Jedro

S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni šlo za trpinčenje, ampak nadlegovanje, ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Presoja, ali ravnanja predstavljajo trpinčenje ali nadlegovanje, je pravna in sodišče prve stopnje na navedbe strank ni vezano.

Glede na to, da že sama trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja (poseg v dostojanstvo delavca oziroma v njegove osebnostne pravice) predstavlja pravno priznano škodo, ne gre za dejstva, za katera bi se zahtevalo strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

Način prenehanja delovnega razmerja na pravico do denarnega nadomestila ne vpliva. Za nastanek pravice do denarnega nadomestila se ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja, kot je, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka in je dolžna v roku 15 dni tožeči stranki plačati stroške v višini 466,65 EUR.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je toženka dolžna tožnici plačati odškodnino v višini 3.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 12. 2021 do plačila; višji zahtevek do 10.000,00 EUR je zavrnilo, da ji je dolžna plačati odpravnino v višini 8.385,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2021 do plačila in odškodnino za čas odpovednega roka v višini 4.816,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 6. 2021 do plačila; višji zahtevek do 5.160,00 EUR je zavrnilo, da ji je dolžna plačati odškodnino zaradi neizrabljenega letnega dopusta v višini 2.931,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 18. 6. 2021 do plačila; višji zahtevek do 3.225,00 EUR je zavrnilo, da ji je dolžna plačati pravdne stroške v višini 770,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila. Kot zavezanca za plačilo sodne takse v deležu 71 odstotkov je določilo toženko.

2. Zoper ugodilni del navedene sodbe vključno z odločitvijo o pravdnih stroških in določitvijo zavezanca za plačilo sodne takse se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka. Navaja, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokazov, ampak je le sklepalo, da gre pri navedbi datuma pisnega opomina v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožnice za pisno pomoto. Toženki pisni opomin z dne 13. 4. 2021 ni bil nikoli vročen. Pisni opomin ima drugačno poimenovanje. Toženka pisnih opominov ne more primerjati, ker ji je bil vročen le tisti z dne 12. 4. 2021. Njene navedbe, da ne gre za pisno pomoto, tožnica ni prerekala. Gre za nesporno dejstvo. Sodišče prve stopnje bi moralo zaradi pomanjkanja procesnih predpostavk tožbo zavreči. Ni podana pravna korist tožnice. V pisnem opominu so pavšalno navedene pravne podlage. Drugačna ugotovitev sodišča prve stopnje je protispisna. Ker se ni opredelilo do toženkinih navedb, je poleg kršitve iz 15. točke podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki je bila odvzeta pravica do izjave, saj ni vedela, kaj ji tožnica v pisnem opominu z dne 12. 4. 2021 očita. Sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, o kakšnih kršitvah je bil obveščen inšpektorat za delo. Sodišče prve stopnje ni utemeljilo, zakaj bi toženka odgovarjala za škodo, ki jo je utrpela tožnica. Sodba nima razlogov o bistvenih dejstvih, podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje pravdnih strank ni enakopravno obravnavalo, ampak je le sledilo navedbam tožnice. Tožnica ni dokazala klica sodelavke izven delovnega časa niti elektronskega sporočila. Ni niti navedla imena sodelavke. Dokazno breme je bilo na njeni strani. O razlogih za spremembo delovnega časa je izpovedal A. A., B. B. navedb tožnice ni potrdila. Toženka kot delodajalec je tista, ki organizira delovni čas. V konkretnem primeru je šlo za enourni zamik. Tožnica sama je navedla, da je kadrovska služba potrdila, da ima še naprej šesturni delovnik. Ni navedla, da bi imela ob opisanem dogodku občutek ogroženosti, sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo izven trditvene podlage, s čimer je kršilo določbe pravdnega postopka. V obrazložitvi sodbe ni utemeljilo, zakaj bi bilo ravnanje toženke objektivno neželeno. A. A. je bil z okoliščinami družinskega življenja tožnice seznanjen z njene strani, sicer o tem ne bi nič vedel. Glede skrbi očeta za otroke je povedal le dejstvo (da tudi očetje skrbijo za svoje otroke) in še to le zato, ker je tudi sam oče. Sodišče prve stopnje je njegovo izjavo vzelo iz konteksta. Ena izjava v nobenem primeru ne šteje za nadlegovanje, saj ne gre za vedenje (vedenje kot skupek ravnanj). Zaslišan kot priča je A. A. izpovedal, da niti tožnice niti njenega moža ni žalil. Njuna izpoved je nasprotujoča, saj je tožnica izpovedala, da je mož pogovor slišal, C. C. pa, da mu je o tem povedala. Očitno je tožnica izmišljene izjave predstavila možu. Navedb, da bi jih mož slišal, ni podala. Sodišče prve stopnje je dejstva ugotavljalo izven trditev. Podana je protispisnost. Izpoved C. C. se očitno nanaša na druge dogodke. Tožnica dogodka z dne 8. 3. 2021 v pisnem opominu ni opisala na način, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje. Tudi v zvezi s tem je podana protispisnost. Presoja o nadlegovanju je izven trditvene podlage tožnice, ki je uveljavljala trpinčenje na delovnem mestu. Tožnica je škodo povezovala s trpinčenjem, tako tudi izhaja iz izvidov in izpovedi osebne zdravnice. Toženka s podatki zdravstvenega kartona ni bila seznanjena, kršena je bila pravica do izjave. Sodišče prve stopnje za vzročno zvezo in škodo nima strokovnega znanja, moralo bi izvesti dokaz s sodnim izvedencem ustrezne stroke. Ne zadošča, da sledi tožnici, ki je pri osebnem zdravniku povedala o stiski. Tožnica ni utemeljila vseh elementov odškodninskega delikta, niti na kateri podlagi vtožuje odškodnino. Ne gre za pravno priznano škodo. V zvezi z višino prisojene odškodnine sodišče prve stopnje svoje odločitve ni obrazložilo. Prisojeni znesek je previsok. Sodišče prve stopnje je razlog za odpoved nedopustno širilo. Podana je bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženki je bila onemogočena obramba, poseženo je v njeno pravico do izjave. Kot je že opozorila, je tožnica le nanizala ravnanja, ki jih očita toženki. Ni konkretizirala, da bi šlo za nadlegovanje, sodišče prve stopnje je kršilo 7. člen ZPP. Ugotovljeno ravnanje ne predstavlja nadlegovanja. Sodišče prve stopnje je tožnici neutemeljeno prisodilo odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka, pri čemer glede utemeljenosti zahtevka po višini in zakonskih zamudnih obresti ni podalo obrazložitve. V zvezi z zahtevkom za plačilo odškodnine za neizrabljeni letni dopust je zmotno uporabilo materialno pravo, neutemeljeno je izpostavilo odločbo SEU C-233/20, ki se nanaša na drugačno ureditev v Republiki Avstriji. Priče so potrdile, da bi tožnica letni dopust lahko izrabila, toženka je za izrabo letnega dopusta poskrbela (odločbi SEU C-684/16 in C-619/16). Zmotno je odločilo o pravdnih stroških in zavezancu za plačilo sodne takse, tudi glede tega ni obrazložilo odločitve o obrestnem zahtevku. Toženka pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijani del sodbe spremeni, tako da zahtevek zavrne, oziroma ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, oboje s stroškovno posledico. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožnica v odgovoru na pritožbo prereka toženkine navedbe in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. V skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v citirani določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, niti tistih, ki jih uveljavlja pritožba. Na popolno in pravilno ugotovljeno dejansko stanje je sprejelo materialnopravno utemeljeno odločitev in jo izčrpno utemeljilo. V obrazložitvi izpodbijane sodbe je navedlo razloge o vseh bistvenih dejstvih, tako da je sprejeto odločitev vsekakor mogoče preizkusiti.

6. Tožnica je toženki podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, ki jo ureja Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013 in nadalj.) v 111. členu. V drugem odstavku tega člena ZDR-1 določa, da mora pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavec delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Toženka v zvezi s pisnim opominom ponavlja svoje dosedanje navedbe, ki so materialnopravno neutemeljene, in sodišču prve stopnje očita bistveni kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki nista podani.

7. Sodišče prve stopnje ni storilo napake pri povzemanju vsebine listine – pisnega opomina z dne 13. 4. 2021, saj v obrazložitvi sodbe ni navedlo, kot mu neutemeljeno očita toženka v pritožbi, da bi tožnica kot pravno podlago navedla 7. in 8. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR-1, ampak je navedlo, da se opomin nanaša (vsebinsko) na ravnanja, kot so kot razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca določena v (7. in) 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. 8. V pritožbi toženka neresnično prikazuje, da tožnica njenih navedb ni prerekala, saj je v pripravljalni vlogi z dne 21. 6. 2022 izrecno navedla, da je šlo pri navedbi datuma pisnega opomina v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca za pisno ("tipkarsko") pomoto. Za odločitev je bistveno, da je tožnica pisni opomin, kot ga določa drugi odstavek 111. člena ZDR-1, podala in da ga je toženka prejela, kar sama priznava. V tem pisnem opominu je tožnica navedla, kot je pravilno ugotovilo in poudarilo sodišče prve stopnje, da toženko na podlagi drugega odstavka 111. člena ZDR-1 poziva na odpravo kršitev. Ali se je v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi delavca z dne 7. 5. 2021 sklicevala na pisni opomin, za odločitev ni bistveno oziroma, kot že navedeno, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje, to, da je tožnica navedla, da je opomin podala 12. 4. 2021, dejansko pa ga je 13. 4. 2021, ne vpliva na presojo zakonitosti odpovedi.

9. Vprašanje, ali je tožnica pred podajo izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 5. 2021 ravnala, kot ji nalaga drugi odstavek 111. člena ZDR-1, torej ali je toženko pisno opomnila na izpolnitev obveznosti in ali je o kršitvah pisno obvestila inšpektorat za delo, je vprašanje materialnopravne utemeljenosti zahtevka na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1 za plačilo odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka, ne vprašanje dopustnosti sodnega varstva, kot zmotno meni toženka v pritožbi. Toženka je bila s pisnim opominom z dne 13. 4. 2021 opomnjena na izpolnitev obveznosti oziroma odpravo kršitev. V tridnevnem roku, ki ga določa drugi odstavek 111. člena ZDR-1, svojih obveznosti ni izpolnila oziroma ni odpravila kršitev (da bi jih, niti ne zatrjuje).

10. V pritožbi toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da ni ugotavljalo, o kakšnih kršitvah je bil obveščen inšpektorat za delo, saj navedb s tem v zvezi v dosedanjem postopku ni podala (iz predloženih listin je razvidno, da imata pisni opomin z dne 13. 4. 2021 in obvestilo inšpektoratu za delo z istega dne enako vsebino; A3, A5).

11. Sodišče prve stopnje je utemeljenost očitkov (neizpolnjenih obveznosti oziroma kršitev), ki jih je tožnica naslovila na toženko, pravilno ugotavljalo v okviru tega, kar je navedla v pisnem opominu z dne 13. 4. 2021. Povzelo jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe in tako pravilno navedlo, da je tožnica toženki (med drugim) očitala, da je morala biti ves čas dosegljiva oziroma delati več kot šest ur in da je prepogosto ostajala doma zaradi nege otrok ter da bi moral več nege prevzeti njen mož. Razloga za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca tožnica v sodnem sporu ni širila (s tem ko je konkretizirala ravnanja), kot ji neutemeljeno očita toženka v pritožbi.

12. Sodišče prve stopnje je protipravno ravnanje toženke (nadlegovanje) prepoznalo v dveh sklopih ravnanj – prvi sklop ravnanj dne 7. in 8. 10. 2020 (delno) in drugi sklop dne 8. 3. 2021. Na podlagi pravilne in popolne dokazne ocene je štelo, da so navedbe tožnice utemeljene. V zvezi s tem mu toženka neutemeljeno očita, da pravdnih strank ni enakopravno obravnavalo, saj ne gre za takšno neenakopravno obravnavo, če sodišče na podlagi izvedenega dokaznega postopka določena dejstva ugotovi, kot jih zatrjuje ena od strank (nasprotna stranka).

13. Toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja, da je tožnica le nanizala ravnanja, ki jih očita toženki, in jih subsumirala kot trpinčenje na delovnem mestu. S tem ko je sodišče prve stopnje pravilno štelo, da ni šlo za trpinčenje, ampak nadlegovanje, ni kršilo razpravnega načela (7. člen ZPP). Presoja, ali ravnanja predstavljajo trpinčenje ali nadlegovanje, je pravna in sodišče prve stopnje na navedbe strank ni vezano. Toženki tudi ni bila onemogočena obramba, saj je že v odgovoru na tožbo navedla, da prereka navedbe tožnice, da je bila na delovnem mestu trpinčena, nadlegovana ali deležna diskriminacije (tožnica se je na določbo o nadlegovanju sklicevala v pisnem opominu in jo tudi citirala).

14. ZDR-1 v prvem odstavku 7. člena definira nadlegovanje kot vsako neželeno vedenje, povezano s katero koli osebno okoliščino, z učinkom ali namenom prizadeti dostojanstvo osebe ali ustvariti zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje. Kot je pravilno razlogovalo sodišče prve stopnje, za razliko od trpinčenja na delovnem mestu pri nadlegovanju ni relevantna časovna komponenta, torej o protipravnem ravnanju govorimo že v primeru enkratnega ravnanja (vedenja; četudi zakon uporablja besedo "vedenje", se ne zahteva ponavljajoče ravnanje, kar potrjuje besedna zveza "vsako neželeno vedenje").

15. Kot je razvidno iz povzete definicije, se za nadlegovanje zahteva, da je vedenje (ravnanje) takšno, da ima učinek ali namen prizadeti dostojanstvo osebe ali pa da ustvarja zastraševalno, sovražno, ponižujoče, sramotilno ali žaljivo okolje, pri čemer je, enako kot za trpinčenje na delovnem mestu, relevantna objektivna presoja ravnanja. V zvezi s presojo konkretnih ravnanj in njihovim učinkom toženka v pritožbi neutemeljeno sodišču prve stopnje očita, da je dejstva glede občutka ogroženosti tožnice ugotovilo izven trditvene podlage. V tožbi je v povezavi s temi ravnanji navedla pritiske, torej jih je razumela v negativnem pomenu in imajo tudi objektivno naravo takšnega, kot je pravilno štelo sodišče prve stopnje.

16. Glede ravnanj toženke dne 7. in 8. 10. 2020 je, kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, tožnica v pisnem opominu toženki očitala, da je od nje zahtevala, da je ves čas dosegljiva in da mora delati več kot šest ur. V tožbi je konkretizirala, da jo je popoldne 7. 10. 2020 klicala sodelavka, ker ni odgovorila na službeno elektronsko pošto, ki jo je prejela po koncu delovnega časa od 8.00 do 14.00 ure, ob 15.20 uri; po odgovoru, da bo elektronsko sporočilo pregledala zvečer ali naslednjega dne, je bila 8. 10. 2020 klicana na sestanek v D., kjer ji je A. A. ob prisotnosti sodelavke povedal, da se dela tudi popoldne in med vikendi, da ji ne more zagotavljati niti šesturnega niti osemurnega delovnika, da mora biti neprestano dosegljiva. V prvi pripravljalni vlogi je tožnica konkretizirala, da je sodelavka, ki je bila na sestanku 8. 10. 2020, B. B. 17. Toženka je v odgovoru na tožbo navedla, da je dogodek neresničen, da od tožnice nikoli ni bilo zahtevano, da dela nadure ali da je dolžna komunicirati po izteku delovnega časa. Navedla je še, da so tožničine navedbe nesklepčne, ker ni predložila elektronskega sporočila, in da sta se kvečjemu tožnica in A. A. pogovarjala o spremembi delovnega časa zaradi narave dela, da ji ni nikoli povedal, da se dela tudi popoldne in med vikendi, da ji ne more zagotavljati niti šesturnega niti osemurnega delovnika, da mora biti neprestano dosegljiva.

18. Ko je razvidno iz povzetih navedb toženke, pred sodiščem prve stopnje ni izrecno prerekala, da je bilo elektronsko sporočilo poslano in da je tožnico sodelavka klicala. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, se štejejo za priznana (drugi odstavek 214. člena ZPP); priznanih dejstev se ne dokazuje (prvi odstavek 214. člena ZPP). Kot je pravilno opredelilo sodišče prve stopnje, tudi ni bilo sporno, da je bil delovnik tožnice od 8.00 ure do 14.00 ure. Glede dogajanja je verjelo izpovedi tožnice, da je bilo tako, kot je navedla, in sicer da jo je 7. 10. 2020 sodelavka klicala po izteku delovnega časa zaradi neodgovorjene elektronske pošte (in tudi, da je nato obvestila nadrejenega); navedeno ravnanje je sodišče prve stopnje pravilno štelo za nadlegovanje, pri čemer je upoštevalo še, da je bilo ravnanje objektivno neželeno in da je učinkovalo zastraševalno.

19. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo protipravnega ravnanja dne 8. 10. 2020 na sestanku, tako da toženka v pritožbi po nepotrebnem poudarja izpoved priče A. A., da je tožnici povedal, da sodelavci delajo tudi ob vikendih in popoldne in s tem ni mislil nanjo, ni je silil v nadure, želel je le spremeniti delovnik glede začetka in konca dela, in pa da priča B. B. tožničinih navedb ni potrdila – izpovedala je, da se sestanka ne spominja. Prav tako nebistvene so pritožbene navedbe, ki se nanašajo na organizacijo delovnega časa, ki je v pristojnosti delodajalca (kar pa ne pomeni, da lahko od delavca zahteva dosegljivost ali delo po izteku delovnega časa, oziroma da ga zaradi nedosegljivosti oziroma nedela po izteku delovnega časa obravnava).

20. Z očitkom, da je sodišče prve stopnje ravnanje dne 8. 3. 2021 ugotovilo drugače, kot ga je opisala tožnica v pisnem opominu, že pojmovno ne gre za protispisnost, pa tudi sicer ni utemeljen. V pisnem opominu je navedla tako, da ji je nadrejeni delavec očital, da prepogosto ostaja doma zaradi nege otrok in da bi moral del nege prevzeti njen mož, kot da jo je 8. 3. 2021 poklical preko aplikacije Skype in ji očital odsotnost zaradi nege otrok. Pritožbeno zavzemanje toženke, da gre za dva ločena dogodka, ni dokazno podprto. Poleg tega, dodaja pritožbeno sodišče, sta oba očitka (da mora del nege prevzeti mož ali da delavec ne bo več doma zaradi nege otrok) vsebinsko povezana in objektivno gledano predstavljata nadlegovanje.

21. Toženka v pritožbi zmotno meni, da mora stranka v trditveni podlagi povsem določno opredeliti, o čem bo določena priča izpovedala, kot tudi da mora podati povsem detajlne navedbe o določenem dogodku. Tožnica je dogodek dne 8. 3. 2021 konkretizirano opisala, pri čemer sicer res ni podala navedb, da bi mož slišal pogovor med njo in A. A., sta pa o tem izpovedala oba, tako ona kot mož C. C., ko sta bila zaslišana. Sodišče prve stopnje njegove izpovedi ni zmotno povzelo, kot mu neutemeljeno očita pritožba. Kot je razvidno iz zapisnika z naroka za glavno obravnavo dne 11. 11. 2022, je izpovedal, da je bil prisoten, ko se je tožnica pogovarjala po Skype z nadrejenim delavcem A. A. Glede na navedeno toženka v pritožbi neutemeljeno poudarja druge dele njegove izpovedi, med drugim, da mu je tožnica povedala, da ji je nadrejeni delavec rekel, naj se ukvarja več z otroki, kot da ga nikoli ni doma. Nenazadnje dejstvo, ali je bil, ko se je tožnica pogovarjala po Skype z A. A., prisoten njen mož in je pogovor slišal ali ne, za odločitev ni bistveno.

22. Sodišče prve stopnje je pravilno štelo, da je kritika z opozarjanjem na vlogo tožničinega moža oziroma kritika, povezana z odsotnostjo od dela zaradi nege otrok, ki jo je tožnica upravičeno doživela kot napad na njeno družinsko življenje, protipravna, da predstavlja nadlegovanje. Pri tem je nebistveno, kar poudarja toženka v pritožbi, ali je bil A. A. z okoliščinami družinskega življenja seznanjen s strani tožnice. Tudi če bi sledili njeni navedbi, da je tožnici povedal le dejstvo, da očetje skrbijo za svoje otroke, to presoje o protipravnosti ne spremeni, saj je takšno opozarjanje na vlogo drugega starša (oziroma kritika, povezana z odsotnostjo od dela zaradi nege otrok) povezano z osebno okoliščino in objektivno gledano posega v dostojanstvo delavca (učinek).

23. Sodišče prve stopnje je navedlo razloge o vseh odločilnih dejstvih oziroma razlogih, zakaj je presodilo, da je odškodninska odgovornost toženke (za ravnanje dne 8. 3. 2021) podana. Ravnala je v nasprotju s prvim odstavkom 47. člena ZDR-1, ki določa, da je delodajalec dolžan zagotavljati takšno delovno okolje, v katerem noben delavec ne bo izpostavljen spolnemu in drugemu nadlegovanju ali trpinčenju s strani delodajalca, predpostavljenih ali sodelavcev; v ta namen mora delodajalec sprejeti ustrezne ukrepe za zaščito delavcev pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali pred trpinčenjem na delovnem mestu. S tem je podano njeno protipravno ravnanje, ki je po pravilni presoji sodišča prve stopnje v vzročni zvezi s škodo, ki jo je tožnica utrpela. Podani so vsi elementi odškodninskega delikta, kot izhajajo iz prvega odstavka 131. člena Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.), pri čemer bi morebitne navedbe (in dokaze), s katerimi bi se razbremenila krivde, morala podati kvečjemu toženka.

24. Toženka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da glede škode ni izvedlo dokaza s sodnim izvedencem (medicinske psihiatrične stroke), saj ga sama ni predlagala. Poleg tega dokaza je tožnica za svoje navedbe glede škode (huda duševna stiska, potrtost, nespečnost, razdražljivost, notranja stiska, nemir, napetost, jokavost, motnje spanja, depresivno obarvano razpoloženje) predložila medicinsko dokumentacijo in predlagala zaslišanje strank ter prič C. C., E. E., njene osebne zdravnice, in F. F., psihiatrinje. Tožnica je predložila izvide psihiatrinje, na katere se je slednja sklicevala, ko je bila zaslišana. Osebna zdravnica E. E. je izpovedala o vsebini zdravstvenega kartona, v zvezi s katerim toženka neutemeljeno uveljavlja kršitev pravice do izjave, saj je bila njena pooblaščenka na naroku za glavno obravnavo dne 11. 11. 2022 navzoča in je imela možnost postavljati vprašanja, ki je ni izkoristila.

25. Toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita, da nima strokovnega znanja za ugotovitev dejstev, od katerih je odvisna presoja o obstoju vzročne zveze in škode. Ugotavljanje dejstev v sodnem sporu je v vsakem primeru pridržano sodišču, ki ni vezano na dokazna pravila. Glede na to, da že sama trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja (poseg v dostojanstvo delavca oziroma v njegove osebnostne pravice) predstavlja pravno priznano škodo, ne gre za dejstva, za katera bi se zahtevalo strokovno znanje, s katerim sodišče ne bi razpolagalo.

26. Sodišče prve stopnje je utemeljilo, zakaj je štelo, da je tožnica upravičena do odškodnine v višini 3.000,00 EUR. Ugotovitev, da je ravnanje dne 8. 3. 2021 (delno) porušilo njeno duševno ravnovesje, ne temelji zgolj na tem, kar je tožnica povedala svoji osebni zdravnici, kot neutemeljeno poudarja toženka v pritožbi, ampak, kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijane sodbe, tudi na predloženih izvidih psihiatrinje. V vsakem primeru že sama dalj časa trajajoča duševna stiska zaradi nadlegovanja predstavlja nepremoženjsko škodo. V zvezi z višino dosojene odškodnine toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da je pretirana, saj ustreza teži kršitve osebnostne pravice, ki je bila z ravnanjem tožničinega nadrejenega delavca prizadeta, in je ustrezno umeščena v primere sodne prakse – sodba Višjega sodišča v Mariboru I Cp 494/2018 z dne 10. 7. 2018, sodba Višjega delovnega in socialnega sodišča Pdp 283/2018 z dne 22. 11. 2018, sodba in sklep VDSS Pdp 541/2021 z dne 28. 10. 2021 – v kateri je sicer šlo za primere spolnega nadlegovanja oziroma diskriminacije.

27. Pravilna presoja sodišča prve stopnje, da toženka tožnici ni zagotovila varstva pred nadlegovanjem, pomeni, da je podan razlog za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi delavca, kot je določen v 8. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR-1. Ker je podala zakonito odpoved, ji je z izpodbijano sodbo pravilno prisodilo odpravnino in odškodnino za čas odpovednega roka na podlagi tretjega odstavka 111. člena ZDR-1. Toženka mu v pritožbi neutemeljeno očita, da glede utemeljenosti zahtevka po višini in zakonskih zamudnih obresti ni podalo obrazložitve. Sodišče prve stopnje ne le, da je utemeljilo, zakaj je tožnici prisodilo zneske, kot so razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 18. 6. 2021 dalje, je glede višine odškodnine sledilo toženkinim navedbam, da bi bila tožnica upravičena do krajšega odpovednega roka na podlagi tretjega odstavka 94. člena ZDR-1. Upoštevaje šesti odstavek 108. člena ZDR-1, ki ureja odpravnino, bi bila tožnica do zakonskih zamudnih obresti upravičena že po prenehanju delovnega razmerja.

28. V zvezi s prisojenim nadomestilom za neizrabljeni letni dopust toženka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno uporabo materialnega prava in poudarja, kar za odločitev ni bistveno, da so priče potrdile, da bi tožnica letni dopust lahko izrabila oziroma da je toženka za izrabo letnega dopusta poskrbela. Navedene navedbe je pravilno zavrnilo že sodišče prve stopnje in v obrazložitvi izpodbijane sodbe pravilno poudarilo, da način prenehanja delovnega razmerja na pravico do denarnega nadomestila ne vpliva.

29. Iz sodne prakse Sodišča Evropske unije (SEU) glede določbe 7. člena Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa, ki se upošteva za razlago 164. člena ZDR-1, ki ureja neveljavnost odpovedi pravici do letnega dopusta oziroma denarno nadomestilo za neizrabljeni letni dopust, ki jo je pri odločitvi pravilno upoštevalo in citiralo sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da se za nastanek pravice do denarnega nadomestila ne zahteva izpolnjevanje nobenega drugega pogoja, kot je, da je delovno razmerje prenehalo in da delavec ni izrabil celotnega plačanega letnega dopusta, do katerega je bil na dan prenehanja tega delovnega razmerja upravičen.

30. Toženka v pritožbi neutemeljeno izpostavlja sodbi SEU C-619/16 in C-684/16, obe z dne 6. 11. 2018, ki ne potrjujeta njenih stališč. V navedenih sodbah je sodišče zavzelo stališče, da delavec pridobljene pravice do plačanega letnega dopusta ne more samodejno izgubiti niti v primeru, če ni podal prošnje za izrabo letnega dopusta, oziroma da je treba pri presoji upoštevati, ali je delodajalec delavcu dejansko omogočil uveljavitev te pravice; delodajalec mora poskrbeti, da ima delavec dejansko možnost izrabiti letni dopust, tako da ga vzpodbudi k izrabi letnega dopusta, ter da ga pravočasno in natančno pouči o možnosti izgube te pravice. Slednje, poučitev o možnosti izgube pravice, je lahko relevantno le v primeru, ko je že pričakovati prenehanje delovnega razmerja.

31. Sodišče prve stopnje je utemeljeno tožničinemu zahtevku iz naslova odškodnine, odpravnine in odškodnine za čas odpovednega roka ter nadomestila za neizrabljeni letni dopust (delno) ugodilo. Upoštevaje uspeh v pravdi je sprejelo pravilno odločitev o pravdnih stroških in določitvi zavezanca za plačilo sodne takse, ki jo je v izpodbijani sodbi ustrezno obrazložilo, kar velja tudi za odločitev, da zakonske zamudne obresti od prisojenih pravdnih stroškov tečejo od poteka izpolnitvenega roka do plačila, ki je skladna z načelnim pravnim mnenjem Občne seje Vrhovnega sodišča RS z dne 13. 12. 2006. 32. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

33. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Toženka, ki v tem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške in je dolžna tožnici povrniti njene. Tožnici je pritožbeno sodišče upoštevaje za pravdo potrebne stroške (prvi odstavek 155. člena ZPP) po Odvetniški tarifi (OT; Ur. l. RS, št. 2/2015 in nadalj.) glede na vrednost izpodbijanega dela sodbe priznalo 625 točk za odgovor na pritožbo, kar skupaj z materialnimi stroški in davkom na dodano vrednost znaša 466,65 EUR.