7. 3. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. in B. B., obeh iz Ž., ki ju zastopa B. B., odvetnik v Z., na seji senata dne 23. februarja 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. in B. B. zoper sklep Vrhovnega sodišča št. II Ips 362/2004 z dne 13. 1. 2005 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Vrhovno sodišče je zavrglo revizijo pritožnic zoper sodbo sodišča druge stopnje, s katero je bilo pravnomočno odločeno, da sta pritožnici dolžni solidarno plačati 415.000 SIT. V ustavni pritožbi pritožnici navajata, da je tožnik od njiju s tožbo zahteval plačilo 1.500.000 SIT. Navajata, da sta temu zahtevku nasprotovali v celoti po temelju, zanikali sta namreč obstoj odškodninske odgovornosti. Po njunem mnenju je zato očitno sporen celoten znesek in bi Vrhovno sodišče glede vprašanja, ali je revizija dopustna, moralo kot pomembno šteti višino zahtevka v tožbi. Navajata, da nikjer ni določeno, da je za pravico do revizije pomembna vrednost, določena v izreku sodbe, in se sklicujeta na 39. člen Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS št. 26/99 in nasl. – v nadaljevanju ZPP). Menita, da je glede temelja vrednost zahtevka postavljena v tožbi in je zato tudi določbo drugega odstavka 367. člena ZPP razumeti tako, da je izpodbijani del vreden toliko, kot je naveden v tožbi. Menita, da je stališče v reviziji (najbrž v sklepu Vrhovnega sodišča) nerazumno in arbitrarno. V ustavni pritožbi (in nato še v prepozni dopolnitvi ustavne pritožbe) pritožnici navajata tudi razloge, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev Višjega sodišča o tožbenem zahtevku. Za primer, če Ustavno sodišče ne bi ugodilo ustavni pritožbi, pa podajata tudi pobudo za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 367. člena ZPP.

B.

2.Navedb, ki se nanašajo na vsebinsko odločitev sodišča druge stopnje o tožbenem zahtevku, v postopku preizkusa te ustavne pritožbe ni mogoče upoštevati. Izpodbijani sklep Vrhovnega sodišča se namreč nanaša le na procesno vprašanje (ne)dopustnosti revizije in le argumente s tem v zvezi je mogoče uveljavljati v ustavni pritožbi zoper ta sklep.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi nepravilnosti pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. V skladu s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) Ustavno sodišče preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine. Da bi stališča Vrhovnega sodišča o določitvi vrednosti izpodbijanega dela sodbe nasprotovala kakšni človekovi pravici ali temeljni svoboščini, pritožnici niti ne zatrjujeta. Zato je treba odgovoriti le na njun očitek, da je odločitev Vrhovnega sodišča očitno napačna. Če bi namreč v resnici bila takšna, bi jo bilo mogoče označiti za arbitrarno, kar pa je v nasprotju s pravico do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave.

4.Vendar odločitvi Vrhovnega sodišča očitne napačnosti ni mogoče očitati. Odločitev o tem, da je v primeru, ko sodišče zahtevku ugodi delno, glede dopustnosti revizije odločilna vrednost izpodbijanega dela sodbe, ne pa vrednost spornega predmeta, navedena v tožbi, temelji na drugem odstavku 367. člena ZPP. To je tudi razumljivo, saj je v primeru delne ugoditve zahtevku le vrednost prisojenega (ko gre za revizijo toženca) oziroma vrednost zavrnjega (ko gre za revizijo tožnika) realen pomen zadeve za stranko, kar je lahko eden izmed upravičenih kriterijev za določitev dopustnosti revizije. Navedbe pritožnic glede razmejitve med temeljem in višino zahtevka, kar naj bi ob preizkusu dopustnosti revizije utemeljilo zahtevo po ločenem obravnavanju vrednosti enega in drugega, so očitno nesmiselne, na takšne navedbe pa sodišču — tudi Ustavnemu sodišču — ni treba posebej odgovarjati.

5.Podrejene pobude za oceno ustavnosti določbe drugega odstavka 367. člena ZPP (ki sta jo pritožnici podali za primer, če Ustavno sodišče ″ne bi sledilo pritožbi na razveljavitev sklepa Vrhovnega sodišča″) ni mogoče upoštevati, saj je ZUstS ne dopušča. Sicer pa velja pojasniti, da bi Ustavno sodišče, če bi se v postopku ustavne pritožbe pojavilo vprašanje skladnosti zakona z Ustavo, tudi samo lahko začelo postopek za preizkus skladnosti zakona z Ustavo. Vendar se glede vidikov, ki jih načenja ustavna pritožba, pomislek o morebitni neskladnosti zakonske ureditve z Ustavo ne postavlja.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjujeta pritožnici, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje tretjega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter člana dr. Janez Čebulj in Jože Tratnik. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić