Jedro

Tožena stranka je tožnici v izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi očitala, da je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja s tem, ko naj bi nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ. Delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse objektivne in subjektivne znake kaznivega dejanja. Pri kaznivem dejanju tatvine se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu. Sodišče prve stopnje je zmotno štelo, da bi morala tožnica dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in dokazati, da ni storila očitane kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti. Ker je zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje se razveljavi in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjeni senat. II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo, s katero je razsodilo, da se zavrne primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 4. 10. 2011 med tožečo stranko in toženo stranko, ki jo je tožeči stranki podala tožena stranka, nezakonita in se razveljavi.

2. Tožeči stranki delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 še traja.

3. Tožena stranka je dolžna pozvati tožečo stranko nazaj na delo in ji za čas od dne 21. 12. 2011 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z delovno dobo ter ji za čas od dne 21. 12. 2011 do dne, ko jo pisno pozove nazaj na delo, za vsak mesec tudi obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v roku 15 dni, po izteku tega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.“ (I. točka izreka), prav tako je zavrnilo podredni tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi, sklenjena dne 4. 10. 2011 med tožečo stranko in toženo stranko nezakonita in se razveljavi.

2. Ugotovi se, da delovno razmerje na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011 sklenjeno med tožečo stranko in toženo stranko še zmeraj traja do odločitve sodišča prve stopnje.

3. Tožeči stranki se za obdobje od 21. 12. 2011 do odločitve sodišča prve stopnje priznajo vse pravice iz dela, vključno z delovno dobo.

4. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za obdobje od 21. 12. 2011 do dneva odločitve sodišča prve stopnje obračunati bruto plačo, kot ji pripada po pogodbi o zaposlitvi z dne 4. 10. 2011, pri čemer je od teh posameznih mesečnih bruto zneskov predhodno dolžna obračunati in plačati vse davke in prispevke, tožeči stranki pa izplačati pripadajoče neto zneske plač, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas od vsakega 18. dne v mesecu za pretekli mesec, v roku 15 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati neto odškodnino v znesku 12.433,38 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva odločitve sodišča prve stopnje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.

6. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti vse stroške postopka v 15 dneh, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi obrestmi s tekom od prvega dne po poteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo.“ (II. točka izreka).

Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške sodnega postopka (III. točka izreka).

2. Tožnica vlaga pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in sicer zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da v celoti ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku, podredno pa, da v celoti ugodi podrednemu zahtevku oziroma podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno presojo pred drugega sodnika, saj je očitno sedanji sodnik do te mere opredeljen, da ponovno nepristransko odločanje v ponovljenem postopku ne bo mogoče, v obeh primerih pa toženi stranki naloži v plačilo tudi stroške pritožbenega postopka tožnice v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude dalje do plačila, pod izvršbo. Navaja, da tožnica ugotavlja, da sodišče prve stopnje pri ponovljenem odločanju ni spoštovalo in upoštevalo navodil višjega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 3. 6. 2015 (ampak je sodišče prve stopnje z višjim sodiščem v svoji sodbi z dne 10. 9. 2015 polemiziralo). Višje sodišče je v sklepu z dne 3. 6. 2015 izrecno opozorilo sodišče prve stopnje, da kljub temu, da sodišče v delovnem sporu ni vezano na oprostilno kazensko sodbo, da pa si je v predmetni zadevi glede na isto očitano dejansko stanje težko predstavljati, da bi delavec uspešno drugače dokazoval kot sicer (podtaknjen merilec vlage), saj delavec v individualnem delovnem nima na voljo represivnih institutov prava (kot je policija s svojimi pristojnostmi, tožilstvo, preiskovalni sodnik in kazenski sodnik). Sodišče tudi izrecno obrazlaga dejansko stanje, kot izhaja iz predmetne zadeve in zakaj tožena stranka ni dokazala, da je tožnica storila kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja (pri čemer se v ponovljenem postopku po razveljavitvenem sklepu višjega sodišča z dne 3. 6. 2015 na prvi stopnji niso izvajali dodatni oziroma še drugi dokazi). Sodišče prve stopnje navedeno prezre in ponavlja svojo zmotno odločitev iz razveljavljene sodbe z dne 3. 10. 2014 (pred tem pa zgolj navaja, da je v uradne zaznamke in zapisnike o zaslišanju prič iz kazenskega postopka tako vpogledalo že pri izdaji sodbe z dne 3. 10. 2014, ter dodatno še polemizira, zakaj je njegova prvotna odločitev pravilna). Delovno sodišče tako sedaj zaključuje ob identičnem dejanskem stanju, kot je bilo v kazenskem postopku, da je tožnica storila kršitev, ki ima znake kaznivega dejanja (za kar je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi tožnici zakonita), medtem ko je specializirano kazensko sodišče ugotovilo, da tožnica ni storila kaznivega dejanja tatvine in da torej njeno dejanje nima zakonskih znakov tatvine, za kar je tožnico oprostilo kaznivega dejanja tatvine. Odločitev sodišča prve stopnje je nelogična in neživljenjska, in si na način, posebej upoštevajoč konkretne okoliščine primera (civilne) in (kazenske) zakonodaje ni mogoče razlagati na (nelogičen in nenamenski) način, kot ga stori sodišče prve stopnje. Tudi sicer je višje sodišče v razveljavitvenem sklepu z dne 3. 6. 2015 izrecno izpostavilo (kar tudi izpostavlja v izpodbijani sodbi z dne 10. 9. 2015 prvostopno sodišče), da je v skladu z 82. členom ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (materialno) dokazno breme na stranki, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi, pri čemer to ne pomeni, da v delovnem sporu zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu po 212. členu ZPP. Pri tožnici ni šlo za običajen pregled pri toženi stranki, ampak je šlo za poostreno kontrolo, ki se do sedaj v obratu A. ni vršila ter je prišlo do najdbe merilca šele pri (po) drugem izrecno zahtevanem pregledu potem, ko je tožnica skupaj z B.B. in pričo C.C. že zdavnaj zapustila obrat v A. Prav tako je potrebno izpostaviti, da je tožnica sama našla merilnik vlage v nahrbtniku in po tej najdbi je tožnica sama nemudoma zahtevala, da se pokliče policijo. To izhaja iz izvedenega dokaznega postopka, pri čemer že vse to izrecno potrjuje (s stopnjo prepričanja), da je bil tožnici merilec vlage podtaknjen. Pri tem je potrebno izrecno izpostaviti, da ob priliki odločanja Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 11. 2013 Vrhovno sodišče RS ni bilo seznanjeno niti s prvostopno niti z drugostopno sodbo v kazenskem postopku, na podlagi katere je bila tožnica pravnomočno oproščena istega kaznivega dejanja, kot se ji očita v izredni odpovedi in je navedeno vsekakor relevantna okoliščina. Tožnica je namreč predložila prvostopno (oprostilno) kazensko sodbo z dne 24. 6. 2013 v (prvem) ponovljenem postopku na prvi stopnji s pripravljalno vlogo z dne 12. 12. 2013, potem ko je prejela po pooblaščencu razveljavitveni sklep Vrhovnega sodišča RS, sodbo Višjega sodišča v Mariboru z dne 12. 12. 2013 (s katero je višje sodišče potrdilo prvostopno oprostilno sodbo), to pa je predložila na prvem naroku v prvem ponovljenem postopku dne 3. 10. 2014. Tako vsekakor ne držijo navedbe prvostopnega sodišča, da se stanje spisa od odločitve Vrhovnega sodišča RS v predmetni zadevi z dne 12. 11. 2013 ni spremenilo, saj so nove listine obe kazenski oprostilni sodbi, s katerima je bila tožnica pravnomočno oproščena obtožbe, kakor tudi zapisniki o glavnih obravnavah in zapisniki zaslišanih prič v kazenskem postopku (pa tudi sicer v prvi, ugodilni sodbi, sodišče prve stopnje ni presojalo uradnih zaznamkov). Ni sporno, da v primeru identičnega dejanskega stanja civilno sodišče ni vezano na pravnomočno kazensko oprostilno sodbo (in to izrecno pove tudi višje sodišče v sklepu z dne 3. 6. 2015), zato je brez utemeljene bojazni navedba sodišča prve stopnje, da bi se uvedli pravni učinki, ki jih zakonodajalec ni predvidel. Vendar navedeno hkrati ne pomeni, da pa se sodba iz kazenskega postopka, kakor tam pridobljeni dokazi oziroma listine (zapisniki zaslišanih prič) ne upoštevajo kot dokaz z ustrezno težo v civilnem postopku. Prvostopno sodišče je dolžno narediti dokazno oceno v smislu 8. člena ZPP - vestno in skrbno presojati vsak dokaz posebej in vse dokaze skupaj, pri tem pa uporabiti tudi pravila logične presoje in dokazov (in presoji kazenskih sodišč) dati ustrezno težo. Sodišče prve stopnje protislovno navaja, da naj bi tožena stranka kombinirala dva odpovednega razloga po prvi in drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR oziroma utemeljevala izredno odpoved predvsem z odpovednim razlogom po prvi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, za kar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Res, da je tožena stranka v izpodbijani odpovedi pavšalno navedla tudi 2. alinejo prvega odstavka 111. člena ZDR, vendar iz izreka in obrazložitve izpodbijane odpovedi izhaja, da je dejansko tožena stranka tožnici izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi po 1. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, torej, da naj bi tožnica kršila pogodbeno in drugo obveznost iz delovnega razmerja in ima kršitev vse znake kaznivega dejanja. Zakon v 204. členu Kazenskega zakonika opredeljuje navadno tatvino, majhno tatvino in veliko tatvino. Tožnica meni, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni opredeljeno, ali je šlo za znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu KZ-1, ali za malo tatvino, pri čemer v sami odpovedi ni ustrezno opredeljena izvršitvena oblika kaznivega dejanja, niti ni opredeljen zakonski znak pridobitve protipravne koristi, saj v odpovedi sploh ni navedeno kakšno protipravno premoženjsko korist oziroma v kakšni višini naj bi si pridobila tožnica. Delodajalec mora tudi opredeliti znake kaznivega dejanja in jih konkretizirati. Iz obtožnega predloga izhaja, da je tožnica v obratu oškodovane pravne osebe v A. z namenom protipravne prilastitve odtujila merilno napravo za merjenje vlage v usnju (D.), velikosti 14/6 cm, pri čemer je oškodovala toženo stranko za 783,70 EUR, kar znaša vrednost odtujene merilne naprave. Dejstvo je, da pri uporabi materialnega prava oziroma procesnih določb je ugotoviti, da tožena stranka z zahtevanim dokaznim standardom materialne resnice, to je stopnjo prepričanja, ni dokazala vse znake kaznivega dejanja - tako subjektivnega - direktni naklep, kakor tudi objektivne znake kaznivega dejanja oziroma, da je na drugi strani tožnica s stopnjo prepričanja dokazala, da ji je bil merilec vlage podtaknjen. Zakonska ureditev 82. člena ZDR je sprejeta zaradi varstva šibkejše stranke - to je delavca, in je navedeno zakonodajalec vsekakor imel v uvidu, ko je sprejel zakon s to vsebino. Dokazno breme je bilo nedvomno na delodajalcu. Za kaznivo dejanje tatvine po 204. členu KZ-1 (pri čemer sodišče niti ne navede katero kaznivo dejanje naj bi tožnica oziroma po katerem odstavku 204. člena KZ-1 storila) se poleg objektivnih zakonskih znakov zahteva direkten naklep, saj je mogoče storiti kaznivo dejanje tatvine samo s stopnjo krivde (glej Deisinger M.: Kazenski zakon s komentarjem - posebni del, GV Založba, Ljubljana 2002, stran 363-364). Poleg tega je ta direktni naklep obarvan (dolus coloratus), saj se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajanja prilastitve premične stvari, v kolikor si nekdo merilec samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen, itd.. Dokazno breme, da dokaže vse znake kaznivega dejanja tatvine je na toženi stranki kot delodajalcu. Da je bil tožnici merilec vlage podtaknjen izkazuje tudi tožničina nesporna reakcija ob tem, ko je na v nahrbtniku našla merilec vlage in se takoj začudila, da je bil merilec njej podtaknjen in naj se pokliče policijo. Šlo je za edini merilec v enoti A., ki se je uporabljal vsakodnevno, v dveh delovnih izmenah, dopoldne in popoldne in katerega si je nesporno delilo več delavcev - merilna naprava je krožila po oddelkih med delavkami, ki so ga pri delu uporabljale. Evidentno namreč je, da bi že najkasneje naslednjega delovnega dne pri toženi stranki opazili, da merilca vlage ni. Tožnica je bila namreč (poleg priče B.B.) od oseb, ki so tožile toženo stranko zaradi nezakonite odpovedi iz poslovnih razlogov, dejansko pa je bila odpoved podana iz razlogov diskriminacije - bolniškega staleža (dotlej takšnih tožb pri toženi stranki ni bilo), edina, ki je postavila reintegracijski zahtevek. Tožena stranka je osebno izkaznico s sliko tožnice, potem, ko se je vrnila k toženi stranki nalepila na vratarnico v glavnem vhodu v poduk vsem ostalim zaposlenim, kaj se godi s tistimi delavci, ki tožijo toženo stranko. Tožnica je bila iz istega razloga, potem ko je bila reintegrirana nazaj k toženi stranki, tudi napotena v enoto E., kjer so delovni pogoji v primerjavi z enoto v F. občutno slabši. Tožena stranka je morala s stopnjo prepričanja dokazati vse znake kaznivega dejanja. Sodišče prve stopnje zmotno zaključuje, da je dne 22. 11. 2011 šlo zgolj za splet okoliščin, ki v resnici ne odstopajo od običajnih dogodkov v vsakodnevnem življenju, da tožena stranka ni imela nobenih zlih namenov, da je šlo zgolj za številne naključne dogodke. Priča B.B. je še vedno zaposlena pri toženi stranki, je v svoji izpovedbi podrobneje opisala, kako je potekal pregled ob prihodu nje in tožnice nazaj (na parkirišče enote v A.) in o čem je tekel pogovor z varnostnikom, izpovedala je, da je varnostnik rekel, kdo je ta G.G. v F., že v petih minutah me je 15 - krat klical, da so nesposobni, da ne morejo nič najti, da ne vedo nič raziskati, pa da še ene torbice niso pregledane. Iz izpovedbe B.B. tudi izhaja, da je vprašala varnostnika, kaj iščejo, odprla nahrbtnik, varnostnik pa je odgovoril: „Gospa, če bi jaz vedel, kaj iščem, bi vam povedal, pa ne vem kaj iščemo.“ Ta del izpovedbe je potrdil tudi H.H. (z izjemo točno 15 klicev). Prav tako je nenavadno, da je bil prav dne, ko naj bi tožnica ukradla merilno napravo, odrejen poostren nadzor, ob dejstvu, da pred tem ni bil nikoli odrejen. Da je bila tožnici merilna naprava podtaknjena izkazujejo še naslednja dejstva in sicer, da ob izstopu iz podjetja pri tožnici, kljub opravljenemu pregledu merilne naprave niso našli, da se je morala C.C., ki je bila po izpovedbi tožnice in B.B. tega dne v času vožnje iz A. nenavadno živčna in je kadila eno cigareto za drugo, po klicu I.I. vrniti v obrat, ker z dokumentacijo nekaj ni bilo v redu, pri čemer se je v preteklosti material iz A. v F. vozil brez dokumentacije (slednje je potrdil tudi I.I.), pri čemer je obravnavanega dne C.C. varnostniku ob izstopu celo pokazala dokumentacijo, nadalje je G.G. poklical varnostnika H.H. in ga opozoril, da „ena črna torbica ni pregledana“ in da je tožnica ob ponovnem pregledu sama iz nahrbtnika potegnila merilno napravo, pri čemer je sam varnostnik H.H. izpovedal, da sam niti ne bi vedel, četudi bi napravo videl, da gre za merilno napravo za merjenje vlage v usnju, ker takšne naprave doslej še ni videl. To, da sta priči H.H. in J.J. povedala, da niti ne bi vedela, da je navedeno merilec vlage, ki je last tožene stranke, v kolikor bi ga zagledala v nahrbtniku, pa vsekakor ne daje takšnih zaključkov, kot to navaja sodišče prve stopnje. Popolnoma neživljenjsko in izkustveno nemogoče je, da bi tožnica morala navesti točno, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način (ob tem, ko se ji je podtaknil merilec vlage v nahrbtnik namreč ni bila prisotna, glede na okoliščine lahko samo sklepa, kdo bi to lahko bil in kdaj se ji je to podtaknilo). Iz izvedenih dokazov izhaja, da je v času, ko so bile delavke v garderobi in je na vratih garderobe stala C.C., I.I. imel neomejen dostop do merilca vlage, nahrbtnik tožnice pa se je v času, ko je bila v garderobi z vsemi ostalimi, nahajal v predalu delovne mize, ki ni bil zaklenjen. Uradni zaznamki so vsekakor relevanten in verodostojen dokaz. Policisti, ki so zapisali uradne zaznamke o zbranih obvestilih, niso mogli izjave predrugačiti ali si izmisliti kaj drugega, četudi uradni zaznamki niso podpisani s strani oseb, od katerih so bile vzete izjave in četudi bi si policisti pisali najprej izjave v beležnico, to vsekakor ne pomeni, da bi jih potem predrugačili. Obstajajo nasprotujoče si navedbe C.C., H.H.. J.J. je naznanila zadevo policiji (po izrecni zahtevi tožnice) in jo je G.G. klical in je navedeno: „nato pa je po telefonu poklicala G.G., ter ga seznanila, da je bil pri K.K. najden merilec vlage“. Na opisano ji je G.G. odgovoril z besedama: „Aha dobro, dobro“. Seveda je potek dvakratne kontrole pomemben in ima zvezo s tem, da je bil tožnici merilec podtaknjen, saj je glede na način kontrole, kot se je izvajal, nekdo pri toženi stranki imel vsekakor interes in namen, da se merilec vlage najde pri tožnici in da jo (neutemeljeno) obdolži kraje in se je s tem znebi iz tožene stranke. Sodišče prve stopnje se na kratko in zgolj pavšalno opredeli samo do določenih izpostavljenih razlik med uradnimi zaznamki, medtem ko same vsebine uradnih zaznamkov ponovno ne presoja (navaja samo, da jih je vpogledalo in da vztraja pri svoji odločitvi), za kar ni razlogov o odločilnih dejstvih in za kar je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podane so tudi bistvene kršitve pravil postopka iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, saj listine izkazujejo nedvomno drugače kot je to opredelilo sodišče. Tudi siceršnja vsebina uradnih zaznamkov potrjuje, da je bil merilec vlage tožnici podtaknjen, pri tem upoštevajoč tudi izjavo tožnice in varnostnika H.H., ki sta jo slednja podala neposredno po dogodku, to je še istega dne 22. 11. 2011, za kar je ti izjavi vsekakor šteti za najbolj verodostojni, ko je še spomin najbolj svež. Pritožba navaja izpovedbo iz uradnega zaznamka tožnice z dne 22. 11. 2011. Iz uradnega zaznamka varnostnika H.H. z dne 22. 11. 2011 izhaja, da je priča ponovno pristopila do avta in vprašala, katera torbica ni bila pregledana. Ponovno je opravil vizualni pregled nahrbtnikov, dveh žensk, ki sta bili v L., vendar posebnosti ni opazil. Nato je odšel od vozila. Malo za tem pa je K.K. iz torbice potegnila to napravo, jo položila na pločnik in dejala, da so ji napravo podtaknili in pričela močno jokati, nato je K.K. zahtevala, da pokličejo policijo, kar so tudi storili.“ Iz zgoraj navedenih obeh izjav neposredno po dogodku tako identično izhaja, da je varnostnik H.H. v drugo že opravil pregled nahrbtnikov B.B. in tožnice ter da se je že oddaljil od avtomobila, v katerem sta slednji sedeli, ko je nato tožnica iskala malico v torbi, pa je odkrila merilec vlage. Navedeno izkazuje, da tožnica ni odtujila merilca vlage, saj kdo bi pa razglašal, da ima stvar, ki jo je poprej odtujil, potem ko je nevarnost že minila. Prav tako pa, kdo bi vztrajal, da se pokliče policija in odvzamejo prstni odtisi kot tisti, ki je nedolžen. H.H. je podal na zaslišanju drugačno izjavo kot prvič. Obstaja bistveno neskladje o tem, kdaj je tožnica odkrila merilec vlage. Tožnica opozarja tudi na vsebino uradnega zaznamka priče M.M. z dne 18. 1. 2012, ki je natančno opisala dogajanje dne 22. 11. 2011 in ki kaže na to, da je bila tožnici naprava podtaknjena, saj iz nje izhaja: „V tem času sta se I.I. in C.C. napotila iz proizvodne hale na hodnik, ki vodi v druge prostore in sicer kadilnico, manjšo kuhinjo in garderobo. Po nekaj minutah sta se oba vrnila iz prostora garderobe, pri čemer je C.C. zahtevala, da se zberejo vse delavke v garderobi. Na njeno zahtevo so vse delavke skupaj s prisotnimi delavci „transporterji“ zberejo v garderobi. Transporterji so C.C. dejali, da v garderobo ne bodo šli, saj nimajo kaj s tem, a so v nadaljevanju morali ubogati „brez debate“. Tako je bilo po njeni oceni v garderobi okoli 30 oseb. Pripomni, da je vedela, da je na vratih kot zadnja bila C.C., medtem ko ne ve povedati, kje se je v tem času nahajal I.I., a z gotovostjo lahko trdi, da ga ni bilo v garderobi. Po krajšem času so se vsi skupaj vrnili iz garderobe nazaj v pripravo dela, kjer jih je pri rezalnem stroju čakal I.I.“. Navedeni del izjave M.M. izkazuje sum o tem, kdo je imel priložnost, da tožnici podtakne merilec vlage. Tožnica je od podaje nezakonite izredne odpovedi brezposelna oseba in je tudi zbolela - utrpela je prilagoditveno motnjo ter anksiozno in depresivno motnjo, zaradi česar je bila v bolniškem staležu in se je morala tudi psihiatrično ambulantno zdraviti. Tožnica priglaša pritožbene stroške postopka.

3. Tožnica je podala tudi pravočasno dopolnitev pritožbe in navedla, da je tožnica pri pregledu sodbe z dne 10. 9. 2015 ugotovila, da sodišče prve stopnje pri ponovnem odločanju ni spoštovalo in upoštevalo napotil višjega sodišča z dne 3. 6. 2015. Pri tem tožnica še dodatno utemeljeno izpostavlja, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo z dne 3. 10. 2014 v pretežni meri (cca. 95 %) v sodbi z dne 10. 9. 2015 zgolj prepisalo. Zaradi lažje predstavitve, kaj je sploh prvostopno sodišče spremenilo v svoji sodbi, v kateri je dopolnilo svojo prvotno sodbo, je tožnica priložila tudi sodbe podčrtano z rumeno oziroma zeleno in označila dele sodbe, ki se razlikujejo od prejšnje sodbe.

4. Tožena stranka podaja odgovor na pritožbo in navaja, da prereka vse pritožbene navedbe tožnice ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je tožnici podala odpoved tako po 1. kot po 2. alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, zato je povsem nerelevantno, ali je kršitev tožnice imela vse znake kaznivega dejanja ali ne. Delodajalcu ni potrebno „kazensko pravno pravilno okvalificirati kršitve delavca v smislu določb KZ“, mora pa kršitve navesti oziroma jih opredeliti. Sodišče ni vezano na oprostilno kazensko sodbo. Ne drži, da je bil tožnici merilec vlage podtaknjen. Dejstvo je, da se ne varnostnikom, ne zaposlenim (I.I., C.C., H.H., J.J.) dogajanje dne 22. 11. 2011 ni zdelo pomembno, da bi si ga do podrobnosti natančno zapomnili in ga mesece kasneje natančno znali opisati na sodišču. Tožnica navaja novote, za katere tožena stranka ugovarja prekluzijo. Izpoved B.B., niti tožnice nista potrdila varnostnika, ne ostale zaslišane priče. Dokazni standard v individualnem delovnem sporu je drugačen kot v kazenskem postopku. Tožena stranka je imela pravico, da nadzoruje, kako učinkovito varnostniki, ki jih je posebej plačevala, opravljajo svoje delo, zato ni prav nič nenavadno, da je varnostnika poklicala, če je vedela, da slednji kontrolo opravlja površno. Tožnica je bila edina izmed delavk, ki je znala merilnik vlage uporabljati pravilno.

5. Pritožba je utemeljena.

6. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadalj.) tudi po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti.

7. Pritožbeno sodišče je ocenilo, da v predmetni zadevi obstajajo razlogi za razveljavitev sodbe in odreditev, da se nova glavna obravnava opravi pred spremenjenim senatom na podlagi določil 365. člena ZPP. Pritožba tožnice utemeljeno opozarja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo napotil pritožbenega sodišča v razveljavitvenem sklepu z dne 3. 6. 2015, ampak je sodišče prve stopnje z višjim sodiščem v sodbi z dne 10. 9. 2015 le polemiziralo. Tožnica tudi utemeljeno izpostavlja, da je pri pregledu sodbe z dne 10. 9. 2015 tudi ugotovila, da je sodišče prve stopnje svojo sodbo z dne 3. 10. 2014 v pretežni meri (cca. 95 %) sodbo z dne 10. 9. 2015 zgolj prepisalo. Zaradi lažje predstavitve, kaj je sploh prvostopno sodišče spremenilo v svoji sodbi, v kateri je dopolnilo svojo prvotno sodbo, je tožnica priložila tudi sodbo podčrtano z rumeno oziroma zeleno in označila dele sodbe, ki se razlikujejo od prejšnje sodbe. Glede na navedeno, pritožbeno sodišče v večjem ponavlja svojo obrazložitev v razveljavitvenem sklepu.

8. Ugotoviti je, da je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku opravilo narok za glavno obravnavo, na katerem je v soglasju s strankama povzelo vse sprejete dokazne sklepe in izvedlo dokaze z vsemi listinami v spisu. Prebralo je tudi prepise zvočnih posnetkov zaslišanj tožnice in prič. Sodišče je prebralo tudi predložene zapisnike in sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I K 19641/2012 ter sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013. 9. Med strankami ni bilo sporno naslednje dejansko stanje: - Tožeča stranka je bila pri toženi stranki v delovnem razmerju od leta 1995. - Pred izpodbijano odpovedjo je bilo delovno razmerje tožeči stranki že enkrat odpovedano (l. 2009 - iz poslovnega razloga), vendar je bila odpoved v sodnem postopku razveljavljena in tožeča stranka je bila reintegrirana v delovno razmerje k toženi stranki.

- 4. 10. 2011 sta stranki sklenili pogodbo o zaposlitvi za delovno mesto „KV delavec priprave dela“, 12. 10. 2011 je bila tožeča stranka pisno razporejena na delo „KV delavec v pripravi dela I.“ - 22. 11. 2011 je direktor tožene stranke zaradi naraslih stroškov zahteval, da se v enoti v A. poostrijo varnostni pregledi.

- Pregled dela v enoti A. je 22. 11. 2011 opravil I.I., pri čemer je preverjal znanje merjenja vlage v usnju z merilcem vlage. Tega dne je ob ponovni kontroli varnostne službe v enoti v A. tožeča stranka iz svojega nahrbtnika vzela merilec vlage.

- 29. 11. 2011 je tožena stranka tožeči stranki podala pisno obdolžitev pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ker je nezakonito odtujila merilec vlage.

- 29. 11. 2011 je bilo tožeči stranki pisno prepovedano opravljanje dela za čas trajanja postopka izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

- Tožeča stranka je 21. 12. 2011 prejela izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, po 1. in 2. alineji 1. odstavka 111. člena ZDR v zvezi s 1. odstavkom 110. člena ZDR, ker je naklepoma huje kršila pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja, s tem, da je nezakonito odtujila premoženje delodajalca (merilec vlage D.), z namenom, da si ga protipravno prilasti, njena kršitev pa ima vse znake kaznivega dejanja tatvine po 204. členu Kazenskega zakonika.

- Okrajna državna tožilka je 29. 3. 2012 zavrgla kazensko ovadbo tožene stranke zoper tožečo stranko, ker ni bil podan utemeljen sum, da bi tožeča stranka storila naznanjeno kaznivo dejanje.

- 13. 4. 2012 je tožena stranka kot oškodovanka, vložila na Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu obtožni predlog zoper tožečo stranko zaradi očitane ji storitve kaznivega dejanja.

- Tožnica je bila s sodbo Okrajnega sodišča v Slovenj Gradcu opr. št. I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2012 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru opr. št. IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013 pravnomočno oproščena kaznivega dejanja tatvine.

10. Sodišče prve stopnje je pri odločitvi navedlo, da je upoštevalo stališča revizijskega sodišča, da je v skladu z 82. členom ZDR v primeru izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi (materialno) dokazno breme na stranki, ki je odpovedala pogodbo o zaposlitvi. To pa ne pomeni, da v delovnem sporu o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne veljajo določbe ZPP o (procesnem) dokaznem bremenu. Po 212. členu ZPP mora vsaka stranka navesti dejstva in predlagati dokaze, na katere opira svoj zahtevek, ali s katerim izpodbija navedbe in dokaze nasprotnika. Tožnica je ves čas postopka zatrjevala, da ni zagrešila kaznivega dejanja tatvine, temveč ji je bil merilec vlage podtaknjen. V zvezi z navedenim pritožbeno sodišče ponovno navaja, da je stališče sodišča prve stopnje glede trditvene podlage o tem, kdo ji je podtaknil merilec vlage in na kakšen način nepravilno in neživljenjsko, saj ni mogoče zahtevati od tožnice, da navede oziroma pove, kdo konkretno in na kakšen način ji je merilec vlage podtaknil v torbico. Tožnica je jasno pojasnila, da je imela torbico v predalu, ki ni bil zaklenjen, da je bila del delovnega časa v garderobi, tako da so imeli dostop do njene nezaklenjene mize in torbice tudi ostali delavci, iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je bila kontrola dvakrat tega dne, pri čemer je sama tožnica ugotovila, da ima v torbi aparaturo, za katero ni niti vedela kaj je. Iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da je varnostnik H.H. povedal, da ga je najmanj 15 - krat klical G.G., pri čemer mu je zatrjeval, da je H.H. nesposoben, ker niso nič odkrili.

11. Pritožbeno sodišče ponovno navaja, da je bila tožnica pravnomočno oproščena v kazenskem postopku že po odločitvi revizijskega sodišča v zadevi VIII Ips 115/2013 z dne 12. 11. 2013 in sicer v zadevi Višjega sodišča v Mariboru IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013, pri čemer je šlo za identično dejanje, kot v predmetnem individualnem delovnem sporu. Ob navedenem je sodišče prve stopnje sicer vpogledalo v kazensko zadevo v predmetni zadevi in ugotovilo, da je bila tožnica v kazenskem postopku pravnomočno oproščena obtožbe, da je storila kaznivo dejanje tatvine, sodba I K 19641/2012 z dne 24. 6. 2013 v zvezi s sodbo IV Kp 19641/2012 z dne 12. 12. 2013, pri čemer sodišče prve stopnje v predmetni zadevi sicer pravilno navede, da sodišče v delovnem sporu ni vezano na oprostilno kazensko sodbo, vendar si je v predmetni zadevi glede na isto očitano dejanje težko predstavljati, da bi delavec uspešno drugače dokazal kot sicer (podtaknjen merilec vlage), saj delavec v individualnem sporu nima na voljo represivnih institutov prava, kot je to v kazenskem postopku (policija s svojimi pristojnostmi, tožilstvo, preiskovalni sodnik in kazenski sodnik). Res je dokazni standard v individualnem delovnem sporu drugačen kot v kazenskem postopku, vendar v konkretnem primeru ni mogoče od tožnice zahtevati, kot to meni sodišče, da bi mogla tožnica navesti kdo in na kakšen način ji je podtaknil merilec vlage v torbico. Za identične očitke je Okrajno sodišče v Slovenj Gradcu v zadevi I K 19641/2012 zaradi kaznivega dejanja po prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika - 1 tožnico oprostilo obtožbe, pri čemer je na glavni obravnavi kot pričo zaslišalo B.B., H.H., N.N. in G.G. ter prebralo izpovedbe J.J., O.O., P.P., R.R., S.S., I.I. in C.C. ter po kritični presoji zagovora obdolžene in skrbni presoji vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj zaključilo, da ni dokazano, da bi obdolžena storila očitano kaznivo dejanje po obtožbi oškodovanca kot tožilca. Tožena stranka je namreč 24. 11. 2011 podala na Policijsko postajo A. zoper obdolženo kazensko ovadbo, pri čemer je državno tožilstvo ovadbo zavrglo iz razloga, ker je ocenilo, da ni podan utemeljen sum, da je osumljenka storila naznanjeno kaznivo dejanje. Pri tem je okrajno sodišče tudi zaključilo, da po njegovi oceni ne gre spregledati okoliščin, da so v obratu imeli samo eno merilno napravo, da je delo potekalo v dveh delovnih izmenah (dopoldan in popoldan) in da so merilno napravo potrebovale in uporabljale pri svojem delu tudi ostale delavke. Slednje pa sodi k zaključku, kot je to potrdila tudi v izpovedbi priča C.C., ko je navedla, da so po predstavitvi I.I. še druge delavke delale z merilno napravo, da je katerakoli od delavk vzela z delovne mize obdolžene merilno napravo, ker jo je potrebovala. Zato zgolj obstoj okoliščine, da je merilna naprava ostala na delovni mizi obdolžene, ne omogoča sklepanj, da si je obdolžena merilno napravo protipravno prilastila, pri čemer iz izvedenih dokazov tudi izhaja, da obdolžena v obratu v A. ni imela garderobe, kamor bi lahko shranjevala svoje osebne stvari. Zato je imela nahrbtnik shranjen v predalu delovne mize, ki ni bil zaklenjen. Ta okoliščina pa po oceni okrajnega sodišča dopušča možnost prostega dostopa tem zaposlenim do predala obdolžene in s tem do njenega nahrbtnika, s čemer se pritožbeno sodišče v celoti strinja. Obdolžena se tudi ni nahajala ves čas pri svoji delovni mizi, prav tako iz točke 21 obrazložitve izhaja, da je C.C. potem, ko so se obdolžena B.B. in C.C. že odpeljale iz podjetja, in ko je bil pregled nad njimi že opravljen, prejela klic od I.I., da se morajo takoj vrniti nazaj v podjetje, ker C.C. naj ne bi imela pravega obrazca za odpeljani material. Ko so se pripeljale nazaj v obrat v A. je C.C. šla v proizvodno halo, obdolžena in B.B. pa sta ostali v avtu. V zagovoru je tudi tožnica navedla, da je varnostnik H.H. njej in B.B. dejal, da ima veliko telefonskih klicev s strani G.G., v tem smislu, da ena torba ni bila pregledana. Priča H.H. je izpovedal, da mu je G.G. v telefonskem razgovoru očital, da so slabo delali ter da ena od črnih torbic ni bila pregledana. Tako je sodišče zaključilo, da je zagovor obdolžene in pričevanje priče H.H. o delu, ko sta navajala, da je G.G. H.H. omenjal, „da ena torbica ni bila pregledana“, potrjeno tudi s pričanjem priče B.B. Tako okrajno sodišče tudi v točki 25 obrazložitve navaja, da se je sodišču na podlagi izvedenih dokazov vzbudil resen dvom, ali je res obdolženka merilno napravo dala v svoj nahrbtnik z namenom, da si jo protipravno prilasti. Sodišče je v kazenskem postopku ob tem upoštevalo zlasti, da ob izstopu iz podjetja, pri obdolženi, kljub opravljenem pregledu, merilne naprave niso našli, da se je morala po klicu I.I. vrniti nazaj v obrat A., ker z dokumentacijo nekaj ni bilo v redu, iz dejanskega stanja pa izhaja, da se je v preteklosti, kot je zatrdila obdolžena, material iz A. v Š. vozil brez dokumentacije (slednje je potrdil tudi I.I.), v konkretnem primeru pa je C.C. varnostniku ob izstopu celo pokazala dokumentacijo, nadalje pa je G.G. poklical varnostnika H.H. in ga opozoril, „da ena črna torbica ni bila pregledana“ in da je obdolžena ob ponovnem pregledu sama iz nahrbtnika potegnila merilno napravo in je vprašanje, če bi jo varnostnik ob vizualnem pregledu glede na njeno velikost in obliko sam sploh opazil. V zadevi IV Kp 19641/2012 je Višje sodišče v Mariboru izdalo sodbo z dne 12. 12. 2013, kjer je pritožbo pooblaščenke oškodovanca kot tožilca T. d.o.o. (v predmetni zadevi tožena stranka) zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da je oškodovanec kot tožilec dolžan plačati sodno takso v višini 360,00 EUR.

12. Kot že navedeno je v predmetni zadevi po oceni pritožbenega sodišča pomembno to, da je ob priliki odločanja Vrhovnega sodišča RS z dne 12. 11. 2013 Vrhovno sodišče RS še ni bilo seznanjeno niti s prvostopno niti z drugostopno sodbo v kazenskem postopku, na podlagi katere je bila tožnica pravnomočno oproščena kaznivega dejanja, kot se ji očita v izredni odpovedi in po oceni pritožbenega sodišča je to vendarle relevantna okoliščina, pri čemer sodišče prve stopnje navaja, da v kazenskem postopku velja načelo in dubio pro reo, v delovnem sporu pa ne. Glede na to, da sodišče prve stopnje v 27. točki obrazložitve sodbe obrazloži, da v kazenskem postopku velja načelo in dubio pro reo, pritožbeno sodišče poudarja, da 2. odstavek 84. člena ZDR-1 določa, da je v primeru izredne odpovedi dokazno breme na strani stranke, ki izredno odpoveduje pogodbo o zaposlitvi, konkretno torej na delodajalcu, pri čemer v delovnih sporih velja tudi načelo „ v dvomu v korist delavca“. Ob tem je pomembno tudi poudariti, da so bili tako v kazenskem postopku, kot v delovnem sporu izvedeni dokazi s prečitanjem istih listin in izvedeni isti dokazi z zaslišanjem prič.

13. Pritožba tudi utemeljeno navaja, da sodišče prve stopnje navede zgolj znake kaznivega dejanja tatvine, ki je opredeljeno v 204. členu Kazenskega zakonika, pri čemer so znaki po prvem odstavku, da kaznivo dejanje tatvine stori, kdor vzame drugemu tujo premično stvar, da bi si jo protipravno prilastil (navadna tatvina), drugi odstavek navedenega člena pa določa, da če je vrednost ukradene stvari majhna in si je hotel storilec prilastiti stvar take vrednosti, se kaznuje z denarno kaznijo ali z zaporom do enega leta (majhna tatvina). Sodišče ob tem ne navede, katero kaznivo dejanje je tožnica storila, tatvino ali majhno tatvino. Vrednosti merilca vlage sodišče prve stopnje ni ugotovilo oziroma se do tega ni opredelilo. Kot je že obrazložilo pritožbeno sodišče, stališče v prejšnjem razveljavitvenem sklepu, delovno sodišče ni vezano na pravnomočno oprostilno sodbo, vendar pa more z dokaznim standardom materialne resnice ugotoviti dejansko stanje s stopnjo prepričanja, ali je delavec storil kršitev iz delovnega razmerja, ki ima vse znake, tako objektivne kot subjektivne znake kaznivega dejanja. Po oceni pritožbenega sodišča pritožba tudi utemeljeno navaja, sklicujoč se na Kazenski zakon s komentarjem - posebni del GV, Založba Ljubljana, 2002, str. 363 - 364, da je kaznivo dejanje tatvine mogoče samo s stopnjo krivde, pri čemer se mora storilec zavedati protipravnosti svojega ravnanja in ima namen trajne prilastitve premične stvari, kar s svojim ravnanjem tudi hoče uresničiti (v kolikor si nekdo merilec vlage samo izposodi, to dejanje ni storjeno, enako seveda velja, v kolikor je osebi podtaknjen). Dokazno breme, da dokaže vse zakonske znake kaznivega dejanja tatvine je tako na delodajalcu.

14. Po oceni pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje zmotno štelo, da naj bi tožnica morala dokazati, kdo ji je podtaknil merilec vlage in s tem, da ni storila očitane ji kršitve, da je protipravno odtujila merilec vlage z namenom, da si ga protipravno prilasti in s tem storila kršitev, ki ima vse znake kaznivega dejanja. Tožnica je pojasnila, da je rekla, da ji je bil merilec vlage podtaknjen ter naj se takoj pokliče policijo, pri čemer je šlo za edini merilec v enoti A., ki se je uporabljal vsakodnevno, torej bi njegov primanjkljaj praktično takoj ugotovili, saj je isti merilec uporabljalo več delavk. Ob tem ne gre spregledati dejstvo, da je tožnica predhodno v postopku zaradi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi uspela in je bila po lastni oceni „kazensko“ prestavljena v enoto v A. Tožena stranka je tudi potem, ko se je tožnica vrnila k njej po uspešnem postopku, njeno osebno izkaznico s sliko nalepila na vratarnico v poduk vsem ostalim delavcem, kaj se zgodi s tistimi, ki tožijo toženo stranko. Že samo dejstvo, da se je tožnica vozila iz F. v A. predstavlja po oceni pritožbenega sodišča tudi bistveno poslabšanje pogojev zaposlitve, saj gre za oddaljenost krajev več deset kilometrov in s slabo cestno povezavo. Sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča ni upoštevalo tudi izpovedbe B.B., ki je pojasnila tako v delovnem sporu kot v kazenskem postopku, kako je potekal dogovor z varnostnikom, pri čemer je G.G. izpovedal, da so ga v petih minutah že 15 - krat klicali iz F., da so varnostniki v A. nesposobni, da ne morejo nič najti in podobno. Ko je B.B. vprašala varnostnika, kaj iščejo, odprla nahrbtnik, ji je varnostnik odgovoril: „Gospa, ko bi jaz vedel kaj iščem, bi vam povedal, pa ne vem kaj iščemo.“

15. Tožnica je tudi predlagala, da sodišče v primeru dvoma zasliši tudi policiste, ki so zapisali izjave o spornem dogodku, in v kolikor je sodišče menilo, da so zapisniki dvomljivi in nejasni, bi moralo zaslišati policiste, kar pa sodišče ni izvedlo v ponovljenem postopku. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče izvesti vse že izvedene dokaze, se do njih dokazno opredeliti in zaslišati tudi policiste, ki so zapisali zapisnik o dogodku. Sicer pa po določilih 362. člena ZPP sodišče prve stopnje mora opraviti vsa pravdna dejanja in obravnavati vsa sporna vprašanja, na katera je opozorilo sodišče druge stopnje v svojem sklepu in ni naloga sodišča prve stopnje, da v tem sporu (enako kot v večini drugih sporov) polemizira s pritožbenim sodiščem.

16. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožnice ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo, za kar je imelo pravno podlago v določilih 355. člena ZPP.

17. Pritožbeno sodišče je odločilo, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka. Odločitev o pritožbenih stroških postopka temelji na določilih 165. člena ZPP.