Jedro

Sodišče prve stopnje ravnanj toženke, ki kažejo na namero opravljanja konkurenčne dejavnosti, utemeljeno ni štelo kot kršitve obveznosti iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe, toženki pa je dolžna v roku 15 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 653,31 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila. Stranska intevenientka na strani tožeče stranke sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna tožeči stranki plačati znesek 31.768,20 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 2. 2018 do plačila in ji povrniti stroške postopka (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 2.114,38 EUR stroškov postopka (II. točka izreka), ter da stranska intervenientka sama krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper I. in II. točko izreka sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe, tako da se tožbenemu zahtevku ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi vztraja pri navedbah, da je toženka z zlorabo podatkov o njenih poslovnih partnerjih poslovanje z obstoječimi rezervacijami preusmerila na novega delodajalca. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da to ravnanje ne pomeni kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, ki je bila glede na določilo 14. člena pogodbe o zaposlitvi dogovorjena tako za čas obstoja delovnega razmerja kot za čas po njegovem prenehanju. Uveljavlja, da je delavec tudi ob odsotnosti dogovora o konkurenčni klavzuli omejen s pravico delodajalca do svobodne gospodarske pobude in zasebne lastnine, pri čemer mejo dopustnih posegov določa prepoved nelojalne konkurence. S sklicevanjem na določbo 63.a člena ZPOmK-1 uveljavlja, da je delavcu po prenehanju delovnega razmerja prepovedano konkurirati nekdanjemu delodajalcu na način, da protipravno pridobi ali izkoristi njegove poslovne skrivnosti. Glede na določbe Ustave RS, Pariške konvencije in Sporazuma o trgovinskih vidikih pravic intelektualne lastnine so informacije delodajalca o poslovnih zvezah, če predstavljajo poslovno skrivnost, varovane pred ravnanji bivšega delavca, neodvisno od dogovora o konkurenčni klavzuli. Sklicuje se na zadevi Višjega sodišča v Ljubljani I Cpg 229/2011 in II Cp 2198/2018, iz katerih izhaja, da podatki o obstoječih strankah izpolnjujejo kriterije za poslovno skrivnost. V zvezi s tem povzema stališča nemškega Zveznega delovnega sodišča v zadevi AZR 83/79 in nemškega Zveznega vrhovnega sodišča v zadevi I ZR 303/01. Navaja, da se je toženka med dolgoletnim opravljanjem dela seznanila z njenimi notranjimi informacijami o bazi poslovnih partnerjev, pogojih poslovanja ter obstoječih ali načrtovanih rezervacijah. V primerjalnopravni judikaturi kršitev konkurenčne prepovedi predstavljajo tudi dejanja priprave na opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, pri čemer zadošča obvestilo delavca poslovnim partnerjem nekdanjega delodajalca o spremembi zaposlitve. Toženka je že od oktobra 2017 dalje s sodelavci načrtovala odcepitev H. oddelka in preusmeritev poslov na družbo A. d. o. o. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da toženka s tem, ko je decembra 2017 poklicala njene poslovne partnerje in jim ponudila nadaljevanje obstoječega sodelovanja, ni kršila konkurenčne prepovedi. Elektronsko sporočilo B.B. z dne 7. 1. 2018 dokazuje, da so prezaposleni delavci njene poslovne partnerje prepričevali v sodelovanje z novim delodajalcem, pri čemer so jim zavajujoče predstavljali, da družba A. d. o. o. predstavlja novo organizacijsko enoto tožeče stranke. Ta družba je brez vloženega dela in stroškov nadaljevala z njenimi posli in prevzela vse iz tega naslova pričakovane prihodke. Sodišče prve stopnje je zmotno ocenilo, da dokumenti na toženkinem službenem računalniku ne dokazujejo kršitve konkurenčne prepovedi. Dokument s projekcijo poslovnega izida družbe A. d. o. o. za leto 2018 je bil spremenjen skoraj dva meseca pred prezaposlitvijo delavcev tožeče stranke k tej družbi, pri čemer je bilo za vsakega delavca za obdobje od 27. 11. 2017 dalje predvideno, s katerimi poslovnimi partnerji bo še nadalje sodeloval. Projekcija prihodkov je temeljila na predpostavki, da bo družba A. d. o. o. nadaljevala z izvajanjem obstoječih poslov tožeče stranke. Opozarja, da je toženka od oktobra 2017 dalje zbirala ponudbe za najem poslovni prostorov v C. in pripravljala načrt organizacije dela, ki je predvideval odcepitev H. oddelka k družbi A. d. o. o. Kršitev konkurenčne prepovedi dokazuje izjava D.D. z dne 14. 7. 2020. Navaja, da štirikratno povečanje prihodkov od prodaje in dvanajstkratno povečanje čistega dobička družbe A. d. o. o. v letu 2018 dokazuje, da je bila odcepitev H. oddelka k tej družbi uspešna, do česar brez protipravnega ravnanja toženke in njenih sodelavcev ne bi moglo priti. Priglaša stroške pritožbe.

3. Toženka v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Navaja, da so pritožbene navedbe o preusmeritvi poslovanja H. oddelka na družbo A. d. o. o. pavšalne in nedokazane. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da tožeča stranka kršitve konkurenčne prepovedi ni dokazala. Navaja, da se je za spremembo zaposlitve odločila izključno zaradi nevzdržnih pritiskov poslovodstva tožeče stranke, njenih likvidnostnih težav in slabih pogojev dela. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Stranska intervenientka na strani tožeče stranke v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe, predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela sodbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede vseh za odločitev bistvenih dejstev je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje. Sprejeta odločitev je materialnopravno pravilna.

7. Sodišče prve stopnje je v tem sporu presojalo utemeljenost tožbenega zahtevka za plačilo zneska 31.768,20 EUR, ki ga je tožeča stranka utemeljevala na treh pravnih podlagah, in sicer zaradi kršitve konkurenčne prepovedi, kršitve konkurenčne klavzule in kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti. Po pravilnih ugotovitvah sodišča prve stopnje je bila toženka v delovnem razmerju pri tožeči stranki od 16. 6. 1997 do 5. 1. 2018, ko ji je to prenehalo na podlagi sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi po 81. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.). Toženka se je že naslednjega dne (6. 1. 2018) zaposlila pri družbi A. d. o. o., ki se enako kot tožeča stranka ukvarja s turistično dejavnostjo.

8. Sodišče prve stopnje je presodilo, da toženka v času zaposlitve pri tožeči stranki ni kršila konkurenčne prepovedi iz 39. člena ZDR-1 in da sta se stranki s sporazumom o prenehanju pogodbe o zaposlitvi dogovorili za prenehanje konkurenčne klavzule (prvi odstavek 42. člena ZDR-1), s čimer je tožeča stranka izgubila pravico do uveljavljanja terjatev iz tega naslova. Na tej podlagi je tožbeni zahtevek za plačilo vtoževanega zneska zavrnilo kot neutemeljenega.

9. Sodišče prve stopnje je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka zaradi kršitve konkurenčne prepovedi pravilno izhajalo iz določbe prvega odstavka 39. člena ZDR-1, po kateri delavec med trajanjem delovnega razmerja brez pisnega soglasja delodajalca ne sme za svoj ali tuj račun opravljati del ali sklepati poslov, ki sodijo v dejavnost, ki jo dejansko opravlja delodajalec, in pomenijo ali bi lahko pomenili za delodajalca konkurenco. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je bila prepoved konkurenčnega opravljanja del in sklepanja poslov v času trajanja delovnega razmerja dogovorjena tudi v 18. členu pogodbe o zaposlitvi.

10. Pritožbeno sodišče soglaša s presojo sodišča prve stopnje, da kršitev konkurenčne prepovedi ni dokazana. Pritožba neutemeljeno uveljavlja, da po primerjalnopravni judikaturi kršitev te prepovedi predstavljajo tudi dejanja priprave na opravljanje konkurenčne dejavnosti po prenehanju delovnega razmerja, saj po ustaljenem stališču sodne prakse (prim. sodba in sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 997/2015 z dne 14. 4. 2016 ter sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS VIII Ips 56/2013 z dne 10. 6. 2013) kršitev konkurenčne prepovedi pomeni le dejansko opravljanje dejavnosti, ki je konkurenčna dejavnosti delodajalca. Glede na navedeno sodišče prve stopnje ravnanj toženke, ki kažejo na namero opravljanja konkurenčne dejavnosti, utemeljeno ni štelo kot kršitve obveznosti iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1. 11. Pritožba neutemeljeno vztraja pri navedbah, da izpoved toženke v gospodarskem sporu Okrožnega sodišča v Ljubljani IV Pg 250/2018 med tožečo stranko in družbo A. d. o. o. dokazuje kršitev konkurenčne prepovedi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je toženka v gospodarskem sporu kot priča izpovedala, da je decembra 2017 poklicala šest ali sedem poslovnih partnerjev tožeče stranke in jim povedala, da odhaja drugam. Podobno je izpovedala tudi v obravnavanem sporu, in sicer da je v decembru 2017 poklicala pet ali šest poslovnih partnerjev, s katerimi so zaradi dolgoletnega sodelovanja razvili prijateljski odnos, da bi se od njih poslovila. Pritožbeno sodišče ne dvomi o pravilnosti dejanskega zaključka sodišča prve stopnje, da toženka poslovnih partnerjev tožeče stranke ni nagovarjala, naj pričnejo sodelovati z družbo A. d. o. o., temveč jim je to, da odhaja v manjše podjetje, povedala na njihovo vprašanje. Na tej podlagi je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da toženkinih poslovilnih klicev nekaj poslovnim partnerjem (izmed deset do petnajst tisočih, s katerimi je sicer sodelovala kot delavka tožeče stranke) ni mogoče opredeliti kot opravljanje del ali sklepanje poslov za konkurenčno družbo v smislu določbe prvega odstavka 39. člena ZDR-1. 12. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na elektronsko sporočilo z dne 7. 1. 2018 (zadeva: obvestilo poslovnim partnerjem), s katerim je po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje B.B. poimensko navedene poslovne partnerje tožeče stranke obvestila, da se je 15-članski H. oddelek pri tožeči stranki preselil v nove prostore, da bi lahko (z istimi osebami) bolje opravljal storitve in da od 1. 1. 2018 dalje deluje pod novo blagovno znamko A. - E. Četudi je pošiljateljica v tem sporočilu poleg svojega novega elektronskega naslova navedla tudi elektronski naslov toženke s končnico "F.", je sodišče prve stopnje na podlagi dejanskih ugotovitev, da je bilo sporočilo poslano po prenehanju delovnega razmerja med tožečo stranko in toženko ter da ga ni poslala toženka niti ji ni bilo poslano v vednost, pravilno zaključilo, da ne dokazuje navedb tožeče stranke o kršitvi konkurenčne prepovedi.

13. Pravilna je presoja sodišča prve stopnje, da dokumenti, ki jih je tožeča stranka našla na toženkinem službenem računalniku, ne dokazujejo kršitve konkurenčne prepovedi. Pritožba se neutemeljeno sklicuje na dokument, ki naj bi predstavljal organigram delovnih mest pri družbi A. d. o. o., saj sodišče prve stopnje te listine v tujem jeziku, za katero tožeča stranka ni predložila overjenega prevoda (drugi odstavek 226. člena ZPP), pravilno ni upoštevalo pri odločitvi. Pritožbeno sodišče soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da dokumenta ponudba za najem poslovnih prostorov in projekcija poslovnega izida A. za leto 2018, na katerih toženka niti ni navedena, ne dokazujeta, da je v času delovnega razmerja s tožečo stranko za konkurenčno družbo opravljala turistično dejavnost oziroma z njo povezane storitve. Pritožba neutemeljeno navaja, da je projekcija poslovnega izida temeljila na predpostavki, da bo konkurenčna družba nadaljevala z izvajanjem obstoječih poslov tožeče stranke, da je bilo za vsakega delavca od 27. 11. 2017 dalje predvideno, da bo skrbel za poslovne partnerje z določenega tržišča in da so bili za posle s temi poslovnimi partnerji predvideni prihodki že od januarja 2018 dalje. To ne vpliva na pravilnost navedenih zaključkov sodišča prve stopnje.

14. Pritožba neutemeljeno navaja, da kršitev konkurenčne prepovedi dokazuje izjava toženkine nekdanje sodelavke pri tožeči stranki D.D. z dne 14. 7. 2020, da ji je sodelavka G.G. 21. 12. 2017 povedala, da v sodelovanju s toženko načrtujejo odcepitev dela H. znotraj tožeče stranke k družbi A. d. o. o. in da k tej družbi odhajajo še nekateri drugi zaposleni, ki bi se skupaj s poslovnimi partnerji in rezervacijami za leto 2018 odcepili od tožeče stranke. Po pravilni presoji sodišča prve stopnje je na podlagi te izjave mogoče zaključiti le to, da se je toženka s sodelavci v decembru 2017 odločila za prenehanje delovnega razmerja s tožečo stranko in za sklenitev pogodbe o zaposlitvi z družbo A. d. o. o., kar ne pomeni kršitve konkurenčne prepovedi iz prvega odstavka 39. člena ZDR-1. 15. Po določbi prvega odstavka 38. člena ZDR-1 delavec ne sme izkoriščati za svojo osebno uporabo ali izdati tretjemu delodajalčevih poslovnih skrivnosti, ki jih kot take določi delodajalec in ki so bile delavcu zaupane ali s katerimi je bil seznanjen na drug način. Toženkina obveznost varovanja poslovnih skrivnosti je bila dogovorjena tudi v 14. členu pogodbe o zaposlitvi. Po pravilni ugotovitvi sodišča prve stopnje je tožeča stranka glede kršitve te obveznosti navajala, da so podatki o poslovnih partnerjih in z njimi sklenjenimi ali planiranimi posli določeni kot poslovna skrivnost; da se je toženka zavezala varovati to poslovno skrivnost, a je svojo obveznost prekršila; da ji je škoda nastala, ker so njeni poslovni partnerji I., J., K., L. in M. z njo prekinili poslovanje, ker je toženka te posle razkrila konkurenčni družbi A. d. o. o. in obenem poslovne partnerje prepričala v poslovno sodelovanje z novim delodajalcem; da poslovno skrivnost predstavljajo kontaktni podatki o njenih poslovnih partnerjih (tour operaterjih), dogovorjenih poslih in izvedbi turističnih aranžmajev s temi poslovnimi partnerji; da je toženka delala s temi poslovnimi partnerji in jih prepričala v poslovno sodelovanje z njenim novim delodajalcem, namesto da bi ti poslovni partnerji še naprej sodelovali z njo. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da zloraba poslovnih znanj in poslovnih zvez pri opravljanju dela za novega delodajalca, ki jo tožeča stranka očita toženki, po vsebini pomeni očitek kršitve konkurenčne prepovedi po izteku delovnega razmerja (torej kršitve konkurenčne klavzule) in ne kršitve obveznosti varovanja poslovne skrivnosti, tožeča stranka pa je po pravilnem zaključku sodišča prve stopnje s podpisom sporazuma o prenehanju pogodbe o zaposlitvi pravico do uveljavljanja zahtevkov iz naslova konkurenčne klavzule izgubila.

16. Neutemeljene so obširne pritožbene navedbe o tem, da je toženka s sodelavci uspešno izvedla odcepitev H. oddelka k družbi A. d. o. o. in da je ta družba s prevzemom že dogovorjenih rezervacij brez vloženega dela in kapitala prevzela prihodke, ki jih je tožeča stranka pričakovala od izvedbe teh rezervacij. To ne vpliva na pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje, da toženka v času obstoja delovnega razmerja s tožečo stranko ni kršila konkurenčne prepovedi in da je konkurenčna klavzula ob izteku tega delovnega razmerja prenehala veljati.

17. Ker je odločitev o glavni stvari pravilna, je pravilna tudi odločitev v II. točki izreka sodbe, da je tožeča stranka dolžna toženki povrniti 2.114,38 EUR stroškov postopka. Ker niso podani s pritožbo uveljavljeni razlogi niti tisti, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato upoštevaje določbo 154. člena ZPP sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, toženki pa je dolžna povrniti stroške odgovora na pritožbo. Toženka je skladno z določbami Odvetniške tarife (Ur. l. RS, št. 2/15 in 28/18) utemeljeno priglasila 875 točk za odgovor na pritožbo in 17,5 točk za materialne stroške, kar ob vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in povečano za 22 % DDV skupaj znaša 653,31 EUR. Pritožbeno sodišče višjih priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo toženki ni priznalo, ker za to ni podlage v določbah OT. Stranka intervenientka na strani tožeče stranke za vložitev odgovora na pritožbo tožeče stranke ni aktivno legitimirana. Z njene strani priglašeni stroški niso potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP) in jih krije sama.

Ljubljana, 9. april 2021