6. 7. 2005

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., na seji senata dne 28. junija 2005 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba A. A. A., B. B. in C. C. zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. II Ips 35/2003 z dne 18. 3. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani št. II Cp 1988/2001 z dne 18. 9. 2002 se ne sprejme.

Obrazložitev

A.

1.Z izpodbijano sodbo je Vrhovno sodišče zavrnilo revizijo zoper sodbo Višjega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka pritožnikov na ugotovitev, da so (so)lastniki parc. št. 115, ki je vpisana v vl. št. 454 k.o. Z. Z. Vrhovno sodišče je sodbo Višjega sodišča potrdilo, ker so pritožniki tožbeni zahtevek uveljavljali na podlagi pravnega posla, ki je nasprotoval prisilnim predpisom. Pravni posli, sklenjeni v pogojih družbene lastnine, pa po mnenju Vrhovnega sodišča niso sami po sebi konvalidirali zaradi spremembe politične ureditve in ukinitve družbene lastnine. Po oceni Vrhovnega sodišča prepoved razpolaganja z nezazidanim stavbnim zemljiščem v letu 1983 ni bila prepoved manjšega pomena, ki bi omogočila uporabo drugega odstavka 107. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. – v nadaljevanju ZOR).

2.Pritožniki taki odločitvi očitajo kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Navajajo, da je bil v času sklepanja pogodbe promet s stavbnimi zemljišči res močno omejen, ni pa bil prepovedan. V praksi naj bi se pogodbe kljub prepovedi sklepale. Pravica uporabe pa je po spremembi družbene ureditve spremenjena v lastninsko pravico. Sklicujejo se na "identičen primer (II Ips 374/97)", v katerem naj bi Vrhovno sodišče odločilo na podlagi stališča, ki je povsem nasprotno stališču, na katerem temelji izpodbijana odločitev.

B.

3.Ustavno sodišče ni instanca sodiščem, ki odločajo v sodnem postopku, in ne presoja samih po sebi kršitev pri ugotavljanju dejanskega stanja ter pri uporabi materialnega in procesnega prava. Ustavno sodišče skladno s prvim odstavkom 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) preizkusi le, ali so bile z izpodbijano sodno odločbo kršene človekove pravice ali temeljne svoboščine.

4.Z navedbami, s katerimi pritožniki izražajo zgolj nestrinjanje s pravnim stališčem, na katerem temelji izpodbijana odločitev, ni mogoče utemeljiti kršitve pravice do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Ustavno sodišče je že večkrat pojasnilo, da očitek o nepravilnosti izpodbijane sodne odločbe, ki posega v premoženjskopravni položaj pritožnika, sam po sebi še ne izkazuje kršitve navedene ustavne pravice. Za kršitev te pravice bi namreč šlo le, če bi sodišče svojo odločitev sprejelo na podlagi stališča, ki je z vidika te ustavne pravice nesprejemljivo. Tega pa pritožniki z navedbami v ustavni pritožbi ne izkažejo. Sklicujejo se na odločitev Ustavnega sodišča o razveljavitvi ureditve, ki je omejevala promet s stavbnimi zemljišči, vendar je Ustavno sodišče določbe Zakona o stavbnih zemljiščih (Uradni list SRS, št. 18/84 in nasl.), ki so urejale pridobivanje stavbnih zemljišč v družbeno lastnino, razveljavilo z odločbo št. U-I-105/91 z dne 23. 4. 1992 (Uradni list RS, št. 24/92 in OdlUS I, 28). Glede na to, da Ustavno sodišče zakon lahko le razveljavi (161. člen Ustave) z učinkom "za naprej", tudi razveljavitev omenjene ureditve ni mogla vplivati na pravna razmerja, ki so nastala pred učinkovanjem razveljavitve. Po odločitvi Ustavnega sodišča je odločba sicer imela pravni učinek po 414. in 415. členu Ustave iz leta 1974, vendar se ti učinki na pravni položaj pritožnikov niso nanašali. Zgolj dejstvo, da pritožniki pravo razlagajo drugače od sodišča in da je odločitev sodišča glede izpolnjevanja pogojev iz drugega odstavka 107. člena ZOR drugačna od tiste, s katero bi se strinjali, pa ne zadošča za sklep o kršitvi pravice iz 33. člena Ustave.

5.Iz pravice do enakega varstva pravic po 22. členu Ustave (ki je v sodnih postopkih poseben izraz načela enakosti pred zakonom iz drugega odstavka 14. člena Ustave) med drugim izhaja, da mora sodišče enake primere obravnavati enako. Vendar izpodbijana odločitev ne temelji le na stališču, ki mu pritožniki nasprotujejo in ki mu očitajo, da je drugačno od stališča, na podlagi katerega naj bi Vrhovno sodišče odločilo v drugem enakem primeru. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča je razvidno, da se je sodišče druge stopnje oprlo "predvsem na jezikovno razlago prodajne pogodbe z dne 24. 1. 1983 in ugotovilo, da tekst pogodbe ne dopušča sklepanja, da je bil predmet prodaje tudi vrt s parc. št. 115". Po stališču Vrhovnega sodišča je brez pravnega učinka "kar se v prodajni pogodbi z dne 24. 1. 1983 nanaša na parcelo št. 115". Tej ugotovitvi oziroma stališču pa pritožniki v ustavni pritožbi ne nasprotujejo. Zato in ker so v pravdi uveljavljali, da so na podlagi pravnega posla na spornem zemljišču pridobili lastninsko pravico, pritožniki očitka o neenakem obravnavanju ne morejo utemeljiti s sklicevanjem na stališče, ki ga je Vrhovno sodišče sprejelo pri odločanju o drugačnem zahtevku, tj. o zahtevku za priznanje pravice uporabe na zemljišču.

6.Ker očitno ne gre za kršitev človekovih pravic, kot ju zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednica senata dr. Dragica Wedam Lukić ter članici mag. Marija Krisper Kramberger in Milojka Modrijan. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

dr. Dragica Wedam Lukić