Jedro

Pogoj iz 3. alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ je podan s tem, ko je tožena stranka iz baze prstnih odtisov pridobila rezultat o obstoju prosilčevih prstnih odtisov v bazi ter s tem ugotovila, da je prosilec predhodno že dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, torej je treba zagotoviti njegovo prisotnost zaradi postopka izročitve.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožba zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 z izpodbijano sodbo ugodilo tožbi tožeče stranke (1. točka izreka sodbe in sklepa), odpravilo odločbo tožene stranke z dne 17. 5. 2010 in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom tožniku – prosilcu za mednarodno zaščito, ki trdi, da je Z.K., državljan Gruzije, omejila gibanje na prostore Centra za tujce na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena in tretje alineje prvega odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti – ZMZ, do prenehanja razlogov oziroma najdlje za tri mesece, z možnostjo podaljšanja še za en mesec.

2. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe zavrača tožbene ugovore glede uporabe jezika v postopku. V zvezi z ugotavljanjem prosilčeve istovetnosti pa poudarja, da ne zadostuje zgolj ugotovitev, da je prišel brez dokumentov, s katerimi bi lahko izkazal istovetnost po Zakonu o tujcih – ZTuj-1, ampak lahko tožena stranka na tej podlagi odredi ukrep le, če obstaja dvom v verodostojnost izkazovane identitete, ki ga mora tožena stranka obrazložiti. Tožnik je zatrdil, da se predstavlja s pravim imenom in priimkom, tožena stranka pa dvoma v zatrjevano istovetnost tožnika ni utemeljila z ničemer drugim kot s sklicevanjem na 75. člen ZTuj-1. V zvezi s tretjo alinejo prvega odstavka 59. člena ZMZ pa sodišče prve stopnje ugotavlja, da je tožena stranka pridobila rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC dne 14. 5. 2010, pa tudi tožnik je na zaslišanju potrdil, da je v Bolgariji že zaprosil za azil, vendar pa sam zadetek v bazi EURODAC ni zadostna podlaga za omejitev osebne svobode prosilca za azil. V času sodnega odločanja v spisu ni bilo listine, ki bi izkazovala, da je tožena stranka bolgarskim oblastem poslala zaprosilo za prevzem pristojnosti, niti podatka o tem, da so bolgarske oblasti zaprosilo prejele, in tudi ne podatka, da so bolgarske oblasti pristojnost sprejele ali zavrnile. Sodišče je na zaslišanju toženo stranko pozvalo k predložitvi manjkajočih listin, ta pa je pojasnila, da korespondenca za Bolgarijo še ni stekla. Po končani obravnavi je sodišče prejelo kopijo standardiziranega obrazca zaprosila bolgarskim oblastem, iz katere izhaja, da je bilo zaprosilo poslano bolgarskim oblastem dne 27. 5. 2010 ob 15.47 uri, to je že po koncu obravnave. Takšna pravna situacija pa je bližje določbi 18. člena Direktive EU, št. 2005/85/ES, ki prepoveduje, da bi bila oseba pridržana zgolj zato, ker je prosilec za azil, zato tudi ni podlage za omejitev osebne svobode tožniku po določbi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ. V tem delu sklepa gre za nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, kršitev pravil glede obveznih sestavin obrazložitve upravnega akta in napačno uporabo materialnega prava. Izpodbijani akt tožene stranke pa je nezakonit tudi glede uporabe prostega preudarka v zvezi z odločitvijo, da se tožniku omeji osebna svoboda v Centru za tujce in ne v Azilnem domu, ker tožena stranka ni obrazložila odločitve glede kraja izvajanja omejitve gibanja. Vrhovno sodišče je že v zadevi I Up 46/2010 med drugim navedlo, da je tako z nastanitvijo v Azilnem domu ali v Centru za tujce mogoče preprečiti nadaljnje ilegalno prehajanje državnih mej, obe obliki nastanitve pa zagotavljata realizacijo predaje prosilcev. Odločba tožene stranke je torej v tem delu nezadostna in nezakonita, saj ne navaja, zakaj je cilj tega ukrepa možno uresničiti le v Centru za tujce.

3. V pritožbi zoper izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tožena stranka poudarja, da je odločitev glede omejitve gibanja utemeljena dovolj podrobno in z vso natančno skrbnostjo. Nesporno je bilo ugotovljeno, da tožnik ni predložil dokumenta s fotografijo, niti ni svoje identitete utemeljil na drug, verodostojen način. ZMZ pri ugotavljanju istovetnosti napotuje na ZTuj-1, ki eksplicitno določa, kdaj je istovetnost nesporno ugotovljena. Dvom v istovetnost prosilca je torej podan vsakič, ko ta ne predloži dokumenta s fotografijo, kot določba 75. člen ZTuj-1, zato ni treba dodatno razlagati, zakaj se dvomi v prosilčevo identiteto. Zgolj na podlagi prosilčevih pojasnil, zakaj takega dokumenta nima s seboj, pa ni mogoče sprejeti njegove identitete za verodostojno. V zvezi z omejitvijo gibanja tudi na podlagi tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ poudarja, da je za omejitev na tej podlagi dovolj že pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC in ne poslan zahtevek za ponoven sprejem prosilca (take back) ali celo odgovor ustreznega organa druge države članice EU. V zadevi pa ni sporno, da so bili rezultati iz baze EURODAC pridobljeni dne 14. 5. 2010 in s tem je bil izpolnjen pogoj za omejitev gibanja. Ob tem le še dodatno pojasnjuje, da je bil zahtevek take back uspešno poslan še istega dne – 27. 5. 2010 v popoldanskih urah, dne 2. 6. 2010 pa je prejela odgovor bolgarskih oblasti, ki prevzemajo odgovornost za sprejem prosilca in v teku so že dogovori o času in kraju predaje. Glede na to, da je tožnik v Bolgariji kar dvakrat zaprosil za mednarodno zaščito, je bil tak odgovor pričakovan, razlogi za omejitev svobode v tem času pa še toliko bolj legitimni in legalni. Na koncu še opozarja, da je izpodbijana sodba nekonsistentna in v nasprotju sama s sabo, zato glede na vse navedeno sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožnikovo tožbo zavrne in s tem potrdi izpodbijani sklep tožene stranke, oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo vztraja pri svojih navedbah in predlaga njeno zavrnitev.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena ZMZ se prosilcu lahko začasno omeji gibanje, če je to potrebno zaradi ugotavljanja istovetnosti prosilca. Gibanje se lahko omeji na območje Azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt Azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva (drugi odstavek 51. člena ZMZ). V skladu s prvim odstavkom 59. člena ZMZ pa lahko pristojni organ prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES (tretja alineja prvega odstavka 59. člena ZMZ).

7. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da so podani zadostni razlogi za omejitev gibanja na podlagi prve alineje prvega odstavka 51. člena (ugotavljanje istovetnosti prosilca) in tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ (z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC).

8. Po presoji Vrhovnega sodišča je glede izpolnjevanja pogojev po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ odločitev tožene stranke pravilna in zato pritožbeni ugovori utemeljeni. Navedena določba določa kot pogoj za nastanitev v skladu z drugim, tretjim in četrtim odstavkom 51. člena ZMZ pridobitev rezultatov o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC. Zato je dejansko dovolj za omejitev gibanja po tej določbi že pridobitev rezultatov in zakon ne določa, da je treba po pridobitvi odgovora še poslati zahtevek za ponoven sprejem prosilca drugi državi, ali celo počakati na odgovor ustreznega organa druge države, kakor je to v izpodbijani sodbi nakazalo upravno sodišče prve stopnje. Po presoji Vrhovnega sodišča tako stališče nima podlage v ZMZ oziroma te zakonske določbe ni mogoče razlagati tako, saj to iz njenega besedila ne izhaja, niti nima podlage v uredbi EU 2005/85/ES. Vrhovno sodišče je tudi že večkrat (npr. sodba I Up 264/2008 z dne 19. 6. 2008) potrdilo, da je pogoj iz tretje alineje prvega odstavka 59. člena ZMZ podan s tem, ko je tožena stranka iz baze prstnih odtisov pridobila rezultat o obstoju prosilčevih prstnih odtisov v drugi državi ter s tem ugotovila, da je prosilec predhodno že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi članici EU, torej je treba zagotoviti njegovo prisotnost zaradi postopka izročitve.

9. Kot navedeno je po presoji Vrhovnega sodišča odločitev tožene stranke glede izpolnjevanja pogojev po tretji alineji prvega odstavka 59. člena ZMZ za omejitev gibanja pravilna in na zakonu utemeljena. Izpolnjevanje enega pogoja pa zadostuje za omejitev gibanja, zato se sodišče ni spuščalo še v presojo izpolnjevanja drugih pogojev za omejitev gibanja.

10. Pravilna in dovolj obrazložena pa je tudi odločitev tožene stranke glede nastanitve prosilca v času omejitve gibanja. Sodišče prve stopnje se v izpodbijani sodbi sklicuje na zadevo I Up 46/2010, vendar že samo poudari, da je obravnavani primer drugačen. V zadevi I Up 46/2010 je bil namreč prosilec nameščen v Center za tujce, čeprav je bila ostala njegova družina nameščena v Azilnem domu. Zato je Vrhovno sodišče poudarilo, da odločitev za tako premestitev ni bila obrazložena oziroma utemeljena. V obravnavani zadevi pa je tožena stranka odredila prosilcu (ki je sam) omejitev gibanja na prostore Centra za tujce, kar je v skladu z zakonom, ki v drugem odstavku 51. člena določa, da se gibanje lahko omeji na območje azilnega doma oziroma njegove izpostave ali na za to namenjen objekt azilnega doma ali drug ustrezen objekt ministrstva, kar Center za tujce je. Tožena stranka je po presoji Vrhovnega sodišča tudi zadostno obrazložila svojo odločitev z razlogi, da nastanitev v navedeni izpostavi ministrstva onemogoča nadaljnje ilegalno prehajanje državnih mej ter omogoča dejansko zagotoviti realizacije predaje prosilca. V zadevi namreč ni sporno, da je tožnik po lastnih navedbah najprej nameraval v Francijo ali Avstrijo in da je že zaprosil za mednarodno zaščito v drugi državi, torej je nujna njegova prisotnost za izročitev tej drugi državi.

11. Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 3. točke tretjega odstavka 80. člena ZUS-1 pritožbi tožene stranke ugodilo in spremenilo izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) tako, da je zavrnilo tožbo kot neutemeljeno (prvi odstavek 63. člena ZUS-1).