člena ZPIZ-1, da je odločitev (ne odločba) komisije dokončna.

Vrhovno sodišče je smiselno podobne rešitve kot v obravnavani zadevi sprejelo že v nekaterih drugih zadevah, ko je ugotovilo, da ni mogoče ugotoviti pristojnosti sodišča za rešitev sicer sporne zadeve (VIII R 36/2005 z dne 2.12.2005, VIII R 9/2005 z dne 18.5.2005, I Up 870/2000 z dne 9.5.2002). Zato je Vrhovno sodišče Republike Slovenije, ko je zaključilo, da za reševanje zadeve ni pristojno niti specializirano sodišče, saj ne gre niti za socialni niti za delovni spor, da ni podana pristojnost upravnega sodišča, v skladu z določbami prvega in drugega odstavka 18. člena ZPP sklenilo, kot je razvidno iz izreka. Zaradi nepristojnosti sodišča je razveljavilo sklep upravnega sodišča in tožbo kot nedopustno zavrglo, ker gre za absolutno nepristojnost sodišča.