Jedro

Tožena stranka je razpolagala z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, ker ustanovitev nove družbe in prenos dela premoženja še ne pomeni takšnega ravnanja tožene stranke, ki bi kazalo na to, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena in pomeni le način poslovanja gospodarskega subjekta, ne pa npr. skrivanja, odtujevanja, torej razpolaganja, ki bi lahko pomenilo neposredno nevarnost, da pravnomočne sodbe, če bo izdana v korist tožnice, ne bo mogoče izvršiti. Na dan izdaje izpodbijanega sklepa tožena stranka tudi ni bila v postopku stečaja, prisilne poravnave ali likvidacije, prav tako ni imela blokiranega transakcijskega računa. Tožnica tako ni izkazala obstoja nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena, zato njen predlog za izdajo začasne odredbe (prepoved odtujitve in obremenitve premoženja) ni utemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo tožničin predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bi se zaradi zavarovanja denarnih terjatev tožnice v znesku 22.863,31 EUR s pp toženi stranki prepovedala odtujitev in obremenitev nepremičnin z identifikacijskim znakom: ID: ..., ID: ..., ID: ..., vse k.o. ..., ki se izvrši s takojšnjim vpisom prepovedi v zemljiški knjigi Okrajnega sodišča v Ljubljani. Zavrnilo pa je tudi, da se toženi stranki izreče denarna kazen v višini 40.000,00 EUR, če bi ravnala v nasprotju z začasno odredbo in da se v primeru neplačila izvršba plačila izrečene denarne kazni opravi po uradni dolžnosti z rubežem dobroimetja na kateremkoli transakcijskem računu tožene stranke, zlasti pa na računu št. ..., odprtem pri banki A. in s prenosom na račun tožnice, ki ga določi sodišče v svojem sklepu. Sestavni del zavrnjenega predloga za izdajo začasne odredbe je bila tudi ugotovitev, da začasna odredba stopi v veljavo takoj in velja še 30 dni po izvršljivosti in pravnomočnosti odločbe o glavni stvari in da ugovor ter pritožba zoper začasno odredbo ne zadržita njene izvršitve (točka I izreka). Odločilo je, da tožnica sama krije svoje stroške postopka v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe (točka II izreka).

Zoper tak sklep se tožnica pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami) in pritožbenemu sodišču predlaga, da njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni in predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe ugodi ter tožeči stranki (verjetno pravilno: toženi stranki) naloži povrnitev vseh stroškov tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sklepa do plačila. Navaja, da sodišče prve stopnje glede predpostavke nedokazanosti nevarnosti onemogočanja uveljavitve terjatve ni dovolj temeljito in kritično proučilo dejanskega stanja in da je zaradi njegove nepopolne ugotovitve zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka je namreč istega dne, ko je bil na podlagi sklepa Okrožnega sodišča v Ljubljani opr. št. Srg 2013/46344 z dne 2. 1. 2014 objavljen vpis oddelitve s prevzemom premoženja od prenosne družbe na novoustanovljeno družbo, odpovedala pogodbo o zaposlitvi vsem trem redno zaposlenim. Da tožena stranka ni pripravljena izpolniti svoje obveznosti, izhaja iz tega, da je v zamudi glede plačil obveznosti že od njihovega nastanka (od junija 2013), da je v zamudi pri plačilih dobaviteljem in da izjave poslovodstva o neobstoju zadostnih sredstev za plače ter odpoved pogodb o zaposlitvi vsem zaposlenim v januarju 2014 več kot očitno kažejo na slabše finančno stanje tožene stranke. Tožena stranka v odgovoru dolžnika obstoja terjatev ni izrecno zanikala, tožnica pa je z verodostojnimi dokumenti dokazala, da njene terjatve iz delovnega razmerja obstajajo. Tako je ta odgovor tožene stranke vložen le z namenom zavlačevanja postopka in povzročanje nepotrebnih stroškov tožnici, v vmesnem času pa je premoženje že prenesla na novoustanovljeno podjetje. Tožeča stranka je izkazala, da je namen ravnanja tožene stranke (oddelitev edinega nepremičnega premoženja na novoustanovljeno podjetje) onemogočanje poplačila terjatve. Tožeča stranka tudi meni, da je terjatve verjetno izkazana. Opozarja, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do njenega predloga za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženo stranko in da odgovor dolžnika ni vseboval vsega, da bi se lahko obravnaval. Ker sodišče prve stopnje na popolnost vloge ni pazilo po uradni dolžnosti, ima izpodbijani sklep pomanjkljivosti, ki predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Na podlagi drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, prav tako pa tudi v pritožbi zatrjevanih ne, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju. Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe vsebuje vse, kar mora skladno s 105. členom ZPP vloga vsebovati, da se lahko obravnava, saj vsebuje navedbo sodišča, ime ter stalno prebivališče oziroma sedež strank, sporni predmet, vsebino izjave ter podpis in žig tožene stranke, zato ga je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot popolnega in ga pri odločitvi upoštevalo. Pravilno tožnica sicer opozarja na to, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu ni opredelilo do tožničinega predloga za izdajo začasne odredbe do drugo tožene stranke, vendar je, kot izhaja iz spisa, dne 17. 2. 2014 izdalo sklep v zvezi s predlogom tožnice za izdajo odredbe zoper drugo toženo stranko. Zaradi navedenega so neutemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka, ker ni po uradni dolžnosti pazilo na popolnost odgovora tožene stranke in ker ni odločilo o predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe zoper drugo toženo stranko.

Prav tako tožnica neutemeljeno uveljavlja pritožbeni razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče prve stopnje naj bi zmotno oziroma nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, ali je tožnica za verjetno izkazala nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem. Sodišče v postopku izdaje začasne odredbe ne izvaja popolnega dokaznega postopka, zato ne presoja, ali je tožnica svoje trditve v celoti dokazala, temveč le ugotavlja, ali je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji (glede navedenega sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožnica verjetnost izkazala) in ali je za verjetno izkazal obstoj nadaljnjih predpostavk za izdajo začasne odredbe. Drugi odstavek 43. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2006 in naslednji) namreč določa, da mora sodišče o predlogu za izdajo začasne odredbe odločiti najkasneje v treh dneh. Glede na kratek rok za odločitev o predlogu za izdajo začasne odredbe je razumljivo, da se je izpodbijani sklep lahko oprl le na navedbe v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter odgovoru nanj in na listine, ki sta jih stranki predložili do dneva odločanja sodišča prve stopnje o predlogu za izdajo začasne odredbe.

Na podlagi navedb v tožbi in predlogu za izdajo začasne odredbe ter ob upoštevanju listin, ki jih je tožnica sodišču predložila do dneva odločanja o predlogu za začasno odredbo, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tožnica ni izkazala verjetnosti izpolnitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je tožnica izkazala verjetnost temeljnega pogoja za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve, določenega v prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ, Ur. l. RS, št. 51/1998 in naslednji), to je, da je izkazala za verjetno, da terjatev obstoji, zato je v nadaljevanju pravilno presojalo, ali je tožnica izkazala verjetnost nadaljnjega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je, ali je izkazala nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Tožnica je kot takšno razpolaganje tožene stranke opredelila ustanovitev družbe B. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem ugotovilo, da je pri tem tožena stranka razpolagala z delom svojega premoženja in sicer s tremi nepremičninami, kar ne zadostuje za sklepanje, da bo zaradi tega uveljavitev tožničine terjatve onemogočena ali precej otežena, ker ustanovitev nove družbe in prenos dela premoženja še ne pomeni takšnega ravnanja tožene stranke, ki bi kazalo na to, da bo uveljavitev tožničine terjatve onemogočena in pomeni le način poslovanja gospodarskega subjekta, ne pa npr. skrivanja, odtujevanja, torej razpolaganja, ki bi lahko pomenilo neposredno nevarnost, da pravnomočne sodbe, če bo izdana v korist tožnice, ne bo mogoče izvršiti. Tožnica ni izkazala, da je tožena stranka novo družbo ustanovila in nanjo prenesla del svojega premoženja z namenom, da bi bila uveljavitev njene terjatve onemogočena. Ker iz poslovnega registra izhaja, da na dan izdaje izpodbijanega sklepa tožena stranka ni ne v postopku stečaja, prisilne poravnave ali likvidacije, prav tako pa tudi ne, da bi imela blokirane transakcijske račune, iz listin, ki jih je predložila tožena stranka pa, da je likvidna, saj v zadnjem letu ni imela blokiranega transakcijskega računa, odprtega pri banki A., je sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da tožnica ni izkazala obstoja nevarnosti, da bi bila zaradi ravnanja tožene stranke uveljavitev njene terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno pa je tudi ugotovilo, da tudi ni izpolnjen pogoj iz tretjega odstavka ZIZ, da bi tožena stranka z izdajo predlagane začasne odredbe pretrpela le neznatno škodo, saj prepovedi odtujitve in obremenitve nepremičnin s pojmom neznatne škode ni mogoče enačiti.

Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ob ugotovitvi, da tožnica ni izkazala izpolnitvene nevarnosti in tudi ne verjetnost, da bi tožena stranka s predlagano začasno odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ), zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, saj ni bil izpolnjen pogoj, ki je za njeno izdajo določen v drugem odstavku 270. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo ni uspela, zato v skladu s 154. členom ZPP, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.