Jedro

Podana sta ničnostna razloga po 1. in 3. točki 267. člena ZUP, ker je upravni organ z odločbo dodelil stanovanjsko pravico v času, ko je že veljal novi stanovanjski zakon, ki te pravice ne ureja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožnice zoper odločbo Sekretariata za upravne zadeve občine z dne 21.7.1993, s katero je ta po uradni dolžnosti izrekel za nično svojo odločbo z dne 7.1.1992 o določitvi B.L.-M. za imetnico stanovanjske pravice na dvosobnem stanovanju. Iz obrazložitve odločbe prvostopnega upravnega organa izhaja, da je ugotovil ničnostna razloga po 1. in 3. točki 267. člena zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP). Ugotovil je, da je z izdajo odločbe, s katero se je določilo imetništvo stanovanjske pravice B.L.-M., upravni organ odločil o stvari, o kateri ni možno odločati v upravnem postopku, ker noben zakon ne določa, da o dodelitvi stanovanjske pravice odloča upravni organ, zlasti ne v času, ko je inštitut stanovanjske pravice po stanovanjskem zakonu odpravljen, ter da odločbe, ki stranki priznava pravico, ki ne obstaja, ni mogoče izvršiti. Nezmožnost izvršitve takšne odločbe je pravne narave, ker odločba nasprotuje pravnemu redu, predvsem stanovanjskemu zakonu, ki je z dnem uveljavitve odpravil stanovanjsko pravico.

Tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe ugotavlja, da je odločitev prvostopnega upravnega organa pravilna in na zakonu utemeljena. Navaja še, da z uveljavitvijo stanovanjskega zakona nihče več ne more pridobiti stanovanjske pravice. Vse pridobljene pravice so se najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona preobrazile v pravico do najema stanovanja na podlagi sklenjene najemne pogodbe med lastnikom stanovanja in najemnikom. Lastnik pa pred sklenitvijo najemne pogodbe presodi iz okoliščin posameznega primera ali je imela oseba, s katero je po zakonu dolžan skleniti najemno pogodbo, status imetnika stanovanjske pravice ali uporabnika, skladno z zakonom o stanovanjskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 35/82, 14/84), ki je prenehal veljati 18.10.1991. V tožbi tožeča stranka navaja, da ji je bila z uvrstitvijo na prednostno listo že zagotovljena pridobitev stanovanja in izdaja odločbe o dodelitvi stanovanja. Zato ji te že pridobljene pravice ni mogel odvzeti upravni organ s pavšalno in neutemeljeno navedbo o ničnosti odločbe, ker z uveljavitvijo stanovanjskega zakona nihče več ne more pridobiti stanovanjske pravice. V konkretnem primeru bi moral pristojni organ tožnici izdati odločbo, s katero bi ugotovil, da tožnici gredo vse pravice, kot bi ji šle, če bi postala imetnica stanovanjske pravice, na podlagi ustrezne odločbe. Torej vse, kar bi šlo tožnici že po samem zakonu, ki je sicer nehal veljati, vendar njegovi učinki še veljajo.

Tožena stranka je poslala sodišču upravne spise, v odgovoru na tožbo pa je predlagala, naj sodišče tožbo zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka pravilno ugotovila, da je podan ničnostni razlog po 1. točki 267. člena ZUP. Upravni organ je z odločbo z dne 7.1.1992 o določitvi tožnice za imetnico stanovanjske pravice, odločal v stvari, v kateri ni mogoče odločati v upravnem postopku. V času, ko je odločal upravni organ (7.1.1992), je že veljal novi stanovanjski zakon (Ur. l. RS, št. 18/91-I), ki stanovanjska razmerja postavlja na drugačne osnove in ki pridobitve stanovanjske pravice ne ureja. Po 141. in 147. členu stanovanjskega zakona je stanovanjska pravica prenehala najkasneje v šestih mesecih po uveljavitvi zakona, to je z dnem sklenitve najemne pogodbe med lastniki in imetniki stanovanjske pravice. S tem so se vse že pridobljene stanovanjske pravice preobrazile v pravice do najema stanovanja, kot je to pravilno ugotovila že tožena stranka.

Ob ugotovitvi, da sporna odločba o dodelitvi stanovanjske pravice nasprotuje pravnemu redu, ker novi stanovanjski zakon te pravice ne ureja več, je podan tudi ničnostni razlog po 3. točki 267. člena ZUP, ker obstoja pravna nezmožnost izvršitve odločbe, kakor je že pravilno ugotovil upravni organ in mu je pritrdila tudi tožena stranka.

Tožeča stranka v tožbi neutemeljeno trdi, da ji je bila že z uvrstitvijo na prednostno listo zagotovljena pravica do dodelitve stanovanja, kar bi moral upravni organ upoštevati tudi po prenehanju zakona o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82, 14/84) na podlagi 158. člena novega stanovanjskega zakona. Po prejšnjem zakonu je prednostna lista le določala vrstni red kandidatov za dodelitev družbenih stanovanj, glede na število točk, ki so jih zbrali po osnovah in merilih samoupravnega splošnega akta stanodajalca. Stanovanja pa so se dodeljevala z odločbo stanodajalca o dodelitvi stanovanja (35. in 36. čl. zakona o stanovanjskih razmerjih). To pomeni, da je le izdana odločba o dodelitvi stanovanja oziroma v določitvi imetništva stanovanjske pravice bila relevanten pravni naslov za takratno pridobitev stanovanjske pravice. Sklicevanje na 158. člen stanovanjskega zakona, po katerem se spori, sproženi pred uveljavitvijo tega zakona, nadaljujejo po predpisih, ki so veljali pred tem zakonom, tudi ne more vplivati na odločitev v tem upravnem sporu. Iz podatkov spisa izhaja, da med občino in tožnico ni bilo nobenega spora. Občina je bila glede stanovanja v sporu s prejšnjim stanovalcem v tem stanovanju.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnem sporu, ki ga je smiselno uporabilo kot republiški predpis v skladu z prvim odstavkom 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).