Jedro

S stroškovnikom, ki se, kot izhaja iz njegovega uvoda, nanaša na stroške celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, taksa za postopek ni bila priglašena. Sodišče prve stopnje je, ne glede na to, da je tožeča stranka povračilo sodne takse zahtevala v tožbi, zato utemeljeno sklepalo, da povračilo takse ni (več) zahtevano.

Poslovna podlaga (kavza) je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Poslovna podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo in izpolnitvijo obveznosti, ki so vsebina te pogodbe.

Določba pogodbe je sporna, če ji stranki pripisujeta različen pomen. Določba pogodbe je nejasna, če njenega pomena, ki je med strankama sporen, ni mogoče opredeliti niti po (obveznem) razlagalnem pravilu, niti z uporabo drugih metod razlage.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pravdni stranki sami nosita stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 258.500,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 25. 4. 2009 dalje do dneva vložitve tožbe, od tega dne dalje pa do plačila pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 258.500,00 EUR, povečanega za do dneva vložitve tožbe natekle zamudne obresti, vse v 15 dneh (točka I izreka). Stroške tožeče stranke v višini 4.073,00 EUR je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki (točka II izreka).

Pritožbo vlagata obe pravdni stranki. Tožeča stranka izpodbija stroškovno odločitev, tožena stranka pa sodbo v celoti. Obe stranki uveljavljata vse pritožbene razloge po 339. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožeča stranka predlaga razveljavitev stroškovne odločitve in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, tožena stranka pa spremembo odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen, tožeči stranki pa naloženo plačilo vseh stroškov postopka. Podrejeno tožena stranka predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

Tožeča stranka v pritožbi navaja, da sodišče ni v celoti odločilo o stroških. Ni ji priznalo stroška sodnih taks, ki ga je priglasila že s stroškovnikom v dne 15. 2. 2010 vloženi tožbi. Sodišču je bil poslan tudi zahtevek za vračilo preplačila sodne takse, vendar sodišče o tem zahtevku ni izdalo nobene odločbe.

Tožena stranka v pritožbi vztraja, da je šlo pri sklenjenih pogodbah za družbene pogodbe. Nasprotuje neobrazloženim ugotovitvam sodišča prve stopnje, da ni bilo sporazuma o tem, da naj bi v konkretnem primeru šlo za družbeno pogodbo. Dejansko stanje je bilo zmotno in nepopolno ugotovljeno, storjena pa je bila tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se tudi ni opredelilo do kavze v tej zadevi, čeprav je tožena stranka trdila, da je kavza pogodb pridobivanje dobička z vlaganjem denarnih sredstev v vrednostne papirje izdajateljev, ki so ustanovljeni po pravu BiH. O tem je izpovedal toženec, vendar se sodišče do te izpovedi ni opredelilo. Nasprotuje ugotovitvi, da naj bi tožnik pred sklenitvijo prve izmed treh posojilnih pogodb, tožencu predstavil okoliščine bodočih pravnih poslov, saj glede tega obstoji nasprotje v izpovedih pravdnih strank. Ni logično, in tožena stranka nikoli ne bi pristala na posojilo in dogovor, da bi sama dobila zgolj 15 % dobička, tveganje in posledično izgubo pa bi v celoti trpela sama. Jasno je, da je tožnik glavni družbenik, ki posledično prevzema večinsko tveganje. Pogodbe je pripravil tožnik, zato je treba nejasna določila v skladu z določbo 83. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) razlagati v korist toženca, na podlagi dopolnilnega pravila 84. člena OZ pa v pomenu, da so vzajemne dajatve v pravičnem razmerju. Do teh navedb tožene stranke se sodišče ni opredelilo, podana je zato kršitev določb pravdnega postopka iz 13. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je tudi zmotno uporabilo materialno pravo, dejansko stanje pa zmotno in nepopolno ugotovilo. Tožnik poslov ni sklenil iz naivnosti, ampak zato, da bi si zagotovil davkov prosto vlaganje. Ravnanje, s katerim želi celotno tveganje in izgubo preložiti na toženca, je nedopustno. Tovrstna družba predstavlja v pravu prepovedano levjo družbo, saj je v skladu z določbi 994. člena OZ vsak družbenik upravičen do dela dobička, ki se doseže v družbi, prav tako pa je tudi vsak dolžan nositi del izgube, ki nastane z delovanjem družbe. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Meni, da je sodišče obrazloženo zavrnilo tožbene hipoteze o obstoju družbenih pogodb. Pravilno je bilo ugotovljeno dejansko stanje, prav tako pa tudi pravilno uporabljeno materialno pravo. Opozarja, da se pravdni stranki nikoli nista dogovorili, da bosta združili delo in denarna sredstva v skupno korist zaradi pridobivanja dobička, ampak je šlo za dogovor, po katerem je tožnik tožencu posodil denar, toženec pa se je le-tega zavezal vrniti. Če toženec ne bi sprejel bistvenega nagiba tožnika, da garantira vračilo vsaj glavnice, mu tožnik denarja nikoli ne bi posodil. Toženec je pred pravdo ves čas jasno in nedvoumno priznaval obstoj posojilnega razmerja. Ker je pri vsakem namenskem posojilu riziko prenesen na posojilojemalca, je nerazumljiva navedba o nelogičnosti, da bi toženec pristal na dogovor, po katerem bi dobil zgolj 15 % dobička, tveganje in posledično izgubo pa bi v celoti nosil sam. Sklicevanje na 2. odstavek 82. člena OZ ni na mestu, saj je potrebno uporabiti 1. odstavek, po katerem se določila pogodbe uporabljajo tako, kot se glasijo. Nobeno pogodbeno določilo ni nejasno, zato ni potrebno iskati skritih skupnih namenov pogodbenikov. Iz enakega razloga je poleg zavrnitve s strani toženca predlagane uporabe 83. člena OZ, potrebno zavrniti tudi uporabo 84. člena istega zakona. Opozarja, da imajo vse tri sklenjene pogodbe vse bistvene sestavine posojilne pogodbe in posojilna kavza je edina kavza vseh treh pogodb. To potrjuje tudi s strani toženca neizvršeni sporazum o bodočem zavarovanju terjatev, saj sta obe stranki ves čas ravnali skladno s posojilno kavzo. Pravno zgrešeno je vztrajanje pri pravni instituciji societas leonina. Sodišče se je do tega ugovora obrazloženo opredelilo in ga pravilno zavrnilo. Če bi si tožnik denar izposodil od banke, bi ga moral vračati skupaj s pogodbenimi obrestmi, medtem ko je tožnik v primeru negativnega borznega trenda upravičen zgolj do vračila glavnice, kar kaže, da je bil pogodbeni odnos celo v korist posojilojemalca, to je toženca. Jasno je, da vsebina namenskih posojilnih pogodb ni v neskladju s temeljnimi načeli OZ. Priglaša stroške odgovora.

Pritožbi sta neutemeljeni.

Glede pritožbe tožeče stranke Po 163. členu ZPP o povrnitvi stroškov sodišče odloči na določeno zahtevo stranke. Pri tem mora v zahtevi opredeljeno navesti stroške, za katere zahteva povračilo. Zakon načina, kako stranka stroške priglasi, ne predpisuje, zato to lahko stori s posebnim popisom stroškov (tako imenovanim stroškovnikom), lahko pa tudi tako, da jih priglasi na koncu vloge ali ustno na zapisnik. Pomembno je zgolj to, da svojo zahtevo za povračilo jasno in določno izrazi, saj sodišče ni pooblaščeno, da o stroških odloča po uradni dolžnosti, prav tako pa ne sme prisoditi stranki več kot je zahtevala.

V konkretnem primeru je tožeča stranka ob zaključku glavne obravnave stroške priglasila tako, da je v spis vložila stroškovnik (list. št. 77). S tem stroškovnikom, ki se, kot izhaja iz njegovega uvoda (1), nanaša na stroške celotnega postopka pred sodiščem prve stopnje, taksa za postopek ni bila priglašena. Sodišče prve stopnje je, ne glede na to, da je tožeča stranka povračilo sodne takse zahtevala v tožbi, zato utemeljeno sklepalo, da povračilo takse ni (več) zahtevano. Stroškovnika, ki poleg zahteve za povračilo nagrade za narok, vsebuje tudi nagrado za postopek, pavšalni znesek za PTT storitve in DDV, kar je vse bilo priglašeno (že) v tožbi in torej v stroškovniku ponovno priglašeno, namreč ni mogoče razumeti drugače. Dejstvo, da je tožnik plačal previsoko takso in kasneje zahteval vračilo razlike, na odločitev o pravilnosti stroškovne odločitve ne more vplivati. Pritožbeno sodišče se o tem podrobneje zato ne izjavlja.

Pritožba je glede na obrazloženo neutemeljena in jo je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in stroškovno odločitev sodišča potrdilo.

Glede pritožbe tožene stranke Na pritožbeni razlog kršitve procesnih pravil pritožbeno sodišče, razen v obsegu 2. odstavka 350. člena ZPP, ne pazi po uradni dolžnosti, zato mora biti v delu, ki presega uradno upoštevne kršitve postopka, obrazložen. Ker tožena stranka zatrjevane bistvene kršitve postopka po 13. točki 2. odstavka 339. člena ZPP v pritožbi ni konkretizirala, se pritožbeno sodišče do tega očitka podrobneje ne opredeljuje.

Neutemeljen je tudi očitek o storjeni kršitvi po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodba vsebuje razloge o vseh odločilnih dejstvih, razlogi so tudi jasni in si ne nasprotujejo. Preizkus izpodbijane odločitve je zato mogoč. To velja tudi v pogledu zaključka sodišča, da v konkretnem primeru med pravdnima strankama ni bila sklenjena družbena pogodba. Razloge o dejstvih, ki tak zaključek utemeljujejo, je navedlo v točkah 7, 8, 9 in 14, posredno pa izhajajo tudi iz preostale obrazložitve.

Iz pravice enakega varstva pravic po 22. členu Ustave izhaja pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica, da se izjavi. Tej pravici ustreza obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi tudi opredeli. To velja prvenstveno za dejanske navedbe, vendar pa tudi glede pravnih naziranj ta dolžnost ni brez pomena. Sodišče se je tako tudi v tem pogledu dolžno opredeliti vsaj do nosilnih pravnih naziranj stranke, ki so dovolj argumentirana, ki niso očitno neutemeljena in ki za odločitev o zadevi po razumni presoji sodišča niso nerelevantna (2).

Te svoje dolžnosti pa v konkretni zadevi sodišče, kot to neutemeljeno trdi pritožba, ni kršilo. V razlogih se je tako sodišče prve stopnje opredelilo do materialno pravnega stališča tožene stranke, da dejstva v tej zadevi kažejo, da so bile med strankama sklenjene družbene pogodbe in je takšno stališče tudi obrazloženo zavrnilo. V tem okviru ni izostala niti opredelitev sodišča do vprašanja razlage sklenjenih pogodb in podlage pogodbe (primerjaj razloge v točki 8 in 9 sodbe prvega sodišča).

Poslovna podlaga (kavza) je razlog, zaradi katerega sta stranki sklenili pogodbo in obsega vse okoliščine, ki sestavljajo skupni poslovni namen strank za sklenitev pogodbe. Poslovna podlaga opredeljuje cilj (namen), ki ga želita stranki doseči (uresničiti) s sklenitvijo in izpolnitvijo obveznosti, ki so vsebina te pogodbe. V konkretnem primeru je tožena stranka zatrjevala, da sta pogodbe sklepali z drugačno podlago kot izhaja iz vsebine pogodb in torej te, ki je iz pogodb razvidna (pridobitev finančnih sredstev za nakup vrednostnih papirjev v BiH z zavezo vračila glavnice in dogovorjenim zaslužkom v višini 15 % dobička oziroma vrnitev posojenega denarja z dogovorjeno odmeno) sploh nista hoteli. Gre torej za trditev o simulirani kavzi, ki ne učinkuje (50. člen OZ) in trditvi o obstoju prikrite kavze (združevanje dela in denarnih sredstev v skupno korist zaradi skupnega pridobivanja dobička). Trdila je, da med njima niso bile sklenjene posojilne pogodbe, ampak družbene pogodbe.

Pritožbeno sodišče dejanske ugotovitve, ki so odločilne za presojo zahtevka na zgoraj navedeni podlagi, sprejema kot pravilne, saj temeljijo na pravilno in popolno izvedenem dokaznem postopku ter dokazni oceni izvedeni v skladu z 8. členom ZPP in utemeljeni v jasnih in popolnih razlogih. Sodišče je tako ocenilo vse listine v spisu, izpovedbe strank pa, vedoč da imajo interes za izid postopka, upoštevalo kritično. Verodostojnost je tudi po mnenju pritožbenega sodišča utemeljeno poklonilo tožniku, saj je njegova izpoved v bistvenih delih potrjena z ostalimi izvedenimi dokazi. Tudi ne drži, da se do izpovedbe toženca sodišče ni opredelilo: njegovo izpovedbo je (kar se nanaša tudi na del v katerem je izpovedoval o dogovoru in njegovi podlagi) ocenilo kot neverodostojno, saj je bila pomanjkljiva, na vrsto vprašanj toženec ni želel odgovoriti, ostala pa je tudi listinsko nepodprta. Pritožbeno sodišče, saj se to navezuje na izpovedbo tožnika, zato ne dvomi v pravilnost dejanske ugotovitve, da sta pravdni stranki pred podpisom prve pogodbe njeno vsebino medsebojno uskladili – tožnik je tožencu predstavil okoliščine bodočih poslov, skupaj sta pričela pripravljati njeno besedilo; s toženčeve strani nikoli ni bilo predloga, da bi sklenila pogodbo o upravljanju, saj sta oba vedela, da to ni v skladu z tožnikovimi interesi, še manj pa je bilo govora o družbeni pogodbi. Drugačne pritožbene trditve v izvedenem dokaznem postopku tako nimajo podlage.

Pritožbeno sodišče soglaša tudi z zaključkom prvega sodišča, da tožena stranka svojih trditev o drugačni podlagi pogodbe ni dokazala, je pa po drugi strani dokazano, da sta stranki sklepali posojilne pogodbe in sta z njimi tudi zasledovali namen, ki tem pogodbam ustreza (kar je trdil tožnik). To namreč tudi po prepričanju pritožbenega sodišča jasno izhaja iz vsebine sklenjenih pogodb (3), izpovedbe tožnika (4) ter ostalih ugotovljenih (in v pritožbenem postopku neizpodbijanih) okoliščin sklepanja poslov (5). Vse to je podrobno in jasno obrazložilo že sodišče prve stopnje in se pritožbeno sodišče, glede podrobnejše obrazložitve, v izogib ponavljanju na te razloge tudi sklicuje.

Na odločitev tudi ne more vplivati v pritožbi ponovljena trditev toženca, da ni logično, da bi pristal na dogovor, po katerem bi dobil le 15 % dobička, tveganje in izgubo pa bi nosil sam, saj je tak riziko za namensko posojilo značilen.

Enako velja za vztrajanje pri drugačni razlagi 2. in 4. točke sklenjenih pogodb in sklicevanje na 83. in 84. člen OZ. Pri razlagi pogodb je namreč sodišče prve stopnje upoštevalo pravila, ki jih določa 82. člen OZ, čeprav se na to določilo ni izrecno sklicevalo: upoštevalo je torej možni besedni pomen zapisanega (primerjaj razloge v točki 9 sodbe), skupen namen pogodbenikov (primerjaj točko 12 razlogov) ter načela obligacijskega prava (točka 13 razlogov). Ker je pomen spornih določb (6) pogodb (pravilno) ugotovilo že z uporabo razlagalnih pravil, ki jih določa 82. člen OZ, ne gre za nejasne določbe (7), posledično pa tudi ni podlage za sklicevanje na 83. in 84. člen OZ.

Končno tudi okoliščina, da bi si tožnik, če bi bile razmere na trgu vrednostnih papirjev ugodne, s sklenitvijo pogodb zagotovil davkov prosto vlaganje, ne nasprotuje zaključku o tem, da so bile sklenjene posojilne pogodbe, prav tako pa tudi ne dokazuje tega, kar je v postopku trdila tožena stranka. Enako velja za v pritožbi izpostavljeno trditev, da je tožnik pravni strokovnjak, saj to celo potrjuje pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje. Ker je dobro poznal razlike med posojilno in družbeno pogodbo, bi, če bi stranki to želeli, predlagal sklenitev slednje in bi jo zagotovo znal tudi pravilno poimenovati.

Ker je torej ugotovitev sodišča, da gre pri sklenjenih pogodbah za namenska posojila, pravilna, je posledično nerelevantno tudi sklicevanje na pravni institut societas leonina. Pritožbeno sodišče se zato do tega podrobneje ne opredeljuje. Na ta ugovor je tudi sicer v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje in se nate razloge pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje.

Pritožbeni očitki po navedenem niso utemeljeni, uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni bilo. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 165. v zvezi s 154. in 155. členom ZPP. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, do povračila pritožbenih stroškov ni upravičena. Ker odgovor na pritožbo k odločitvi ni pripomogel, stroške, ki so tožeči stranki v zvezi s tem nastali, pritožbeno sodišče ocenjuje kot nepotrebne. Dolžna jih je zato nositi sama. Ker stroškov za pritožbo ni priglasila, je odločitev o tem odpadla.

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) Uvod se glasi: “Tožeča stranka U.I. v pravdnem sporu zoper toženo stranko D.V., zaradi plačila v višini 258.500,00 EUR s pp, priglaša naslednje stroške postopka..“

(2) primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97

(3) Pogodbe vsebujejo vse bistvene elemente (namenske) posojilne pogodbe: zavezo posojilodajalca, da bo posojilojemalcu izročil določen denarni znesek za določen namen ter zavezo posojilojemalca, da bo po določenem času ta znesek vrnil; oznaka strank je jasna in preprosta; opredeljena je odmena za posojeni denar.

(4) Tožnik je tako izpovedal, da je bil razlog, da je sklenil posojilne pogodbe ravno v tem, da so mu zagotavljale vračilo glavnice, pogodbe pa so v takratnih razmerah obema strankama ustrezale in prinašale koristi. O družbeni pogodbi se nikoli nista pogovarjala.

(5) Na to, da sta stranki sklenili posojilne pogodbe tako kaže tudi: vsebina elektronskih sporočil (tako se je tožnik v letu 2007 pozanimal, če toženec še komu garantira vračilo glavnice – kar je element posojilne pogodbe); dejstvo, da je toženec prosil za časovno reprogramiranje dolga; da je dolg pripoznal; da je že po sklenitvi spornih pogodb sklenil sporazum o bodočem zavarovanju terjatve, ki v primeru, da bi stranki zasledovali kavzo družbene pogodbe, ne bi bil potreben oziroma celo v nasprotju s prej sklenjenimi pogodbami; da je toženec s posojenimi sredstvi prosto razpolagal in ni polagal računov, tožnik pa tega tudi ni zahteval. (6) Določba pogodbe je sporna, če ji stranki pripisujeta različen pomen.

(7) Določba pogodbe je nejasna, če njenega pomena, ki je med strankama sporen, ni mogoče opredeliti niti po (obveznem) razlagalnem pravilu, ki ga določa drugi odstavek 82. člena OZ, niti z uporabo drugih metod razlage (npr. jezikovne, sistematične ali logične).