Jedro

Obravnavana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, po katerem si mora investitor, ko gre za odmik, ki je manj kot 4 m od sosednje parcelne meje, pridobiti soglasje lastnika parcele. Tožnik pa za gradbeni poseg, s katerim je bilo poseženo v konstrukcijske elemente stavbe, tudi ni pridobil soglasja vseh etažnih lastnikov (2. odstavek 29. člena SZ).

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z odločbo navedeno v uvodu sodbe je Upravna enota Izola zavrnila zahtevek tožnika za izdajo gradbenega dovoljenja za že izvedeno dozidavo na parc. št. 1510/4 k.o. A. na severovzhodni strani objekta na naslovu ... V obrazložitvi navaja, da tožnik kot etažni lastnik stanovanja v pritličju stavbe na naslovu ..., ki obsega tako del stavbe na parc. št. 1510/1 (kuhinja) kot tudi del stavbe št. 136 s kopalnico, vhodom, shrambo, hodnikom, otroško sobo, spalnico in vhodnim nadstreškom vse na parc. št. 1510/1 in 1510/4, zahteva legalizacijo izvedene dozidave, ki stoji na parc. št. 1510/4 in v kateri sta urejena spalnica in vhodni nadstrešek tlorisa maksimalno 2,73 m x 7,43 m. Na podlagi podatkov v spisih ugotavlja, da tožnik, ki je le eden izmed etažnih lastnikov stavbe na naslovu ... za gradbene posege v konstrukcijske elemente stavbe, za katero se zahteva gradbeno dovoljenje, ni pridobil soglasja vseh solastnikov, ki je predpisano v 2. odstavku 29. člena Stanovanjskega zakona (Uradni list RS, št. 69/03 in nasl.). Z legalizacijo nameravane gradnje namreč ne soglašata B.B. in C.C. Zato po presoji upravnega organa tožnik ni izkazal pravice graditi, ki je kot pogoj za izdajo gradbenega dovoljenja določen v 6. točki 1. odstavka 66. člena Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04 – UPB1, 92/05 – ZJC-B, 126/07 in 108/09 v nadaljevanju ZGO-1). V nadaljevanju ob upoštevanju 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1 (projekt mora biti izdelan v skladu s prostorskim aktom), ugotavlja, da je po 10. členu Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih „Ob Morovi“, ki ureja obravnavano območje, za odmik stavbe od sosednjih parcelnih mej, ki je manjši od 4 metrov, potrebno pridobiti soglasje sosednjega lastnika. Ker se obravnavana dozidava približa k parc. št. 1512/2 in 1512/1 za manj kot 4 metre, solastnika le-teh (D.D. in E.E.) pa z legalizacijo ne soglašata, upravni organ zaključuje, da za izdajo zahtevanega gradbenega dovoljenja ni izpolnjen niti pogoj iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1. Iz navedenih razlogov izdaja zahtevanega gradbenega dovoljenja ni bila možna. Pritožbo, ki jo je tožnik vložil zoper navedeno odločbo je kot neutemeljeno zavrnilo Ministrstvo za okolje in prostor z odločbo, številka 35108-241/2010-2-KB z dne 2.9.2010. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo Upraven enote Izola, ker v postopku za njeno izdajo materialni predpisi niso bili pravilno uporabljeni, ker dejansko stanje ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno oziroma je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep o dejanskem stanju. Navaja, da je upravni organ napačno ugotovil lego objekta v delu, ki je predmet postopka legalizacije. Zatrjuje, da bi se le s predlaganim ogledom kraja lahko pravilno ugotovilo, da je objekt dozidan na jugozahodni in ne severovzhodni strani stavbe na naslovu ... Ob upoštevanju pravilne lege objekta, bi oba upravna organa lahko ugotovila, da so vsa potrebna soglasja za legalizacijo izvedene dozidave na stavbi tako s strani solastnikov kot lastnikov sosednjih zemljišč podana in so izpolnjeni vsi pogoji za legalizacijo. V nadaljevanju z navajanjem dejstev in okoliščin, ugovarja tudi ugotovitvi da dozidava objekta obsega določene gradbene posege, ki po naravi stvari predstavljajo poseg v konstrukcijske elemente stavbe. V zvezi s tem zatrjuje, da je dozidavo, ki je predmet tega postopka izvedel v dveh fazah in sicer v prvi fazi je uredil spalnico in v drugi fazi vhodni nadstrešek, ki sta enostavna objekta in zanju gradbeno dovoljenje sploh ni potrebno. Zato meni, da bi morala tožena stranka po uradni dolžnosti ugotoviti le, da je objekt legalno zgrajen. Navaja tudi da urejena spalnica in nadstrešek nista predstavljala nekaj na novo zgrajenega saj je šlo le za ureditev spalnice v stari drvarnici in ureditev nadstreška iz stare lope. Stari gospodarski poslopji pa sta bili izgrajeni že pred letom 1966. Ob pravilni ugotovitvi dejanskega stanja uporaba Stanovanjskega zakona, v zadevi legalizacije za katero gradbeno dovoljenje ni potrebno, po mnenju tožnika sploh ni potrebna. Zato tudi ugotavljanje dejstva ali solastniki z njo soglašajo, za odločanje v konkretni zadevi ni potrebno. Kljub temu pa vztraja pri trditvi, da so solastniki dali soglasje in to leta 1993. Ker za obravnavani poseg gradbeno dovoljenje po določbah Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči in kasneje sprejeto Uredbo o vrstah objektov glede na zahtevnost, ni potrebno in ker tožena stranka ni uporabila določil, ki se nanašajo na objekte zgrajene pred letom 1967, upravnemu organu očita tudi nepravilno uporabo ZGO-1 in podzakonskih aktov. Na podlagi navedenega sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V odgovorih na tožbo, ki so jih podale prizadete stranke kot etažni lastniki stanovanj v objektu na naslovu ..., stoječega na parc. št. 1510/1 k.o. A. in kot lastniki sosednjih parcel, zatrjujejo, da tožnik v letu 1993 ni pridobil soglasji takratnih etažnih lastnikov in lastnikov sosednjih zemljišč, vsi legalizaciji posega, ki je predmet izdaje gradbenega dovoljenja nasprotujejo in navajajo tudi okoliščine, s katerimi prerekajo navedbe tožnika glede pred letom 1966 obstoječega gospodarskega poslopja (stare drvarnice in nadstreška). Smiselno sodišču predlagajo, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, ima oporo v citiranih materialnih predpisih ter izhaja iz podatkov v upravnih spisih. Tožena stranka je v obrazložitvah obeh odločb podala pravilne razloge za svojo odločitev. Sodišče zato v celoti sledi njeni obrazložitvi in ponovno ne navaja razlogov za svojo odločitev (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu – Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10 – ZUS-1). V zvezi z navedbami v tožbi pa še dodaja: V obravnavani zadevi je tožnik zahtevi vloženi dne 26.4.2010 za izdajo gradbenega dovoljenja za že izvedeno dozidavo na zemljišču s parc. št. 1510/4 k.o. A. priložil Projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja (PGD) št. 2/2009, julij 2009. Na tem projektu temeljijo ugotovitve tožene stranke, da je tožnik mimo del dovoljenih z odločbo izdano v letu 1993, na vzhodnem delu parcele ob severovzhodni fasadi na parc. št. 1510/4 k.o. A. izvedel dozidavo (soba – spalnica in vhodni nadstrešek), v skupnem tlorisnem gabaritu 2,73 x (5,45 x 1,98) m in višinskem gabaritu P s podstrešjem in da je prizidani del sestavni del stanovanja v pritličju. Iz lokacijskih podatkov v PGD izhaja tudi, da je ob severovzhodni meji prizidek postavljen v oddaljenosti 0,70 m (na skrajnem vzhodnem vogalu) in cca 0,73 m (ob vogalu spalnice – ob vhodnem nadstrešku) od parcele 1512/2 k.o. A. Glede na ugotovljeno je trditev tožnika, da lege prizidka, za katerega sam zahteva, zaradi legalizacije le -tega, gradbeno dovoljenje, upravni organ prve stopnje ni pravilno ugotovil, brez dejanske podlage v spisih in neutemeljena.

Brez dejanske in pravne podlage pa je tudi tožbena navedba, da spada obravnavani prizidek na parc. št. 1510/4 k.o. A. med objekte, za katere gradbeno dovoljenje ni potrebno, ker gre za enostaven objekt. Kdaj za enostavni objekt ni treba pridobiti gradbenega dovoljenja je določeno v 12. členu Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, 99/08 – Uredba). Med pogoji, ki morajo biti zato izpolnjeni je v 3. alinei prvega odstavka 12. člena Uredbe določeno tudi, da gradnja objekta ni v nasprotju s prostorskimi akti. V obravnavani zadevi pa tožnik niti v postopku izdaje izpodbijane odločbe in niti v tožbi, ne navaja dejstev in okoliščin, s katerimi bi izpodbijal ugotovitev razvidno tudi iz PGD, da je obravnavani prizidek od sosednje parcele 1512/2 in 1512/1 oddaljen manj kot 4 m in da lastnika navedenih parcel z obravnavano gradnjo ne soglašata. To pa pomeni, da obravnavana gradnja ni skladna s prostorskim aktom, po katerem si mora investitor, ko gre za odmik, ki je manj kot 4 metre od sosednje parcelne meje, pridobiti soglasje lastnika parcele. Že to dejstvo, po presoji sodišča pomeni, da pogoj iz 1. točke 1. odstavka 66. člena ZGO-1, ki ga mora preveriti pristojni organ v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, ni izpolnjen. Ker brez že navedenega pogoja izdaja gradbenega dovoljenja ni dopustna, se sodišče v presojo utemeljenosti navedb in ugovorov v zvezi s soglasji etažnih lastnikov stavbe na naslovu ..., ni spuščalo, saj na samo odločitev ne morejo vplivati.

Ob nespornem dejstvu, da je bil prizidek, za katerega je tožena stranka zavrnila tožnikovo zahtevo za izdajo gradbenega dovoljenja, zgrajen po 31. decembru 1967, je tudi tožbena trditev, da bi moralo biti zahtevano gradbeno dovoljenje podeljeno ex lege, brez podlage v ZGO-1. Glede na vse navedeno sodišče ugotavlja, da izvedba predlaganih dokazov o dejstvih in okoliščinah, ki za odločitev v tem upravnem sporu niso pravno pomembna, ni potrebna.

Ker iz vseh že navedenih razlogov tožba ni utemeljena jo je sodišče zavrnilo po 1. odstavku 63. člena ZUS-1. Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.