Jedro

Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj se uporablja za tiste stavbe, v katerih so se etažni lastniki odločili za obračun stroškov za toploto na osnovi merilnih naprav, ki omogočajo določanje deležev porabljene toplote posamezne odjemne enote (3. člen Pravilnika). Iz spisa ne izhaja, da bi etažni lastniki takšen sporazum sprejeli, niti da bi imeli tehnične zmogljivosti, ki bi omogočale individualno odčitavanje porabljene toplote.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. I 10035/2007 z dne 19. 9. 2007, ohranilo v veljavi v 1. in 3. točki izreka. Glede pravdnih stroškov je odločilo, da jih je tožena stranka dolžna v 8 dneh povrniti tožeči stranki v znesku 25,47 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno in laično pritožuje toženec brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov in sodišču druge stopnje predlaga, da jo razveljavi. Sodišče se ni opredelilo do dejanske pravilnosti izračuna in izstavitve računov, temveč zgolj do pravne osnove. Izrecno je zahteval, da tožeča stranka predloži podatke in dokazila za preveritev točnosti računov, a tega ni storila. Računi so nepravilni, sam pa jih lahko reklamira samo pri tožeči stranki, samo ona jih lahko popravi in zanje odgovarja. Tožeča stranka se sklicuje na to, da je odgovorna samo za dobavo energije do topotne postaje, parcialna poraba je ne zanima. Kljub temu pa ne izdaja celotnega računa po števcu, ampak parcialne račune porabnikom za tisto porabo, ki je ne zanima. Odgovornost in krivdo za napačne račune prelaga na upravnika. Način obračunavanja stroškov porabe energije ne določa Pogodba o dobavi toplote, s katero sodišče utemeljuje svoje razloge. Mesečni delilnik stroškov ni pravno veljavni akt. Tega lastniki nikoli niso videli, to niti ni delilnik stroškov ampak procentualna delitev porabe, ki jo naredi upravnik. Iz te delitve ni razvidno, kako je do delitve prišlo, točnost in veljavnost pa je vprašljiva. Procentualna delitev naj bi bila narejena na osnovi dejanske porabe, podatkov o dejanski porabi pa sodišče ni zahtevalo. Morebitne nepravilnosti v delilniku toženec ne more videti niti se na to pritožiti. Izračun lahko naredi zgolj hipotetično, ker pa so odstopanja tako velika (faktor 30) pomeni, da Pogodba in Pravilnik pri računu niso pravilno upoštevani. S tem, ko sodišče dopušča spremembo obračuna stroškov le z dogovorom med lastniki in upravnikom, zagovarja napačne račune in trdi, da jih ni mogoče popraviti. Način obračunavanja stroškov določa pogodba o medsebojnih razmerjih, ki določa, da se ogrevanje potrošne vode v stanovanjih obračunava po izkazani količini po vodometrih oziroma po številu stanovalcev. Matematičen preizkus pokaže, da račun, ki ga izstavi tožeča stranka, ni narejen niti po enem od teh kriterijev. Način obračunavanja določa tudi Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci, ki ga sodišče ni upoštevalo. Tožeča stranka obračunava po dejanski porabi vsem ostalim lastnikom na vhodu toženca.

Na vročeno pritožbo tožeča stranka ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Toženec v pritožbi vztraja, da je tožeča stranka izdala „napačne račune“ oziroma da ti niso „pravilni“. Izhaja iz stališča, da je tožeča stranka pravno upravičena do izstavljanja računov, a ne v vtoževani višini. Sodišče prve stopnje pa je v razlogih sodbe kot nesporno ugotovilo, da je tožeča stranka v spornem obdobju na podlagi dveh pogodb o dobavi toplote (A23 in A24), obe z dne 20. 4. 2005, zagotavljala dobavo toplote na naslovu toženčevega bivališča. Iz omenjenih pogodb izhaja, da se stroški dobave toplote po pogodbi št. FT-C-726-1-1053/05 delijo po ključu, pri čemer delež toženca znaša 0,78694. Po drugi pogodbi št. 33-C-726-2-1054/2005 in aneksu št. 1 k tej pogodbi pa se stroški dobave delijo po deležih, ki jih dobavitelju dostavlja pooblaščenec odjemalcev. Nesporno je tudi, da toženec stroškov dobave toplote ni poravnal. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo, da je tožeča stranka glede na pogodbene zaveze pravilno obračunavala stroške porabe toplotne energije, zato je zahtevku ugodilo. Pritožbene navedbe toženca so v tem delu neutemeljene, mestoma pa tudi nerazumljive. Sodišče druge stopnje se v nadaljevanju opredeljuje zgolj do pritožbenih navedb, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP). Poleg tega pa je na podlagi prvega odstavka 458. člena ZPP upoštevalo, da se sme sodba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja tako ni dopusten.

Sodišče prve stopnje je izrecno navedlo, da je tožeča stranka pri vsakem vtoževanem računu upoštevala pogodbi o dobavi toplote tudi po višini. Tožeča stranka je za ugotovitev tega dejstva podala dovolj trditev in dokazov, toženec pa tekom postopka na prvi stopnji ni konkretno pojasnil, kateremu računu in za kakšno višino ugovarja. Kot rečeno, je del teh pogodb tudi priloga delilnik stroškov. Toženec temu delilniku ne nasprotuje, tekom postopka tudi ni nasprotoval višini porabljene energije na skupnem odjemnem mestu (tj. dejanski porabi na skupnem odjemnem mestu), ali ceni energije. Nesubstancirano prerekanje teh, s strani tožeče strani zatrjevanih dejstev, pa pripelje do materialnopravnega zaključka, da je terjatev v vtoževani višini utemeljena. Pomislek pritožnika, da lahko tožeča stranka odgovarja tudi za pravilnost podatkov, ki jih pridobi od druge pogodbene stranke (tj. upravnika), je neutemeljen. Na podlagi pogodb o dobavi toplote tožeča stranka razdeli stroške dobave glede na delilnik, ki ga pridobi od zakonitega zastopnika etažnih lastnikov (upravnika). To je njena izrecna pogodbena zaveza (11. člen obeh pogodb). Etažni lastnik pa lahko reklamira račun tožeče stranke zgolj v zvezi s podatki, ki so v domeni te stranke, ne pa v zvezi s podatki, ki so v domeni etažnih lastnikov, torej delilnik stroškov.

Neutemeljena je pritožbena navedba, da pogodbi o dobavi toplote ne določata načina obračunavanja stroškov, saj je ta določen v členih 8 do 12 omenjenih pogodb. Nerazumljiva pa so pritožbena izvajanja, ki ločujejo med delilnikom stroškov in procentualno delitvijo porabe. Z vidika obračuna stroškov in dolžnosti plačila le-teh je to enako. Za razdeljevanje stroškov toplote med etažne lastnike ni potreben pravni akt, kar mesečni delilnik stroškov dejansko ni. Kako upravnik pridobi podatke, ki jih vsak mesec posreduje tožeči stranki, ni v pristojnosti tožeče stranke. Tudi če upravnik pošilja napačne podatke, tožeča stranka teh podatkov ne sme ignorirati. Odgovornost za pošiljanje pravilnih podatkov je na strani upravnika, ta pa mora vse podatke s tem v zvezi predložiti etažnim lastnikom na vpogled (65. člen Stanovanjskega zakona; Ur. l. RS, št. 69/03 s spremembami; v nadaljevanju SZ-1). Zmotna je navedba, da je delitev stroškov na podlagi aneksa št. 1 k pogodbi št. 33C-726-1054/2005 opravljena na podlagi dejanske porabe. Ti so razdeljeni na podlagi mesečnega delilnika, ki ga sporoča upravnik stavbe. Sodišče prve stopnje je tožencu pojasnilo, zakaj tožeča stranka ni dolžna in tudi ne sme upoštevati podatkov o porabi toplote, ki jih pošilja toženec sam, zato sodišče druge stopnje tega ne bo ponavljalo.

Toženec v pritožbi omenja določbe Pogodbe o medsebojnih razmerjih, ki naj bi določala drugačen ključ delitve stroškov za ogrevanje potrošne vode, a toženec te pogodbe ne predloži. Pa tudi če bi bile omenjene navedbe v zvezi z drugačnim ključem delitve resnične, to ne bi vplivalo na način obračunavanja, ki je določen v pogodbah o dobavi toplote, saj bi bilo treba primarno ustrezno popraviti pogodbe o dobavi. Pravilnik o načinu delitve in obračunu stroškov za toploto v stanovanjskih in drugih stavbah z več odjemalci v predmetni zadevi ne pride v poštev, saj se uporablja za tiste stavbe, v katerih so se etažni lastniki odločili za obračun stroškov za toploto na osnovi merilnih naprav, ki omogočajo določanje deležev porabljene toplote posamezne odjemne enote (3. člen Pravilnika). Iz spisa ne izhaja, da bi etažni lastniki takšen sporazum sprejeli, niti da bi imeli tehnične zmogljivosti, ki bi omogočale individualno odčitavanje porabljene toplote. Pritožnikova trditev, da tožeča stranka stroške ostalih etažnih lastnikov obračunava po posamični porabi, pa predstavlja nedovoljeno pritožbeno novoto, ki je neupoštevna (prvi odstavek 337. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07, 45/08; v nadaljevanju ZPP).

Sodišče prve stopnje je torej glede na ugotovljeno dejansko stanje naredilo pravilen materialnopravni zaključek, da je toženec dolžan poravnati vtoževano terjatev, zato je sklep o izvršbi obdržalo v veljavi. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Odločitev je sprejelo po sodnici posameznici peti odstavek 458. člena ZPP).