Jedro

V obravnavani zadevi je tožena stranka zbirala podatke izključno z namenom odmere davka, kajti ugotovljanje statusa davčnega rezidenta je namenjeno prav temu, da se lahko pri njem odmerijo davki. Tožena stranka je imela za tako zbiranje podatkov podlago v 39. členu ZDavP-2. Podatke je zbirala izključno z namenom odmere davka, za kar je tudi pristojna.

Izrek

I.Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Tožnica je vložila neposredno tožbo zaradi varstva ustavnih pravic, ker naj bi tožena stranka po njenem mnenju neupravičeno zbirala podatke o prometu na njenih bančnih računih za obdobje od 13. 12. 2013 do 15. 11. 2022. V tožbi in njeni dopolnitvi pojasnjuje, da je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju FURS) pri možu tožnice zavezancu C. C. vodila postopek ugotavljanja rezidentskega statusa zavezanca. Tožena stranka je skladno s 5. točko 6. člena Zakona o dohodnini (v nadaljevanju ZDoh-2) presojala, ali ima zavezanec središče svojih osebnih in ekonomskih interesov v Sloveniji, ob tem pa si je pridobila občutljive osebne in zaupne podatke tožnice. Te podatke si je tožena stranka pridobila brez kakršnegakoli predhodnega obvestila, vednosti ali privolitve tožnice oziroma brez zakonite pravne podlage ali sodne odredbe. Bančne podatke tožnice je pridobila kljub temu, da tožnica ni stranka zadevnega davčnega postopka in da so ti podatki od njenega moža (zavezanca) popolnoma neodvisni ter za postopek ugotavljanja davčnega rezidentstva tudi povsem nepotrebni. Ti podatki so bili s strani tožene stranke tudi razkriti zavezancu, možu tožnice. Slednji je bil v seznanitev z osebnimi podatki celo prisiljen, saj je neogibno potrebno, da se kot stranka davčnega postopka seznani s spisovnim gradivom, drugače ne more učinkovito nastopati v postopku in izvrševati svoje pravice do izjave glede zbranega dokaznega gradiva. Tožena stranka je s tem kršila ustavno pravico tožnice do zasebnosti in osebnostnih pravic iz 35. člena Ustave RS (v nadaljevanju URS) ter varstva osebnih podatkov iz 38. člena URS. Kršila je tudi temeljna načela varstva osebnih podatkov iz 5. člena Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in sveta z dne 27. aprila 2016 (v nadaljevanju Splošna uredba). Tožnici v davčnem postopku ni priznala lastnosti stranke in s tem pravico do sodelovanja v postopku.

2.Tožnica se pri vložitvi tožbe sklicuje na 11. člen Zakona o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-2), ki določa splošno sodno varstvo pravic posameznika ves čas trajanja kršitve brez predhodnega uveljavljanja pravic po drugih določbah tega zakona ali uporabe drugih pravnih sredstev. Tožena stranka je svojo odločitev o tem, da je zavezanec rezident Republike Slovenije, utemeljila z navedbo, da močno vez, ki je izkazana v razmerju do Slovenije, predstavlja njegova družina, to je tožnica in njuni otroci, ki živijo v Sloveniji. Prisotnost tožnice v Sloveniji naj bi med drugim dokazovale njene bančne transakcije na TRR računih. Pridobitev bančnih podatkov o prometu na njenih računih pomeni grob in invaziven poseg v njene ustavno varovane človekove pravice in temeljne svoboščine. Tožena stranka je pridobila podatke tako iz bančnega računa, odprtega pri A., d.d., kot iz računa pri B.

3.Pravica do informacijske zasebnosti je temeljna ustavna pravica, ki posameznika varuje pred neupravičenimi posegi v njegovo zasebno življenje in s tem povezanimi osebnimi podatki. Določeni osebni podatki se smejo obdelovati, če je namen tega posega ustavno dopusten in če je skladen s splošnim načelom sorazmernosti. Zbiranje in obdelava osebnih podatkov ne moreta biti sama sebi namen. Nameni obdelave morajo biti nedvoumno in jasno izraženi, kar pomeni tudi, da ne predstavljajo nesorazmernega posega v pravice, svoboščine in interese posameznikov, na katere se nanašajo. Upravljalec mora določiti najmanjšo količino tistih osebnih podatkov, ki jih potrebuje za izpolnitev svojega namena. Tožena stranka je posegla v pravico do informacijske zasebnosti iz 38. člena URS in v tožničino pravico do zasebnosti iz 35. člena URS, hkrati pa ni upoštevala osnovnih načel v zvezi z obdelavo osebnih podatkov iz 5. člena Splošne uredbe. Četudi bi tožena stranka imela ustrezno zakonsko podlago, pa je takšen poseg nesorazmeren. Za ugotovitev davčnega rezidentstva zavezanca pridobitev in analiza bančnih podatkov tožnice sploh ni bila potrebna, še manj pa nujna. Tožena stranka bi zasledovani cilj nedvomno dosegla na podlagi drugih v davčnem postopku že zbranih podatkov tožnice. V informacijsko zasebnost je dopustno poseči le kot skrajno sredstvo skladno s strogim testom sorazmernosti. Poseg pa je bil nesorazmeren. Posledično so bančni podatki tožnice pridobljeni nezakonito, tožnica pa je bila v davčnem postopku oškodovana.

4.Tožnica meni, da je zaradi dejanja tožene stranke tudi utrpela nepremoženjsko škodo na temelju ohranitve dobrega imena in časti oziroma okrnitve osebnostnih pravic. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi in ugotovi poseg v človekove pravice in temeljne svoboščine, naj poseg prepove ter tožnici prizna odškodnino v višini 5.000,00 EUR, zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka.

5.Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je bil postopek ugotavljanja davčnega rezidentstva za tožnico in davčnega zavezanca C. C. uveden na podlagi zahtevka finančne preiskave za obdobje od leta 2013 dalje. V preiskavi je bilo ugotovoljeno, da navedeni osebi, ki sta ruska državljana, izpolnjujeta pogoje za rezidentski status v Republiki Sloveniji. Zaradi ugotavljanja obstoja osebnih vezi C. C. je davčni organ pridobil tudi podatke o transakcijah njegove partnerke, to je tožnice, na njenih dveh TRR. Pridobitev podatkov o prometu na računih tožnice je ključna za ugotavljanje rezidentskega statusa njenega moža. Tožnica je bila spoznana za rezidentko Republike Slovenije od 4. 11. 2013 do sprememb dejstev in okoliščin, ki vplivajo na rezidentski status. V postopku ni imela pripomb in nadaljnji postopki niso bili sproženi. C. C. pa je začel z izpodbijanjem davčnih odločitev ter vlagal pritožbe na vse izdane akte davčnega organa. Vseskozi je zatrjeval, da od leta 2013 naprej ni nikoli prišlo do prenosa središča življenjskih interesov zavezanca iz Ruske federacije v Republiko Slovenijo. Zadnja odločba mu je bila izdana v ponovljenem postopku 3. 1. 2024, zoper katero je tudi vložil pritožbo, ki pa je bila z odločbo drugostopenjskega organa z dne 20. 6. 2024 zavrnjena kot neutemeljena. Pooblaščencu davčnega zavezanca je bilo tudi pojasnjeno, da je iz pridobljenih podatkov o transakcijah na bančnih računih tožnice razvidno, da se je le ta nahajala v Republiki Sloveniji. Iz opravljene analize prometa je bilo razvidno, da je v letih od 2013 dalje konstantno trošila finančna sredstva za življenjske stroške v Sloveniji, s čimer je tožena stranka dokazovala, da je v Sloveniji tudi dejansko prisotna večino časa. Tožena stranka je tožnici poslala pojasnilo, v katerem jo je seznanila s pravnimi podlagami, na podlagi katerih sme davčni organ pridobivati osebne podatke. Ker se je ugotavljal rezidentski status njenega zakonskega partnerja od leta 2013 dalje, je tožena stranka pridobila podatke tudi o prometu na njenih osebnih računih od leta 2013 dalje, kar je bilo ključno za ugotavljanje dejstev v konkretnem postopku. Pojasnjeno je bilo tudi, da lahko davčni organ vpogleda v osebne podatke zgolj in samo za potrebe konkretnega postopka, pridobljene podatke pa lahko uporabi samo v konkretnem postopku. Pridobljeni osebni podatki so bili uporabljeni samo v konkretnem postopku ugotavljanja rezidentskega statusa njenega zakonskega partnerja in je zahteva prepovedi nadaljnje uporabe njenih osebnih podatkov brezpredmetna, saj jih tožena stranka v drugih postopkih ne sme uporabiti.

6.Nadalje tožena stranka pojasnjuje, da se je v praksi izoblikovalo stališče, da se kriterij središča osebnih in ekonomskih interesov zaradi določitve statusa rezidenta po določbah ZDoh-2 presoja na enak način, kot se presoja pri uporabi tako imenovanih prelomnih pravil iz mednarodnih konvencij o izogibanju dvojnemu obdavčenju. Tožena stranka zavrača očitke tožnice, da je s pridobivanjem obsežnih bančnih podatkov prekoračila cilj, ki ga je zasledovala. V dani zadevi se je v okviru presoje središče življenjskih interesov njenega moža za obdobje od leta 2013 dalje kot relevantno utemeljevalo vprašanje, kje je tožnica oziroma njegova družina dejansko prebivala. Obsežnost pridobljenih podatkov je pogojena s širokim časovnim razponom, saj zajema več let, in dejstvom, da je skozi potrošnjo tožnice lahko tožena stranka najbolj natančno ugotovila dejstvo, ali zakonska partnerka, ki ima v Sloveniji formalno prijavljeno prebivališče, tu dejansko tudi prebiva. To pa je bistvena okoliščina pri presoji ugotavljanja statusa rezidentstva, ki je temeljna predpostavka za obdavčitev. Tožena stranka je zavezancu dovolila vpogled na izrecno zahtevo, do česar je upravičen v skladu z 82. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Načelo zaslišanja stranke določa tudi 9. člen ZUP. Vpogled v podatke je tožena stranka morala dopustiti, saj bi bila sicer zavezancu kršena pravica do izjave. Glede odškodninske odgovornosti pa ni izpolnjena nobena od nujnih predpostavk po 131. členu Obligacijskega zakonika. V konkretnem primeru ni mogoče očitati nikakršnega postopanja v nasprotju z zakonodajo ali ustaljeno prakso niti kakršnekoli druge oblike samovolje. Vsi postopki so se vodili korektno v skladu z veljavno zakonodajo, podzakonskimi predpisi, ustavljeno davčno prakso in temeljnimi procesnimi načeli.

7.Tožeča stranka v pripravljalni vlogi navaja, da pridobitev podatkov o prometu na osebnem računu tožnice ni in ne more predstavljati najpomembnejšega in ključnega dokaza ugotavljanja rezidentstva moža, lahko je eventuelno le dodatni, dopolnilni dokaz. Vztraja pri tem, da so bili osebni podatki pridobljeni nezakonito in nesorazmerno. Poleg tega je šlo za obdelavo ogromne količine osebnih podatkov. Iz določb URS in Konvencije o varstvu posameznikov glede na avtomatsko obdelavo podatkov izhaja, da vsako zbiranje in obdelovanje osebnih podatkov predstavlja poseg v ustavno pravico do varstva osebnih podatkov. Poseg je dopusten, če je v zakonu določno opredeljeno, kateri podatki se smejo zbirati in obdelovati, za kakšen namen jih je dovoljeno uporabiti, če je določen nadzor nad zbiranjem, obdelovanjem in uporabo ter varstvo tajnosti izbranih osebnih podatkov. Zbirati se smejo le podatki, ki so primerni in nujno potrebni za uresničevanje zakonsko opredeljenega namena. Vrhovno sodišče je v sodbi in sklepu I Up 168/2017 z dne 5. 2. 2019 zapisalo, da je davčni organ pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca in tretjih povezanih oseb dolžan spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso količinsko pretirani glede na namen obdelave. Tožnica je v tožbenem zahtevku opredelila vse elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke.

8.Tožena stranka v pripravljalni vlogi navaja, da je osnovna naloga FURS odmera in pobiranje davkov. V okviru tega je potrebno nujno določiti tudi rezidentski status davčnega zavezanca, ki je tujec. Ne gre za običajno obdelavo podatkov, ampak za izvajanje dokaznega materiala v upravnem postopku. V konkretnem primeru ni šlo za avtomatsko obdelavo osebnih podatkov, ampak za individualno. Nadalje se tožena stranka sklicuje na načelo proste presoje dokazov in na načelo materialne resnice. Če ima uradna oseba na voljo več dokazov za isto dejstvo, lahko izbira, katero dokazilo bo uporabila, pri tem pa sledi tudi načelu ekonomičnosti. Ustavno sodišče se je v odločbi U-I-18/98 z dne 19. 4. 2001 že izreklo o vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za potrebe obdavčitve. Sprejelo je stališče, da samo zbiranje bančnih podatkov za namen obdavčitve ni ustavno nedopusten cilj in da je poseg nujen, saj cilja ni mogoče doseči z drugimi sredstvi in da poseg ni prekomeren. Status rezidentstva se ocenjuje skozi daljše obdobje, praviloma od prihoda posameznika v Republiko Slovenijo. Presečno leto za določitev rezidentstva tožnice in njenega zakonskega partnerja je bilo leto 2013. Ker je bil tožnici že pravnomočno določen rezidentski status, je logičen sklep, da organ preko njenega trošenja ugotavlja prisotnost njenega zakonskega partnerja v državi. Rezidentski status je treba ugotoviti za celotno obdobje, za katero je potrebno ugotoviti davčno osnovo. Ustavno sodišče se je v omenjeni odločbi že izreklo o vprašanju varstva osebnih podatkov, zbranih za namen obdavčitve. Pregled izpiskov TRR je običajen način izvedbe dokazov in v upravnem davčnem postopku ne pomeni nedopustnega posega v zasebnost posameznikov in s tem z vidika varstva osebnih podatkov ne gre za kršitev. Tožena stranka je ocenila, da je ključno dokazati, da obstoji povezava med davčnim zavezancem (zakonskim partnerjem) in tožnico, za katero je bilo rezidentstvo že ugotovljeno. Davčni organ je preverjal, ali tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji in kakšne so njene navade in je to povezal z življenjskimi navadami njenega partnerja, ki je stranka v postopku ugotavljanja rezidentskega statusa in ugotavljal, ali tudi on dejansko živi v Republiki Sloveniji.

9.Nadalje tožena stranka še navaja, da tožnica ni uspela konkretizirati svojega odškodninskega zahtevka in ga podpreti s konkretnimi materialnimi dokazi. Ni predložila ali predlagala izvedbe konkretnih dokazov ali zgolj nakazala obstoj elementov odškodninske odgovornosti.

K točki I izreka:

10.Tožba ni utemeljena.

11.V obravnavani zahtevi je tožba vložena na podlagi 11. člena ZVOP-2, ki določa, da posameznik, ki meni, da upravljalec ali obdelovalec iz javnega ali zasebnega sektorja krši njegove pravice, določene s Splošno uredbo ali zakoni, ki urejajo obdelavo ali varstvo osebnih podatkov, lahko zahteva sodno varstvo svojih pravic ves čas trajanja kršitve brez predhodnega uveljavljanja pravic po drugih določbah tega zakona ali uporabe drugih pravnih sredstev. V drugem odstavku citiranega člena je določeno, da lahko posameznik s sodnim varstvom po določbah tega člena zahteva poleg prenehanja kršitve in vzpostavitve zakonitega stanja tudi povrnitev škode. V tretjem odstavku citiranega pa je določeno, da če je kršitev iz prvega odstavka tega člena prenehala, lahko posameznik s tožbo zahteva ugotovitev, da je kršitev obstajala. V postopku po prvem, drugem in tretjem odstavku tega člena odloča upravno sodišče po postopku, ki ga zakon, ki ureja upravni spor, določa za tožbo zaradi kršitve človekovih pravic in temeljnih svoboščin, posameznik pa lahko v tožbo vključi tudi odškodninski zahtevek (četrti odstavek 11. člena ZVOP-2).

12.V obravnavani zadevi je pravna podlaga za obdelavo osebnih podatkov 6. člen Splošne uredbe, ki v c) točki prvega odstavka 6. člena določa, da je obdelava zakonita, če je potrebna za izpolnitev zakonske obveznosti, ki velja za upravljalca, v e) točki prvega odstavka 6. člena pa je določeno, da je obdelava zakonita, če je potrebna za opravljanje naloge v javnem interesu ali pri izvajanju javne oblasti, dodeljene upravljalcu. ZVOP-2 pa v drugem odstavku 6. člena določa, da je obdelava osebnih podatkov v javnem sektorju zaradi izvajanje zakonske obveznosti, javnega interesa ali izvajanje javne oblasti v primerih iz točk c) in e) prvega odstavka ter drugega in tretjega odstavka 6. člena Splošne uredbe zakonita le, če obdelavo osebnih podatkov, vrste osebnih podatkov, ki naj se obdelujejo, kategorije posameznikov, na katere se ti osebni podatki nanašajo, namen njihove obdelave in rok hrambe osebnih podatkov ali rok za redni pregled potrebe po hrambi določa zakon. Če je mogoče, se v zakonu določijo tudi uporabniki osebnih podatkov, posamezna dejanja obdelave in postopki obdelave ter drugi ukrepi za zagotovitev zakonite, poštene in pregledne obdelave. V konkretnem primeru je ta zakon Zakon o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), katerega prvi odstavek 39. člena med drugim določa, da morajo osebe iz 31. člena tega zakona in druge osebe, ki so z zakonom pooblaščene, da vzpostavijo, vodijo in vzdržujejo zbirke podatkov, registre ali druge evidence, davčnemu organu, če tako zahteva, dati na razpolago podatke, potrebne za pobiranje davkov ali izpolnitev obveznosti, ki so povezane z mednarodnim sodelovanjem v davčnih zadevah, ter v tem obsegu tudi omogočiti davčnemu organu vpogled v svojo dokumentacijo.

13.Vrhovno sodišče RS je v primerljivi zadevi že meritorno odločalo na podlagi neposredne tožbe in je v pritožbenem postopku v pretežnem delu tožbo zavrnilo (sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019). Tedaj je bil sicer v veljavi še prejšnji Zakon o varstvu osebnih podatkov (v nadaljevanju ZVOP-1), vendar pa se v tem delu tedanja pravna podlaga za odločanje o zadevi ni bistveno razlikovala od sedanje ureditve.

14.Tožnica je v omenjeni zadevi Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2017 z dne 5. 3. 2019 zatrjevala, da tožena stranka FURS ni imela podlage za pridobivanje podatkov o prometu na njenem bančnem računu za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2011. Davčni zavezanec je bil tožničin oče. Temeljno pravno vprašanje je bilo, ali ima tožena stranka pravno podlago za pridobitev podatkov določene osebe tudi v primeru, če zoper njo ne teče davčni postopek in se tega postopka ta oseba ne udeležuje. Pravna podlaga za zbiranje spornih podatkov je bil tudi v tistem primeru prvi in drugi odstavek 39. člena ZdavP-2. Vrhovno sodišče je navedlo, da iz navedene pravne podlage izhaja splošna pristojnost davčnih organov tožene stranke, da pridobivajo vse upoštevne podatke, ki se nahajajo pri osebah iz prvega odstavka navedenega člena, potrebne za pobiranje davka oziroma pri odmeri davka. Glede na sistemsko in teleološko razlago zakonske določbe je mogoče ugotoviti, da gre pri tem tudi za podatke o prometu na transakcijskih računih fizičnih in pravnih oseb, saj je to temelj ugotavljanja dejanskega stanja o davčnih zadevah, še posebej zaradi splošne obveznosti, da se plačila in prejemki nakazujejo na transakcijske račune, odprte pri ponudnikih plačilnih storitev (36. člen ZDavP-2). Vrhovno sodišče je tudi že presodilo, da je 39. člen ZDavP-2 primerna in ustavno skladna podlaga za pridobivanje davčnih podatkov, ki predstavlja tudi izjemo, določeno v 5. točki drugega odstavka 215. člena (tedaj veljavnega) Zakona o bančništvu (32. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča RS I Up 168/2017). V isti sodbi je Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi stališče, da je pri uporabi navedenega pooblastila iz 39. člena ZDavP-2 za pridobivanje (tudi bančnih) osebnih podatkov fizičnih oseb davčni organ omejen z zahtevo, da je potrebno to za namen, opredeljen v ZDavP-2, torej za pobiranje davka ali pri odmeri davka. Za pridobivanje in nadaljnjo obdelavo osebnih podatkov določene fizične osebe mora torej davčni organ izkazati, da je to potrebno za izvrševanje njegove funkcije oziroma njegovih nalog v okviru zakonsko določenih pristojnosti. To izhaja tudi iz zahteve po zakonitosti poseganja v ustavno varovano človekovo pravico do varstva osebnih podatkov oziroma v pravico do informacijske zasebnosti (38. člen URS, 33. točka obrazložitve). Nadalje je sodišče navedlo, da v primeru, da so bili pridobljeni osebni podatki določene fizične osebe, je na davčnemu organu dokazno breme, da razumno utemelji potrebo po pridobitvi teh podatkov za namen iz 39. člena ZDavP-2, torej da dokaže, da je bila pridobitev teh podatkov potrebna za upravljanje njegovih nalog (točka 34 obrazložitve citirane sodbe).

15.V citirani zadevi je šlo za postopek odmere davka na podlagi petega odstavka 68. člena ZDavP-2 za obdobje od 1. 1. 2006 do 31. 12. 2010. Tožena stranka je pridobitev bančnih podatkov tožnice utemeljevala s tem, da se je ugotavljalo, ali je zavezanec polagal večje zneske gotovine tudi na bančne račune povezanih oseb, med drugim tudi hčerke. To je Vrhovno sodišče RS štelo kot razumen razlog, po katerem se je v davčnem postopku ugotavljanja nepojasnjenega povečanja premoženja preverjalo tudi, ali je ta davčni zavezanec polagal na račun tožnice večje zneske gotovine, kar bi lahko vplivalo na obdavčenje tega davčnega zavezanca. Vrhovno sodišče je presodilo, da je bilo pridobivanje osebnih podatkov tožnice o prometu na njenem transakcijskem računu v navedenem obdobju zakonito in utemeljeno za namen pobiranja davka v okviru in na podlagi 39. člena ZDavP-2. Pri tem je nebistveno, da se postopek ni vodil zoper tožnico, saj je tožena stranka ustrezno utemeljila potrebo pridobitve navedenih osebnih podatkov za drug postopek davčno inšpekcijskega nadzora, ki ga je vodila v okviru svojih pristojnosti. Pri tem je sodišče opozorilo, da je tožena stranka pri pridobivanju osebnih podatkov tako davčnega zavezanca kot tretjih povezanih oseb dolžna spoštovati temeljno načelo varstva osebnih podatkov - načelo sorazmernosti, po katerem se lahko obdelujejo le tisti osebni podatki, ki so primerni za dosego namena in niso količinsko pretirani glede na namen obdelave. Vrhovno sodišče je ocenilo, da je omenjena sorazmernost podana, saj je tožnica najožji družinski član, da bi bil vpogled v bančne osebe podatke v določenem delu prekomeren, pa pritožnica ne zatrjuje (37. točka obrazložitve citirane sodbe). Vrhovno sodišče je tedaj tožbi ugodilo le v delu, ki se nanaša na zbiranje podatkov o prometu na transakcijskem računu za leto 2011, saj se glede tega postopek davčno inšpekcijskega nadzora zoper zavezanca ni vodil.

16.Obravnavana zadeva sicer ni povsem identična zadevi, ki jo je obravnavalo Vrhovno sodišče RS v citirani sodbi, je pa z njo primerljiva. Tudi v obravnavani zadevi je tožena stranka zbirala podatke o prometu na transakcijskem računu tožnice, katere najožji družinski član (mož) je bil davčni zavezanec. Prav tako je v obravnavani zadevi tožena stranka zbirala podatke izključno z namenom odmere davka, kajti ugotavljanje statusa davčnega rezidenta je namenjen prav temu, da se lahko pri njem odmerijo davki. Tožena stranka je imela za tako zbiranje podatkov podlago v 39. členu ZDavP-2. Podatke je zbirala izključno z namenom odmere davka, za kar je tudi pristojna. Tožena stranka je na izrecno zahtevo sodišča tudi odgovorila, da po tem, ko je bila izdana prvostopenjska odločba o rezidentskem statusu davčnega zavezanca C. C., je prenehala pridobivati podatke tožnice za ta namen. Ker so se za potrebe nadaljnjega postopka ti podatki še uporabljali, je sodišče štelo, da tožba ni vložena prepozno in je zadevo obravnavalo po vsebini. Res je sicer, da so se podatki zbirali za daljše časovno obdobje, vendar se je tudi rezidentski status davčnega zavezanca C. C. ugotavljal za enako obdobje, kot so se zbirali podatki tožnice. Iz vsega navedenega izhaja, da ne gre za nesorazmerno zbiranje podatkov, tožena stranka pa je tudi razumsko utemeljila, zakaj je bilo zbiranje podatkov v ta namen potrebno.

17.Iz vseh navedenih razlogov so neutemeljene tožbene navedbe, da je šlo za nesorazmeren poseg v tožničino pravico do zasebnosti, da niso bila upoštevana osnovna načela v zvezi z obdelavo osebnih podatkov in da so bili bančni podatki tožnice pridobljeni nezakonito. Tožena stranka je po presoji sodišča razumno obrazložila, da se je v dani zadevi v okviru presoje središča življenjskih interesov tožničinega moža za obdobje od leta 2013 dalje kot relevantno utemeljevalo vprašanje, kje je tožnica oziroma njegova družina dejansko prebivala in da je skozi potrošnjo tožnice lahko tožena stranka najbolj natančno ugotovila dejstvo, ali zakonska partnerka, ki ima v Sloveniji formalno prijavljeno prebivališče, tu dejansko tudi prebiva, kar pa je bistvena okoliščina pri presoji ugotavljanja statusa rezidentstva, ki je temeljna predpostavka za obdavčitev. Povsem utemeljeno je preverjala, ali tožnica dejansko živi v Republiki Sloveniji in kakšne so njene navade in je to povezala z življenjskimi navadami njenega partnerja, ki je stranka v postopku ugotavljanja rezidentskega statusa in pri tem ugotavljala, ali tudi on dejansko živi v Republiki Sloveniji.

18.Ker je iz vseh navedenih razlogov bilo zbiranje osebnih podatkov tožnice zakonito, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) tožbo zavrnilo. Ker je sodišče ugotovilo, da so bila dejanja tožene stranke zakonita in je tožba neutemeljena, je neutemeljen tudi zahtevek za povrnitev škode.

19.Sodišče je v navedeni zadevi odločilo brez glavne obravnave, ker je ugotovilo, da dejansko stanje med strankama ni sporno, temveč gre v obravnavani zadevi izključno za pravna vprašanja. Med strankama ni sporno, da je tožena stranka zbirala podatke o transakcijah tožnice na njenih dveh računih, prav tako ni sporno, katere podatke je pridobila in za katero obdobje. Sporno je le vprašanje, ali je bilo pridobivanje teh podatkov zakonito. Kadar pa dejansko stanje ni sporno, lahko sodišče v skladu s prvim odstavkom 59. člena ZUS-1 odloči tudi brez glavne obravnave.

K točki II izreka:

20.Ker je sodišče tožbo zavrnilo, trpi skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, vsaka stranka svoje stroške postopka.

Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o davčnem postopku (2006) - ZDavP-2 - člen 39 Zakon o varstvu osebnih podatkov (2022) - ZVOP-2 - člen 11

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.