Jedro

Sodba ni obrazložena na način, kot je predpisan v sedmem odstavku 364. člena ZKP, po katerem mora namreč sodišče tudi določno in popolno navesti razloge, ki so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj.

Izrek

Ob ugoditvi pritožbama zagovornikov obdolženih D.B. in I.B. ter po uradni dolžnosti glede obdolženega I.B. se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vse tri obdolžence spoznalo za krive kaznivega dejanja nasilništva po členu 299/II in I KZ v zvezi s členom 3/II KZ, jim izreklo pogojne obsodbe in v teh obdolženemu D.B. določilo kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in devet mesecev, obdolženemu E.B. določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta in devet mesecev in obdolženemu I.B. dva meseca zapora s preizkusno dobo enega leta in dveh mesecev zapora. Oškodovanca B. P. je na podlagi drugega odstavka 105. člena ZKP s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Odločilo je tudi, da morajo obdolženci plačati vsak 1/3 stroškov kazenskega postopka.

Proti sodbi sta zagovornika obdolženih D.B. in E. B. vložila pritožbi zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka.

Zagovornik obdolženega D.B. je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, zagovornica obdolženega I.B. je predlagala, naj sodišče druge stopnje njeni pritožbi ugodi tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Višji državni tožilec je v pisnem mnenju, podanem v skladu z določbo drugega odstavka 445. člena ZKP, predlagal ugoditev pritožbama in razveljavitev sodbe po uradni dolžnosti tudi za obdolženega I.B. ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Sodišče druge stopnje je opravilo sejo senata v skladu z določbo člena 445/I ZKP. O seji senata strank ni obveščalo, čeprav je zagovornik obdolženega D.B. to predlagal in se skliceval na določilo člena 378/I ZKP, saj gre za pritožbeni postopek proti sodbi, izdani v skrajšanem postopku in senat sodišča druge stopnje ni ocenil, da bi bila navzočnost strank koristna za razjasnitev stvari.

Pritožbi sta utemeljeni, sodbo pa je bilo potrebno razveljaviti po uradni dolžnosti na podlagi člena 387 ZKP tudi za obdolženega I.B., ki ni vložil pritožbe, ker so razlogi, zaradi katerih je določilo v korist obdolženih E. in D. B., tudi v korist tega obdolženca.

Načelo zakonitosti v kazenskem pravu je izrecno določeno v 28. člena Ustave RS, v kazenskem pravu pa izpeljano v 1. in 3. členu KZ. Tako prvi člen KZ določa, da nikomur ne sme biti izrečena kazen ali druga kazenska sankcija za dejanje, ki ga zakon ni določil kot kaznivo dejanje, preden je bilo storjeno in za katero ni bila z zakonom predpisana kazen. V prvem odstavku 3. člena KZ pa je predpisano, da se za storilca uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja v drugem odstavku pa, da se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja, zakona spremeni (enkrat ali večkrat), uporablja zakon, ki je za storilca milejši. Iz opisa kaznivega dejanja v izreku sodbe izhaja, da naj bi obdolženci dne 22.10.1994 hudo žalili gostilničarko S. P. ter nato z B.P. grdo ravnali, mu delali nasilje in ga pri tem lahko telesno poškodovali, kot posledica pa tudi, da so s tem povzročili zgražanje in prestrašenost javnosti. V letu 1994 je veljal Kazenski zakon Republike Slovenije iz leta 1977, po katerem je bilo kaznivo dejanje nasilniškega obnašanja po 222. členu sestavljeno iz objektivnih elementov nasilniškega obnašanja in subjektivnega elementa - nagnjenosti storilca k nasilništvu, podano pa je bilo tudi v primeru enkratnega nasilniškega obnašanja, če je bilo iz okoliščin dejanja razvidno, da se storilec izživlja z nasiljem nad ljudmi. Slednja elementa v opisu ravnanja obdolžencev po obtožnem predlogu nista bila vsebovana, zato se utemeljeno postavlja vprašanje, ali ima dejanje, kot je opisano v obtožbi, vse znake kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222 KZ RS, kot je to zaključilo sodišče prve stopnje in ne da bi te svoje zaključke tudi obrazložilo. Sodbe ni bilo moč preizkusiti, ker nima razlogov o odločilnih dejstvih, saj je sodišče prve stopnje v razlogi navedlo, da je obdolžence spoznalo za krive kaznivega dejanja nasilništva po členu 299/II in I KZ/94 in da je bilo potrebno uporabiti kasnejši zakon (KZ/95), ker je kot celota ugodnejši za storilca. K temu je dodalo, da so storilci dejanje uresničili v zakonskem opisu dejanja v obeh zakonih in je zato bilo potrebno uporabiti določila nove zakonodaje, čeprav še ni veljala ob storivi kaznivega dejanja. Sodba ni obrazložena na način, kot je predpisan v sedmem odstavku 364. člena ZKP, po katerem mora namreč sodišče tudi določno in popolno navesti razloge, ki so bili za sodišče odločilni pri reševanju pravnih vprašanj, zlasti pri ugotavljanju ali je podano kaznivo dejanje in kazenska odgovornost storilca in pri uporabi posameznih določb kazenskega zakona glede obdolženca in njegovega dejanja.

Pritožbi obeh zagovornikov utemeljeno opozarjata na to pomanjkljivost in s tem na kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Utemeljeno tudi navajata, da je opis kaznivega dejanja v izreku sodbe pomanjkljiv, ker iz opisa ne izhajajo vsi znaki kaznivega dejanja nasilniškega obnašanja po členu 222 KZ RS, torej po zakonu, ki je veljal v času storitve kaznivega dejanja.

Sodišče prve stopnje bi moralo v skladu z določbami 1. in 3. člena KZ namreč najprej ugotoviti, ali ravnanje, kot je opisano v obtožbi, vsebuje vse znake kaznivega dejanja po členu 222/II in I KZ RS ali pa morebiti znake kakšnega drugega kaznivega dejanja po KZ RS, saj na pravno opredelitev tožilca ni vezano (člen 354 člen ZKP), ter za to svojo odločitev navesti razloge. Šele, ko bi ugotovilo, da so izpolnjeni znaki katerega od kaznivih dejanj po kazenskem zakonu iz leta 1977, pa bi moralo glede na spremembo kazenskega zakona v letu 1994 ugotavljati, po določbi drugega odstavka 3. člena KZ, ali je novi kazenski zakon ugodnejši za storilce. Pri tem bi moralo primerjati prejšnji in novi zakon v celoti.

Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ima za posledico razveljavitev sodbe sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti tudi v korist obdolženega I.B. in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo odločanje. Zato je sodišče druge stopnje pritožbama obeh zagovornikov ugodilo. Glede na takšno odločitev pa se tudi ni spuščalo v preizkus ostalih pritožbenih razlogov, ki sta jih uveljavljala.

V novem sojenju bo, v kolikor bo državni tožilec vztrajal pri svojem obtožnem predlogu, moralo navedene pomanjkljivosti odpraviti ter za svojo odločitev navesti prepričljive razloge.