Jedro

Tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne.

Tožnica meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis, vendar s tem v obravnavanem primeru ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletni strani. Glede na navedeno je tožnica dolžna upoštevati navodila NIJZ, ker ji to nalaga predpis, toženka pa je imela pravno podlago, po kateri ji je to naložila.

Izrek

I. Tožbi se delno ugodi tako, da se 2. točka odločbe Zdravstvenega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Ljubljana št. 06170-12/2019-15 z dne 31. 5. 2019 odpravi in se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. V ostalem delu se tožba zavrne.

III. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Zdravstveni inšpektorat Republike Slovenije, Območna enota Ljubljana (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je z izpodbijano odločbo tožnici odredil, da mora: - v roku 24 ur po prejemu odločbe zagotoviti odvzem predpisanega števila vzorcev iz zunanjega masažnega bazena, določenega za bazene, ki obratujejo sezonsko. Ob upoštevanju, da sta zunanji masažni bazen in masažni bazen v objektu vezana tako, da v njiju doteka identična polnilna voda in se izvaja ista priprava kopalne vode, se lahko zagotovi izmenično odvzem vzorca le iz enega bazena (1. točka izreka); - v roku do 30. 6. 2019 na 6 mesecev, enkrat poleti in enkrat pozimi, izvajati nadzor temperature hladne vode na izbrani kontrolni pipi na vstopu v objekt oziroma najbližji pipi od vstopa v objekt in o ugotovitvah voditi zapis. V "Načrtu preprečevanja legioneloz v vodovodnem sistemu A." je treba določiti odvzemna mesta vzorčenja hladne in tople vode, opredeliti pogostnost vzorčenja in v skladu z načrtom izvajati vzorčenje pitne vode (2. točka izreka); - v roku do 30. 6. 2019 na prehodu s travnate površine nudistične plaže onemogočiti križanje nečiste in čiste poti (3. točka izreka); - v roku do 30. 6. 2019 načrt čiščenja kopališča in bazenov dopolniti z načrtom razkuževanja sanitarij, tušev, oblačilnic ter površin, kjer kopalci hodijo bosi ter naprav in pripomočkov, ki jih obiskovalci uporabljajo, ter po načrtu izvajati razkuževanje (4. točka izreka); - v roku do 31. 10. 2019 zagotoviti najmanj 20 odstotkov prh v kabinah za prhanje (5. točka izreka); - v roku do 31. 12. 2019 vhodna vrata v sanitarne prostore opremiti z mehanizmom za samodejno zapiranje (6. točka izreka) in do 31. 10. 2019 zagotoviti opremo in sredstva za dajanje prve pomoči, ki je tudi podrobneje našteta. Oprema in sredstva za prvo pomoč morajo biti v kopališču stalno na zalogi, v brezhibnem stanju in smotrno razporejena, tako da je najhitreje dosegljiva in shranjena v vidno označenem prostoru za prvo pomoč oziroma na mestih, od koder reševalec iz vode opazuje kopalne površine in bazensko ploščad (7. točka izreka).

2. V obrazložitvi navaja, da je v tožničinem objektu bazen s kopalno površino 42,15 m2 in globino večjo od 1,5 m ter še masažni, hladni in zunanji bazeni, ki so manjši. Zunanji masažni bazen obratuje sezonsko, tožnica pa je v letu 2018 v času njegovega obratovanja, tj. od 5. 5. 2018 do 16. 9. 2018, zagotovila odvzem vzorcev kopalne vode le v mesecu juniju. Po 23. členu Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati kopališča in kopalna voda v bazenih (v nadaljevanju Pravilnik o minimalnih higienskih zahtevah), je treba v bazenu, ki obratuje sezonsko, odvzeti vzorec najmanj dvakrat mesečno. V konvencionalnih bazenih, ki obratujejo sezonsko, je mogoče zagotoviti odvzem vzorca tudi najmanj enkrat mesečno, če upravljavec dokaže, da je bilo v preteklem koledarskem letu več kot 80 % odvzetih vzorcev skladnih s predpisanimi mejnimi vrednostmi. Ker pa tožnica v letu 2018 ni zagotovila odvzema predpisanega števila vzorcev kopalne vode iz zunanjega masažnega bazena, ni mogoče uporabiti možnosti manjšega števila odvzema vzorcev iz zunanjega masažnega bazena, zato se ji nalaga ukrep iz 1. točke izreka. Po 28. členu Zakona o varstvu pred utopitvami (v nadaljevanju ZVU) mora upravljavec kopališča zagotoviti higiensko vzdrževanje objektov, Pravilnik o minimalnih higienskih zahtevah pa zahteva, da je potrebno bazensko kopališče ločiti na čisti in nečisti del. Travnati del plaže, je nečisti del kopališča, s katerega se lahko na čiste dele (bazen z bazensko ploščadjo oziroma površine, ki obdajajo biološki bazen) prenašajo mikrobiološki, fizikalni in kemični agensi. Ker mora upravljalec zagotoviti varovanje zdravja obiskovalcev, mora na prehodu s travnate površine plaže onemogočiti križanje nečiste in čiste poti, kar mu je naloženo v 3. točki izreka izpodbijane odločbe.

3. Nadalje prvostopenjski organ navaja, da ima upravljavec izdelan načrt čiščenja, vendar ne izvaja razkuževanja prostorov in opreme. Nacionalni inštitut za varovanje zdravja (v nadaljevanju NIJZ), ki po določilih 5. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji pri izvajanju inšpekcijskega nadzora prvostopenjskemu organu zagotavlja strokovno podporo, je na spletni strani objavil strokovna mnenja glede glivičnih obolenj in bradavic, ki se prenašajo v bazenskih kopališčih, iz katerih izhaja, da morajo upravljavci dosledno čistiti in razkuževati površine bazenskega kopališča, kjer kopalci hodijo bosi. Upravljavec mora zagotavljati varovanje zdravja obiskovalcev in preprečevati okužbo nog z glivicami in bradavicami, zato mu je v točki 4. izreka naloženo, da mora načrt čiščenja kopališča in bazenov dopolniti z načrtom razkuževanja teh površin. Ugotavlja tudi, da se nobena prha ne nahaja v kabini za prhanje, pri čemer 15. člen Pravilnika o tehničnih ukrepih in zahtevah za varno obratovanje kopališč in za varstvo pred utopitvami na kopališčih (v nadaljevanju Pravilnik o tehničnih ukrepih) določa, da mora biti najmanj 20 % prh v kabinah za prhanje, od tega mora biti najmanj ena urejena tako, da omogoča prhanje funkcionalno oviranim osebam. V skladu s tem mora tožnica zagotoviti najmanj 20 % prh v kabinah za prhanje, upoštevaje peti odstavek 16. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih pa mora vhodna vrata v sanitarne prostore opremiti z mehanizmom za samodejno zapiranje. Nadalje ugotavlja, katero opremo in sredstva za dajanje prve pomoči ima tožnica, in našteva, katero opremo, sredstva za reševanje iz vode in za dajanje prve pomoči mora imeti kopališče na podlagi ZVU, Pravilnika o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode in Pravilnika o tehničnih ukrepih stalno na zalogi in v brezhibnem stanju. Zato je tožnici naložil, da mora zagotoviti manjkajočo opremo in sredstva za dajanje prve pomoči. 4. Pojasnjuje še, da je inšpekcijski nadzor obsegal tudi nadzor zagotavljanja zdravstveno ustrezne pitne vode in izvajanja ukrepov za preprečevanje razmnoževanja legionel v hišnem vodovodnem omrežju. Tožnica je izdelala "Načrt preprečevanja legioneloz v vodovodnem sistemu A.", vendar v tem načrtu ni navedla, na kateri kontrolni pipi se bo na 6 mesecev preverila temperatura hladne vode po vstopu v objekt ter njene mejne vrednosti in ni opredelila pogostnosti vzorčenja.

5. Drugostopenjski organ je pritožbo zavrnil. Sklicuje se na razloge izpodbijane odločbe in dodaja, da iz mnenja Ministrstva za obrambo z dne 6. 5. 2019 izhaja, da ukrepi varstva pred utopitvami skladno s pravilnikom veljajo za vse bazene s kopalno površino nad 30 m2, v katerih se ljudje kopajo, tudi če se nahajajo v objektih z dejavnostjo savn, parnih kopeli, ipd. Ker je tožničin objekt bazen, ki je večji od 30 m2, pritrjuje ugotovitvam prvostopenjskega organa, da gre za kopališče. Glede pritožbenih navedb o neveljavnosti priporočil NIJZ pripominja, da iz drugega odstavka 5. člena Zakona o zdravstveni inšpekciji in 23a. člena Zakona o zdravstveni dejavnosti izrecno izhaja, da NIJZ organu prve stopnje nudi strokovno podporo. Ta priporočila res niso zavezujoč pravni predpis, imajo pa naravo mnenja izvedenskega organa.

6. Tožnica vlaga tožbo, saj se z izpodbijano odločbo ne strinja. Prvo točko izreka izpodbija zato, ker obrazložitve ni mogoče preizkusiti, saj si nasprotuje. Po eni strani namreč ugotavlja, da se lahko v primeru, če sta dva bazena vezana, vzorci jemljejo izmenično le iz enega. Po drugi strani pa ločeno obravnava enega od bazenov kot sezonskega in za vsakega uveljavlja ločene zahteve. Razlaga, da se bazena obravnavata ločeno, bi bila napačna, saj gre ves čas za isto polnilno vodo. Zato izpodbijana odločba zmotno ugotavlja, da bi morala tožnica zagotoviti predpisano število vzorcev iz zunanjega bazena, saj so bile meritve vedno izvajane v kombinaciji z meritvami v notranjem bazenu. Ukrep iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe je toženka izrekla na podlagi Pravilnika o pitni vodi, ki pa ga je zmotno uporabila, saj opredeljuje predvsem ukrepe in določila, ki jih morajo izpolnjevati upravljavci sistemov za oskrbo s pitno vodo in ne upravljavci hišnega vodovodnega omrežja, kamor sodi tudi tožničin objekt. 7. Tožnica se tudi ne strinja z ukrepom, naloženim v 3. točki izreka izpodbijanega akta, saj ni upravljavec kopališča. Po prvem odstavku 7. člena Pravilnika o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti ne gre za preprečevanje navzkrižne kontaminacije med posameznimi prostori, ampak postopki. Tem zahtevam je tožnica zadostila, Pravilnik o minimalnih higienskih zahtevah pa se v tem delu za tožnico ne uporablja. Tožnici glede tega ukrepa tudi ni bila dana možnost izjave. Obe odločbi temeljita na zmotni ugotovitvi, da je tožnica upravljavec kopališča, to stališče pa temelji na interpretaciji Pravilnika o ukrepih za varstvo pred utopitvami na kopališčih (Pravilnik o ukrepih), ki ga je zavzelo Ministrstvo za obrambo, pri čemer je Inšpektorat za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami že pred tem dvakrat zavzel drugačno stališče. Po prepričanju tožnice ta pravilnik ne velja za bazene, če se nahajajo v sklopu savn, saj je osnovni namen savn ponudba storitev savn in ne kopanja oziroma plavanja, tak pa je tudi tožničin bazen. Njene savne niso kopališče in tožnica ne prodaja kart za vstop na bazen. V njenih bazenih se ne kopajo družine, ne uporabljajo se plavalni pripomočki, kopajo pa se lahko le obiskovalci savn, ki so izključno goli. Jasno je torej, da je bazen namenjen sprostitvi obiskovalcev saun in ne kopanju ali plavanju. Ker tožnice ni mogoče obravnavati kot upravljavca kopališča, so neutemeljeni vsi ukrepi, izrečeni v točkah od 3 do vključno 7 izreka prvostopenjske odločbe.

8. Navaja še, da je treba upoštevati, da bi bil triletni strošek ukrepov cca 270.000 EUR, kar bi ob predpostavki, da bi promet preteklih treh let ostal na nivoju 266.576,81 EUR pomenilo, da mora objekt podreti in to ob tem, ko v sosednjih državah veljajo povsem drugačni pogoji obratovanja primerljivih savn. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in odloči, da se inšpekcijski postopek ustavi oziroma podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in vrne v ponovni postopek prvostopenjskemu organu. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka.

9. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja svoje navedbe iz obeh odločb. Največji bazen v tožničinih prostorih meri 42,15 m2 in je globlji od 1,5 m, kar pomeni, da bi morala imeti obvezno prisotnost reševalca, česar prvostopenjski organ ni izpostavil, saj to ne sodi v njegovo pristojnost. Iz zakona in podzakonskih predpisov izhaja, da je njihov namen zagotoviti varnost obiskovalcev, tako da se nanašajo tudi na bazene, katerih glavni namen ni plavanje, ampak kopanje. Zavrača trditev, da tožnici ni bila dana možnost izjave, saj je bil zakoniti zastopnik ob izvedbi inšpekcijskega pregleda prisoten in je na zapisnik lahko podal pripombe. Predlaga zavrnitev tožbe.

10. Tožnica v pripravljalni vlogi navaja dodatne argumente, s katerimi utemeljuje, da njen bazen ni kopališče in da se ZVU ter na njegovi podlagi izdani pravilniki ne uporabljajo, razen za kakovost kopalne vode.

11. V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo v dokaznem sklepu navedene listine iz sodnega in upravnega spisa. Izvedbo drugih dokazov je zavrnilo iz razlogov, ki so navedeni v dokaznem sklepu (drugi odstavek 287. člena Zakona o pravdnem postopku; v nadaljevanju ZPP v zvezi z 22. členom Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1). Gre za dokaze, katerih izvedba je nedopustna, saj niso bili obravnavani v upravnem postopku. Glede zaslišanja zakonitega zastopnika pa je sodišče ocenilo, da ne bi izpovedoval o relevantnih dejstvih, saj to, zakaj je bil obešen napis kopališče, za odločitev ni pomembno. Prav tako ni pomembno, ali je bil zunanji bazen v letu 2019 sploh aktiviran, saj odločitev temelji na vzorčenju, opravljenem oziroma opuščenem v letu 2018. Če se je tožnik odločil bazen zapreti, ga seveda ne bo mogel vzorčiti. Če bi toženka izpodbijano odločbo prisilno izvrševala, pa bo to, da obveznost zaradi neuporabe bazena ne obstaja (več), ugovarjal v izvršilnem postopku.

12. Tožba je delno utemeljena.

**K I. točki izreka:**

13. Toženka kot pravno podlago za izrek ukrepa iz 2. točke izreka izpodbijane odločbe navaja 8. točko 47. člena Zakona o nalezljivih boleznih, ki določa, da ima pri izvajanju nadzorstva nad preprečevanjem in obvladovanjem nalezljivih bolezni zdravstvena inšpekcija pravico in dolžnost odrediti druge predpisane splošne ali posebne ukrepe, 8. člen tega zakona, po katerem je legioneloza nalezljiva bolezen, zaradi katere se izvajajo splošni in posebni ukrepi za njeno preprečevanje in obvladovanje, ter 9. člen tega zakona. Ta med drugim določa, da so lastniki oziroma najemniki objektov dolžni izvajati splošne in posebne ukrepe, s katerimi se v skladu s posebnimi predpisi zagotavlja tudi zdravstveno ustrezna pitna voda. V obrazložitvi odločbe še navaja, da Pravilnik o pitni vodi v prvem odstavku 3. člena določa, da je pitna voda zdravstveno ustrezna, kadar ne vsebuje mikroorganizmov, parazitov in njihovih razvojnih oblik v številu, ki lahko predstavlja nevarnost za zdravje ljudi. Zdravstvena ustreznost mora biti zagotovljena na pipi oziroma mestu, kjer se voda uporablja kot pitna. NIJZ je 19. 9. 2018 na podlagi določb tega pravilnika objavil strokovna priporočila o ukrepih za zmanjšanje oziroma odpravo vzrokov tveganja neskladnosti pitne vode zaradi hišnega vodovodnega omrežja oziroma za preprečevanje razmnoževanja legionel v internem hišnem razvodnem omrežju. V njih navaja vzroke, ugodne za obstoj in razmnoževanje legionel, in ukrepe za zmanjšanje in odpravo tveganja, za potrditev uspešnosti izvajanja teh ukrepov pa je treba zagotoviti ustrezno pogosto vzorčenje. Organ je tožnici naložil izvedbo teh strokovnih ukrepov, ker je javni objekt in mora zato v skladu s citiranimi predpisi zagotavljati ustrezno pitno vodo in izvajati priporočene strokovne ukrepe, ki so navedeni v strokovnih priporočilih NIJZ.

14. Po presoji sodišča tožnica pravilno opozarja, da v zvezi s tem odrejeni ukrep (2. točki izreka) zanjo niso predpisani. Po določbah Pravilnika mora namreč po 7. členu zagotavljati skladnost in zdravstveno ustreznost pitne vode upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo, pri čemer je po 6. členu pravilnika upravljavec tisti, ki izvaja javno službo oskrbe s pitno vodo. Določba, da mora biti skladnost zagotovljena na pipah oziroma mestih, kjer se voda uporablja kot pitna voda (8. člen), se nanaša le na obveznost upravljavca. O hišnem vodovodnem omrežju govori prvi odstavek 9. člena Pravilnika o pitni vodi, in sicer določa, da mora upravljavec sistema za oskrbo s pitno vodo, kadar obstaja sum, da zaradi hišnega vodovodnega omrežja pitna voda ni skladna, zagotoviti priporočila lastnikom objektov o ukrepih za zmanjšanje ali odpravo tveganja (1. točka) in/ali ukrepe kot so ustrezne metode priprave za spremembo lastnosti vode pred dobavo, tako da se zmanjša ali odpravi tveganje, da voda po dobavi ne bi bila skladna (2. točka). Citirana določba torej za imetnika hišnega vodovodnega omrežja ne predpisuje niti splošnih niti posebnih ukrepov in zato ne more biti podlaga za izrečeni ukrep. Tožnica teh priporočil NIJZ ni dolžna upoštevati, ker noben predpis ne določa, da lahko toženka upravljavcu hišnega vodovodnega omrežja naloži, naj ravna po priporočilih NIJZ. Priporočila v tem postopku tudi niso izvedeniško mnenje. Po 189. členu ZUP namreč uradna oseba opravi dokaz z izvedenci, če je za ugotovitev ali presojo kakšnega dejstva, ki je pomembno za rešitev zadeve, potrebno strokovno znanje, s katerim uradna oseba, ki vodi postopek, ne razpolaga. Izvedenca se torej postavi v konkretnem postopku zaradi dokazovanja, tj. ugotavljanja pravno relevantnih dejstev, v obravnavanem primeru pa izvedenec ni bil postavljen.

**K II. točki izreka:**

15. Ukrepi iz točk 1., 3., 4., 5., 6. in 7. izpodbijane odločbe temeljijo na ZVU in na njegovi podlagi izdanih Pravilniku o minimalnih higienskih zahtevah, Pravilniku o tehničnih zahtevah, Pravilniku o ukrepih in Pravilniku o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode.

16. Tožnica zatrjuje, da se ti predpisi zanjo ne uporabljajo, ker opravlja dejavnost salonov za nego telesa, za katero veljajo določbe Pravilnika o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnostih. Trdi, da izjema velja le za kakovost kopalne vode, saj ta pravilnik v 23. členu določa, da mora kopalna voda v kadeh in bazenih savne ustrezati zahtevam predpisa, ki ureja minimalne higienske in druge zahteve za kopalne vode. Glede kakovosti kopalne vode se torej tožnica strinja, da se uporabljajo določbe Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah. Ta pa v 23. členu določa, da upravljavec v konvencionalnem bazenu, ki obratuje celo leto, zagotovi odvzem vzorca kopalne vode in laboratorijsko preskušanje odvzetega vzorca najmanj enkrat mesečno, v bazenu, ki obratuje sezonsko, pa najmanj dvakrat mesečno, v skladu s Tabelo 1 in Tabelo 2 Priloge 1 tega pravilnika. Če sta dva bazena ali največ trije bazeni s skupno vodno kopalno površino do 30 m2 in globine vsaj 0,6 m vezani tako, da v njih doteka identična polnilna voda in se izvaja ista priprava kopalne vode, upravljavec zagotovi izmenično odvzem vzorca le iz enega bazena (prvi odstavek). Ne glede na prejšnji odstavek lahko upravljavec zagotovi odvzem vzorca kopalne vode v konvencionalnih bazenih, ki obratujejo celo leto, najmanj enkrat na dva meseca, v konvencionalnih bazenih, ki obratujejo sezonsko, pa najmanj enkrat mesečno, če dokaže, da je bilo v preteklem koledarskem letu več kot 80 odstotkov odvzetih vzorcev kopalne vode v skladu z mejnimi vrednostmi iz Tabele 1 in Tabele 2 Priloge 1 tega pravilnika.

17. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je toženka ugotovila, da se v objektu nahaja masažni bazen s kopalno površino 2 m2 in globino večjo od 0,6 m ter zunaj objekta masažni bazen s kopalno površino 5 m2 in globino večjo od 0,6 m, ki imata temperaturo vode višjo od 23 stopinj in sta vezana tako, da v njiju doteka identična polnilna voda in se izvaja ista priprava vode. Notranji bazen obratuje celo leto, tožnica pa je zagotovila odvzem vzorcev vode enkrat na dva meseca. Zunanji bazen obratuje sezonsko, in sicer je v letu 2018 obratoval od 5.5. do 16. 9. 2018, vzorec pa je bil odvzet le v mesecu juniju. Tožnica tem dejanskim ugotovitvam ne oporeka, razen da posplošeno trdi, da ni jasno, ob kakšnem dejanskem stanju je toženka izrekla ukrep, kar pa ne drži. Glede na tako ugotovljeno dejansko stanje, se sodišče strinja s toženko, da tožnik v letu 2018 ni zagotovil odvzema predpisanega števila vzorcev iz zunanjega bazena in mora zato v naslednjem letu (seveda, če bazen obratuje) zagotoviti odvzem predpisanega števila vzorcev. Tega prepričanja ne spremeni tožbeni ugovor, da sta bazena povezana in napolnjena z isto vodo in da zato toženka prihaja sama s seboj v nasprotje. Dejstvo je, da eden od bazenov obratuje sezonsko, kar glede na citirano določbo pomeni, da ga je treba v času obratovanja vzorčiti dvakrat na mesec. Če je 80 % vzorcev ene sezone skladnih z mejnimi vrednostmi, pa naslednje leto zadostuje vzorčenje enkrat mesečno. To, da sta bazena povezana in se vzorci lahko jemljejo izmenično, torej dejansko pomeni, da se v poletnih mesecih (ko obratuje tudi zunanji bazen) ista polnilna voda vzorči pogosteje. Toženka je ukrep izrekla v skladu s citirano določbo, ali je taka ureditev za povezane bazene v objektu in zunaj njega primerna, pa ni v njeni presoji in niti v presoji sodišča. 18. Ker torej tožnica za vse ostale izrečene ukrepe trdi, da se ZVU in pravilniki, sprejeti na njegovi podlagi, za njene bazene ne uporabljajo, se sodišče najprej izreka o tem spornem pravnem vprašanju. V skladu s svojo pristojnostjo razlago predpisa podaja neodvisno od mnenja Ministrstva za obrambo in neodvisno od mnenja Inšpektorata za varstvo pred naravnimi in drugimi nesrečami, saj je vezano zgolj na ustavo in zakon. V zvezi s stališčem tožnice, da spremenjena praksa istega organa ob enakem besedilu Pravilnika, grobo posega v pravno varnost in je zato v nasprotju z načelom pravne države (2. člen), ugotavlja, da sodna praksa o tem, kdaj je območje bazena treba obravnavati kot kopališče, še ni zavzela stališča. Ker torej ustaljena sodna praksa, po kateri se za tožnico ne bi uporabljali ZVU in na njegovi podlagi izdani pravilniki, ne obstaja, sodišče s svojo razlago ne more kršiti 22. člena Ustave, kar bi se zgodilo (le), če bi arbitrarno odstopilo od ustaljene sodne prakse. Ustaljena praksa upravnih organov in sprememba te prakse, takega učinka nima.

19. Med strankama ni bilo sporno, da se v objektu, ki ga upravlja tožnica, nahajajo bazen s kopalno površino 42,15 m2 in globino večjo od 1,5 metra, masažni bazen s kopalno površino 2 m2 in globino večjo od 0,6 m ter hladni bazen s kopalno površino 1 m2 in globino večjo od 1 m. Zunaj objekta se nahaja še zunanji masažni bazen s kopalno površino 5 m2 in globino večjo od 0,6 m. 20. Toženka v izpodbijani odločbi pojasni, da je na njeno prošnjo Ministrstvo za obrambo podalo pisno stališče in tolmačenje, da ukrepi varstva pred utopitvami, skladno s Pravilnikom o ukrepih veljajo za vse bazene s kopalno površino nad 30 m2. Drugostopenjski organ je v tem delu obrazložitev dopolnil, in sicer navaja, da ravno iz tega predpisa izhaja, da gre v obravnavanem primeru za kopališče, ker tretji odstavek 1. člena Pravilnika o ukrepih določa, da ta pravilnik ne ureja bazenov s površino vodne kopalne površine do 30 m2, savn, parnih kopeli oziroma kopeli z vročim zrakom in podobnih prostorov, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Nadalje pa v 3. členu določa, da se dvoranska kopališča po skupni velikosti kopalne površine razvrščajo na majhna (30 do 500 m2), srednja (nad 500 m2 do 1000 m2) in velika (nad 1.000 m2).

21. Tožnica zatrjuje, da se Pravilnik o ukrepih ne nanaša na bazene ob savnah, ker njihov osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje ampak dodatna ugodnost za obiskovalce savn, in podaja obširno analizo o tem, zakaj stavek "katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje" izključuje uporabo predpisa za bazene v sklopu savn, ter pojasnjuje, kako bi se morala ta določba glasiti, da bi lahko veljala tudi za take bazene. Po presoji sodišča pa tožnica prezre, da se tretji odstavek 1. člena Pravilnika ne nanaša na dejavnost lastnika bazena, ampak na bazen kot objekt oziroma prostor. Prvi del stavka namreč govori o bazenih do 30 m2, drugi del stavka pa o podobnih prostorih, katerih osnovni namen ni plavanje oziroma kopanje. Pravilnik torej ne izvzema bazenov v sklopu savn, ampak se nanaša na vse bazene s površino vode nad 30 m2 ne glede na namen bazena in ne glede na to, v katerem prostoru se nahaja. Ker za uporabo pravilnika tudi ni pomembno, koliko ljudi se v bazenu lahko nahaja, so tožničine navedbe o tem, kdo bazen uporablja, irelevantne.

22. Prav tako se sodišče ne strinja s tožnico, da se zanjo pravilnik ne uporablja, ker so bazenska kopališča po drugem odstavku 2. člena tega pravilnika dvoranska kopališča in kopališča na prostem, dvorane pa so po SSKJ večji, zaprt prostor, namenjen za javne prireditve, medtem ko njenega objekta ni mogoče obravnavati kot dvorano, saj ni namenjen javnim prireditvam. Po presoji sodišča je namreč glavni namen tega pravilnika varstvo pred utopitvami, zaradi česar je njegova uporaba izključena le, kadar gre za majhne vodne površine in površine, v katerih se ne plava in ne kopa. Zato ne more urejati zgolj varstva pred utopitvami v bazenih, ki se nahajajo v prostorih namenjenih javnim prireditvam, saj do utopitve lahko pride tudi v bazenih, kjer teh prireditev ni. Poleg tega pa tudi ne drži, da je po SSKJ dvorana le prostor, namenjen javnim prireditvam, saj dvorano opredeljuje tudi kot večji, zaprt prostor, kot primer pa daje tudi operacijsko dvorano. Po presoji sodišča je treba zato izraz dvorana v tem primeru razumeti kot sopomenko za zaprt prostor oziroma objekt. 23. Sicer pa po presoji sodišča to, da se ZVU in na njegovi podlagi izdani predpisi uporabljajo tudi za tožničin bazen, ki meri 42,15 m2 in je globlji od 1,5 metra, izhaja že iz samega zakona. Prvi odstavek 1. člena ZVU namreč določa, da ta zakon ureja varstvo pred utopitvami v morju, jezerih, rekah in drugih vodah, kjer se izvajajo športne dejavnosti, kopanje in druge dejavnosti v prostem času ter na javnih kopališčih. Kopanje pomeni, da je telo v vodi in tako ni sinonim za športno udejstvovanje, saj se je mogoče kopati tudi v kopalni kadi. Tudi po slovarju slovenskega knjižnega jezika, kopati se, pomeni biti, gibati se v vodi zaradi osvežitve, krepitve. Po presoji sodišča že iz tega jasno izhaja, da se zakon ne nanaša le na tiste bazene, ki so namenjeni plavanju ali drugemu športnemu udejstvovanju, ampak tudi na tiste, v katerih se ljudje "zgolj kopajo".

24. Tožnica tudi neutemeljeno zatrjuje, da iz pojma kopališča, kot ga opredeljuje 5. člen ZVU, izhaja, da se zanjo ta zakon ne uporablja, ker je njen bazen namenjen le sprostitvi obiskovalcev savne. Po tej določbi so namreč kopališča bazenska ali naravna kopališča v vodnem prostoru, namenjenem kopanju, rekreativnemu in športnemu plavanju ter skakanju v vodo s pripadajočo opremo in infrastrukturo, ki so v javni, zdraviliški, športni, rekreativni, turistični ali gostinski uporabi oziroma so namenjena opravljanju kopališke dejavnosti, ne glede na lastnika oziroma upravljavca, in ki obratujejo trajno ali sezonsko. Bazensko kopališče je torej tudi po tej zakonski določbi tako tisto kopališče, ki je namenjeno (zgolj) plavanju kot tudi tisto, ki je namenjeno (zgolj) kopanju (s pripadajočo infrastrukturo), in ne drži trditev tožnice, da morajo biti nameni izpolnjeni kumulativno. Dejstvo je tudi, da tožnica bazena ne uporablja zase, ampak ga uporabljajo njene stranke, tj. osebe, ki obiskujejo njeno savno, kar pomeni, da je v smislu citiranega predpisa v javni uporabi. Ali morajo biti na bazenu stalno prisotni reševalci, kar je v obravnavani zadevi za tožnico glede na uvodne navedbe v njeni tožbi najbolj sporno, čeprav ni predmet izpodbijane odločbe, pa določa prva alineja prvega odstavka 27. člena ZVU, po kateri se stalna navzočnost ne zahteva, če skupna kopalna površina ne presega površine 200 m2 in globina vode v nobenem delu ne presega 1,35 metra. Vsak bazen, za katerega se uporabljajo določbe ZVU in na njegovi podlagi izdani pravilniki, torej ne terja stalne navzočnosti reševalca.

25. Prvi odstavek 12. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih določa, da morajo biti garderobni prostor, prostori s prhami, sanitarni prostori in prostori dopolnilnega programa v dvoranskih kopališčih razporejeni tako, da onemogočajo križanje čistih in nečistih poti. Čisti del kopališča so bazeni in bazenska ploščad (tretja alinega 6. člena), bazenska ploščad pa je površina, ki neposredno obdaja bazen (druga alineja 6. člena). Ostali deli so, upoštevaje citirane določbe, nečiste površine. Toženka zato pravilno ugotavlja, da je travnata površina plaže nečisti del kopališča, s katerega lahko obiskovalci prenašajo mikrobiološke, fizikalne in kemične agense v bazene in čiste dele kopališča, zaradi česar lahko pride do neskladnosti kopalne vode. Posledično je tožnici utemeljeno naložila, da mora ob prehodu s travnate površine onemogočiti križanje nečiste in čiste poti. Tožnica tako ugotovljenemu dejanskemu stanju, tj. da prihaja do križanja travnate površine poti z bazenom in bazensko ploščadjo, ne ugovarja, ampak ugovarja, da se ta pravilnik nanjo ne nanaša, sodišče pa je že utemeljilo, zakaj meni, da se pravilniki izdani na podlagi ZVU uporabljajo tudi za tožnico. Uporaba določb konkretnega pravilnika je izrecno izključena zgolj za kopalne bazene v stanovanjskih stavbah z največ petimi stanovanji oziroma v stavbah za nastanitev z največ dvajsetimi ležišči, če jih uporabljajo izključno osebe, nastanjene v stavbi (drugi odstavek 2. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih). Tožnica sicer utemeljeno opozarja, da ji glede tega ukrepa pred izdajo izpodbijane odločbe ni bila dana možnost izjave, saj ji je prvostopenjski organ sporočil, da bo svojo odločitev utemeljil na določbah Pravilnika o minimalnih sanitarno zdravstvenih pogojih za opravljanje dejavnosti higienske nege in drugih podobnih dejavnosti, po katerem so relevantna dejstva drugačna, vendar je bila kasneje ta kršitev odpravljena. Tožnica se je namreč o uporabljenem predpisu (in ugotovljenih dejstvih, ki jih ni prerekala) lahko izrekla v pritožbi, tožbi in na naroku za glavno obravnavo, sodišče pa je njene navedbe vsebinsko presojalo. Glede na navedeno sodišče sodi, da je izrečeni ukrep utemeljen.

26. Po 28. členu ZVU je lastnik oziroma upravljavec kopališča med obratovanjem dolžan zagotoviti (tudi) higiensko vzdrževanje objektov, opreme, naprav in sredstev na kopališču (tretja alineja prvega odstavka). Minimalne higienske zahteve določa Pravilnik o minimalnih higienskih zahtevah, in sicer prvi odstavek 4. člena določa, da mora upravljavec za vsak bazen oziroma bazensko kopališče izvajati notranji nadzor na podlagi načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča. Načrt zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča omogoča prepoznavanje mikrobioloških, fizikalnih in kemičnih agensov, ki lahko predstavljajo nevarnost za zdravje ljudi, izvajanje potrebnih ukrepov in vzpostavljanje stalnega nadzora na tistih mestih (kritičnih kontrolnih točkah) v bazenih oziroma bazenskih kopališčih, kjer se tveganja lahko pojavijo (prvi odstavek). Toženka v zvezi s tem ugotavlja, da ima tožnica izdelan načrt čiščenja bazenov, ne izvaja pa razkuževanja prostorov in opreme kopališča, razen v bazenih. Zato ji je, upoštevaje strokovni mnenji NIJZ z naslovom "Glivična obolenja, ki se prenašajo v bazenskih kopališčih" in "Bradavice, ki se prenašajo v bazenskih kopališčih", naložila, da načrt dopolni z načrtom razkuževanja sanitarij, tušev, oblačilnic ter površin, kjer kopalci hodijo bosi, ter naprav in pripomočkov, ki jih uporabljajo, in izvajati razkuževanje po načrtu. Tožnica temu nasprotuje, ker meni, da strokovno mnenje NIJZ ni predpis. Tožnica v obravnavanem primeru s tem ugovorom ne more uspeti, ker je dal navodilom NIJZ značaj predpisa pravilnik. V tretjem odstavku 4. člena Pravilnika o minimalnih higienskih zahtevah je namreč določeno, da upravljavec pripravi načrt iz prvega odstavka tega člena v skladu z navodili za izdelavo načrta zagotavljanja varnosti kopalne vode, bazena oziroma bazenskega kopališča, ki jih pripravi NIJZ in so objavljena na njegovi spletni strani. Glede na navedeno je tožnica dolžna upoštevati navodila NIJZ, ker ji to nalaga predpis, toženka pa je imela pravno podlago, po kateri ji je to naložila.

27. Po 15. členu Pravilnika o tehničnih ukrepih morajo biti prhe in sanitarni prostori pred vhodom na bazensko ploščad. Na vsakih 100 m2 vodne kopalne površine mora biti najmanj ena prha. Najmanj 20% prh mora biti v kabinah za prhanje, od tega pa mora najmanj ena biti urejena tako, da omogoča prhanje funkcionalno oviranim osebam. Pri vseh prhah mora biti omogočeno prhanje s toplo in hladno vodo. Toženka ugotavlja, tožnica pa temu ne oporeka, da sta pred vhodom na bazensko ploščad nameščeni dve prhi, ob hladnem bazenu so nameščene tri prhe ter ob zunanjem masažnem bazenu na nudistični plaži ena prha. Nobena ni v kabini za prhanje. Glede na navedeno sodišče sodi, da je ukrep, ki tožnici nalaga, da mora biti 20 % prh v kabinah, utemeljen, pri čemer pa se ne opredeljuje do tega, ali gre za 20 % vseh prh ali prh pred vhodom na bazensko ploščad bazena, na katerega se predpis nanaša, saj tega tožnica ni izpostavila kot sporno.

28. Peti odstavek 16. člena Pravilnika o tehničnih ukrepih določa, da morajo biti vrata v sanitarne prostore opremljena z mehanizmom za samodejno zapiranje. Toženka ugotavlja, da sta pred vhodom na bazensko ploščad dva sanitarna prostora na katerih ni mehanizmov za samodejno zapiranje, tožnica pa temu ne ugovarja. Ugovarja zgolj temu, da mehanizmov ni dolžna namestiti, ker se ta predpis zanjo ne uporablja, o čemer se je sodišče že izreklo. Glede na navedeno je po presoji sodišča ukrep utemeljen.

29. Četrta alineja petega odstavka 26. člena ZVU določa, da mora lastnik oziroma upravljavec kopališča zagotoviti opremo in sredstva za reševanje iz vode in za dajanje prve pomoči. Katero opremo mora zagotovi, določa 2. člen Pravilnika o opremi in sredstvih za dajanje prve pomoči, usposabljanju in preizkusih iz prve pomoči ter zdravniških pregledih reševalcev iz vode, ki jo toženka v izpodbijani odločbi našteje, in ugotavlja, katero opremo tožnica ima in katere nima. Tožnica temu ne oporeka, ampak oporeka zgolj uporabi ZVU in citiranega pravilnika. Da se ZVU uporablja za tožnico in zakaj, se je sodišče že izreklo in zato tega ne ponavlja. Ukrep je zato izrečen utemeljeno.

30. Ker je glede na število izrečenih ukrepov tožničin uspeh s tožbo neznaten, gre po presoji sodišča za položaj, ki ga je treba enačiti s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, kot da tožnica s tožbo ni uspela. Sodišče je zato odločilo, da vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.