Jedro

Če se upnica in dolžnica pred sodiščem sporazumeta (251.c člen ZIP) o obstoju terjatve iz posojilne pogodbe in času njene zapadlosti, istočasno pa je sklenjen tudi sporazum z zastaviteljema, ki nista dolžnika iz obligacijskega razmerja, z upnico, da soglašata z vknjižbo zastavne pravice na njuni nepremičnini zaradi zavarovanja terjatve upnice, pomeni, da upnica razpolaga z dvema izvršilnima naslovoma. Tako lahko predlaga izvršbo zoper dolžnico iz obligacijskega razmerja na njeno premoženje po splošnih določbah ZIP, lahko pa predlaga izvršbo zoper zastavitelja na zastavljeno nepremičnino.

Izrek

Ob reševanju pritožbe dolžnice se izpodbijani sklep o ugovoru in sklep o izvršbi razveljavita in zadeva vrača sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor dolžnice kot neutemeljen. Ugotovilo je, da dolžnica v ugovoru ne navaja razloga, ki bi preprečeval izvršbo.

Proti tej odločbi je vložila dolžnica N. T. pritožbo, v kateri zatrjuje, da bi sodišče moralo proučiti temeljno obveznost in zato predlaga, da se ponovno presodi višina terjatve ter se ji omogoči odlog plačila.

Ob reševanju pritožbe dolžnice je pritožbeno sodišče moralo po uradni dolžnosti razveljaviti izpodbijani sklep o ugovoru, razveljaviti pa je moralo tudi sklep o izvršbi in vrniti zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Pritožbene navedbe, da naj drugostopno sodišče še enkrat prouči temelj pritožničine obveznosti, so sicer zmotne, saj izvršilno sodišče ni pristojno presojati vsebino izvršilnega naslova.

Izvršilni naslov zoper dolžnico predstavlja sporazum iz 251/c člena ZIP, sklenjen med upnico in dolžnico o obstoju terjatve iz posojilne pogodbe in času njene dospelosti. Tak sporazum ima po določbi 2. odstavka 251/c člena ZIP moč sodne poravnave. Izvršilno sodišče je zato nanj vezano, dokler dolžnica ne doseže njegove razveljavitve v pravdnem postopku (4. točka 50. člena ZIP). Pritožnica ob ugovoru in pritožbi ni z ustrezno sodno odločbo izkazala, da je bil sporazum iz 251/c člena ZIP razveljavljen. Zato je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu načeloma pravilno zapisalo, da v ugovoru dolžnica razloga, ki bi preprečeval izvršbo, ni zatrjevala. Pritožbeno sodišče pa je ob uradnem preizkusu izpodbijane odločbe (381.čl. ZPP v zvezi z 2.odst. 365.čl. ZPP in 14.čl. ZIP) ugotovilo, da je predlog za izvršbo, ki mu je sodišče prve stopnje s sklepom o izvršbi ugodilo, bil pomankljiv, saj ni vseboval vseh sestavin iz 35.čl. ZIP oziroma je tako, kot se je glasil, bil tudi nesklepčen. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je upnica predlagala izvršbo, je sporazum iz 251/c člena ZIP. Iz izvršilnega naslova je razvidno, da sta se na eni strani sporazumela upnica in dolžnica o obstoju terjatve iz posojilne pogodbe in času njene zapadlosti; istočasno pa je bil sklenjen še sporazum z zastaviteljema, ki nista dolžnika iz obligacijskega razmerja z upnico, da soglašata z vknjižbo zastavne pravice na njuni nepremičnini zaradi zavarovanja terjatve dolžnice. Upnica, ki v predlogu za izvršbo zatrjuje, da je postal sporazum strank po 251/c členu ZIP izvršljiv (19. člen ZIP), je na podlagi tega izvršilnega naslova predlagala zoper dolžnico iz obligacijskega razmerja opravo izvršbe na nepremičnino za poravnavo zavarovane terjatve, čeprav nepremičnina ni last dolžnice, ampak zastaviteljev. V izvršilnem predlogu sta sicer navedena tudi zastavitelja, vendar ne kot procesna subjekta (dolžnika) tega izvršilnem postopku in sodišče prve stopnje, ki je nekritično sledilo predlogu, je sklep o izvršbi vročilo le dolžnici iz izvršilnega predloga, ne pa tudi zastaviteljema, čeprav se izvršba dejansko vodi zoper njuno nepremičnino. V situaciji, kot je konkretna, je upnica razpolagala ob nastopu izvršljivosti dejansko z dvema izvršilnima naslovoma. Proti dolžnici iz obligacijskega razmerja, s katero je sklenila na sodišču sporazum o ugotovitvi obstoja terjatve in času njene dospelosti, bi na podlagi takšnega izvršilnega naslova lahko predlagala le izvršbo na njeno premoženje po splošnih določbah ZIP. Vendar upničin izvršilni predlog ne vsebuje izvršilnega sredstva, niti predmeta izvršbe glede te dolžnice. Proti zastaviteljema pa bi po nastopu izvršljivosti lahko predlagala izvršbo na njuno nepremičnino, vendar sta v takem primeru zastavitelja- dolžnika, torej stranki izvršilnega postopka. Ko je s sklepom o izvršbi v tej zadevi sodišče prve stopnje sledilo predlogu in odredilo, da bo opravilo izvršbo zoper dolžnico iz obligacijskega razmerja (N. T.), vendar na premoženju zastaviteljev (M. in I. T.), je zagrešilo bistveno kršitev postopka iz 13.tč. 2.odst. 354.čl. ZPP v zvezi s 14.čl. ZIP, saj se takšna odločba ne da preizkusiti. Da se odpravijo te pomankjivosti, je zato pritožbeno sodišče moralo ob reševanju pritožbe dolžnice izpodbijani sklep o ugovoru in sklep o dovolitvi izvršbe razveljaviti in zadevo vrniti v fazo odločanja o predlogu za izvršbo. Sodišče prve stopnje bo pred ponovnim odločanjem o predlogu moralo pozvati upnico, da odpravi gornje pomankljivosti.

Določno mora navesti, kdo so stranke tega izvršilnega postopka. Če zahteva na podlagi sporazuma izvršbo zoper dolžnico iz obligacijskega razmerja, ki ni bila zastaviteljica, potem mora upnica predlog za izvršbo dopolniti, saj je obvezna sestavina predloga za izvršbo po 35.čl. ZIP navedba izvršilnih sredstev in predmeta izvršbe. Če pa zahteva le izvršbo zoper zastavitelja, sta stranki tega izvršilnega postopka le zastavitelja, saj sta v takem primeru zastavitelja dolžnika iz 251/f člena ZIP. Če bodo odpravljene gornje pomankljivosti bo sodišče prve stopnje moralo o predlogu za izvršbo ponovno odločiti s sklepom o izvršbi, če pa po pozivu upnica ne bo odpravila pomankljivosti, se bo moralo sodišče prve stopnje poslužiti sankcije iz 109. čl ZPP.