Jedro

Dobra vera priposestvovalca je bila, poleg izvrševanja posesti oziroma lastniških upravičenj v predpisani priposestvovalni dobi, pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem že po prejšnjih predpisih, ki so veljali v času, ko so tožnik oziroma njegovi pravni predniki začeli izvrševati posest na spornih nepremičninah. Dobra vera se sicer domneva, če se ne dokaže drugače. Po presoji pritožbenega sodišča je toženki navedeno domnevo uspelo ovreči. Zgolj dejstvo, da so sporne nepremičnine ves čas nemoteno uživali, ne zadošča za priposestvovanje lastninske pravice. Priposestvovalec je lahko samo tisti, ki tujo stvar poseduje v prepričanju, da je njegova. Ta pogoj v obravnavanem primeru ni izpolnjen. Gola zasedba tuje nepremičnine, četudi je njen lastnik umrl brez naslednikov, pa ne more imeti nobenih stvarnopravnih posledic.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: "1. Ugotovi se, da je tožnik L.G., ..., na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na parc. št. 5802/1, parc. št. 5802/2, parc. št. 5877/0 in parc. št. 5881/2, vse k. o. X, do celote.

2. Pri parc. št. 5802/1, parc. št. 5802/2, parc. št. 5877/0 in parc. št. 5881/2, vse k. o. X se odredi vknjižba lastninske pravice na osebo L.G., ..., do celote.".

II. Tožeča stranka mora v petnajstih dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 396,67 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ugodilo tožbenemu zahtevku. Z izpodbijano sodbo je ugotovilo, da je tožnik na podlagi priposestvovanja pridobil lastninsko pravico na parc. št. 5802/1, 5802/2, 5877/0 in 5881/2, vse k. o. X, do celote; obenem je odredilo, da se pri navedenih parcelah vknjiži lastninska pravica na tožnika.

2. Toženka se v pritožbi sklicuje na bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), zmotno ugotovljeno dejansko stanje in zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Poudarja, da so tožniki in njegovi pravni predniki vseskozi vedeli, da niso lastniki spornih nepremičnin, zato njihova dobra vera ni izkazana. Ker se je pri hiši od nekdaj vedelo, da sta v zemljiški knjigi vpisana kot lastnika I.G. in J.G., niso mogli biti v opravičljivi zmoti, da so sporne nepremičnine njihove. Ker sorodstvenega razmerja ni bilo, niso mogli utemeljeno misliti, da so nepremičnine podedovali; da bi jih pridobili na podlagi pravnega posla, pa tožnik ne zatrjuje. Tožnik ni znal pojasniti, zakaj so šteli, da sporne nepremičnine pripadajo njihovi domačiji. Končno ni jasno niti, kdaj so tožnikovi pravni predniki sploh začeli izvrševati posest. Pogoji za priposestvovanje zato niso izpolnjeni.

3. Tožnik na pritožbo ni odgovoril. 4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje, ki je v prejšnjem sojenju zavrnilo tožbeni zahtevek, je tokrat odločilo drugače. Po dodatnem zaslišanju tožnika je zaključilo, da so bili tožnik in njegovi predniki v opravičljivi zmoti, da so lastniki spornih nepremičnin, ki so jih neovirano uživali najmanj 60 let in s tem priposestvovali. V obrazložitvi izpodbijane sodbe pa ni navedlo prepričljivih razlogov za takšen zaključek, ki je za povrh glede na ugotovljeno dejansko stanje tudi materialnopravno zgrešen.

6. Dobra vera priposestvovalca je bila, poleg izvrševanja posesti oziroma lastniških upravičenj v predpisani priposestvovalni dobi, pogoj za pridobitev lastninske pravice na nepremičnini s priposestvovanjem že po prejšnjih predpisih (Zakonu o temeljnih lastninskopravnih razmerjih in pravnih pravilih ODZ), ki so veljali v času, ko so tožnik oziroma njegovi pravni predniki začeli izvrševati posest na spornih nepremičninah. Dobra vera se sicer domneva, če se ne dokaže drugače. Po presoji pritožbenega sodišča je toženki navedeno domnevo uspelo ovreči. Očitno protispisen je namreč očitek izpodbijane sodbe toženki, da o tem razen sklicevanja na drugačno zemljiškoknjižno stanje ni podala konkretiziranih trditev. Predvsem pa sodišče prve stopnje ne bi smelo spregledati jasnega in nedvoumnega tožnikovega priznanja, da so tako tožnik kot njegovi pravni predniki že ves čas vedeli, da sta v zemljiški knjigi kot lastnika spornih nepremičnin vpisana J.G. in I.G., ob tem pa tožnik ni znal pojasniti, kdaj, od koga in predvsem na kakšni pravni podlagi naj bi njegovi pravni predniki pridobili posest spornih nepremičnin. Ker te očitno niso bile predmet zapuščine po tožnikovih prednikih, tožnik ni mogel utemeljeno misliti, da jih je sam podedoval, sploh ker je priznal, da I.G. in J.G. nista bila v sorodstvenem razmerju z njegovimi predniki. Tožnik ni zatrjeval, da bi ti morebiti pridobili posest spornih nepremičnin s pravnim poslom. Zgolj dejstvo, da so sporne nepremičnine ves čas nemoteno uživali, tako ne zadošča za priposestvovanje lastninske pravice. Priposestvovalec je lahko samo tisti, ki tujo stvar poseduje v prepričanju, da je njegova. Ta pogoj v obravnavanem primeru očitno ni izpolnjen. Gola zasedba tuje nepremičnine, četudi je njen lastnik umrl brez naslednikov, pa ne more imeti nobenih stvarnopravnih posledic.

7. Po navedenem bi moralo sodišče prve stopnje ob pravilni uporabi materialnega prava tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišče druge stopnje je zato toženkini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo na podlagi pete alineje 358. čelna ZPP ustrezno spremenilo. Predlagana razveljavitev sodbe ni bila potrebna, saj pri njeni sestavi ni prišlo do nobenih pomanjkljivosti, ki bi lahko onemogočile pritožbeni preizkus. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev postopka, ki jo (sicer neobrazloženo) uveljavlja pritožba, ni podana in tudi uradoma upoštevnih procesnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v postopku na prvi stopnji ni bilo.

8. Sprememba prve sodbe ima po drugem odstavku 165. člena ZPP za posledico tudi novo odločitev o stroških postopka. Tožnik, ki s tožbo ni uspel, mora toženki povrniti njene stroške postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP), tako prvostopenjskega kot pritožbenega. Prvi znašajo 246,17 EUR, drugi pa 150,50 EUR. Po Zakonu o odvetniški tarifi gre toženki, upoštevaje vrednost spornega predmeta, nagrada za postopek v višini 113,10 EUR (tar. št. 3100), pri čemer se po četrtem odstavku opombe 3 navedene tarife že nastala nagrada v prvem postopku všteje v nagrado za postopek v ponovljenem postopku. Poleg tega je toženka upravičena do povračila za potne stroške (tar. št. 6003), in sicer za tri naroke v skupni višini 99,90 EUR (po 0,37 EUR za vsak prevoženi kilometer - 3 x 90 km). Toženki nadalje pripada še tudi povračilo za plačano pričnino (13,17 EUR) in poštne stroške (tar. št. 6002) v višini 20,00 EUR. Izdatki za poštne storitve v enaki višini (20,00 EUR) so toženki nastali tudi v pritožbenem postopku. Poleg tega ji gre še nagrada za postopek s pritožbo (tar. št. 3210) v priglašeni višini 130,50 EUR. Ostali priglašeni stroški (kilometrina v višjem znesku) nimajo podlage in jih mora toženka kriti sama. Kilometrina se namreč pri odločanju o povrnitvi stroškov upošteva največ v višini, ki se po zakonu, ki ureja dohodnino, ne všteva v davčno osnovo. Če tožnik stroškov ne bo povrnil v določenem izpolnitvenem roku, bo od tedaj dalje toženki dolgoval tudi zakonske zamudne obresti (prvi odstavek 299. člena in 378. člena Obligacijskega zakonika v zvezi s 313. členom ZPP).