Jedro

Pritožba se napačno zavzema, da bi moralo sodišče šteti, da odgovor na tožbo (zaradi vložitve po neupravičeni osebi) ni bil vložen in posledično izdati zamudno sodbo. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, oziroma če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Namen te določbe je, da je v postopku varovan interes nepravilno zastopane stranke, ne pa interes nasprotne stranke, da bi se v primeru zanjo neugodnega izida postopka lahko učinkovito sklicevala na postopkovno kršitev. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev sodbe, če je obremenjena s takšno kršitvijo (npr. II Ips 70/2013). Zato v tej zvezi pritožbenemu sodišču niti ne bi bilo treba odgovarjati tožnici na pritožbeno navedbo o napačnem zastopanju toženke v tem sporu. Ker pa pritožba navedbe o nepravilnem zastopanju toženke prikazuje tudi kot razlog za nezakonito odpoved, češ da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana po neupravičeni osebi, pritožbeno sodišče vendarle tudi te navedbe obrazloženo zavrača kot neutemeljene in se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti z dne 3. 9. 2020 nezakonita in se razveljavi, da je toženka dolžna tožnici vzpostaviti delovno razmerje za čas od 6. 12. 2020 do 14. 8. 2021 in jo prijaviti v obvezno zavarovanje za vpis v matično evidenco ZPIZ za celotno obdobje nezakonitega prenehanja delovnega razmerja; da se pogodba o zaposlitvi razveže s 14. 8. 2021, da je toženka dolžna tožnici obračunati bruto nadomestila plač za čas od 6. 12. 2020 do 14. 8. 2021 v mesečnih zneskih, kot so razvidni iz izreka sodbe in obračunati in izplačati sorazmerni del regresa za leto 2020 v znesku 83,33 EUR in za leto 2021 v znesku 700,00 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tožnici plačati denarno povračilo v višini 36.672,12 EUR, od tega zneska obračunati in odvesti davke in ji izplačati neto znesek 29.104,86 EUR ter povrniti stroške postopka. Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je toženko zastopal nezakoniti zastopnik. Zato je odpoved nezakonita, pa tudi pooblastilo za zastopanje v pravdi nima učinka. Treba bi bilo šteti, da odgovor na tožbo ni bil vložen in zahtevku ugoditi (zamudna sodba). Ker sodišče ni postopalo tako, je podana kršitev postopka iz 11., 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podatki sodnega registra veljajo za varstvo tretjih oseb, ne same toženke. Iz sodnega registra je razvidno, da je bil A. A. zakoniti zastopnik toženke od 15. 2. 2016 do 22. 3. 2020, ko je navedenemu mandat potekel. Sodišče pa je upoštevalo sklep družbenika toženke z dne 9. 3. 2020, s katerim naj bi bil mandat A. A. in drugemu zakonitemu zastopniku podaljšan, ter da naj bi toženko samostojno zastopala, vendar je sklep podpisal B. B., ki ni zakoniti zastopnik družbenika toženke. Sklep ni bil zaveden v knjigo sklepov, zato nima pravnega učinka in tožnice ne zavezuje. Toženka je kršila 34. člen KPGD, ker tožnice ni seznanila, da se jo spremlja zaradi ugotavljanja nesposobnosti, niti je ni seznanila z negativno oceno dela. Iz zaznambe na hrbtni strani ocene je razvidno, da je bila vložena v tožničino kadrovsko mapo šele 12. 10. 2021 (vse ostale listine pa sproti), torej po tem, ko je že prejela odpoved. Sodišče ni razlogovalo o trditvah glede neverodostojnosti ocene z dne 25. 8. 2020. Obdolžitev in odpoved se na oceno ne sklicujeta. Toženka bi morala nesposobnost ugotavljati ob upoštevanju Pravilnika o plačah in 61. člena KPGD. Sklicuje se na VIII Ips 290/2017. Napake, ki se tožnici očitajo, so enake kot so bile v preteklosti, pa za toženko niso bile moteče, saj ji je z aneksom določila višjo plačo in dodatno stimulacijo. Ker ni dobila opomina ali negativne ocene, je sklepala, da delo opravlja pravočasno, kvalitetno in strokovno. Sodišče zmotno šteje, da odstotek napak v razmerju do celotnega tožničinega obsega dela ni pomemben. Napake niso bile hude, ampak občasne, v okviru dovoljenih toleranc in jih je bilo mogoče popraviti preden bi šlo (ob koncu meseca) za kršitev ZDDV-1. Toženki je bila zaradi dalj časa trajajočega nespoštovanja zakonodaje (nezagotavljanje predpisanega počitka delavcem) izrečena globa in prepoved javljanja na javne razpise za več kot dve leti, pa za take hude napake nihče od zaposlenih ni odgovarjal. Gre za diskriminatorno obravnavo, dejanski razlog odpovedi je trpinčenje.

3. V odgovoru ne pritožbo toženka predlaga zavrnitev pritožbe. Navaja, da toženko zastopata dva zakonito imenovana direktorja, ki pa zastopata družbo samostojno. Tudi sicer izraža strinjanje z razlogovanjem sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Tožnica je bila pri toženki zaposlena 26 let, nazadnje na delovnem mestu strokovni sodelavec v računovodstvu. Toženka ji je podala redno odpoved z dne 3. 9. 2020 iz razloga nesposobnosti, ker več mesecev ni dosegla pričakovanih rezultatov dela (druga alineja prvega odstavka 89. člena ZDR-1), pri čemer se je sklicevala na 10 ugotovitev v zvezi z izdajanjem računov. Tožnica je v bistvenem uveljavljala, da je odpoved podala neupravičena oseba, da je toženka ni opozorila glede spremljanja dela in da ji ni vročila pisne ocena dela. Po vsebini je trdila, da je šlo zgolj za pomote, da je število napak zanemarljivo, ter da je dejanski razlog odpovedi povezan s trpinčenjem oziroma diskriminacijo. Sodišče je sledilo toženki, da je odpoved podala upravičena oseba, po pravilnem postopku in iz utemeljenega razloga, zaradi česar je tožbeni zahtevek v celoti zavrnilo.

7. Pritožbeno sodišče se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje, kar pomeni, da zavrača očitek neobrazloženosti sodbe po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kot tudi pavšalni očitek protispisnosti po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, kar vse pa tožnica uveljavlja zlasti v posledici ključne pritožbene navedbe, da je sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko naj bi upoštevalo nezakonito pooblastilo za zastopanje toženke v tem sporu.

8. Pritožba se napačno zavzema, da bi moralo sodišče šteti, da odgovor na tožbo (zaradi vložitve po neupravičeni osebi) ni bil vložen in posledično izdati zamudno sodbo. Bistvena kršitev določb pravdnega po 11. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je podana, če stranke, ki je pravna oseba, ni zastopal tisti, ki jo je po zakonu upravičen zastopati, oziroma če stranke ni zastopal pooblaščenec v skladu z določbami tega zakona ali če pooblaščenec stranke ni imel pooblastila, razen če je bila pravda oziroma če so bila posamezna pravdna dejanja pozneje odobrena. Namen te določbe je, da je v postopku varovan interes nepravilno zastopane stranke, ne pa interes nasprotne stranke, da bi se v primeru zanjo neugodnega izida postopka lahko učinkovito sklicevala na postopkovno kršitev. Če je nepravilno zastopana stranka v postopku uspela, ni potrebe po njenem varstvu v postopku s pravnimi sredstvi - ni torej razloga za razveljavitev sodbe, če je obremenjena s takšno kršitvijo (npr. II Ips 70/2013). Zato v tej zvezi pritožbenemu sodišču niti ne bi bilo treba odgovarjati tožnici na pritožbeno navedbo o napačnem zastopanju toženke v tem sporu.

9. Ker pa pritožba navedbe o nepravilnem zastopanju toženke prikazuje tudi kot razlog za nezakonito odpoved, češ da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana po neupravičeni osebi, pritožbeno sodišče vendarle tudi te navedbe obrazloženo zavrača kot neutemeljene in se strinja z razlogovanjem sodišča prve stopnje. Obravnavano odpoved z dne 3. 9. 2020 je podpisal direktor toženke A. A., glede katerega pritožba napačno vztraja, da takrat ni več imel mandata za (samostojno) zastopanje toženke. Sodišče prve stopnje je pri presoji upravičene podaje odpovedi ustrezno izhajalo iz prvega odstavka 20. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št., 21/2013 in nasl.), po katerem nastopa v imenu delodajalca (pravne osebe) njegov zastopnik, določen z zakonom ali aktom o ustanovitvi, ali od njega pisno pooblaščena oseba. Iz zgodovinskega izpiska iz sodnega registra je razbralo, da sta A. A. in C. C. direktorja toženke, ki jo oba zastopata samostojno in brez omejitev od 16. 2. 2016 dalje. Pritožba neutemeljeno zmanjšuje pomen upoštevanja podatkov sodnega registra. Navaja, da je navedenemu mandat potekel 22. 3. 2020, vendar pa ta okoliščina ni privedla tudi do spremembe v podatkih sodnega registra, ki jim je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo. Se pa je vendarle sklicevalo še na sklep edinega družbenika toženke D. d.o.o. z dne 9. 3. 2020, da je bil tako A. A. kot C. C. mandat tudi podaljšan. Sklep je podpisal B. B., ki je po podatkih sodnega registra Okrožnega sodišča v E. (tujine) pooblaščen za zastopanje edinega družbenika toženke. Navedeno ne daje podlage za zaključek, da A. A. ne bi smel podati odpovedi v imenu tožničinega delodajalca oziroma, da ni od njega pooblaščena oseba. Tudi vztrajanje, da sklep ne učinkuje, ker ni bil vpisan v overjeno knjigo sklepov, ne more privesti do zaključka, da izpodbijana odpoved tožnici ni bila podana.

10. Po drugem odstavku 85. člena ZDR-1 mora delodajalec pred redno odpovedjo iz razloga nesposobnosti delavca pisno seznaniti z očitanim razlogom nesposobnosti in mu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od treh delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči. Drugih posebnih zahtev zakon delodajalcu glede postopka podaje odpovedi ne nalaga.

11. Tožnica neuspešno navaja, da je toženka ni predhodno seznanila s spremljanjem njenega dela zaradi ugotavljanja nesposobnosti in da je ni seznanila z negativno pisno oceno dela. Pri tem uveljavlja kršitev 34. člena Kolektivne pogodbe za gradbene dejavnosti (KPGD; Ur. l. RS, št. 101/15 in nasl.). Ta v prvem odstavku določa, da mora nedoseganje pričakovanih delovnih rezultatov zajemati obdobje najmanj 20 dni delavčeve prisotnosti na delu in da delodajalec po zaključku tega obdobja sprejme pisno oceno delavčevega dela. V drugem odstavku pa določa, da delodajalec delavcu ne more odpovedati pogodbe o zaposlitvi iz razloga nesposobnosti, če pred tem ni sprejel pisne ocene iz prejšnjega odstavka tega člena. Ni podlage za ugotovitev kršitve navedene določbe kolektivne pogodbe. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je določba jasna (zaradi česar tudi ne potrebuje logične in sistemske razlage) in delodajalcu ne nalaga, da mora delavca pred podajo odpovedi z oceno posebej seznaniti, mu jo npr. vročiti.

12. Odpoved mora biti obrazložena (drugi odstavek 87. člena ZDR-1), saj je to okvir preizkusa utemeljenosti odpovednega razloga oziroma zakonitosti odpovedi. Toženka je v odpovedi z dne 3. 9. 2020 izrecno navedla, da je pisno oceno sprejela 25. 8. 2020, kar je sodišče tudi upoštevalo kot relevantno okoliščino. Glede sprejete pisne ocene dela ni odločilno dejstvo, kdaj je bila ocena vložena v personalno mapo (tožnica navaja da šele 12. 10. 2021). Zato sodišče s tem, ko ni razlogovalo o tožničini navedbi, da je iz zaznambe na hrbtni strani ocene razvidno, da je bila vložena v tožničino kadrovsko mapo šele 12. 10. 2021, ne pomeni postopkovne kršitve neobrazloženosti in tudi ne protispisnosti.

13. Toženka je tožničino delo spremljala več mesecev, kot je navedla tudi v pisni obdolžitvi in v odpovedi. Za toženko ni predpisana posebna obveznost (ki bi bila npr. podobna možni obveznosti glede spremljanja poskusnega dela), da bi morala tožnico predhodno seznaniti s tem, da bo spremljala njeno delo zaradi ugotavljanja nesposobnosti. Že v sami definiciji delovnega razmerja iz 4. člena ZDR-1 je, da delavec opravlja delo pod nadzorom delodajalca. Toženka je torej dopustno spremljala tožničino delo, dokazala pa je tudi, da je šlo za daljši čas spremljanja kot je minimalni po KPGD.

14. Tudi je tožnica potrdila, da je bila seznanjena s tem, kaj so njene delovne naloge in kaj se od nje pričakuje, kar je pomemben pogoj za ugotavljanje nedoseženih pričakovanih rezultatov dela v smislu odpovednega razloga nesposobnosti. Tega ne spremeni tožničina navedba, da je zato, ker ni dobila opomina ali negativne ocene sklepala, da delo opravlja pravočasno, kvalitetno in strokovno.

15. Tudi ni odločilno, da je toženka od marca do junija 2019 tožnici izplačevala stimulacijo in da je imela do maja 2020 sklenjen aneks o višji plači. To naj bi bila vzpodbuda za izboljšanje dela. Predvsem pa je relevantno, da tožnica v času pred odpovedjo stimulacije ni prejemala.

16. Po pravilnem stališču sodišča prve stopnje določitev kriterijev za ugotavljanje delovne uspešnosti v podjetniški kolektivni pogodbi ali v splošnem aktu ni pogoj za podajo odpovedi iz razloga nesposobnosti. Postopek ocenjevanja delovne uspešnosti ni primerljiv niti povezan s podajo odpovedi. Ni relevanten 61. člen KPGD, ki se nanaša na plačilo delovne uspešnosti, kot tudi ne Pravilnik o plačah v smislu ocenjevanja delavca zaradi eventualne odpovedi. Zato ni uporabljiva zadeva VIII Ips 290/2017, v kateri se je delodajalec odločil, da bo ocena delovne uspešnosti, kot podlaga za odpoved iz razloga nesposobnosti, temeljila na merilih iz pravilnika, ki je urejal ocenjevanje delovne uspešnosti. Če se delodajalec sam odloči uporabiti določena merila, kot so opredeljena v njegovih internih aktih, je potem nanje vezan in je sodišče to dolžno preveriti, za kar pa v obravnavani zadevi ni šlo.

17. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je toženka dokazala, da je tožnica storila ugotovljene napake iz odpovedi. Pritožba jih neutemeljeno minimizira s sklicevanjem na celoten obseg dela, sodišče prve stopnje pa je ustrezno ocenilo, da ni ključen odstotek napak, ampak to, da so se napake ponavljale, kljub pojasnilom, kako se opravi določeno računovodsko opravilo, poleg tega je bilo potrebno, da je nadrejeni za tožnico popravljal nepravilnosti. Pri tem pritožba neuspešno izpodbija ugotovitev sodišča, da nadrejeni F. F. in direktor A. A. nad tožnico nista izvajala mobinga. Del tega ni opozarjanje na napake, tudi ne na način puščanja listka s klicaji, kar pa je nadrejeni počel tudi v primeru drugih delavcev. Ugotovilo je tudi, da odnos obeh navedenih do tožnice na sestanku 28. 4. 2020 ni bil neprimeren. V teh okoliščinah torej ni podlage za sklepanje, da bi dejanski razlog za odpoved lahko bil drugačen kot odpovedni razlog nesposobnosti.

18. Enako velja glede okoliščin, s katerimi tožnica prikazuje diskriminatorno obravnavo, kar naj bi prav tako kazalo na nedopusten odpovedni razlog. Sodišče je ugotovilo, da nadrejeni tožnice ni diskriminiral pri odobritvi dopustov, temveč je šlo za zagotavljanje nemotenega teka delovnega procesa. Tudi ji ni pritrdilo, da je bila diskriminirana v primerjavi z drugimi, ki niso dobili odpovedi. Kršitve glede zagotavljanja počitka niso primerljive z nepravilnostmi v računovodstvu. To, da toženka zaradi prejete globe in prepoved javljanja na javne razpise (kot sankcije zaradi navedenih kršitev delovnopravne zakonodaje) zaposlenim ni podala odpovedi, ne pomeni, da ne bi smela tožnici podati obravnavane odpovedi iz razloga nesposobnosti.

19. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

20. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.