Jedro

Sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku tožena stranka pomanjkljivo obrazložila izpodbijani sklep, saj ni pojasnila razlogov, ki so jo vodili k zaključku, da za obračun nagrade za opravljanje storitev BPP v konkretnem primeru uporabi tar. št. 23 OT. Tožnica je namreč priglasila nagrado po tar. št. 18/2, ki izrecno predvideva nagrado za postopek za razvezo zakonske zveze, dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov ter določitev preživnine za nepreskrbljenega zakonca. Glede na dejstvo, da je navedena tar. št. kljub spremembi vrste postopka po določbah DZ in ZNP-1 še vedno v veljavi, po presoji sodišča tako vsekakor ne vzdrži stališče tožene stranke, da navedene (delne) zavrnitve priglašene nagrade ni bila dolžna obrazložiti.

Izrek

I. Tožbi se ugodi. Izpodbijani sklep Organa za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. Bpp 894/2020 z dne 29. 1. 2021 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe.

Obrazložitev

_Iz izpodbijanega sklepa_

1. Z izpodbijanim sklepom je tožena stranka tožeči stranki (v nadaljevanju: tožnici) za zastopanje prosilke A. A., kot upravičenke do brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju: BPP) v zadevi Okrožnega sodišča v Mariboru opr. št. II N 535/2020, priznala odvetniške stroške v skupnem znesku 483,36 EUR, v presežku pa je njen zahtevek za plačilo nagrade zavrnila.

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka tožnici priznala nagrado za sestavo vlog, za zastopanje v postopku mediacije z dne 11. 11. 2020 in za zastopanje na naroku dne 14. 10. 2020 po tar. št. 23/1 Odvetniške tarife (v nadaljevanju OT) oziroma po tar. št. 27/2 smiselno v zvezi s tar. št. 23. 3. V zvezi z vlogo z dne 30. 10. 2020 – predlogom za taksno oprostitev in z vlogo za umik predloga z dne 5. 1. 2020 je bilo tožnici priznanih 50 točk po tar. št. 19/4 OT v zvezi s šestim odstavkom 4. člena OT. Po mnenju tožene stranke namreč posebna obrazložitev predloga za taksno oprostitev ni bila potrebna, saj je bila upravičenki že odobrena BPP, medtem ko pri umiku predloga po vsebini ne gre za obrazloženo vlogo, niti ni potrebna posebna obrazložitev umika predloga.

4. Tožena stranka tožnici ni priznala priglašene nagrade za pregled zadeve in pravno svetovanje po tar. št. 39, ker po njenem mnenju ne gre za samostojno odvetniško storitev v smislu tar. št. 39, ampak je ta storitev zajeta v nagradi za zastopanje oziroma sestavo in vložitev predloga, za kar je bila tožnici priznana nagrada.

5. Prav tako tožena stranka tožnici ni priznala nagrade za odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca z dne 17. 11. 2020, saj ta storitev ni krita z odločbo o BPP z dne 21. 8. 2020, upoštevaje dejstvo, da bi o pritožbi odločalo višje sodišče. _Tožbene navedbe_

6. Tožnica je vložila tožbo zoper zavrnilni del izpodbijanega sklepa iz razloga nepravilne uporabe materialnega prava, bistvene kršitve pravil postopka in nepopolne ter napačne ugotovitve dejanskega stanja. Navaja, da je postopek II N 535/2020, v katerem je tožnica opravljala storitve BPP, po svoji vsebini predstavljal postopek za razvezo zakonske zveze, dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov ter določitev preživnine za nepreskrbljenega zakonca. V okviru tega postopka je tekel tudi postopek odločanja o začasnih odredbah v skladu s sedmim poglavjem tretjega dela Družinskega zakonika (v nadaljevanju: DZ).

7. Glede priznanja nagrade po tar. št. 23 OT namesto po 9. alineji tar. št. 18/2 OT, kot je priglasila v stroškovniku, tožnica poudarja, da tožena stranka v zvezi s tem sploh ni podala obrazložitve, zaradi česar odločbe ni mogoče preizkusiti (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju: ZUP). Tožena stranka je namreč spregledala tar. št. 18/2, ki izrecno ureja postopke za razvezo zakonske zveze in postopke v zvezi z varstvom, stiki in preživljanjem otrok ter preživljanjem nepreskrbljenega zakonca. Namesto tega je tožena stranka kot osnovo za obračunavanje upoštevala vrednost po tar. št. 23/1 OT, ki ureja postopke za sodno ureditev meje in določitev najemnika, dovolitev nujne poti, ustanavljanje služnosti in druge nepravdne postopke, kar pa po mnenju tožnice v obravnavani zadevi ne more biti ustrezna materialnopravna podlaga za določanje vrednosti odvetniške storitve. Slednje bi kvečjemu prišlo v poštev v primeru, če tar. št. 18/2 v OT ne bi bilo oziroma bi bila njena veljava razveljavljena.

8. Tožnica nadalje izpostavlja, da se, od uveljavitve Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju: ZNP-1) naprej, zakonski spori in spori iz razmerij med starši in otroki resda obravnavajo v nepravdnem postopku in ne več v pravdnem postopku, vendar pa OT v tem delu kljub pobudi odvetnikov zaenkrat še ni bila spremenjena. Tožena stranka je zato po mnenju tožnice dolžna upoštevati veljavne določbe OT, saj ne gre za pravno praznino, na podlagi katere bi lahko, v skladu s šestim odstavkom 4. člena OT, smiselno uporabila določbo tar. št. 23/1. Ob tem še pripominja, da so se že pred uveljavitvijo ZNP-1 nagrade odvetnikom za zastopanje v sporih o stikih z otroki (ki so se že pred spremembo DZ obravnavali po pravilih nepravdnega postopka) priznavale po 8. alineji tar. št. 18/2 OT, ki je umeščena v pravdni postopek, čeprav bi bilo za odvetnike takrat ugodneje, da bi jih tožena stranka priznavala po tar. št. 23/1. 9. Tožnica še navaja, da je tožena stranka napačno tolmačila določbo tar. št. 39/2 OT, s tem ko ji je priznala le 50 točk, preostalih priglašenih 100 točk pa je zavrnila iz razloga, da je ta postavka že všteta v nagrado za sestavo in vložitev predloga za razvezo zakonske zveze, za kar pa v OT ni podlage. Poudarja, da je v predmetni zadevi morala pregledati obsežno dokumentacijo, in da si je ogledala tudi hišo predlagateljice, kar vse ji je vzelo veliko časa. V dokaz spremembi sodne prakse, ki priznava pregled spisa kot samostojno storitev, prilaga kopijo sklepov Višjega sodišča v Mariboru I Cp 279/2020 in I Cp 280/2020, obeh z dne 14. 5. 2020. 10. Tožnica v nadaljevanju poudarja, da je postopek obravnavanja začasnih odredb jasno opredeljen kot postopek, ki se vodi znotraj postopka na prvi stopnji. Podobna je tudi situacija v pripornih zadevah in v postopkih začasnega zavarovanja za odvzem premoženjske koristi v kazenskih postopkih, pri čemer se v vseh teh primerih šteje, da je bila obdolžencu pravica do BPP priznana za celoten glavni postopek na prvi stopnji. V zvezi s tem še pojasnjuje, da je po prejemu predloga za izdajo začasne odredbe, ki jo je dne 11. 9. 2020 vložil nasprotni udeleženec, in tudi po tem, ko je sama zaznala potrebo po vložitvi začasne odredbe po 163. členu DZ, telefonsko kontaktirala vodjo službe za BPP (v zvezi s tem predlaga zaslišanje B. B. kot priče), in jo vprašala, ali je za takšen postopek treba vložiti novo prošnjo za odobritev BPP. Slednja ji je povedala, da to ni potrebno in da ji bodo, na podlagi odločbe Bpp 894/2020 z dne 21. 8. 2020, priznani tudi stroški v zvezi z zastopanjem v postopku odločanja o začasnih odredbah.

11. Tožnica se prav tako ne strinja s stališčem tožene stranke, da obrazložitev umika predloga ni bila potrebna. Od razloga umika tožbe je namreč odvisno, katera stranka bo nosila stroške postopka (158. člen Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP). V konkretnem primeru pa je bila obrazložitev pomembna zaradi varstva koristi in pravic predlagateljice. V kolikor bo namreč predlagateljica ponovno vložila predlog za razvezo zakonske zveze, bo organ za BPP presojal, ali je bila v isti zadevi tožba že umaknjena iz razlogov, ki so na strani prosilke za BPP. Ob tem opozarja še na očitno protislovnost pri odločanju tožene stranke, saj ji je priznala nagrado za umik predloga po 4. točki tar. št. 19 OT, ki ureja vloge v pravdnem postopku.

12. V zvezi s stališčem tožene stranke, da ni bila potrebna niti obrazložitev predloga za oprostitev plačila sodne takse, ob upoštevanju, da je bila upravičenki že odobrena BPP, pa tožnica še opozarja, da je bila obrazložitev potrebna že iz razloga, ker je tožena stranka predlagateljici, kljub temu da je bila seznanjena z odločbo BPP, dne 6. 10. 2020 izdala plačilni nalog, zoper katerega je bila tožnica kot pooblaščenka primorana vložiti ugovor.

13. Tožnica predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi, in na podlagi 65. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), samo sprejme zakonito odločitev, toženi stranki pa naloži plačilo stroškov skupaj z DDV in zakonskimi zamudnimi obrestmi.

_Navedbe tožene stranke_

14. Tožena stranka je dne 4. 6. 2021 sodišču posredovala upravni spis št. Bpp 894/2020 in podala odgovor na tožbo, v katerem je navedla, da vztraja pri svoji odločitvi. Sklicuje se na obrazložitev iz izpodbijanega sklepa in še dodatno pojasnjuje, da se je pri odločitvi o odmeri nagrade za sestavo vlog in zastopanje na narokih oprla na dejstvo, da postopek, za katerega je bila upravičenki dodeljena BPP, predstavlja nepravdni postopek in je posledično pri odmeri nagrade za ta opravila uporabila tar. št. 23 OT. Meni, da ob navedbi tarifne številke posebna obrazložitev ni potrebna oziroma ne predstavlja kršitve zakona.

15. Glede nepriznanja priglašene nagrade za storitve odvetnice po tar. št. 39 OT se tožena stranka strinja s tožnico, da pregled dokumentacije in pogovor s stranko terjata vložen trud in čas in zagotovo ne gre za „ničvredno“ delo, vendar pa je sodna praksa že mnogokrat zavzela stališče, da so posvet s stranko in pregled listin del priprav in so zato zajete v njegovem zagovoru oziroma zastopanju. Poleg tega pa iz določila tar. št. 39 OT izhaja, da lahko odvetnik posebej obračunava storitve iz te tarifne številke, med drugim tudi posvet s stranko in pregled spisa, če gre za samostojne storitve, ki niso zajete v drugih tarifnih številkah. Poudarja, da je v tem trenutku bistveno več odločitev in stališč sodišča (tudi Vrhovnega sodišča RS), ki teh storitev ne priznavajo kot samostojne odvetniške storitve, kot tistih, ki jih priznavajo kot samostojne storitve.

16. Tožena stranka zavrača tudi očitke o samovoljnosti pri odločanju in pojasnjuje, da je za umik predloga in sestavo predloga za oprostitev plačila sodne takse analogno uporabila tar. št. 19/4, saj tar. št. 23 OT ne vsebuje nagrade za kratke vloge. V nasprotnem primeru namreč za ti dve vlogi ne bi tožnici priznala nobene nagrade.

_Dodatne navedbe_

17. Tožeča stranka je dne 11. 6. 2021 vložila prvo pripravljalno vlogo, v kateri navaja, da je nesprejemljiv zaključek tožene stranke o neenotni praksi glede priznavanja nagrade po tar. št. 39 OT, kar predstavlja nevarnost na škodo strank v smislu zagotavljanja pravne varnosti. Dodatno pa še poudarja, da je odvetnik v skladu z 20. členom Kodeksa odvetniške poklicne etike dolžan varovati koristi stranke, zaradi česar je tožnica tudi obrazložila predlog za umik tožbe in predlog za oprostitev plačila sodne takse ter bi zato morala biti upravičena do nagrade.

18. Sodišče je na podlagi drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) s prejetimi vlogami v tem upravnem sporu seznanilo tudi upravičenko do BPP, A. A., ki pa svojega odgovora ni podala, niti ni kakorkoli drugače uveljavljala svoje udeležbe v tem sodnem postopku.

**K točki I izreka:**

19. Tožba je utemeljena.

20. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je bila tožnica z odločbo tožene stranke Bpp 894/2020 z dne 21. 8. 2020 določena za izvajanje brezplačne pravne pomoči upravičenki A. A. v obsegu vseh potrebnih vlog ter pravnega svetovanja in zastopanja odvetnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, in sicer v postopku zaradi razveze zakonske zveze, zaupanja v varstvo, vzgojo in oskrbo mld. C. C. in Č. Č. ter določitve preživnine in stikov za mld. C. C. in Č. Č. in v pridruženem postopku mediacije. Prav tako ni sporno, da je tožnica opravila storitve BPP in pravočasno vložila stroškovnik za opravljene storitve.

21. Med strankama je sporno priznanje nagrade po tar. št. 23 OT oziroma po 27/2 smiselno v zvezi s tar. št. 23 namesto po priglašeni tar. št. 18/2, nagrade po tar. št. 39, nagrade za odgovor na pritožbo nasprotnega udeleženca z dne 17. 11. 2020 in vprašanje, ali je bila v obravnavani zadevi potrebna obrazložitev umika tožbe in predloga za oprostitev plačila sodne takse.

22. V skladu z 214. členom ZUP mora biti upravna odločba obrazložena tako, da obsega: 1. razložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih; 2. ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le-to oprto; 3. razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov; 4. navedbo določb predpisov, na katere se opira odločba; 5. razloge, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo in 6. razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če je odločba pomanjkljiva in v njej niso navedeni ocena zakonskega dejanskega stanja stvari, pomembna za pravilno in zakonito odločitev, dokazi, ki utemeljujejo obstoj takih dejstev in preudarki, ki so upravni organ vodili pri odločanju, gre za pomanjkljivost, ki stranki ne omogoča vložitve učinkovitega pravnega sredstva, zato so lahko zagotovljena pravna sredstva le navidezna. Stranka ima pravico seznaniti se z razlogi odločitve in preudarki, ki so upravni organ, ki je o zadevi odločal, vodili pri odločanju. Stopnja podrobnosti, s katero mora biti obrazložena odločba, je določena s tistim, kar zahteva učinkovito pravno sredstvo zoper odločbo v vsakem posameznem primeru.1

23. Iz obrazložitve upravnega akta morajo biti torej v posledici izvedenega postopka navedene okoliščine, razlogi in pravna podlaga za odločitev organa, konkretizirane na način in v takšni meri, da odločitev, ki je bila sprejeta, nasprotna stranka lahko preveri oziroma se do navedb opredeli. Prav tako pa morajo biti te okoliščine navedene na način, da jih ob (morebitni) vložitvi pravnega sredstva lahko preveri tudi sodišče. 24. Po pregledu izpodbijanega sklepa in listin upravnega ter sodnega spisa sodišče ugotavlja, da je v predmetnem postopku tožena stranka pomanjkljivo obrazložila izpodbijani sklep, saj ni pojasnila razlogov, ki so jo vodili k zaključku, da za obračun nagrade za opravljanje storitev BPP v konkretnem primeru uporabi tar. št. 23 OT. Tožnica je namreč priglasila nagrado po tar. št. 18/2, ki izrecno predvideva nagrado za postopek za razvezo zakonske zveze, dodelitev mladoletnih otrok v varstvo in vzgojo, določitev preživnine in stikov ter določitev preživnine za nepreskrbljenega zakonca. Glede na dejstvo, da je navedena tar. št. kljub spremembi vrste postopka po določbah DZ in ZNP-1 še vedno v veljavi, po presoji sodišča tako vsekakor ne vzdrži stališče tožene stranke, da navedene (delne) zavrnitve priglašene nagrade ni bila dolžna obrazložiti.

25. Sodišče tako zaključuje, da ima izpodbijani sklep v delu, ki ga izpodbija tožnica, take bistvene pomanjkljivosti, ki onemogočajo preizkus njegove pravilnosti in zakonitosti. V predmetnem postopku je torej prišlo do bistvene kršitve določb postopka, ki je vselej podana v primeru, ko gre za absolutno bistveno kršitev pravil postopka, ki jo določa ZUP (tretji odstavek 27. člena ZUS-1). Sodišče je zato, na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1, tožbi ugodilo, izpodbijani upravni akt odpravilo in v skladu s tretjim odstavkom citiranega člena zadevo vrnilo organu prve stopnje v ponovni postopek. Pri tem je tožena stranka vezana na pravno mnenje sodišča glede na njegova stališča, ki se tičejo postopka (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

26. Zaradi kršitev pravil postopka, ki jih mora odpraviti organ, odločanje o vsebini upravnega akta ni bilo mogoče, zato sodišče samo ni moglo odločiti o stvari (analogna uporaba prvega odstavka 65. člena ZUS-1). Prav tako se sodišče zato v sodbi ni opredeljevalo do drugih tožbenih navedb.

27. Sodišče je na podlagi 2. točke drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave, saj je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in vsebine listin upravnega spisa očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti.

**K točki II izreka:**

28. Glede na to, da je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v skladu s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (v nadaljevanju: Pravilnik). Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu je tožnica, ki jo zastopa odvetnica kot pooblaščenka, upravičena do povrnitve priglašenih stroškov v višini 285,00 EUR, kar znaša skupaj z 22% DDV 347,70 EUR, ki jih je sodišče naložilo v plačilo toženi stranki.

29. Sodna taksa bo tožeči stranki vrnjena po uradni dolžnosti.

1 Sodba Vrhovnega sodišča I Up 248/2002, z dne 10. 11. 2004.