Jedro

1. Čeprav delodajalec ni upošteval 106. člena ZDR, po katerem ugovor zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve in je zato napačno določil začetek teka odpovednega roka v dokončnem sklepu o prenehanju delovnega razmerja zaradi trajnega presežka, je delavcu zakonito prenehalo delovno razmerja z dnem, ki ga je določila tožena stranka, ker delavec zoper dokončni sklep o prenehanju delovnega razmerja ni zahteval sodnega varstva.

2. Za obstoj odškodninske odgovornosti delodajalca delavcu zaradi neizkoriščenega letnega dopusta morajo obstojati vsi štirje elementni iz 154. čl. ZOR. Ker sodišče prve stopnje teh elementov ni ugotavljalo, je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: - razveljavi v 1. a, d in e tč. ter v 3. točki izreka in v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, - spremeni v 1. b in c tč. ter v 2. točki izreka in se v tem delu tožbeni zahtevek, ki se glasi: "Tožena stranka I. K., je dolžna plačati tožniku F. A. premalo izplačano plačo za avgust 1994 v znesku 18.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1994 dalje do plačila, neizplačano plačo za čas od 1.9.1994 do 12.9.1994 v neto znesku 14.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1994 dalje do plačila, tožniku priznati obstoj delovnega razmerja v času od 21.8.1994 do 12.9.1994 in to vpisati v delovno knjižico, v 8 dneh, zavrne."

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je naložilo toženi stranki, da mora izplačati tožniku neizplačano plačo za mesec junij 1994 v neto znesku 18.700,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.7.1994 dalje do plačila (1.a točka izreka), premalo izplačano plačo za mesec avgust 1994 v neto znesku 3.717,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.9.1994 dalje do plačila (1.b točka izreka), neizplačano plačo za čas od 1.9.1994 do 1.12.1994 v neto znesku 14.960,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 20.10.1994 dalje do plačila ter obračunati vse davke in prispevke in jih nakazati pristojnim organom in zavodom (1.c točka izreka), neizplačan regres za letni dopust za leto 1994 v neto znesku 78.182,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1994 dalje do plačila (1.d točka izreka), odškodnino zaradi neizkoriščenega dopusta za leto 1994 v neto znesku 34.591,20 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.9.1994 dalje do plačila (1.e točka izreka), vse v roku 8 dni. V 2. točki izreka je sodišče odločilo, da je bil tožnik v delovnem razmerju pri toženi stranki od 21.8.1994 do 12.9.1994 in je tožena stranka dolžna poskrbeti za vpis te delovne dobe v delovno knjižico. V 3. točki izreka pa je sklenilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v skupnem znesku 115.147,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje prvostopenjske odločbe do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Zoper prvostopenjsko sodbo se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz 1. odst. 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99) ter prosila tudi za taksno oprostitev. Prvostopenjsko sodišče je napačno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je bil s pravnomočnim sklepom z dne 11.3.1994 določen datum pričetka teka odpovednega roka in prenehanja delovnega razmerja tožnika. Navedeni sklep je imel pravni pouk o uveljavljanju pravice do sodnega varstva, vendar pa tožnik ni vložil predloga oziroma tožbe na sodišče. Delovno razmerje mu je zato prenehalo z iztekom 6 mesečnega roka, dne 21.8.1994. Tožnik je torej zamudil rok za izpodbijanje sklepa z dne 11.3.1994, zato je njegov zahtevek za priznanje delovnega razmerja od 21.8.1994 do 12.9.1994 in plačilo plače neutemeljen. Sodišče je zmotno in nepopolno ugotovilo tudi dejansko stanje glede plače za junij 1994. Kot vse ostale plače je tožena stranka tožniku izplačala plačo tudi za navedeni mesec preko B. P., ki ga sodišče ni hotelo zaslišati, zato je zaključek sodišča prve stopnje napačen. Iz plačilne liste za junij 1994 je razvidno, da je navedena priča prevzela plačo za tožnika, ki je tedaj delal izven sedeža tožene stranke v M. Tak je bil ustaljen način prakse pri izročanju plač delavcem. Sodišče tudi ni z ničemer pojasnilo, zakaj šteje, da so zneski plače, ki jih je zahteval tožnik pravilni, tožnik pa tudi ni z ničemer pojasnil, kako je prišel do navedenih zneskov. Enako velja tudi za razliko plače za mesec avgust in september. Tožnik je v času odpovednega roka upravičen do največ 70% nadomestila plače za II. tarifni razred, kar je navedla tožena stranka že v odgovoru na tožbo in natančno pojasnila, kakšno nadomestilo bi šlo tožniku. Na enak način kot plačo, je tožena stranka izplačala tožniku tudi regres za letni dopust za leto 1994, vendar pa prvostopenjsko sodišče ni hotelo zaslišati predlaganih prič. Prav tako ni upoštevalo, da je bil regres v letu 1994 40.000,00 SIT bruto, kot je navedla tožena stranka že v odgovoru na tožbo in ne 78.182,70 SIT, zato je napačen zaključek sodišča, da je tožnikov zahtevek utemeljen že sam po sebi, saj je dokazno breme na tožniku. Podatki o višini regresa so javno objavljeni, zato tega ni potrebno dokazovati in bi že iz tega razloga sodišče lahko samo ugotovilo, da je tožnikov zahtevek previsok. Zmotna je tudi odločitev sodišča glede odškodnine za neizkoriščen letni dopust, saj iz sodbe ne izhajajo predpostavke, ki so potrebne za odškodninsko odgovornost tožene stranke. Tožnik tudi ne more zahtevati zamudnih obresti od odškodnine za neizkoriščen dopust od 1.9.1994, če po drugi strani zatrjuje, da mu je delovno razmerje pri toženi stranki trajalo do 12.9.1994. Zamudne obresti od odškodnine začnejo teči šele takrat, ko upravičenec postavi zahtevek za plačilo odškodnine. Tožena stranka je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da zahtevek tožnika v celoti zavrne in naloži tožeči stranki, da mora toženi stranki povrniti stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 5.11.1999 dalje do plačila, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje, tožeči stranki pa naloži plačilo stroškov postopka tožene stranke.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v skladu z 2. odst. 350. čl. ZPP v mejah razlogov, navedenih v pritožbi ter po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 2. odst. 339. člena ZPP in glede pravilne uporabe materialnega prava.

Tožena stranka utemeljeno opozarja, da je prvostopenjsko sodišče napačno uporabilo materialno pravo, ker je tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja v obdobju od 21.8.1994 do 12.9.1994. Napačno je namreč razlagalo določbo 106. čl. Zakona o delovnih razmerjih (ZDR - Ur.l. RS št. 14/90, 5/91 in 71/93). Po navedenem določilu ugovor delavca zoper sklep o njegovih pravicah, obveznostih in odgovornostih sicer zadrži izvršitev sklepa do sprejema dokončne odločitve. Navedene določbe pa ni mogoče uporabiti, čeprav delodajalec v ugovornem postopku tega določila ne upošteva, delavec pa zoper tako odločitev ni zahteval sodnega varstva v skladu s 83. členom Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89 in 42/90, ki se uporablja kot predpis RS), ker je postal sklep tožene stranke z dne 21.2.1994 v zvezi s sklepom z dne 11.3.1994 pravnomočen. To pa pomeni, da bi moralo prvostopenjsko sodišče upoštevati, da je pričel teči odpovedni rok iz 36. e člena ZDR 21.2.1994, kot je odločila tožena stranka in se je iztekel 21.8.1994, ko je tožena stranka zaključila tožniku delovno knjižico. Zato tožnikov zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja od 21.8.1994 do 12.9.1994 ni utemeljen in toženi stranki ni mogoče naložiti vpisa delovne dobe za to obdobje v delovno knjižico, prav tako pa tožnik ni upravičen do plačila nadomestila plače od 21.8.1994 do 12.9.1994 ter do plačila prispevkov in davkov. Iz navedenih razlogov je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu (1. b in c ter 2. tč. izreka) ugodilo in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 4. tč. 358. čl. ZPP, ker je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno, prvostopenjsko sodišče pa je napačno uporabilo materialno pravo.

Preuranjena pa je odločitev prvostopenjskega sodišča glede neizplačane plače za mesec junij 1994 in regresa za letni dopust za leto 1994. Sodišče je zaslišalo samo tožnika in mu verjelo, da navedenih izplačil ni prejel, toženi stranki pa ni omogočilo, da bi dokazovala nasprotno trditev, da je izplačila izvršila preko priče B. P.. Res sta plača in regres za letni dopust prejemka, ki jih je potrebno izplačati delavcu, vendar pa ima delodajalec možnost, da dokaže, da je izplačilo bilo izvršeno delavcu po posredniku, zato mu je najmanj potrebno omogočiti, da predlaga dokaz takšni svoji trditvi in da sodišče po izvedenem dokazu presodi, ali je utemeljen zahtevek ali ne. Preuranjena pa je tudi odločitev o odškodnini za nemožnost koriščenja dopusta. Za obstoj odškodninske odgovornosti morajo obstojati vsi štirje elementi iz 154. čl. ZOR. V konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče sploh ni ugotavljalo, ali so podani elementi za odškodninsko odgovornost v skladu z navedenim določilom, zato je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi tožene stranke ugodilo in razveljavilo prvostopenjsko sodbo v tč. 1 a in 1 d ter 1 e točki zato, da bi v ponovljenem postopku z zaslišanjem tožnika in predlaganih prič B. P. in J. J. ugotovilo, ali tožena stranka tožniku res dolguje plačo za julij 1994 in regres za redni letni dopust za leto 1994 ter da se ugotovi, ali je tožena stranka s svojim krivdnim ravnanjem povzročila, da tožnik ni mogel izrabiti rednega letnega dopusta za leto 1994, preden mu je prenehalo delovno razmerje, kot trajno presežnemu delavcu. Pri tem je potrebno upoštevati, da bi tožnik lahko koristil redni letni dopust za leto 1994 v času odpovednega roka in odškodninska odgovornost tožene stranke obstoja le, če mu takega koriščenja na njegovo zahtevo ni omogočila.

Ker je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in delno razveljavilo prvostopenjsko sodbo, je bilo potrebno v skladu z določbo 3. odst. 165. čl. razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka.