Jedro

Dogovor, v katerem je navedeno, da se tožnik po plačilu v njem dogovorjenega zneska odškodnine odpoveduje vsakršnemu odškodninskemu zahtevku proti toženki, ob tem pa si toženka pridržuje pravico do vračila morebitne neutemeljeno izplačane odškodnine, je ničen.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano vmesno sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je toženka po temelju odgovorna tožniku v višini 80 %, preostalih 20 % pa je na strani tožnika; odločanje o višini zahtevka in stroških postopka je pridržalo za končno sodbo.

2. Zoper sodbo je toženka vložila pravočasno pritožbo zaradi kršitve določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, s stroškovno posledico, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo njen ugovor, da je bila glede spornega vprašanja že sklenjena veljavna izvensodna poravnava in je napačno ugotovilo, da je toženka tožniku odgovorna v večjem deležu kot je bilo v njem med strankama sporazuma dogovorjeno. Sodišče ni uporabilo določbe 943. člena Obligacijskega zakonika (OZ), s čimer je napačno uporabilo materialno pravo. Napačno je ugotovilo tudi dejansko stanje in na podlagi izpovedi priče A. A. napačno zaključilo, da tožnik v dani situaciji ni imel druge možnosti kot podpis sporne poravnave, če si je želel zagotovi vsaj nesporni del odškodnine. Toženka ni pogojevala izplačila tega dela odškodnine s podpisom poravnave, zadostovalo bi, da bi jo tožnik pozval, da mu nakaže nesporni del odškodnine, česar pa ni storil. Toženko k izplačilu zavezuje že določbe 943. člena OZ, ki jo zavarovalnice upoštevajo, kar je splošno znano. Iz izpovedbe priče A. A. sledi, da je imel tožnik možnost vrniti poravnavo podpisano ali nepodpisano z opombo, da zahteva nesporni del odškodnine ali na drug način pozvati toženko, da mu odškodnino v tem obsegu izplača. Sodišče je tako napačno interpretiralo izpoved te priče, s čimer je zagrešilo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Tožnik je s podpisom poravnave izrazil svojo pravo voljo skleniti poravnavo, saj ni z ničemer obvestil toženke, da jo podpisuje le iz razloga, da mu ta nakaže nesporni del, niti v poravnavi ni dopisal, da znesek sprejema kot nesporni del, ali da se s ponujenim zneskom odškodnine ne strinja. Očitno si je kasneje premislil, kar pa na veljavnost že sklenjene poravnave ne more vplivati. Napačen je tudi zaključek sodišča, da je bil pogodbeni razlog za sklenitev spornega dogovora obvarovanje pravnega položaja in izigranje tožnika kot šibkejše stranke pogodbenega razmerja, in da takšen dogovor nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava, zato naj bi bil ta ničen. V konkretnem primeru je bil razlog za sklenitev poravnave prav odprava negotovosti glede spornega razmerja, tako glede odgovornosti obeh udeležencev prometne nezgode, kot glede obsega škode. Tožnik je imel že v predpravdnem postopku možnost predložiti dokaze, ki bi izpodbijali odločitev toženke glede višine temelja, česar pa ni storil, ampak je poravnavo podpisal. Toženka se tudi ni izogibala prevzemu odgovornosti (kot se je v primeru II Ips 783/2008, na katerega se sklicuje sodišče) in ni izrabljala svojega močnejšega položaja. Toženka je določilo „V primeru, da bo pozneje v kazenskem, pravno – kazenskem, civilnem postopku ali kako drugače ugotovljeno, da je oškodovanec sam zakrivil ali sozakrivil prometno nesrečo oziroma, da zavarovanec za nesrečo ni odgovoren, se obvezuje, da bo odškodnino v celoti ali v sorazmernem delu takoj vrnil“, vnesla v poravnavo zgolj zato, da bi bil oškodovanec seznanjen s pravnimi posledicami, ki nastopijo že po samem zakonu, če bi se kasneje izkazalo, da zavarovanec toženke ni v celoti odgovoren, ali da je za nastanek nezgode odgovoren v manjšem obsegu, kot je to upoštevano v poravnavi. S takšnim zapisom ni izrabilo svojega močnejšega položaja napram tožniku, niti ga ni zapisala z namenom, da si obvaruje pravni položaj. Poleg tega je imel tudi tožnik na podlagi zakona v takšnih primerih možnost zahtevati razveljavitev poravnave. Res pa je, da ta pravica ni zapisana v poravnavi, kar pa ne pomeni, da tožnik te pravice nima.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba ni utemeljena.

5. V prometni nesreči z dne 12. 8. 2010, v kateri je prišlo do trčenja med vozilom tožnika, ki ga je upravljal tožnikov brat, in vozilom zavarovanca toženke, je bilo poškodovano (tudi) tožnikovo vozilo. Tožnik in toženka, pri kateri je bilo sklenjeno obvezno avtomobilsko zavarovanje za vozilo drugega udeleženca prometne nesreče, sta pred pravdo podpisala poravnavo, na podlagi katere je toženka tožniku izplačala 696,50 EUR odškodnine za premoženjsko škodo, ob ugotovljenem 50 % temelju odgovornosti zavarovanca toženke. V poravnavi je navedeno, da se tožnik po plačilo v njej dogovorjenega zneska odškodnine odpoveduje vsakršnemu odškodninskemu zahtevku proti toženki, ob tem pa tudi, da si ta pridržuje pravico do vračila morebitne neutemeljeno izplačane odškodnine. Sodišče prve stopnje je zavzelo stališče, da je mogoče v sodnem postopku kljub sklenjeni poravnavi ugotoviti drugačen obseg odgovornosti zavarovanca toženke, saj dogovor, kljub naslovu poravnava, nima narave poravnave. Z njim ni bila odpravljena negotovost glede konkretnega pravnega razmerja v smislu določbe prvega odstavka 1050. člena OZ, pri čemer prav odprava spora oziroma negotovosti predstavlja podlago poravnave. Pogodbeni razlog za sklenitev spornega dogovora je bil izključno varovanje pravnega položaja toženke, takšen dogovor pa nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava in je v posledici ničen, zato mu ni mogoče nuditi pravnega varstva. Pri tem se je sklicevalo na podobne zaključke Vrhovnega sodišča RS v odločbi II Ips 783/2008. 6. Pritožbeno sodišče navedene materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje sprejema, ti temeljijo na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka, niti ostalih tovrstnih kršitev na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zadeva II Ips 783/2008, ki jo je pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče prve stopnje, povsem primerljiva s konkretno zadevo. V odločbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče do identičnega vprašanja – ali dogovor v katerem je navedeno, da se tožnik po plačilu v njem dogovorjenega zneska odškodnine odpoveduje vsakršnemu odškodninskemu zahtevku proti toženki, ob tem pa si toženka pridržuje pravico do vračila morebitne neutemeljeno izplačane odškodnine,(1) predstavlja veljavno poravnavo, in zaključilo, da ne, iz razlogov, kot jih je navedlo sodišče prve stopnje tudi v tej zadevi. Pritožnica tudi ne izkaže, da bi šlo v obeh zadevah za bistveno različno dejansko stanje, tudi ne, da je v zadevi, ki jo je obravnavalo VS RS, zavarovalnica zavlačevala z izplačilom odškodnine (in s tem izkoriščala svoj močnejši položaj), to iz odločbe II Ips 783/2008 ni razvidno. Tudi za pritožbeno sodišče so navedeni zaključki sodišča prve stopnje o pravni naravi dogovora in razlogi zanje utemeljeni in materialnopravno pravilni in ker gre za primerljivo zadevo, se je sodišče prve stopnje v zvezi z njimi utemeljeno sklicevalo na enake razloge VS RS v odločbi II Ips 783/2008. Če je zavarovalnica upravičena do vračila morebitne neutemeljene izplačane odškodnine, če se kasneje ugotovi drugačna odgovornost njenega zavarovanca, ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča, tudi oškodovanec možnost, da pride do dodatnega plačila odškodnine, če bi se v sodnem postopku ugotovila drugačna (večja) odgovornost zavarovanca toženke, in ne samo možnost izpodbijanja sodne poravnave.

8. Sodišče prve stopnje o izpovedbi A. A. (uslužbenca toženke) ni zapisalo kaj nasprotnega od tistega kar izhaja iz zapisnika o njegovem zaslišanju. Pravilno je povzelo njegovo izpovedbo, ki potrjuje tožnikove trditve, da je dogovor podpisal, ker mu je bilo pojasnjeno, da bo nesporni del odškodnine izplačan takoj, ko ga bo podpisal, da pa bo lahko vse ostale zahtevke uveljavljal z odškodninsko tožbo (točka III prve pripravljalne vloge). A. A. je namreč dovolj jasno izpovedal, da v primerih, ki jih on obravnava (obravnaval je tudi tožnikovega), stranki izplačajo nesporni del odškodnine (v smislu določbe 943. člena OZ), potem ko ta podpiše „poravnavo“. Hkrati stranki tudi pojasni, da se kljub podpisu, o sporni razliki še vedno v prihodnje lahko pogovarjajo (list. št. 80).

9. S sklenitvijo dogovora imenovanega „poravnava“, tako stranki nedvomno nista odpravili negotovosti o medsebojnih obveznostih in pravicah in tako dogovor nima podlage, ki je lastna pogodbi o poravnavi (1050. člen OZ). Takšen dogovor tudi nasprotuje temeljnim načelom obligacijskega prava (načelo enakopravnosti udeležencev v obligacijskih razmerjih iz 4. člena OZ ter načelu vestnosti in poštenja iz 5. člena OZ) in je v posledici v skladu s četrtim odstavkom 39. člena in prvim odstavkom 86. člena OZ, ničen, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Na ničnost se je tožnik izrecno skliceval, sicer pa mora na ničnost sodišča paziti po uradni dolžnosti (92. člen OZ).

10. Iz drugih razlogov pritožnica odločitve sodišča prve stopnje o porazdelitvi odgovornosti za škodni dogodek med udeležencema nesreče, 20 % za tožnika in 80 % za zavarovanca toženke, ne izpodbija. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na ugotovljeno dejansko stanje odločitev sodišča prve stopnje tudi sicer materialnopravno pravilna.

11. Glede na vse povedano je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Op. št. (1): V konkretni zadevi sta pravdni stranki sklenili dogovor imenovan poravnava, s katerim sta se dogovorili, da dogovorjeni znesek odškodnine zajema popolno kritje vse škode, ki je nastala oškodovancu in da se oškodovanec poplačilu dogovorjenega zneska odpoveduje vsakršnim odškodninskim zahtevkom napram zavarovalnici in drugim pravnim ter fizičnim osebam; hkrati sta določili obveznost tožnika vrniti celotno ali sorazmerni del odškodnine v primeru, da bo pozneje v kazenskem, pravno – kazenskem in civilnem postopku ali kakorkoli drugače ugotovljeno, da je sam zakrivil ali sozakrivil nesrečo oziroma, da zavarovanec za nesrečo ni odgovoren.