Jedro

Predelavo je opravila tožena stranka sama, nanjo tožeča ni imela vpliva, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je dokazno breme prevalilo na toženo stranko. Nepooblaščen poseg v stvar (najmanj to, da je bila glavna ročka za vklop twin diska porezana in da se je na sklopki nekaj varilo) namreč lahko izključi garancijo. Ker gre za ravnanje v sferi toženca, bi on moral izkazati, da bi do okvare prišlo kljub njegovim posegom.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v delu, v katerem je odločeno o nasprotni tožbi (točka III.) in o stroških (točka IV.) razveljavi in zadeva v razveljavljenem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in se v točki I. (glede ugoditve zahtevku po tožbi) potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je okrožno sodišče v Kopru v za pritožbo spornem delu po tožbi toženo stranko obsodilo na plačilo 5.312,98 EUR s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, vse iz naslova plačil za gumi nosilce, material, potreben za izdelavo izpušnih sistemov, in popravila sklopke. Zahtevek po nasprotni tožbi v višini 21.409,48 EUR (škoda zaradi kršitve pogodbe1) pa je zavrnilo. Toženi stranki je še naložilo v plačilo pravdne stroške v znesku 4.886,71 EUR.

2. Zoper sodbo se tožena stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in zaradi kršitve Ustave. Napačen je zaključek, da naj bi bil stroj sestavljen sredi januarja, saj sta zakoniti zastopnik tožene stranke A. A. in priča B. B. oba izpovedala, da so imeli vse pripravljeno že pred novim letom. Stroj je bil dobavljen novembra, njegova montaža je trajala mesec dni (to je delalo tudi sedem do osem delavcev tožene stranke). Zato ne drži, da bi tožena stranka na zagon čakala samo dva tedna (v zvezi s tem podaja svojo dokazno oceno izvedenih dokazov). Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s stroški popravila sklopke. Tožena stranka ni trdila, da naj bi prišlo do okvare motorja, temveč samo do okvare sklopke. Do okvare je prišlo, ker so bile skurjene lamele. Tožena stranka je sicer priznala, da je opravila predelavo na hidravlični pogon, vendar je hkrati trdila, da se hidravlični pogon ni uporabljal, negativnega dejstva pa ne more dokazovati. Dokazno breme, da okvara ne izvira iz njene sfere, pa je tudi sicer na tožeči stranki. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na izpoved priče C. C., ki je videl, da hidravlični cilinder ni bil v pogonu, zato ne drži zapis sodišča, da naj ta priča ne bi vedela, ali se je uporabljal hidravlični vklop ali ne. Dejstvo, da tožena stranka ni ugovarjala zapisu na dobavnici, da ne gre za garancijo, še ne pomeni, da popravilo sklopke ni krito z garancijo. Ne drži niti, da bi tožena stranka popravilo skušala urediti sama, saj je bil že 5.3.2019 pri njej serviser tožeče stranke (kar dokazujejo fotografije). Tožena stranka je tožečo o napaki obvestila nemudoma. V zvezi z zahtevkom po nasprotni tožbi je sodišče zmotno ugotovilo, da rok ni bil bistvena sestava pogodbe. Da je bil, izhaja že iz dejstva, da je tožena stranka predujem plačala že naslednji dan po prejemu ponudbe tožeče stranke. Dobavni rok po ponudbi je tožeča stranka prekoračila za 17 dni. Kot strokovnjak bi tožeča stranka morala toženo seznaniti, da je treba dobaviti tudi gumi nosilec in izpušni lonec (ta dva sta bila dobavljena šele konec novembra). Sodišče je napačno zaključilo, da se je dokazno breme glede okvare sklopke prevalilo na toženo stranko. Tožeča stranka je tista, ki svojih trditev z neplačilom predujma ni dokazala (sodišče je namreč plačilo predujma naložilo obema strankama). Tožena stranka bi bila upravičena do odškodnine zaradi zamude vsaj za čas od vgradnje motorja decembra 2018 do 5.2.2019, ko je tožeča stranka zagotovila električarja. Sklepanje sodišča, da zato, ker je sekance kupovala že od 31.1.0218, ni vzročne zveze s škodo zaradi zamude, je napačno, saj bi tožena stranka, če bi tožeča stranka takoj opravila vgradnjo motorja, mlela sekance že dva meseca prej. Tožena stranka je imela dovolj zaloge za obdobje, ko bi predelala stroj.

3. V odgovoru na pritožbo je tožeča stranka pritrdila razlogom sodišča prve stopnje in predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Med pravdnima strankama je bilo sklenjenih več prodajnih pogodb. Tožena stranka je kot kupec pri tožeči naročila dobavo motorja Perkins, twin disk sklopke, gumi nosilcev motorja ter material za izdelavo izpušnega sistema. Poleg tega je pri tožeči stranki naročila popravilo sklopke. Predmet zahtevka so računi po prodajnih pogodbah in račun za popravilo sklopke. Za pritožbo je sporen račun za popravilo sklopke, saj toženec meni, da je šlo za popravilo v okviru garancije za prodani motor in sklopko, sodišče prve stopnje pa je ugotovilo, da je šlo za posebno naročilo. Na sklopki je že kmalu po začetku delovanja prišlo do okvare. Tožena stranka pravilno opozarja, da je dokazno breme za trditve, da vzrok okvare ni napaka prodane stvari, na tožeči stranki. To pa je bilo tudi izhodišče sodišča pri ugotavljanju odgovornosti za okvaro. V dokaznem postopku pa se je izkazalo, da je tožena stranka samovoljno posegla v sklopko. Opravila je namreč predelavo sklopke iz sklopke na ročni vklop v sklopko na hidravlični vklop in sicer tako, da je bila glavna ročka za vklop twin diska porezana in da se je na sklopki nekaj varilo, montiran je bil hidravlični cilinder. Pred tem je bila tožena stranka opozorjena, da se motor vrti samo na 1.500 obratov (izrecno tudi v predračunu), predelavo sklopke ji je D. D., ki je opravil preizkus motorja (pred predelavo) "neuradno odsvetoval". Gornja dejstva niti niso sporna, tožena stranka pa je trdila, da je sicer res vse pripravila za hidravlični vklop, vendar v času, ko je prišlo do okvare, mehanizmov še ni povezala, in torej sklopke še ni uporabljala na hidravlični vklop. Predelavo je opravila tožena stranka sama, nanjo tožeča ni imela vpliva, zato je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je dokazno breme v procesnem smislu prevalilo na toženo stranko. Nepooblaščen poseg v stvar (najmanj to, da je bila glavna ročka za vklop twin diska porezana in da se je na sklopki nekaj varilo2) namreč lahko izključi garancijo. Ker gre za ravnanje v sferi toženca, bi on moral izkazati, da bi do okvare prišlo kljub njegovim posegom. To pa mu z ničemer ni uspelo. Odločitev o zahtevku po tožbi je zato pravilna in je pritožbeno sodišče pritožbo v tem delu kot neutemeljeno zavrnilo in v točki I. potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju ZPP).

6. V zvezi z nasprotno tožbo pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da ni bil dogovorjen točen rok za izpolnitev prodajne pogodbe za dobavo motorja in njegovih delov in to ne glede na to, da je bilo v predračunu zapisano, da je dobavni rok okrog 5 do 7 dni. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem povzelo izpovedi zakonitih zastopnikov obeh strank in prič, iz katerih točno določen rok dobave ne izhaja. Res je tožena stranka predujem plačala takoj, vendar je bila v nadaljevanju očitno pasivna, saj v spisu ni nobene korespondence, ki bi kazala na to, da je kakorkoli urgirala. Ni dvoma, da bi to storila, če bi res bil fiksni rok zamujen za 17 dni. Poleg tega so bili gumi nosilci, brez katerih motor ne bi mogel delovati, tako ali tako naročeni kasneje, pri čemer tožena stranka ne očita zamude pri njihovi dobavi. Neutemeljeno pa se v pritožbi sklicuje, da bi jo morala tožeča stranka seznaniti, da je treba gumi nosilce naročiti posebej, saj je bilo v predračunu (priloga A2) izrecno zapisano, da kovinski nosilci in gumi nosilci niso vključeni v ceno.

7. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da se je tožeča stranka poleg dobave motorja zavezala izvesti tudi zagon motorja in povezavo motorja s komandnim modulom. V postopku ni več sporno, da je montažo motorja opravila tožena stranka sama, zagon motorja pa je bil nato stvar tožeče stranke. Za očitano zamudo pri zagonu je torej pomembno, kdaj je tožena stranka motor montirala in pripravila za zagon. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, da je bilo to sredi januarja. Prepričljivih razlogov pritožba s sklicevanjem na posamezne dele izpovedi B. B. in A. A. ne uspe omajati. B. B. je sicer res izpovedal, da naj bi delo zaključili pred novim letom, vendar je hkrati izpovedal, da so z montažo pričeli kak teden po prevzemu motorja, da je montaža trajala kak mesec dni in da je bilo glede na fotografije, posnete konec decembra, dela še za kak teden ali dva. Priča C. C. je izpovedal, da za montažo trije usposobljeni delavci potrebujejo kakih 500 ur dela. Trditev, da naj bi na montaži delalo sedem do osem delavcev tožene stranke, tožena stranka v postopku na prvi stopnji ni postavila, tudi sicer pa so delavci to delali poleg svojega rednega dela. Pomembno pa je še dejstvo, da je tožena stranka šele 23.1.2019 pisno pozvala tožečo stranko na zagon motorja. Če bi držalo, da je bil motor pripravljen, bi to gotovo storila že kdaj prej.

8. Sodišče prve stopnje je zahtevek za odškodnino zaradi zamude z zagonom motorja zavrnilo zato, ker rok izpolnitve ni bil določen in ker naj ne bi bila podana vzročna zveza med zatrjevano škodo in zamudo pri zagonu motorja. Po določbi 289. člena Obligacijskega zakonika lahko upnik v primerih, kadar rok ni določen, zahteva takojšnjo izpolnitev obveznosti. Tak pa je bil poziv z dne 23.1.2019. Do povezave motorja s komandnim modulom in do zagona je prišlo šele 5.2.2019, torej 13 dni po pozivu. Sodišče bi zato moralo ugotavljati, ali je izpolnitev 5.2.2019 lahko šteti kot takojšnjo, vendar o tem sodba nima razlogov. Pritožba namreč utemeljeno opozarja, da je zaključek, da ni vzročne zveze, napačen. Tožena stranka je motor kupila z namenom, da bo sama izdelovala sekance. Zato dejstvo, da jih je pred tem (ko še ni razpolagala s tako močnim motorjem) dokupovala, za vzročno zvezo med zamudo z zagonom motorja in zatrjevano škodo nima nobenega vpliva. Ker sodišče zaradi napačnega stališča, da ni vzročne zveze, ostalih predpostavk odškodninske odgovornosti ni ugotavljalo, je moralo pritožbeno sodišče pritožbi delno ugoditi in odločitev o nasprotni tožbi razveljaviti, zadevo pa vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). Hkrati je moralo razveljaviti tudi odločitev o stroških, saj je ta odvisna od končnega uspeha v postopku. Tožba je bila vložena 2019, gre za prvo sojenje v zadevi, pritožbeno sodišče bi bilo prvo, ki bi ugotavljalo, ali je sploh prišlo do zamude in prvo, ki bi ugotavljalo ostale predpostavke odškodninske odgovornosti, zlasti višino škode, zato bi z izvedbo pritožbene obravnave in odločitvijo o stvari strankam dejansko odvzelo pravico do pritožbe. Ob tehtanju med pravico do sojenja v razumnem roku in pravico do pritožbe, pa je glede na opisane okoliščine treba dati prednost pravici do pritožbe. V zvezi s tem tudi ni mogoče odločitve o zahtevku po nasprotni tožbi razveljaviti samo delno, saj ni mogoče že na prvi pogled (in nesporno) ugotoviti, kateri njegov del se nanaša na škodo zaradi zamude pri zagonu.

9. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje (po potrebi tudi s ponovitvijo kakšnega dokaza) ugotoviti, ali je glede na vse navedbe strank sploh prišlo do zamude. Če je, bo moralo z dokazi, predlaganimi v ta namen, ugotavljati višino škode, ki naj bi toženi stranki zaradi tega nastala.

10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 165. člena ZPP.

1 Tožena stranka je trdila, da je zaradi zamude in zaradi izpolnitve z napako bila prisiljena sekance kupovati drugod, kar je bilo dražje. Po nasprotni tožbi je zahtevala plačilo razlike v ceni dobavljenih sekancev. 2 Torej ne glede na to, ali je motor že deloval na hidravlični vklop, ali ne.