Jedro

Če je bila PZ odpovedana zaradi dejanja delavca, ki ima znake kaznivega dejanja, začne teči rok za odpoved po drugem odstavku 110. člena ZDR takrat, ko je delodajalec izvedel za znake kaznivega dejanja in za storilca, torej za okoliščine, ki se nanašajo na storjeno kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti. Znake kaznivega dejanja (na primer iz 244. člena Kazenskega zakonika) mora sodišče ugotoviti po izvedenem dokaznem postopku.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (v nadaljevanju: PZ), ki je bila dana na podlagi 1. alinee prvega odstavka 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 42/2002, v nadaljevanju: ZDR) in ob navedbi tožene stranke v odpovedi PZ z dne 21.11.2003, da "obstaja sum storitve kaznivega dejanja po 244. členu Kazenskega zakonika" Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 63/94, 23/99 in 40/2004, v nadaljevanju: KZ). Tožena stranka je v odpovedi PZ navedla, da je tožnica kot vodja skupine odobrila več limitov, ki niso bili izvedeni v skladu z navodili, s čemer je prekoračila pooblastila za delo. V odpovedi PZ ni navedeno, kolikšna škoda bi naj nastala zaradi dejanj tožnice in v čem se kažejo znaki kaznivega dejanja po 244. členu KZ. Sodišče prve stopnje je tudi zavrnilo nadaljnje zahtevke tožnice na ugotovitev trajanja delovnega razmerja, vrnitev na delo, prijavo v socialno zavarovanje, izplačilo plače in na plačilo prispevkov in davkov.

Po izvedenem dokaznem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da tožena stranka ni kršila določbe drugega odstavka 83. člena ZDR v zvezi z zagovorom in pisno obdolžitvijo. Ni bil tudi kršen drugi odstavek 110. člena ZDR, ki določa rok za podajo izredne odpovedi. V zvezi s tem je sodišče sprejelo stališče, da pomeni pojem "izvedeti za kršitev in storilca" ugotovitev vseh elementov kršitve in kdo je zanjo odgovoren. Te okoliščine je lahko ugotovila šele interna revizijska komisije, zato rok iz 110. člena ZDR ni mogel začeti teči že od takrat, ko so pri toženi stranki zaznali nepravilnosti tožničinega ravnanja. Sodišče prve stopnje pravnega značaja roka iz drugega odstavka 110. člena ZDR ni obrazložilo in se o tem ni izreklo.

V zvezi s kršitvijo pogodbenih in drugih obveznosti je sodišče ugotovilo, da je tožnica ravnala v nasprotju s pooblastili, navodili in tarifo, s čemer je kršila pogodbene obveznosti. Glede na težo kršitve in posledice je porušeno zaupanje pogodbenih strank in nadaljevanje delovnega razmerja ni možno niti do izteka odpovednega roka, ker je pri delu z denarjem nujna največja stopnja zaupanja.

Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožnice in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Strinjalo se je s stališčem sodišča prve stopnje o roku za odpoved PZ. Ta rok lahko začne teči šele, ko delodajalec ugotovi vse tiste elemente kršitve, ki utemeljujejo izredno odpoved in ko se seznani s tem, kdo je zanje odgovoren. S temi okoliščinami je bila tožene stranka seznanjena šele potem, ko je interna revizijska komisija ugotovila nepravilnosti v zvezi z dejanji tožnice. V zvezi z okoliščinami, ki se nanašajo na 244. člen KZ, je sodišče druge stopnje ugotovilo, da za opredelitev obstoja znakov kaznivega dejanja "zadošča ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožnica v zvezi z odobravanjem izrednih limitov prekoračila pooblastila", kar je sodišče prve stopnje obsežno obrazložilo na 8., 9. in 10. strani obrazložitve. Iz dejstva, da je tožnica v nasprotju s svojimi pristojnostmi odobravala višje izredne limite in pri tem obračunavala nižje stroške, je očitno, da je s tem komitentom nameravala pridobiti premoženjsko korist. Dani so torej pogoji za izredno odpoved PZ po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR, zaradi značaja dejanja pa nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče (prvi odstavek 110. člen ZDR).

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožnica vložila revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlagala je razveljavitev obeh sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali njuno spremembo in ugoditev tožbenemu zahtevku.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka bi naj bila v tem, ker sodišče prve stopnje ni navedlo, katere listine je prebralo, kar pomeni, da sodbe ni mogoče preizkusiti.

Tudi ime tožene stranke ni pravilno navedeno.

Tožena stranka za elemente kršitev obveznosti iz delovnega razmerja ni izvedela šele iz revizijskega poročila z dne 17.11.2003, temveč je za te elemente dejansko vedela že prej, ker je navedeni komisiji predložila vse listine, ki so bile potrebne za njene ugotovitve. V zvezi s tem je bila storjena bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 do 36/2004, v nadaljevanju: ZPP), kršeno pa je bilo tudi materialno pravo.

Tožničino dejanje nima znakov kaznivega dejanja iz 244. člena KZ. Sodišče prve stopnje teh znakov sploh ni obrazložilo, sodišče druge stopnje pa je to napako poskušalo popraviti, česar pa ne sme storiti. Sodbe sodišča prve stopnje zato ni mogoče preizkusiti. Tožnica limitov ni odobravala v nasprotju s svojimi pristojnostmi, kar izhaja iz pooblastila št. IV/D-679/4, ravnala je v skladu s svojimi pooblastili.

Namen pridobitve premoženjske koristi ni obrazložen in zato sodb ni mogoče preizkusiti. Iz dokaznih listin ne izhaja, da bi tožnica sebi ali komu drugemu pridobila premoženjsko korist ali da bi takšno korist nameravala pridobiti. To je predpogoj za izredno odpoved PZ. V tem delu je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka in materialnega prava iz 111. člena ZDR.

Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno tudi zato, ker je imela tožnica le tri dni možnosti za pripravo zagovora. Vabilo je tožnica prejela šele 17.11.2003, pred tem pa ni vedela, česa je obdolžena.

Revizija je bila 375. člena ZPP poslana Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočne sodbe sodišč druge stopnje, ki jo je dovoljeno vložiti izjemoma, le pod pogoji, ki so navedeni v 367. členu ZPP in zaradi razlogov, ki jih navaja 370. člen ZPP.

Revizije ni dovoljeno vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava.

ZPP v prvem odstavku 286. člena določa, da stranka mora najkasneje na prvem naroku za glavno obravnavo navesti vsa dejstva, ki so potrebna za utemeljitev njenih predlogov, ponuditi dokaze, ki so potrebni za ugotovitev njenih navedb, in se izjaviti o navedbah in ponujenih dokazih nasprotne stranke. Izjeme od tega načela - ki pa v tem sporu ne veljajo - so določene v drugem odstavku navedenega člena in v prvem odstavku 377. člena ZPP (navajanje novih dejstev in predlaganje novih dokazov v pritožbi). Ta določba pomeni, da revizijsko sodišče, zaradi trditvenega in dokaznega bremena, lahko izpodbijano sodbo, ob omejitvah, ki jih ZPP določa v 367. in naslednjih členih, preizkusi ob upoštevanju določbe prvega odstavka 286. člena ZPP.

Tožnica je v tožbi z dne 19.12.2003 in v pripravljalni vlogi z dne 9.3.2004 (list št. 29 do 32) navajala naslednja dejstva, ki so pomembna za odločitev na revizijski stopnji: Zagovor ji ni bil omogočen, ker je bila dne 21.11.2003 v bolniškem staležu. Tožena stranka je zamudila rok, ki je določen v drugem odstavku 110. člena ZDR. Tožnica ni bila zadolžena za opravljanje nalog, ki so navedene v odpovedi PZ, zato za morebitne kršitve ne more biti odgovorna. Tožena stranka je tožnico šikanirala. V odpovedi PZ niso navedeni elementi kaznivega dejanja po 244. členu KZ, iz katerih bi bilo mogoče sklepati na sum storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana. Po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR delodajalec lahko delavcu izredno odpove PZ, "če delavec krši pogodbene ali druge obveznosti in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja". To pomeni, da morajo biti ob kršitvah pogodbenih obveznosti dokazani tudi znaki kaznivega dejanja, v tem primeru iz 244. člena KZ, ker je tožena stranka tožničina ravnanja opredelila po tej določbi KZ. Dokazno breme je na delodajalcu (drugi odstavek 82. člena ZDR). KZ v 244. členu določa: "Kdor pri opravljanju gospodarske dejavnosti z namenom, da bi sebi ali komu drugemu pridobil premoženjsko korist ali povzročil premoženjsko škodo, izrabi svoj položaj ali prestopi meje svojih pravic ali ne opravi svoje dolžnosti, pa pri tem niso podani znaki kakšnega drugega kaznivega dejanja ..."). Iz navedene določbe 111. člena ZDR izhaja, da morajo biti ugotovljeni znaki kaznivega dejanja (v tem primeru iz 244. člena KZ), ne pa sum za to kaznivo dejanje, kot zmotno navaja tožeča stranka. Znake navedenega kaznivega dejanja je sodišče prve stopnje ugotovilo in utemeljilo na 4. strani (spodaj) in predvsem na 9. strani obrazložitve. Okoliščine v zvezi s kaznivim dejanjem je sodišče druge stopnje obrazložilo na 6. strani sodbe. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni podana.

Tudi druge zatrjevane kršitve postopka niso podane. Sodišče prve stopnje je dokazne listine vpogledalo na podlagi dokaznih sklepov, ki sta bila sprejeta na narokih dne 10.3.2003 (list št. 19 in 20 spisa) in 14.4.2004 (list. št. 41 in 42 spisa), v katerih so vsi (tudi listinski) dokazi popolnoma jasno opredeljeni.

Tožena stranka je N., ki je tudi delodajalec. Zaradi tega dodatek "poslovalnica N. G." v uvodu sodbe sodišča prve stopnje na zakonitost odločitve ne more vplivati.

Trditev v reviziji o tem, kdaj je tožena stranka zvedela za okoliščine iz drugega odstavka 110. člena ZDR, je dejanska ugotovitev in zato ne more biti povezana s kršitvijo določb postopka.

To sodišče se strinja z ugotovitvama nižjih sodišč, da so morali biti toženi stranki pred dano odpovedjo PZ znani vsi elementi/znaki kršitve in da je bila takšna možnost podana šele s poročilom interne revizijske komisije. Izredna odpoved PZ je bila torej dana pravočasno.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Da je zakonita izredna odpoved PZ, ki jo poda delodajalec, morajo biti izpolnjeni naslednji pogoji: - Dokazan mora biti kateri od odpovednih razlogov, ki so izčrpno našteti v 1. do 5. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR. Utemeljenost razloga za izredno odpoved mora na podlagi drugega odstavka 82. člena ZDR dokazati delodajalec.

- Dokazano mora biti, da ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov pogodbenih strank, ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka (prvi odstavek 110. člena ZDR).

- Delodajalec mora delavcu omogočiti zagovor (drugi odstavek 83. člena ZDR) in pri tem upoštevati določbe prvega in drugega odstavka 177. člena ZDR, kar pomeni, da mora delavcu vročiti pisno obdolžitev in pri tem upoštevati določbe o vročanju iz tretjega odstavka 180. člena ZDR.

To sodišče je sprejelo stališče, da za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi PZ zadošča, da ni dokazan utemeljen razlog za izredno odpoved PZ, kar pomeni, da v tem primeru ni potrebno ugotavljanje še drugih predpisanih pogojev, torej tudi ne pogojev, ki so določeni v drugem odstavku 83 člena ter v prvem in drugem odstavku 177. člena ZDR (sodba, opr. št. VIII Ips 87/2004 z dne 4.5.2004, sklep, opr. št. VIII Ips 215/2004 z dne 12.10.2004, sodba, opr. št. VIII Ips 125/2005 z dne 10.5.2005).

Tožena stranka je v obrazložitvi izredne odpovedi PZ z dne 21.11.2003 med drugim navedla, da je razlog za izredno odpoved PZ zloraba položaja ali pravic, zaradi česar je podan odpovedni razlog po 1. alinei prvega odstavka 111. člena ZDR.

Razlog za izredno odpoved PZ po navedeni določbi ZDR je dokazan, če je "delavec kršil pogodbeno ali drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev znake kaznivega dejanja". Ta določba pomeni, da je v dokaznem postopku ob ugotovljeni kršitvi pogodbenih in drugih obveznosti treba ugotoviti tudi znake kaznivega dejanja. Kateri so ti znaki, je bilo obrazloženo že zgoraj. Te znake je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, sodišče druge stopnje pa se je s takšnimi ugotovitvami strinjalo. Zato ni sprejemljiva navedba v reviziji, da je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno. V dokaznem postopku na sodišču prve stopnje je bilo ugotovljeno, da nadaljevanje delovnega razmerja ni mogoče. Sodišče druge stopnje je temu dokaznemu zaključku pritrdilo.

Iz odločitev tega sodišča (na primer iz zadev VIII Ips 16/95, 92/95 in 3/2000) pa tudi iz odločb Ustavnega sodišča Republike Slovenije (na primer iz odločb Up-79/96, Up-173/96 in Up-342/2000) izhaja, da delovna sodišča lahko v delovnem sporu ugotavljajo znake kaznivega dejanja, določba 1. alinee prvega odstavka 111. člena ZDR jim celo naroča, da to morajo storiti.

Ugovor v reviziji, da je imela tožnica prekratek rok za pripravo na zagovor, ni sprejemljiv zaradi razlogov, ki jih navaja sodba sodišča druge stopnje (obrazložitev na 8. strani sodbe). Sicer pa tožnica v tožbi in pripravljalni vlogi z dne 9.3.2004 ni trdila, da je bil rok za zagovor prekratek, zagovora se pa neutemeljeno ni udeležila.

V zvezi z ugotovljenimi okoliščinami, ki se nanašajo na možnost nadaljevanja delovnega razmerja (prvi odstavek 110. člena ZDR) in ki so za zakonitost odpovedi PZ bistvene, tožnica v reviziji ni navajala ničesar.

Ker niso podani razlogi, zaradi katerih je bila vložena, in ne razlogi, na katere mora revizijsko sodišče paziti po uradni dolžnosti, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).