Jedro

Tožena stranka niti v odgovoru na tožbo, v katerem se je spustila v obravnavanje glavne stvari niti v nobeni vlogi, ki je bila vložena med postopkom, ki se je zaključil na prvi stopnji s sodbo z dne 26.11.1997 (tedaj več kot šest let po vročeni tožbi in vloženem odgovoru na tožbo), ni izpodbijala pristojnosti slovenskega sodišča. To je storila šele v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, ki je bila vložena dne 27.1.1998. Šteti je, da je tožena stranka privolila, da v obravnavani zadevi odloča slovensko sodišče, zato izpodbijani sklep ni v skladu z 49. in 50. členom ZUKZ.

Izrek

Reviziji se ugodi, sklep sodišča druge stopnje se razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku delno ugodilo in odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 4.478.280 SIT z zakonskimi obrestmi in ji povrniti stroške postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi tožene stranke ugodilo, sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo, tožbo pa zavrglo.

Proti sklepu sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in uveljavljala revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Med postopkom je tožena stranka vložila celo vrsto ugovorov, vendar pa med njimi ni bilo ugovora, da slovensko sodišče ni pristojno za odločanje. Ugovor nepristojnosti slovenskega sodišča je podala šele v pritožbenem postopku. Proti sklepu Višjega sodišča v Kopru z dne 26.6.1996, s katerim je bil razveljavljen sklep Okrožnega sodišča v Kopru o nepristojnosti slovenskega sodišča, ni vložila revizije. Tožniku je škoda nastala v Republiki Sloveniji, saj se je zdravil v Kliničnem centru v Ljubljani. Tudi iz tega razloga je za odločanje pristojno slovensko sodišče. V pritožbi tožena stranka ni zahtevala povrnitve stroškov postopka. S tem, ko je sodišče druge stopnje stroške postopka naložilo v plačilo tožeči stranki, je zato prekoračilo tožbeni zahtevek. Reviziji naj se ugodi, sklep sodišča druge stopnje razveljavi in zadeva vrne temu sodišču v novo odločanje.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (v zvezi s 400. členom ZPP), tožena stranka na revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je utemeljena.

Revizijsko sodišče je glede na določbo prvega odstavka 498. člena ZPP iz leta 1999 pri odločanju uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP/77).

Izpodbijana odločitev pritožbenega sodišča temelji na presoji, da je potrebno v obravnavani zadevi pri iskanju odgovora na vprašanje, ali je slovensko sodišče pristojno odločati v tem odškodninskem sporu, uporabiti določbo 53. člena Zakona o ureditvi kolizije zakonov s predpisi drugih držav v določenih razmerjih (Uradni list SFRJ, št. 43/82 - v nadaljevanju ZUKZ). Sklicevanje pritožbenega sodišča na določbo 53. člena ZUKZ je sicer pravno pravilno, vendar je potrebno to določbo zakona uporabiti v celoti, česar pa pritožbeno sodišče v izpodbijanem sklepu ni storilo. ZUKZ namreč v 53. členu določa pristojnost slovenskih sodišč za vodenje postopka o nepogodbeni odškodninski obveznosti v dveh primerih: če je škoda nastala na slovenskem ozemlju, ali če velja pristojnost po določilu 46., 50., 51. ali 52. člena ZUKZ. Sodišče druge stopnje je upoštevalo le prvi primer (škoda ni nastala na slovenskem ozemlju, zato slovensko sodišče ni pristojno za odločanje), prezrlo pa je, da je v danem primeru podana pristojnost slovenskega sodišča v zvezi s 50. členom ZUKZ, ki omogoča pristojnost slovenskega sodišča tudi tedaj, če toženec v to privoli. Po določilu 50. člena ZUKZ ni potreben izrecen pristanek toženca, marveč zadošča, da v odgovoru na tožbo ni izpodbijal pristojnosti in se je spustil v obravnavanje.

V obravnavani pravdni zadevi je bila tožba vložena 5.8.1991 (to je po osamosvojitvi Republike Slovenije), toženi stranki pa vročena dne 27.9.1991. Tožena stranka je vložila dne 11.10.1991 odgovor na tožbo (l. št. 12 pravdnega spisa), v katerem se je spustila v obravnavanje glavne stvari, pristojnosti slovenskega sodišča pa ni izpodbijala. Kot pravilno ugotavlja revizija, tožena stranka tudi v nobeni vlogi, ki je bila vložena med postopkom, ki se je zaključil na prvi stopnji s sodbo z dne 26.11.1997 (tedaj več kot šest let po vročeni tožbi in vloženem odgovoru na tožbo), ni izpodbijala pristojnosti slovenskega sodišča. To je storila šele v pritožbi proti sodbi sodišča prve stopnje, ki je bila vložena dne 27.1.1998. Zaradi privolitve tožene stranke, da v obravnavani zadevi odloča slovensko sodišče, izpodbijani sklep ni v skladu z 49. in 50. členom ZUKZ. Zato je vrhovno sodišče reviziji ugodilo, sklep sodišča druge stopnje razveljavilo, zadevo pa vrnilo temu sodišču v novo odločanje. V nadaljevanju postopka bo moralo pritožbeno sodišče vsebinsko obravnavati pritožbi, ki sta ju proti sodbi sodišča prve stopnje vložili obe pravdni stranki.

Izrek o stroških revizijskega postopka je odpadel, ker tožeča stranka stroškov revizijskega postopka ni priglasila.