13. 7. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe A. A., B. B. in C. C., vseh iz Ž., ki jih zastopa Č. Č., odvetnik v Z., na seji senata 10. julija 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sklep Višjega sodišča v Mariboru št. I Cp 1755/2004 z dne 10. 1. 2006 v zvezi s sklepom Okrajnega sodišča v Mariboru št. I D 205/2004 z dne 21. 9. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Okrajno sodišče je v zapuščinskem postopku sklenilo, da denacionalizirano premoženje zapustnika (v obliki odškodnine) dedujejo njegovi dediči na podlagi zakona, med njimi tudi pritožniki. Presodilo je, da oporoka, ki jo je zapustnik (denacionalizacijski upravičenec) napravil pred izdajo odločbe o denacionalizaciji, nima pravnega učinka glede premoženja, ki mu je pripadlo po tej odločbi, ker se nanj ne nanaša izrecno, zakoniti dediči pa s tem, da bi oporoka učinkovala tudi na vrnjeno premoženje, niso soglašali. Dedovanje na podlagi dednopravne pogodbe, sestavljene pred podržavljenjem, po presoji sodišča ne pride v poštev iz dveh razlogov: (1) zato, ker sta se tej pogodbi odpovedala tako zapustnik (ki je z deloma istim premoženjem kasneje z oporoko razpolagal drugače) kot z njo postavljeni edini dedič (ki je po zapustniku dedoval na podlagi te oporoke, ne da bi uveljavljal dednopravno pogodbo) in (2) zato, ker dednopravna pogodba ne navaja izrecno, da se nanaša tudi na podržavljeno premoženje. Višje sodišče je pritožbo prve pritožnice zoper ta sklep zavrnilo.

2.Pritožniki se s takšno odločitvijo ne strinjajo in vlagajo zoper njo ustavno pritožbo. Ker sodišče pri odločanju o dedovanju denacionaliziranega premoženja ni upoštevalo dednopravne pogodbe, je po njihovem mnenju kršilo njihovo pravico do dedovanja iz 33. člena Ustave. Pojasnjujejo, zakaj bi moralo sodišče upoštevati navedeno pogodbo, sklenjeno v okviru zapuščinskega postopka po zapustnikovi ženi pred podržavljenjem leta 1943. Navajajo, da je zapustnik z njo prevzel celotno premoženje svoje pokojne žene in se zavezal, da ga bo – za časa življenja ali pa ob smrti – izročil svojemu sinu D. oziroma njegovemu potomcu. Poudarjajo, da je bila pogodba sklenjena pred podržavljenjem, zato je zmotno stališče, da dedovanje na njeni podlagi ne pride v poštev, ker v njej ni izrecno zapisano, da se nanaša na denacionalizirano premoženje. Prav tako zmotno je po njihovem mnenju stališče, da je D. (in s tem pritožniki kot njegovi dediči po vstopni pravici), kateremu se je zapustnik s pogodbo zavezal izročiti premoženje, izgubil pravico uveljavljati dednopravno pogodbo, ker je ni uveljavljal v (prvem) zapuščinskem postopku po zapustniku. V zvezi s tem navajajo, da se oporoka nanaša zgolj na premoženje, ki je ostalo po podržavljenju, in ne tudi na tisto, ki je predmet dednopravne pogodbe. Po njihovem mnenju neupoštevanje dednopravne pogodbe sámo po sebi krši 33. člen Ustave. Pri tem se sklicujejo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-16/94 z dne 11. 5. 1995 (Uradni list RS, št. 37/95 in OdlUS IV, 46) in na sklep št. Up-442/03 z dne 20. 9. 2004.

B.

3.Prvostopenjsko sodišče je svojo presojo o tem, da dednopravna pogodba, na katero se sklicujejo pritožniki, ne more biti veljavna podlaga za dedovanje denacionaliziranega premoženja, utemeljilo na dveh med seboj neodvisnih stališčih, Višje sodišče pa je navedlo, da soglaša z dejanskimi in s pravnimi razlogi prvostopenjske odločitve. Zato bi pritožniki, da bi z ustavno pritožbo uspeli, morali izkazati nesprejemljivost obeh stališč s kakšno od človekovih pravic ali temeljnih svoboščin.

4.Kršitev pravice do dedovanja iz 33. člena Ustave bi bila podana v primeru, če bi sodišče odločitev oprlo na pravno stališče, ki bi bilo z vidika te človekove pravice nesprejemljivo. Stališče, da ne more biti podlaga dedovanja dednopravna pogodba, če sta se ji pogodbeni stranki (zapustnik in edini dedič) odpovedali, ni takšno. Ali je ocena sodišč, da pomeni ravnanje pogodbenih strank v obravnavanem primeru (zapustnikova kasnejša drugačna oporočna razpolaga z deloma istim premoženjem in dejstvo, da je s pogodbo postavljeni dedič to oporočno razpolaganje sprejel, ne da bi uveljavljal izpolnitev dednopravne pogodbe) odpoved dednopravni pogodbi, tudi pravilna, Ustavno sodišče ne more presojati. Po prvem odstavku 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) namreč preizkusi le, ali je z izpodbijano odločitvijo kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina. Navedeno vprašanje pa pomeni zgolj oporekanje pravilnosti ugotovljenih dejstev in uporabljenega prava, kar ne posega na raven človekovih pravic. Obravnavano stališče sodišč tudi ne nasprotuje odločbi št. U-I-16/94, s katero je Ustavno sodišče (med drugim) presodilo, da ni v neskladju z Ustavo ureditev, po kateri nimajo pravnega učinka le tiste dednopravne pogodbe, ki so bile sklenjene do izdaje odločbe o denacionalizaciji, pa upravičenci oziroma udeleženci pri tem niso upoštevali obsega premoženja pred podržavljenjem oziroma pričakovanega premoženja po denacionalizaciji. Sklicevanje pritožnikov na sklep št. Up-442/03, s katerim Ustavno sodišče ni sprejelo v obravnavo ustavne pritožbe, ker izpodbijane odločitve ni ocenilo za očitno napačno, prav tako ni utemeljeno, saj se ta primer razlikuje od obravnavanega. V primeru, na katerega se sklicujejo pritožniki, se stranke namreč niso odpovedale pogodbi, ki je bila podlaga za dedovanje.

5.Ker navedeno stališče sodišč očitno ne krši človekovih pravic pritožnikov, Ustavnemu sodišču ni bilo treba preizkusiti, ali je z vidika človekovih pravic sprejemljivo tudi drugo stališče sodišča, ki odločitev o zakonitem dedovanju utemeljuje z dejstvom, da se dednopravna pogodba ne nanaša izrecno na podržavljeno premoženje.

6.Navedb v vlogi z dne 7. 6. 2006 Ustavno sodišče ni moglo upoštevati, saj je bila vložena po izteku roka za vložitev ustavne pritožbe. V prvem odstavku 52. člena ZUstS je določeno, da se ustavna pritožba lahko vloži v 60 dneh od dneva vročitve posamičnega akta, zoper katerega je mogoča ustavna pritožba. Ker je ta rok prekluziven, Ustavno sodišče upošteva le navedbe, ki jih ustavni pritožnik navede v ustavni pritožbi in morebitnih dopolnitvah, ki so na Ustavno sodišče poslane v zakonskem roku.

7.Ker očitno ne gre za kršitev človekove pravice, kot jo zatrjujejo pritožniki, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS in prve alineje drugega odstavka 46. člena Poslovnika Ustavnega sodišča (Uradni list RS, št. 93/03 in 98/03 – popr.) v sestavi: predsednica senata Milojka Modrijan ter člana dr. Janez Čebulj in Lojze Janko. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu s četrtim odstavkom 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednica senata

Milojka Modrijan