Jedro

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti je grožnja lahko izrečena tudi posredno.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Celju je s sodbo I K 7589/2009 z dne 11. 3. 2010 obsojena J. S. in L. P. spoznalo za kriva kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) ter obsojenemu L. P. določilo posamezne kazni dveh mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa mu po prvem odstavku 47. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka istega člena KZ izreklo enotno kazen pet mesecev zapora. Obsojenemu J. S. je po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo posamezne kazni dveh mesecev zapora za vsako dejanje, nato pa mu po prvem odstavku 47. člena v zvezi z 2. točko drugega odstavka istega člena KZ določilo enotno kazen devet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oba obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena istega zakona, razen plačila sodne takse. Odločilo je tudi, da potrebni izdatki in nagrada zagovornice obsojenega L. P. obremenjujejo proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je oškodovanega D. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napotilo na pravdo.

2. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 7589/2009 z dne 7. 12. 2010 sodbo sodišča prve stopnje med drugim spremenilo v odločbi o krivdi in kazenski sankciji tudi glede obsojenega J. S. tako, da ga je po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe za kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, opisani pod tč. II/2 in II/5 ter v odločbi o kazenski sankciji tako, da je upoštevajoč nespremenjene določene kazni trikrat po dva meseca zapora za tri kazniva dejanja ogrožanja varnosti pod tč. II/1, II/3 in II/4 krivdoreka po prvem odstavku 145. člena KZ, po prvem odstavku 47. člena KZ v zvezi z 1. in 3. točko drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen pet mesecev zapora ter preizkusno dobo treh let. Pritožbo zagovornika J. S. je sicer zavrnilo kot neutemeljeno in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Zagovornik obsojenega J. S. je zoper navedeno pravnomočno sodbo pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona. Predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obsojenca oprosti obtožb. 4. Vrhovni državni tožilec v odgovoru, podanem po drugem odstavku 423. člena ZKP, ocenjuje, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Kršitev določb kazenskega postopka se nanaša na domnevne napake pri obrazlaganju sodbe: domnevni kršitvi sta navrženi in nekonkretizirani ter ju je kot taki komaj mogoče upoštevati; po vsebini pa nista utemeljeni. Kar zadeva kršitev materialnega prava, ki ji je namenjen dobršen del zahteve za varstvo zakonitosti, se ta postavlja na stališče, da dejanje v obsodilni sodbi ni kaznivo dejanje. Zahteva se pri tem obilno opira na izpodbijanje ugotovljenih dejstev, kar na tej točki ni več dopustno, v ostalem pa odločitev sodišča presega dosedanje sodne prakse glede obravnavanega kaznivega dejanja.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je Vrhovno sodišče vročilo obsojencu in zagovorniku. Slednji v izjavi vztraja pri vloženi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo navedbe vrhovnega državnega tožilca v ničemer ne omajajo.

6. Po navedbah vložnika zahteve je podana kršitev kazenskega zakona, ker dejanje z dne 19. 8. 2005 pod tč. II/1 ne vsebuje opredelitve kaznivega dejanja. Gre za posredne grožnje in izrečeno ne vsebuje opredelitve kaznivega dejanja, saj ni bilo dokončano takrat, ko je bila grožnja izrečena, temveč kvečjemu takrat, ko je oškodovanec zanjo izvedel, kar v opisu ni določno opredeljeno.

7. Kot je razvidno iz izreka izpodbijane sodbe pod II. tč.1, je obsojencu očitano, da je v opisanih krajevnih in časovnih okoliščinah policistu M. N. dejal, naj pove policistu R. K., da naj v bodoče z vozilom ne obrača pri njegovi hiši, ker ko bo naslednjič obrnil, bo to zadnjič, saj ima doma zadevo, ki jo bo vrgel v vozilo tako, da ne bo od policista in od vozila ostalo ničesar. Takšen opis dejanja vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ. Samo dejstvo, da grožnja ni bila izrečena neposredno oškodovanemu R. K., ne daje podlage za sklepanje o neopredeljenosti tega obsojenčevega dejanja. Glede na sodno prakso in tudi pravno teorijo (mag. Mitja Deisinger, Kazenski zakonik s komentarjem, Posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002) je grožnja lahko izrečena tudi posredno. Zahteva ima sicer prav, da je kaznivo dejanje dokončano, ko se oškodovanec seznani z grožnjo, vendar odsotnost te navedbe v opisu dejanja ne pomeni uveljavljane kršitve, očitno kršitve iz 1. točke 372. člena ZKP.

8. Vložnik zahteve graja oceno verodostojnosti izpovedb oškodovanega R. K. in policistov N. ter grajana s trditvijo, da sta slednja imela motiv za obremenilni izpovedbi. V tem obsegu uveljavlja v nasprotju z drugim odstavkom 420. člena ZKP zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

9. Bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP so po navedbah zahteve podane, ker sodba nima jasnih razlogov o odločilnih dejstvih, in sicer o času izvršitve kaznivega dejanja, opisanega pod II. tč. 3 izreka, o zmožnosti, da so grožnje dosegle ogroženost oškodovanca in o agresivnosti obsojenca. Isto postopkovno kršitev uveljavlja zahteva tudi v zvezi s presojo sodišč prve in druge stopnje glede resnosti groženj z očitkom, da je zaključek v tem pogledu zmoten in v nasprotju „z razlogi ter listinami“.

10. Čas in kraj storitve kaznivega dejanja sta glede na določbe 2. točke prvega odstavka 269. člena in 1. točke prvega odstavka 359. člena ZKP obvezni sestavini kaznivega dejanja, ki ga z ostalimi konkretnimi dejstvi individualizirata, vendar nista zakonski znak kaznivega dejanja. Obe modaliteti sta pomembni iz razlogov, ki se nanašajo na prepoved ponovnega sojenja v isti stvari, na določitev krajevne pristojnosti sodišča, na zastaranje in drugo. Navedba, da je obsojenec neugotovljenega dne v mesecu septembru 2005 izrekel R. K. v izreku pod II. tč. 3 sodbe sodišča prve stopnje navedene grožnje, ni tako pomanjkljiva, da skupaj z ostalimi dejstvi ne individualizira relevantnega dejanskega stanu in da obsojencu ni omogočala, da se pred očitki učinkovito brani. Dejansko stanje je v tem obsegu ugotovilo sodišče prve stopnje, medtem ko je pritožbene navedbe v tej smeri presodilo sodišče druge stopnje in svojo presojo tudi v zadostnem obsegu obrazložilo.

11. Nobene resne podlage ni za sklepanje, da sodbi nižjih sodišč nimata razlogov v zvezi s presojo, da so bile obsojenčeve grožnje resne in objektivno zmožne, da so pri oškodovancih ustvarile občutek ogroženosti. Sodišči sta izhajali iz vsebine groženj samih in iz okoliščin, v katerih so bile izrečene in ki so bile ugotovljene z izvedenimi dokazi ter so tudi utemeljevale pravno sklepanje o danosti vseh zakonskih znakov obsojencu očitanih kaznivih dejanj. Zahteva s tem, ko problematizira obstoj okoliščin, da je obsojenec po informacijah policije „dejansko posedoval bombe“ in da je veljal za agresivneža (slednjo okoliščino je oprlo tudi na izpovedbo B., obrazložitev prvostopenjske sodbe v četrtem odstavku na 10. strani), napada dokazno oceno in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zato ni mogoče sklepati na zatrjevano bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

12. Protispisnost v smislu določbe 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP je podana le, če je v sodbi o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem, kar se navaja v njenih razlogih o vsebini listin ali zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi temi listinami oziroma zapisniki. Glede na navedbe zahteve ne gre za povzemanje vsebine zapisnikov o izpovedbah oškodovancev v nasprotju z njihovo dejansko vsebino, temveč za oceno, ki je drugačna od presoje sodišča. Na slednje kaže tudi trditev, da ni mogoče zaključiti, da bi bile kakršnekoli grožnje resne ter da je takšen zaključek zmoten. Tudi te navedbe in prav tako navedbe, ki temu sledijo, in sicer da so grožnje z bombo izmišljene, ker zanje ni nobenega dokaza, saj bombe kljub hišnim preiskavam pri obsojencu niso bile najdene in nakazovanje na vprašljivost izpovedb policistov, pomenijo utemeljevanje zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kot že obrazloženo pa zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (drugi odstavek 420. člena ZKP).

13. Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obsojenega J. S. za varstvo zakonitosti zavrnilo (425. člen ZKP). Zaradi takšne odločitve je obsojencu glede na premoženjske razmere, razvidne iz podatkov kazenskega spisa, naložilo plačilo sodne takse kot stroška, ki je nastal s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen v zvezi s prvim odstavkom 95. člena in 6. točko drugega odstavka 92. člena ZKP).