Jedro

V zapuščinskem postopku se na pravdo napoti tisti dedič, katerega pravica je manj verjetna.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom prekinilo zapuščinski postopek in dediča I. J. in Š. J., z njunim zahtevkom na ugotovitev, da so zapustničini nečaki J. J., B. J. in M. J. dedno nevredni, napotilo na pot civilne pravde, pri čemer sta tožbo dolžna vložiti v roku tridesetih dni. Odločilo je, da bo prekinitev postopka trajala do konca pravdnega postopka in da, v kolikor tožba ne bo vložena, bo sodišče s postopkom nadaljevalo.

Zoper ta sklep se pritožujeta dediča I. J. in Š. J. in navajata, da je oporekanje dedni nevrednosti samo eden od argumentov, ki jih uveljavljata, ni pa odločilen. Odločilen dokaz v prid pritožnikov so dokumenti, ki kažejo, da se J. J., M. J. in B. J. ne držijo ustnega dogovora, ki je bil sklenjen med njihovim pokojnim očetom F. J. in ostalima sestrama in bratom pokojne S., to je med Š. J., A. S., rojeno J. in I. J., da deduje po S. J. tisti, ki bo skrbel zanjo, ostali pa se odpovedujejo dedovanju v korist skrbnikov. Skrbništvo pa je bilo najprej ponujeno pokojnemu F. J., a je ta odklonil, zato so se bratje in sestri dogovorili, da skrbništvo prevzameta I. in Š. J. in to tudi pismeno potrdili na Centru za socialno delo. Ob tej priliki so se bratje in sestre pokojne S. ustno dogovorili, da deduje po S. tisti, ki bo skrbel zanjo, ostali pa se dedovanju odpovedujejo v korist skrbnika. Pritožnika menita, da je tožba, ki jo predlaga okrajno sodišče, očitno povsem neutemeljena in zahtevata, da se izda dokončni sklep o dedovanju v njuno korist. Če pa že to ne, pa naj se na pravdo napotijo J., M. in B. J., da dokažejo, da ustnega dogovora o načinu in odpovedi dedovanja ni bilo. Končno pritožnika še predlagata, naj se vse stroške v zvezi z zapuščinsko razpravo naloži J., B. in M. J. zaradi nepoštenega ravnanja.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je povsem pravilno napotilo na pravdo oba dediča, kajti onadva sta tista, ki morata v pravdi dokazati, da so dediči po pokojnem bratu F. dedno nevredni oziroma, da ne spoštujejo tistega dogovora, ki ga je sklenil pokojni njihov oče F. J.. Povsem nemogoče je, da bi tožbo vložili J., B. in M., J., kajti njim daje zakon pravico do dedovanja in jim ni treba dokazovati, da to pravico imajo, za razliko od pritožnikov, torej I. J. in Š. J., ki morata v pravdi dokazati, da so J., B. in M. J. bodisi dedno nevredni oziroma, da se ne držijo tistega, kar je bilo sklenjeno. Če bi sodišče ravnalo tako, kot mislita pritožnika, potem bi dediče po pokojnem F. J. sililo naj vložijo tožbo, s katero bodo prišli v slabši položaj od tistega, v katerem so sedaj. Seveda tožbe, pri kateri bi manjkal pravni interes, in taka bi ta bila, sodišče ne bi moglo obravnavati, kajti pravni interes je osnovna predpostavka za vložitev vsake tožbe.

Pravni interes za vložitev tožbe pa imata samo pritožnika, ki zatrjujeta nekaj, kar je v njuno korist, pa jim nasprotniki tega ne priznavajo. Sodišče prve stopnje je torej povsem pravilno odločilo, ko je postopek prekinilo in dediča I. in Š. J. napotilo na pot pravde. Taka odločitev je v skladu z določbo 4. točke 2. odstavka 210. člena in 213. člena Zakona o dedovanju, zaradi česar je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep potrdilo, pritožbo pa zavrnilo kot neutemeljeno.