Jedro

Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami. V tem primeru s spremembo tožnikove izjave glede izgube dokumenta ter z opustitvijo sodelovalne dolžnosti in njegovih prizadevanj, da bi resnično potrdil svojo identiteto.

Ker toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom ob oddaji prošnje, izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni navedeni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1.

Izrek

I. Tožbi se deloma ugodi tako, da se v 1. točki sklepa Ministrstva za notranje zadeve št. 2142-1313/2020/4 (1312-22) z dne 17. 7. 2020 za besedo „istovetnosti“ odpravi besedilo: „in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki ji brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti, in obstaja obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil“.

II. V preostalem se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijanim sklepom tožniku omejila gibanje na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1) zaradi ugotavljanja istovetnosti in ugotovitve dejstev, na katerih temelji prošnja, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil (1. točka izreka) in sklenila, da bo pridržan na prostore Centra za tujce od 16. 7. 2020 do prenehanja razlogov, vendar najdlje do 16. 10. 2020, z možnostjo podaljšanja za en mesec. V obrazložitvi je navedla, da ob podaji prošnje za mednarodno zaščito niti do izdaje sklepa prosilec ni predložil nobenega osebnega dokumenta s sliko, na podlagi katerega bi bilo, v skladu s 97. členom Zakona o tujcih (ZTuj-2), mogoče ugotoviti njegovo istovetnost. Poraja se dvom v njegovo istovetnost, da je prosilec navedel resnične osebne podatke, saj je navajal različne odgovore o tem, kje ima svoje dokumente. Ob podaji prošnje je dejal, da so mu osebno izkaznico odvzeli v Iranu, potni list pa je sam odvrgel. Iz zapisnika o seznanitvi o omejitvijo gibanja pa izhaja, da je dejal, da je tako potni list kot osebno izkaznico izgubil v Iranu. Glede na navedeno je podan očiten dvom v prosilčevo identiteto, saj različne navedbe vzbujajo logičen dvom. Meni, da želi prosilec namerno prikriti svojo pravo identiteto in se zato izogiba razkritju svojih dokumentov. Zato mu omejuje gibanje na podlagi prve alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. Gibanje pa mu je omejeno tudi na podlagi druge alineje, saj bo v zadevi treba opraviti osebni razgovor, ki je zanj razpisan dne 17. 8. 2020, na njem pa bo treba razčistiti razhajanja med razlogi, ki jih je navedel v nameri in razlogi, ki jih je navedel v prošnji za mednarodno zaščito, o tem kaj so bili razlogi njegovega odhoda iz izvorne države. Kolikor pa prosilec ne bo dostavil nobenih dokumentov za ugotavljanje istovetnosti, pa bo moral organ preko poglobljenih vprašanj o prosilčevi izvorni državi preverjati tudi ali res prihaja iz Pakistana. Izvorna država je namreč odločilno dejstvo v postopku mednarodne zaščite. V skladu z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1 je prosilcu odredil ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, ker milejši ukrep, to je pridržanje na območje azilnega doma, ne bi bil primeren. Prosilec je takoj ob podaji prošnje za mednarodno zaščito zapustil azilni dom in odšel ilegalno v Italijo, kjer je bil prijet s strani njihove policije, iz prosilčevih izjav pa izhaja, da je bila njegova ciljna država Italija.

2. Tožnik izpodbija sklep zaradi bistvenih kršitev določb postopka in napačne ugotovitve dejanskega stanja. V zvezi z zatrjevanji toženke, da njegove izjave in dejanja kažejo na begosumnost, poudarja, da še do danes ni bil seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku. Šele po seznanitvi s pomenom in pravicami v postopku bi se lahko tožniku očitali zlorabo postopka in begosumnost. Tožnik ni imel možnosti dobiti pravnega svetovalca, zato mu postopek pridobitve mednarodne zaščite ni poznan. Glede ugotavljanja istovetnosti lahko priče A.B., C. D. in E.F. (vsi v Centru za tujce Postojna) potrdijo njegovo istovetnost. Ukrep omejitve gibanja je v nasprotju z 19. členom Ustave, ki določa višji (strožji) standard presoje, saj je treba pri odločanju uporabiti načelo sorazmernosti. Razlog za odvzem prostosti zgolj zaradi suma zavajanja in zlorabe postopka ustavno ni dopusten ukrep, saj ta ukrep ne prestane testa sorazmernosti. Zgolj dejstvo, da v azilnem domu ni pogojev za varovanje, ni razlog, da se tožniku omeji gibanje. Izrečeni ukrep za tožnika pomeni, da mora prebivati na točno določenem mestu, znotraj tesno omejene lokacije, in da je njegova svoboda gibanja in preživljanja bistveno prikrajšana. Izrečen ukrep je po mnenju Ustavnega sodišča poseg v pravico do osebne svobode, ker gre za omejevanje človekovih pravic, ki zaradi svoje intenzivnosti in načina izvrševanja, pomeni omejevanje osebne svobode. Takšno oceno potrjujejo tudi odločitve ESČP, o katerih je to sodišče med drugim odločalo o tem, ali je kriterij za presojo omejevanja človekovih pravic prvi odstavek 5. člena EKČP ali 2. člena k Protokolu št. 4k EKČP (Up 1116/09-22). Predlaga odpravo izpodbijanega sklepa. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

3. Tožena stranka je na tožbo odgovorila, prereka tožnikove navedbe in se sklicuje na izpodbijani sklep.

4. Tožba je deloma utemeljena.

K točki I. in II.

5. V obravnavani zadevi je med strankama sporno, ali je toženka na podlagi prve in druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, v zvezi z drugim odstavkom 84. člena ZMZ-1, pravilno in zakonito izrekla tožniku ukrep omejitve gibanja na območje Centra za tujce v Postojni.

6. Po določbah 84. člena ZMZ-1 lahko pristojni organ prosilcu za mednarodno zaščito omeji gibanje iz petih razlogov, ki so navedeni v prvem odstavku tega člena. Vsak od razlogov na določen način zasleduje doseganje ciljev po določbah tega zakona in vsak od razlogov je samostojen. Med drugim se gibanje prosilcu lahko omeji tudi zato, da se v primeru obstoja očitnega dvoma preveri ali ugotovi njegova istovetnost ali državljanstvo - prva alineja prvega odstavka in po drugi alineji prvega odstavka istega člena zato, da se ugotovijo določena dejstva, na kateri temelji prošnja za mednarodno zaščito, ki jih brez izrečenega ukrepa ne bi bilo mogoče pridobiti in obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil, torej iz obeh razlogov, na katerih temelji izpodbijana odločitev. Omeji pa se mu gibanje praviloma na način, da se mu odredi ukrep obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, medtem ko se ukrep omejitve gibanja na Center za tujce lahko omeji zgolj takrat, ko se v posameznem primeru ugotovi, da ukrepa iz prvega odstavka ni mogoče učinkovito izvesti ali pa če prosilec samovoljno zapusti območje obveznega zadrževanja (drugi odstavek 84. člena ZMZ-1).

7. V konkretnem primeru se tožniku gibanje omeji iz obeh navedenih razlogov in oba razloga sta sporna. Sporen pa je tudi način omejitve gibanja na Center za tujce Postojna.

8. Razlog za omejitev gibanja po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1 je po presoji sodišča podan le, če je dvom v istovetnost prosilca očiten. Za presojo, ali gre za očiten dvom, so bistvene tožnikove individualne okoliščine in razlogi, zaradi katerih tožnik svoje identitete ne izkaže s predložitvijo osebnega dokumenta. Zgolj dejstvo, da tožnik svoje identitete ne izkazuje s predložitvijo osebnih dokumentov, za uporabo navedene določbe ZMZ-1 ne zadostuje, saj to namreč pomeni le, da tožnik svoje identitete ni izkazal nedvoumno, ne pa tudi, da je dvom v identiteto, ki jo zatrjuje oseba, ki prosi za mednarodno zaščito, tudi očiten. Dvom je očiten le, če je podkrepljen še z dodatnimi okoliščinami.

9. V izpodbijani odločbi kot take dodatne okoliščine, s katerimi utemeljuje obstoj očitnega dvoma, toženka poudarja časovno obdobje, ki je minilo od tožnikove podaje prošnje za mednarodno zaščito in do izdaje izpodbijanega sklepa, pa tožnik ni predložil nobenega dokumenta s katerim bi izkazoval istovetnost. Po mnenju sodišča zatrjevana neaktivnost ne povečuje očitnega dvoma, saj je tožnik podal prošnjo 15. 7. 2020, izpodbijani sklep pa ima datum 17. 7. 2020, torej, da v tako kratkem časovnem obdobju ni uspel pridobiti dokumenta, se tožniku v smislu povečanja dvoma v njegovo istovetnost ne more očitati. Soglaša pa sodišče s toženko, da spremembe izjave glede izgube dokumenta ustvarjajo očiten dvom o tožnikovi istovetnosti.

10. Da je očiten dvom v obravnavanem primeru podan, se po izvedenem zaslišanju tožnika strinja tudi sodišče. Tožnik tudi do zaslišanja na sodišču ni pridobil nobenega dokumenta, vprašan glede svoje aktivnosti v zvezi s pridobivanjem (v upravnem postopku je navajal, da bo pridobil rojstni list in kopijo osebne izkaznice, kar ima doma) je navajal, da ni imel kontakta z domom, ker nima telefona, bo pa to uredil. Za uporabo telefona v centru pa nima telefonske kartice. V zvezi z dostopom do računalnika v centru pa je povedal, da računalnika ne zna uporabljati. Ta tožnikova izpovedba, kot opravičilo, da dokumentov še ni predložil, vsaj ne obljubljenega rojstnega lista ali kopije osebne izkaznice, je v celoti neprepričljiva, saj ob podaji prošnje ovir za pridobitev ni navajal, torej da nima telefona, ki bi ga lahko uporabil, poleg tega pa se je na zaslišanju izkazalo, da bi lahko v centru zaprosil socialno delavko ali koga drugega, da bi telefoniral brezplačno domov. Izgovora, da ne zna angleško, da bi koga vprašal, sodišče ne sprejema, saj je v drugih situacijah, tožnik uspel kontaktirati z drugimi, ne samo preko prevajalca, ampak preko drugih migrantov (npr. nakupovanje; organiziranje prevoza s taxijem), kar bi lahko storil tudi pri pridobivanju dokumentov od doma, kolikor bi imel resnično željo, da jih pridobi. Njegova izjava kaže zgolj na odlašanje tožnika, da bi se izkazal z osebnim dokumentom. Sodelovalno dolžnost tožnika in njegova prizadevanja, da bi resnično potrdil svojo identiteto, zato tudi sodišče ocenjuje kot neprepričljivo in namenjeno le zavlačevanju, kot taka pa ustvarja očiten dvom v izpovedane osebne podatke.

11. Sodišče pa tudi ne more mimo spreminjanja tožnikovih izjav v zvezi z izgubo dokumentov. Ob podaji prošnje je tožnik dejal, da so mu osebno izkaznico odvzeli v Iranu, potni list pa je sam odvrgel, iz zapisnika o seznanitvi o omejitvijo gibanja pa izhaja, da je potni list kot osebno izkaznico izgubil v Iranu. Zaslišan na sodišču je spet spreminjal izjave. Povedal je, da je izgubil potni list na poti v Turčiji, padel naj bi mu iz žepa, osebno izkaznico pa so mu vzeli na meji iz Pakistana v Iran, migracijska policija. Gre za spremembo izjave, saj tožnik v zvezi z dokumentoma, s katerima je odšel iz izvorne države, izpoveduje, da so jih „vzeli“, „odvrgel“, „izgubil“, kar je pojmovno različno in sodišče dvomi, da se je pravi pomen izgubil s prevodom, poleg tega pa je spreminjal kraj izgube, v upravnem postopku je bil to Iran, zaslišan na sodišču pa Turčija. V Grčiji naj bi dobil dokument, da mora zapustiti Grčijo v enem mesecu, kjer naj bi navajal enake osebne podatke kot v Sloveniji, vendar tega dokumenta ni predložil. V Bosni in Hercegovini se je nahajal dva meseca, in ni verjetno, da tam ne bi dobil katerega od nadomestnih dokumentov, na katerem bi bila zabeležena njegova identiteta.

12. Tožnik je predlagal zaslišanje treh prič A.B., C.D. in E.F., ki bi lahko potrdile njegovo istovetnost. Sodišče je dokazni predlog zavrnilo, ker je tožnik povedal, da jih je spoznal šele v Bosni, torej ne bi mogle izpovedati ali se je tožnik predstavljal v Sloveniji z osebnimi podatki kot v izvorni državi, niti ali se je s temi istimi podatki izkazoval na poti iz izvorne države. Torej tudi, če bi potrdili v Sloveniji izkazovane osebne podatke tožnika, kot njim znane, bi obstajal očiten dvom v tožnikovo istovetnost iz razlogov, ki jih je sodišče zgoraj navedlo.

13. Glede na navedeno sodišče meni, da so tudi po zaslišanju izkazani pogoji za tožnikovo pridržanje po prvi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 14. Tožnik pa utemeljeno uveljavlja neizkazanost obstoja pogojev za pridržanje po drugi alineji prvega odstavka 84. člena ZMZ-1, na katero se izpodbijani sklep prav tako opira. Za omejitev gibanja po navedeni določbi ZMZ-1 morajo biti izpolnjeni trije kumulativni pogoji, to je, da je izrecno in konkretno navedeno dejstvo, ki ga v prošnji za mednarodno zaščito navaja prosilec in ga bo organ ugotavljal; ugotavljanje tega konkretno navedenega dejstva in omejitev gibanja morata biti v vzročno posledični povezavi, kar pomeni, da mora pristojni organ določno in konkretno obrazložiti, zakaj tega (za odločitev pravno pomembnega) dejstva brez omejitve gibanja ne bi mogel ugotoviti; ter ob predpostavki, da sta oba prej navedena pogoja izpolnjena, da obstaja utemeljena nevarnost, da bo prosilec pobegnil. Toženka kot okoliščine, ki naj bi jih še razčiščevala v nadaljnjem postopku navaja, da o tem zakaj prihaja do tako velikih razhajanj med lastnoročno zapisano izjavo ter med razlogi, ki jih je navedel ob podaji prošnje za mednarodno zaščito; razjasnitev okoliščin prosilčevega odhoda iz izvorne države; ter okoliščine glede njegovih dokumentov za izkazovanje istovetnosti, saj bo, v kolikor prosilec ne bo dostavil nobenih dokumentov, morala preverjati ali res prihaja iz Pakistana. Tudi, kolikor je z navedenim toženka zadostila prvo navedenemu pogoju, pa ni pojasnila, zakaj so navedene okoliščine pravno pomembne za odločanje o tožnikovi prošnji za mednarodno zaščito, in zakaj že ob podaji prošnje o navedenih dejstvih tožniku ni bilo mogoče zastaviti nobenih konkretnejših vprašanj, zaradi česar bi bilo treba do izvedbe osebnega razgovora tožniku omejiti gibanje. Ker zato toženka ni izkazala oziroma utemeljila, da je v tej fazi postopka, pri razgovoru s tožnikom ob oddaji prošnje, izkoristila vse možnosti, da razčisti pravno pomembna dejstva, tudi ni izkazala drugega kumulativnega elementa, vzročne zveze med relevantnimi dejstvi in omejitvijo gibanja. Tako tudi drugo navedeni kumulativni navedeni pogoj ni izpolnjen, posledično pa tudi ne pogoji za omejitev gibanja na podlagi druge alineje prvega odstavka 84. člena ZMZ-1. 15. Pravilno in dovolj obrazloženo pa je po presoji sodišča pojasnjeno, zakaj drugih, manj prisilnih ukrepov, kot je namestitev tožnika v Center za tujce, ni, in da je zato le z namestitvijo v Centru za tujce Postojna, kot edinim razpoložljivim ukrepom, mogoče na učinkovit način omejiti gibanje tožniku. S tem je obrazložena sorazmernost odrejenega ukrepa in hkrati tudi uporaba določbe drugega odstavka 84. člena ZMZ-1, po katerih se prosilcu lahko odredi ukrep omejitve gibanja na Center za tujce, če v posameznem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepov obveznega zadrževanja na območje Azilnega doma, kot je sicer predvideno v prvem odstavku istega člena. Zato je šteti ukrep pridržanja za legitimen in v konkretnem primeru, z ozirom na razmere v Azilnem domu, tudi nujen za izvršitev namena, zaradi katerega je bil izvršen. Stanje v Azilnem domu v Ljubljani namreč ne onemogoča pobega in zato namestitev tožnika v Azilni dom, ni mogoča. Gre sicer za strožji ukrep, ki pa ga drugi odstavek 84. člena ZMZ-1 izrecno dopušča in ki hkrati ne presega kriterijev iz Direktive 2013/33/EU, ki v 10. členu dopušča celo nastanitev prosilca v zaporu, kadar država ne more zagotoviti nastanitve v posebni ustanovi za pridržanje.

16. V izpodbijanem sklepu pa je toženka v zadostni meri opisala tudi razloge za tožnikovo begosumnost, s tem pa ustrezno utemeljila obstoj individualnih pogojev za izrek navedenega strožjega ukrepa. Tožnik je bil od 15. 7. 2020 nastanjen v azilnem domu, ki pa ga je že 16. 7. 2020 zapustil in odšel v Novo Gorico, s taksijem. Sodišče kot toženka ne sledi njegovi različici, da je šel v Italijo na obisk k prijatelju, ter da se je nameraval vrniti, saj je odšel iz Ljubljane ob 20.00 uri, vedel pa je, da se mora v Azilni dom vrniti do 22.00 ure. Njegov izgovor, da se je nameraval do takrat vrniti ni prepričljiv, saj je sam povedal, da se je že do Nove Gorice vozil eno uro, prijatelj pa je doma blizu Udin, pa četudi bi ta prišel nasproti pol poti. Ker je tožnik zlorabil prosti izhod v azilnem domu, je toženka lahko za primer tožnika ugotovila, da v njegovem primeru ni mogoče učinkovito izvesti ukrepa obveznega zadrževanja na območju Azilnega doma, saj ta pri njem ne bi bil učinkovit in je odredila ukrep omejitve gibanja na Center za tujce.

17. V zvezi s tožnikovim ugovorom, da še do danes ni bil seznanjen s postopkom za pridobitev mednarodne zaščite ter s pravicami in dolžnostmi, ki jih ima v tem postopku, sodišče v zvezi z odreditvijo učinkovitega ukrepa poudarja, da se je tožnik zavedal hišnega reda v Azilnem domu, pa se je odločil, da ga ne bo spoštoval. Kolikor pa tožnik s tem splošno ugovarja seznanitvi s pravicami in dolžnostmi v zvezi s postopkom mednarodne zaščite, pa sodišče glede na podatke upravnega spisa ugotavlja, da je gledal video v zvezi s tem, ob vsakem dejanju toženke v upravnem postopku pa je bil vprašan, ali je informiranje razumel, kar je vedno potrdil. Česa naj ne bi razumel pa tudi v tožbi ne pojasni (niti ni pojasnil zaslišan na sodišču). Namreč zgolj dejstvo, da ni imel pravnega svetovalca ne pomeni neseznanitve.

18. Glede na navedeno je sodišče na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbi deloma ugodila tako, kot izhaja iz izreka, v preostalem delu pa je tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1, kot neutemeljeno zavrnilo.