Jedro

Če je iz prosilčeve prošnje za azil očitno, da je neutemeljena, se taka prošnja zavrne v pospešenem postopku, če je podan kateri od razlogov iz 2. odstavka 35. člena v zvezi s 36. členom ZAzil.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Ur. l. RS, št. 50/97 in 70/00) v zvezi z 2. odstavkom 39. člena Zakona o azilu (ZAzil - UPB1, Ur. l. RS, št. 134/03) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 27.6.2005; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks. Tožena stranka je z izpodbijano odločbo v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani, št. U 634/2005-6 z dne 13.4.2005, kot očitno neutemeljeno zavrnila prošnjo tožnika za priznanje azila v Republiki Sloveniji zaradi namernega zavajanja oziroma zlorabe postopka (1. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil) v zvezi s 5. alineo 36. člena ZAzil (vložitev prošnje z namenom, da bi odložil prisilno odstranitev) in zaradi tega, ker je iz njegove prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil), ter hkrati na podlagi 2. alinee 2. odstavka 34. člena ZAzil odločila, da mora v roku 3 dni po končanem azilnem postopku zapustiti Slovenijo.

Sodišče prve stopnje je pritrdilo odločitvi tožene stranke, vendar je v obrazložitvi izpodbijane sodbe navedlo, da je v obravnavanem primeru za zavrnitev prošnje za azil podan le razlog iz 2. točke 2. odstavka 35. člena ZAZil, ni pa izkazan razlog iz 1. točke 2. odstavka 35. člen ZAzil. Pojasnilo je, da se v primerih, kot je obravnavani, kjer je iz tožnikove prošnje očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje v obliki, ki se je kot pravni standard uveljavila v azilnih postopkih v upravnosodni praksi, treba izvesti postopek in ugotavljati le dejstva, ki so pravno pomembna za odločitev na podlagi 2. odstavka 35. člena ZAzil. Postopek po 1. odstavku 35. člena ZAzil, torej redni azilni postopek, v katerem se ugotavljajo dejstva, pravno pomembna za odločitev o azilu po 2. oziroma 3. odstavku 1. člena ZAzil pa se izvede le, če niso izpolnjeni razlogi za zavrnitev prošnje iz 2. odstavka 35. člena ZDen v pospešenem postopku. To, da tožniku v izvorni državi ne grozi preganjanje (trajno in sistematično kršenja osnovnih človekovih pravic zaradi pomanjkanja zaščite države) zaradi, vere, rase, narodnosti, političnega prepričanja oziroma pripadnosti določeni družbeni skupini, pa očitno izhaja iz njegove prošnje za azil in zapisnika o zaslišanju z dne 20.1.2005. Prvostopno sodišče je presodilo, da ima izpodbijana odločba tožene stranke vse sestavne dele, vključno z obširno obrazložitvijo, v kateri so razlogi za zavrnitev prošnje natančno pojasnjeni, zato je kot neutemeljene zavrnilo tožbene ugovore o nepopolnosti obrazložitve. Oprostitev plačila sodnih taks pa je sodišče oprlo na 1. odstavek 13. člena Zakona o sodnih taksah.

Zoper prvostopno sodbo se tožnik pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov in predlaga, da se pritožbi ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter zadeva vrne toženi stranki v nov postopek. Meni, da tožena stranka ni pravilno in popolno ugotovila dejanskega stanja v zvezi z vprašanjem, zakaj je moral zapustiti izvorno državo in zakaj se v to državo ne more več vrniti. Ni res, da mu v izvorni ne grozi preganjanje. Nerazjasnjeno je namreč ostalo vprašanje tožnikovega subjektivnega strahu pred preganjanjem, saj izvorna država za tožnika ni varna. Zato bi bilo treba ugotavljati pogoje za priznanje azila po 2. in 3. odstavku 1. člena ZAzil v tako imenovanem rednem azilnem postopku. Tudi zlorabe oziroma zavajanja azilnega postopka mu ni mogoče očitati že zaradi tega, ker naj bi prošnjo vložil šele nekaj dni po tem, ko je bil pripeljan v Center za tujce, s čimer naj bi želel preprečiti prisilno odstranitev iz Slovenije. Opozarja tudi, da tožena stranka v ponovljenem postopku ni sledila navodilom upravnega sodišča iz njegove sodbe, opr. št. U 634/2005-6 z dne 13.4.2005. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Azil je posebna oblika zaščite, ki jo država da državljanu tretje države, če je iz izvorne države pobegnil oziroma se vanjo ne more vrniti zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem zaradi svoje rase, vere, narodnosti, politične pripadnosti ali pripadnosti določeni družbeni skupini (razlogi iz Konvenicje o statusu beguncev s Protokoli - Ženevska konvencija; 2. odstavek 1. člena ZAzil) oziroma, iz humanitarnih razlogov, če bi njihova vrnitev v izvorno državo lahko ogrozila njihovo varnost ali fizično integriteto v smislu Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP), v okoliščinah, ki jih Ženevska konvencija ne določa (3. odstavek 1. člena ZAzil). Za odločanje o azilu so pravno pomembne tako objektivne okoliščine v izvorni državi prosilca, kot subjektivne okoliščine, razlogi za njegov subjektivni strah.

ZAzil v 2. odstavku 35. člena določa izjemo od splošnega pravila, da se o prošnjah za azil odloča v rednem (posebnem ugotovitvenem postopku, v katerem se uporabljajo določbe ZAzil, subsidiarno pa določbe ZUP), in sicer določa, da se lahko prošnja za azil zavrne v "pospešenem" postopku, če je očitno neutemeljena iz enega od razlogov iz 1. do 3. alinee te določbe. Med temi razlogi je tudi, če je iz prosilčeve prošnje očitno, da mu v njegovi izvorni državi ne grozi preganjanje (2. alinea 2. odstavka 35. člena ZAzil). Prav za tak primer pa gre tudi po presoji pritožbenega sodišča v obravnavani zadevi.

Po presoji pritožbenega sodišča sta torej prvostopno sodišče in pred njim tožena stranka prosilčevo prošnjo za azil najprej preizkusila, ali morda ni podan kateri od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil. Na podlagi prosilčeve prošnje in izjave, podane na zaslišanju 20.1.2005, sta tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno presodila, da prosilcu v njegovi izvorni državi očitno ne grozi preganjanje, v vsebini, kot se je v upravnosodni praksi uveljavilo kot pravni standard v azilnih postopkih.

Glede na to, da je v tej zadevi tudi po presoji pritožbenega sodišča pravilno in zakonito ugotavljano dejansko stanje in voden postopek na podlagi pravilne materialno-pravne določbe, to je 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, je glede na to določbo pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje, saj je bilo treba le na podlagi prosilčeve prošnje in izjav ob zaslišanja presoditi, ali je vloga očitno neutemeljena, in je bilo nato na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabljeno materialno pravo, ko je bilo presojeno, da je vloga očitno neutemeljena.

Redni azilni postopek, v katerem se ugotavlja, ali je v konkretnem primeru podano dejansko stanje iz 2. ali 3. odstavka 1. člena ZAzil, se po presoji pritožbenega sodišča vodi le v primeru, če se v pripravljalnem postopku ugotovi, da ni razlogov za zavrnitev prošnje kot očitno neutemeljene po 2. odstavku 35. člena ZAzil. Ker je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče v obravnavanem primeru pravilno in zakonito presodilo, da je odločitev tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz razloga, ker je očitno, da mu v izvorni državi ne grozi preganjanje, pravilna in zakonita, v tem primeru ne gre situacijo iz določb 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil, zato tudi ni bilo treba izvesti rednega azilnega postopka in ugotavljati, ali so v obravnavanem primeru podani razlogi za priznanje azila po 2. oziroma 3. odstavka 1. člena ZAzil. Glede na to pritožbeno sodišče zavrača pritožbene navedbe, ki se nanašajo na zmotno uporabo materialnega prava ter posledično napačno oziroma nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitev določb postopka.

Ker je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča pravilno ugotovilo, da razlog za zavrnitev tožnikove prošnje za azil kot očitno neutemeljene iz 1. alinee 2. odstavka 35. člena ni podan, pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrača pritožbene ugovore, ki se nanašajo na ta razlog. Ker pa za zavrnitev prošnje za azil kot očitno neutemeljene zadošča obstoj enega od razlogov iz 2. odstavka 35. člena ZAzil in je v tem primeru podan razlog iz 2. alinee 2. odstavka 35. člena ZAzil, je po presoji pritožbenega sodišča odločitev prvostopnega sodišča, da zavrne tožbo, pravilna in zakonita.

Na odločitev v tem upravnem sporu tudi ne vpliva tožnikovo zatrjevanje, da tožena stranka v izpodbijani odločbi ni upoštevala napotkov iz prve sodbe prvostopnega sodišča v tej zadevi, U 634/2005-6 z dne 13.4.2005. Tožena stranka je v zvezi z navedeno sodbo izdala novo odločbo, ki pa jo je po presoji pritožbenega sodišča prvostopno sodišče upravičeno presodilo kot pravilno in zakonito, čeprav se ni strinjalo z enim od razlogov za njeno izdajo.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena ZUS zavrnilo tožnikovo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.