Jedro

Pristojni organ je v predmetni zadevi upošteval predpis, ki velja in se uporablja v času odločanja organa, ne pa predpis, ki velja in se uporablja v času vložitve vloge stranke.

V sporni zadevi tožnik niti ne trdi, da bi v času, ko je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje za svojo ženo, imel on sam individualno dovoljenje za stalno bivanje tujca ali za začasno bivanje tujca v RS. Trdil je samo, da je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje, kar pa ni zadosten pogoj za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana tujca po 47. členu ZTuj-2.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo tožnika, temelječo na podlagi 47. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2, Uradni list RS, št. 50/11, 57/11 – popr. 26/14, 90/14) za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji za njegovo ženo A.A., državljanko Ruske federacije, in hkrati odločil o stroških upravnega postopka.

2. Iz obrazložitve med drugim izhaja, da je tožnik dne 4. 11. 2014 podal za svojo ženo vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji, ki jo je prvostopenjski organ prejel 5. 11. 2014. Prvostopenjski organ še navaja, da je skladno s 139. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) po uradni dolžnosti pridobil podatke iz uradne evidence, ki se vodi na podlagi 110. člena ZTuj-2. Tako je ugotovil, da ima tožnik v Sloveniji od dne 5. 11. 2014 podano vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje iz razloga zaposlitve ali dela, kar pomeni, da zadnje leto tožnik ne prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje, niti nima izdanega dovoljenja za začasno prebivanje z veljavnostjo najmanj enega leta, kot določa 1. odstavek 47. člena ZTuj-2. Zato je njegovo zahtevo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za njegovo ženo zavrnil že zaradi neizpolnjevanja pogoja prebivanja. Dalje še navaja, da stranke v skladu s 1. odstavkom 9. člena ZUP ni zaslišal, temveč je o zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, v skladu s 1. odstavkom 91. člena Zakona o tujcih. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (v nadaljevanju: Novela ZTuj-2, Uradni list RS, št. 26/14) v 76. členu v prehodnih in končnih določbah med drugim določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati pa se začne 1. 1. 2015. Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih je bil objavljen v Uradnem listu RS dne 14. 4. 2014 in je pričel veljati dne 29. 4. 2014. V 3. odstavku 72. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih pa je določeno, da se postopki, ki so se začeli pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo in zaključijo po dosedanjih predpisih; ker se je predmetni postopek izdaje prvega dovoljenja za začasno prebivanje začel 5. 11. 2014, to je po uveljavitvi Zakona o tujcih, se je konkretni postopek nadaljeval in zaključil po sedaj veljavnem Zakonu o tujcih.

3. Zoper navedeni prvostopenjski akt je tožnik vložil pritožbo. Ministrstvo za notranje zadeve je, kot pritožbeni organ druge stopnje, njegovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno z odločbo št. 2141-48/2015/2 (1312-18) z dne 24. 4. 2015. 4. Tožnik vlaga tožbo, v kateri predlaga, da Upravno sodišče RS tožbi ugodi in izpodbijano odločbo spremeni tako, da zahtevi tožeče stranke za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje A.A., roj. ... 4. 1964, ugodi oziroma da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v novo odločanje organu prve stopnje, stroške postopka s to tožbo pa naloži v plačilo toženi stranki.

5. V tožbi navaja, češ da je organ o zadevi odločil v skrajšanem ugotovitvenem postopku, pri čemer pa ni upošteval rokov, ki mu jih za odločitev nalagata tako ZUP, kot tudi ZTuj-2. Sklicuje se na 1. odstavek 222. člena ZUP. Tudi ZTuj-2 v 2. odstavku 91. člena določa, da mora pristojni organ o prošnjah za izdajo dovoljenja za prebivanje in potrdila o prijavi prebivanja odločiti čim prej, najpozneje pa v 30 dneh od prejema popolne prošnje. Organ prve stopnje bi torej o njegovi vlogi moral odločiti najkasneje dne 4. 12. 2014 (vsekakor pa pred 01. 01. 2015), z odločitvijo pa je očitno namenoma zavlačeval do začetka uporabe Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih (ZTuj-2A, ki se uporablja od 01. 01. 2015 dalje), češ da slednji za združitev družine po 47. členu določa bistveno strožje pogoje, kot jih je določal prejšnji predpis.

6. Tožnik poudarja, da je vlogo podal v času, ko se ZTuj-2A še ni uporabljal. ZTuj-2A v prehodnih in končnih določbah (76. člen) namreč določa, da zakon začne veljati petnajsti dan po objavi, uporabljati pa se začne 01.01.2015. Začetek uporabe ZTuj-2A je za predmetni postopek bistven, saj je bila spremenjena tudi določba 47. člena, ki pogoje za združitev družine in pravico do celovitosti družine ureja bistveno strožje. Zakon, ki se je uporabljal do 31. 12. 2014, je namreč v 1. odstavku 47. člena določal, da se ob pogojih in v skladu s tem zakonom prizna tujcu pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci, če ima v RS dovoljenje za stalno prebivanje ali dovoljenje za začasno prebivanje. Po 1. odstavku 47. člena ZTuj-2, ki se uporablja od 01. 01. 2015 dalje, pa se pravica do združitve, ohranitve in ponovne pridobitve celovitosti družine z družinskimi člani, ki so tujci, prizna tujcu, ki prebiva v RS na podlagi dovoljenja za stalno prebivanje, in tujcu, ki v RS zadnje leto prebiva na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in ima dovoljenje za začasno prebivanje izdano z veljavnostjo najmanj enega leta.

7. Tožnik izpostavlja, da je vlogo za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v RS za svojo ženo, podal dne 4. 11. 2014. Meni, da bi, v kolikor bi organ prve stopnje delal zakonito in postopal v rokih, ki so določeni za meritorno odločanje (in tako odločil najkasneje dne 4. 12. 2014), bila tožniku v predmetnem postopku izdana ugodilna odločba, češ da so bili izpolnjeni vsi pogoji za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji zaradi združitve družine za tožnikovo ženo. Upravni organ naj pri odločanju pred 01. 01. 2015 ne bi smel uporabiti novih predpisov, pač pa šele od 01. 01. 2015 dalje. Po mnenju tožnika naj bi bili po prejšnjih predpisih izpolnjeni pogoji za izdajo zaprošenega dovoljenja za začasno prebivanje za njegovo ženo v RS, češ da je tedaj imel tožnik podano vlogo za izdajo takšnega dovoljenja. Posebej poudarja, da posameznik ne sme trpeti negativnih posledic zaradi dlje časa trajajočega postopka za izdajo dovoljenja.

8. Tožnik opozarja, da je odločanje upravnih organov v instrukcijskih rokih bistveno za spoštovanje ustavnih pravic posameznika, konkretneje pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in pravice do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave. V nadaljevanju citira stališče Ustavnega sodišča v odločbi opr. št. Up-304/01-27 z dne 20. 05. 2004, ki navaja: »Razlog za posebno določitev rokov je v tem, da se zagotovi učinkovito uresničevanje pravic in obveznosti, o katerih odloča uprava. Zato odločanje v instrukcijskih rokih, ki so določeni z zakonom, ne pomeni le zakonitega dela upravnega organa, temveč hkrati spoštovanje pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave). To je pomembno tudi zato, ker upravni organi praviloma odločajo po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe. Relativno kratek čas, ki ga zakon daje upravi na razpolago za odločitev, zagotavlja tudi visoko stopnjo verjetnosti, da se dejansko stanje, ki je podlaga strankinega zahtevka, in materialni predpis, na podlagi katerega stranka vlaga svojo zahtevo, ne bosta spremenila«.

9. Tožnik očita, da je v konkretnem primeru šlo za načrtno odlašanje z odločanjem o vlogi po začetku uporabe novih predpisov, češ da je upravni organ dne 14. 01. 2014, to je na dan izdaje izpodbijane odločbe, šele pridobil podatke iz uradne evidence, kar naj bi bilo skoraj dva meseca po prejemu popolne vloge, ko bi po tožnikovem mnenju prvostopenjski organ že moral vsebinsko odločiti o vlogi, češ da gre po vsebini za pravno enostavno zadevo, ki naj ne bi terjala zahtevnega pravnega obravnavanja. Tožnik poudarja, da ni z ničemer zavlačeval predmetnega postopka, češ da je dne 4. 11. 2014 vložil popolno vlogo in naj bi bili razlogi za zamudno odločanje izključno na strani upravnega organa prve stopnje, ki naj bi načrtno odlašal z odločanjem po 01. 01. 2015. Navedeno naj bi bilo razvidno tudi iz drugih postopkov, ki so se začeli v letu 2014, bodisi v mesecu novembru, bodisi v mesecu septembru, češ da je o vlogah za izdajo dovoljenj za začasno prebivanje zaradi združitve družine prvostopenjski organ odločal šele po začetku uporabe Ztuj-2A. Primeroma navaja postopke, ki se pri upravnem organu vodijo pod št. 214-13665/2014, 214-14740/2014, 214-14743/2014 – vloge v teh postopkih so bile podane dne 21. 11. 2014, in postopki pod št. 214-12368/2014, 214-12367/2014, 214-12371/2014 in 214-12373/2014, v katerih so bile vloge podane že dne 24. 09. 2014. V naštetih primerih naj bi bile vloge zavrnjene s sklicevanjem na začetek uporabe ZTuj-2A.

10. Tožnik kot napačno označuje stališče upravnega organa, da uporabi predpis, ki se uporablja od 01. 01. 2015 dalje, češ da je takšno stališče v nasprotju z ustavno zagotovljenima pravicama do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave in do enakosti pred zakonom iz 2. odstavka 14. člena Ustave, češ da naj bi povzročalo neenako obravnavo posameznikov, odvisno izključno od hitrosti odločanja upravnega organa. Takšno tolmačenje naj bi posameznike, ki so vlogo sicer oddali, tako kot tožnik, po uveljavitvi ZTuj-2A, vendar je upravni organ o njihovi vlogi pravočasno odločil pred začetkom uporabe ZTuj-2A, postavljalo v neenak položaj v primerjavi z vlagateljem, o čigar vlogi upravni organ ni odločil pravočasno in je z njo neutemeljeno odlašal, kot v tožnikovem primeru. Za vloge, ki so bile oddane po uveljavitvi ZTuj-2A in je bilo o njih odločeno pred začetkom uporabe tega zakona, upravni organ namreč ni mogel uporabiti določb ZTuj-2A, saj so se začele uporabljati šele po 01. 01. 2015. To pomeni, da tudi v primeru, ko upravni organ po 01. 01. 2015 odloča o vlogi, ki je bila vložena po uveljavitvi (in pred uporabo) ZTuj-2A, ne sme uporabiti predpisov, ki veljajo od 01. 01. 2015 dalje, češ da bi bila v nasprotnem primeru kršena pravica do enakega varstva pravic in pravica do enakosti pred zakonom. Še zlasti, če upravni organ o vlogi odloči po roku, ki je določen za izdajo upravne odločbe na prvi stopnji in so razlogi za zamudno odločanje na samem organu. Da bi bil obseg pravic posameznika odvisen le od hitrosti odločanja upravnega organa, po mnenju tožnika zagotovo ni bil namen zakonodajalca, kar bi bilo tudi protiustavno. Ob tem se tožnik sklicuje na stališče Ustavnega sodišča v odločbi, št. Up-304/01-27 z dne 20. 05. 2004, ki ga v nadaljevanju citira: »Ker zakonodajalec, če bi ravnal v skladu z načelom zaupanja v pravo, prehodnega režima glede pogoja znanja jezika za primere, kakršen je pritožnikov, ne bi mogel urediti drugače kot tako, da bi določil, da se za reševanje še nerešenih vlog, vloženih pred spremembo zakona, pogoj znanja jezika presoja po določbah predpisa, veljavnega v času vložitve njegove vloge za sprejem v državljanstvo, je Ustavno sodišče glede na specifične okoliščine primera in iz enakih razlogov kot v odločbi št. Up-252/96 sodbi Upravnega in Vrhovnega sodišča razveljavilo, odločbo Ministrstva pa odpravilo ter vrnilo zadevo v novo odločanje pristojnemu upravnemu organu (prvi odstavek 59. člena ZUstS). Upravni organ bo moral izvesti nov postopek, v katerem bo glede pogoja znanja jezika moral uporabiti predpis, ki je veljal v času vložitve vloge«. Ker ZTuj-2A ne določa, da se začeti postopki nadaljujejo po novih predpisih, tožnik meni, da bi naj upravni organ moral uporabiti predpis, ki se je uporabljal v času, ko se je postopek začel. 11. Tožnik ob sklicevanju na odločbi Ustavnega sodišča št. U-I-309/13-23 in Up-981/13-20 nadalje očita, da naj bi šlo tudi za nesorazmeren ukrep, češ da krši pravico tožnika in njegove družine do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja iz 8. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic (v nadaljevanju: EKČP).

12. Tožnik nasprotuje stališču prvostopenjskega organa, da se postopki, ki se začnejo po uveljavitvi in pred začetkom uporabe ZTuj-2A, nadaljujejo in zaključijo po spremenjenem ZTuj-2, po katerem vlagatelj ne izpolnjuje (več) pogojev po 47. členu, češ da naj bi to tudi pomenilo, da se v prehodnem obdobju, to je od uveljavitve, dne 29. 04. 2014, do začetka uporabe spremenjenega predpisa, dne 01. 01. 2015, noben predpis ne bi mogel uporabljati, saj bi prejšnji predpis prenehal veljati z dnem 29. 04. 2014, novi predpis pa bi se uporabljal šele od 01. 01. 2015 dalje. Po mnenju tožnika naj bi tako upravni organi odločali povsem samovoljno, kar pa naj bi bilo v nasprotju z Ustavo. Iz Predloga Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o tujcih, prva obravnava EVA 2013-1711-0025, naj bi bilo po stališču tožnika razvidno, da so odločilni razlog za ponovno uvedbo dodatnega pogoja, ugotovljene zlorabe pri uveljavljanju socialnih transferjev za družinske člane tujcev v prvem letu združevanja družine. Tožnik opozarja, da združitev družine še ne pomeni nujno, da bodo družinski člani tudi zaprosili za pridobitev socialnih transferjev iz naslova združitve z družinskimi člani. Zato naj bi takšna zakonska sprememba, ki poslabšuje posameznikov položaj zaradi nekega negotovega bodočega dejstva, ne temeljila na ustavno utemeljenih razlogih. Zato nadalje meni, da naj bi bilo zato v konkretnem primeru potrebno dati prednost varstvu zaupanja v pravo, češ da naj bi šlo za splošno pravilo, da se v primeru, ko zakon različno določa začetek veljavnosti in začetek uporabe zakona, v času med uveljavitvijo in začetkom uporabe novega zakona še vedno uporablja stari zakon, ki je z dnem uveljavitve novega sicer prenehal veljati. Sklicuje se na stališče mag. Karmen Vezjak v Pravni praksi, št. 34/2007 in Nomotehnične smernice Službe Vlade Rs za zakonodajo (str. 50).

13. Tožnik svojo tožbo naknadno dopolnjuje s sklepom o prekinitvi postopka, ki ga je izdal Zavod RS za zaposlovanje, z dne 17. 12. 2014 (tožbena priloga A 10) in z odločbo Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti z dne 22. 04. 2015, št. 11102-35/2015/3 z dne 22. 4. 2015 (tožbena priloga A 11). V nadaljnjih pripravljalnih vlogah vztraja pri tožbenih navedbah in tožbenem zahtevku ter prereka navedbe tožene stranke.

Obrazložitev k točki 1:

14. Tožba ni utemeljena.

15. V obravnavani zadevi je predmet sodne presoje odločba prvostopenjskega organa, s katero je le-ta zavrnil prošnjo tožnika, državljana Ruske federacije, za izdajo prvega dovoljenja za začasno prebivanje za družinskega člana tujca in sicer za njegovo ženo, državljanko Ruske federacije. Upravno sodišče je v istovrstnih zadevah z istovrstnimi tožbenimi ugovori, kakor v tožnikovem primeru, ki so se pred tem sodiščem vodile pod št. I U 621/2015 in I U 622/2015 ter I U 623/2015, že odločalo in zavzelo pravno stališče, ki je relevantno za odločitev tudi v konkretnem primeru, ki ga v nadaljevanju zato ponovno navaja, kot sledi:

16. Določilo 76. člena ZTuj-2-A med drugim določa, da ta zakon začne veljati petnajsti dan po objavi v Uradnem listu RS, uporabljati pa se začne 1. januarja 2015. To besedilo zakona samo po sebi še ne daje zadostne podlage za stališče, da je bilo prav, da je pristojni organ v predmetni zadevi upošteval predpis, ki velja in se uporablja v času odločanja organa, ne pa predpis, ki velja in se uporablja v času vložitve vloge stranke. Tudi splošni predpis Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju: ZUP) ne določa, ali organ pri odločanju uporablja predpis, ki velja v času odločitve, ali predpis, ki velja v času vložitve vloge. V 6. členu ZUP namreč pravi samo, da „organ odloča o upravni zadevi po zakonu /.../ in splošnih predpisih.“ Razlika med tem, ali mora organ odločiti po zakonu v času odločanja, ali po zakonu v času vložitve vloge, je lahko ključnega pomena tako za varstvo pravic strank, kot tudi za varstvo javnega interesa. Šele upravno sodna praksa je utrdila stališče in razlago, da v veliki večini primerov organ odloča po zakonu v času odločanja, ne pa v času vložitve vloge, pri čemer v določenih vrstah zadev lahko zakonodajalec izrecno določi, da velja drug predpis kot pa tisti, ki je v veljavi v času odločanja,(1) med tem ko je določene izjeme vpeljala tudi upravno-sodna praksa zaradi nujnosti varstva pravic strank.(2) Tudi po stališču Ustavnega sodišča upravni organi „praviloma“ odločajo po stanju in na podlagi predpisov, ki veljajo v času izdaje odločbe,(3) pri čemer je zadeva Up-304/01, ki se sicer nanaša na poostrene pogoje za pridobitev državljanstva glede na prejšnjo ureditev, primer takšne izjeme zaradi varstva načela zaupanja v pravo in pravne predvidljivosti (2. člen Ustave).

17. Vendar pa Upravno sodišče ugotavlja, da tožnik ni uspel izkazati in utemeljiti nujnosti uporabe omenjene izjeme tudi v konkretnem primeru. V zadevi Up-304/01 sta bili pravna predvidljivost in zaupanje v pravo prizadeti, ker je stranka podala vlogo za državljanstvo v mesecu decembru 1991, zakonska sprememba poostritev pogojev za državljanstvo pa je nastopila šele leta 1994, pri čemer upravni organ do spremembe zakona ni odločil o vlogi stranke. V konkretni zadevi pa ne gre za tak časovni zamik, saj je tožnik podal vlogo dne 4. 11. 2014, organ pa je odločil dne 14. 1. 2015, torej je odločil v približno dveh mesecih in desetih dneh. Poleg tega je bil zakonska sprememba ZTuj-2A, ki je poostrila pogoje za izdajo dovoljenja, objavljena v Uradnem listu sedem mesecev, preden je tožnik sploh podal svojo vlogo in je s to poostritvijo pogojev bil seznanjen, zato pravna varnost ni bila prizadeta. Nadalje je za rešitev tega spora pomembno, da je v zvezi z zadevo Up-304/01 organ odločal očitno predolgo in je brez upravičenega razloga odločanje trajalo 4 leta, med tem ko tožnik ni z ničemer izkazal, da bi upravni organ v sedaj obravnavani sporni zadevi namenoma in neupravičeno zavlačeval postopek in da v tem smislu očitno ne bi spoštoval rokov iz 2. odstavka 91. člena ZTuj-2. 18. Nadalje je Ustavno sodišče v zadevi Up-304/01 ugotovilo, da je stranka vlogo podala v skladu z zakonom in da je izpolnjevala pogoj triletnega začasnega bivanja v Sloveniji,(4) medtem ko v sedaj sporni konkretni zadevi tožnik niti ne trdi, da bi sam tožnik v času, ko je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje za svojo ženo, imel on sam individualno dovoljenje za stalno bivanje tujca ali za začasno bivanje tujca v RS. Trdil je samo, da je vložil prošnjo za dovoljenje za začasno bivanje, kar pa ni zadosten pogoj za pridobitev dovoljenja za začasno prebivanje družinskega člana tujca po 47. členu ZTuj-2. 19. Na tej podlagi sodišče ugotavlja, da je izpodbijani dokončni upravni akt pravilen in zakonit, tožbeni ugovori pa neutemeljeni. Tožnik je sicer predlagal izvedbo dokaza z zaslišanjem tožnika, vendar ni prav z ničemer utemeljil, da bi zaslišanje tožnika lahko privedlo do drugačne odločitve. Zato je sodišče o zadevi odločilo brez oprave glavne obravnave, na seji sodnega senata, in je tožnikove navedbe upoštevalo v pisni obliki (2. alineja 2. odstavka 59. člena ZUS-1). Tudi po praksi Ustavnega sodišča mora Upravno sodišče izvesti glavno obravnavo, „kadar jo stranka izrecno zahteva, saj gre v nasprotnem primeru za kršitev 22. člena Ustave (odločba št. Up-197/02 z dne 3. 4. 2003). Vendar zgolj gola zahteva stranke za izvedbo glavne obravnave za obveznost izvedbe glavne obravnave še ne zadostuje (odločba št. Up-778/04 z dne 16. 12. 2004). Iz 22. člena Ustave namreč ne izhaja absolutna pravica stranke do izvedbe glavne obravnave. Glavna obravnava je zgolj sredstvo za izvajanje dokazov. Strankin predlog za razpis glavne obravnave mora biti zato obrazložen, stranka pa mora v njem utemeljiti obstoj in pravno relevantnost predlaganih dokazov s stopnjo verjetnosti, ki je več kot samo golo zatrjevanje. V takem primeru je sodišče prve stopnje glavno obravnavo dolžno izvesti in ne samo že vnaprej zavrniti dokaznih predlogov. Iz pravice do kontradiktornega postopka izhaja, da lahko sodišče zavrne izvedbo dokaza le, če so za to podani ustavno sprejemljivi razlogi“ (odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-1055/05 z dne 19. 1. 2006, odst. 10). Tudi iz stališč Vrhovnega sodišča izhaja, da mora tožnik izkazati, da bi izvedba predlaganih dokazov lahko vplivala na drugačno ugotovitev dejanskega stanja in posledično na drugačno odločitev (na primer št. I Up 240/2012 z dne 17. 5. 2012). Tožnik pa s svojimi navedbami tega ni izkazal, zato je sodišče odločilo na seji. Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1. Obrazložitev k točki 2:

20. Sodišče je o stroškovnem zahtevku tožnika odločilo na podlagi 4. odstavka 25. člena ZUS-1. Po tem določilu, kadar sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

opomba (1) : Zakon o splošnem upravnem postopku s komentarjem, Breznik. J., Štucin, Z., Marflak, J., 2. dopolnjena izdaja, GV Založba, 2004, str. 64, točka 3. opomba (2) : Ibid. str. 82; sodba Upravnega sodišča v zadevi U 1965/2001-12 z dne 17. 6. 2003. opomba (3) : Odločba Ustavnega sodišča v zadevi Up-304/01 z dne 20. 5. 2004, odst. 10. opomba (4) : Ibid. odst. 12.