Jedro

Določba 31. člena zakona o denacionalizaciji (Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93) je jasna in je ni mogoče tolmačiti tako, da dopušča vzpostavitev lastninske pravice tudi v primerih, ko ima pravico uporabe na podržavljenem stavbnem zemljišču oseba, ki ni upravičenec po tem zakonu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila tožničino pritožbo proti sklepu Sekretariata za gospodarski razvoj, finance in urejanje prostora občine z dne 22.6.1993, s katerim je upravni organ prve stopnje zavrgel tožničino zahtevo za denacionalizacijo stavbnega zemljišča s parc. št. 80, 81, 354 in 351. V obrazložitvi odločbe tožena stranka navaja, da je nesporno ugotovljeno, da je bilo stavbno zemljišče s parc. št. 80, 81, 354 in 351 nacionalizirano M.N., tožničini materi, na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč. M.N. je svoje premoženje z darilno pogodbo z dne 8.11.1961 podarila tožnici in njenemu bratu vsakemu do 1/2. Vzpostavitev lastninske pravice na podržavljenem stavbnem zemljišču bi bila po 31. členu zakona o denacionalizaciji mogoča le v korist upravičenke, to je M.N., če bi bila še živa. Ni pa mogoče lastninske pravice vzpostaviti v korist pravnih naslednikov oziroma oseb, ki so nepremičnine pridobile na podlagi pravnega posla, saj bi glede na določbo 67. člena navedenega zakona v takšnem primeru prišlo do ponovnega vzpostavljanja prejšnjega pravnega stanja, ki ne bi upoštevalo navedene darilne pogodbe. Čeprav je upravni organ prve stopnje odločil na podlagi 2. odstavka 125. člena zakona o splošnem upravnem postopku, postopati pa bi moral po 3. in 4. odstavku 66. člena istega zakona, je bila njegova odločitev po mnenju tožene stranke pravilna in v zakonu utemeljena, saj napačna uporaba procesne določbe ni mogla vplivati na odločitev o stvari. Pritožba torej ni bila utemeljena.

Tožnica v tožbi navaja, da se z razlogi izpodbijane odločbe ne more strinjati, saj temeljijo na gramatikalni razlagi zakona o denacionalizaciji, kar je v nasprotju z namenom zakona, da se vrne premoženje, ki je bilo podržavljeno na podlagi predpisov, naštetih v tem zakonu. Situacija, v kateri lastnik hiše ni istočasno tudi lastnik zemljišča, je nelogična in izkoristiti bi bilo treba vsako še tako majhno možnost, da se ta nelogičnost, ki se odraža v instituciji zemljiškoknjižnega telesa I in II kot posledici lastninsko - nelastninske koncepcije stvarnega prava, odpravi. Obrazložitev izpodbijane odločbe v tistem delu, ki govori o tem, da bi vrnitev zemljišča tožnici pomenila ponovno vzpostavljanje pravnega stanja pred sklenitvijo darilne pogodbe oziroma pred dedovanjem, predstavlja za tožnico cinizem, saj bi bilo morebitno vzpostavljanje pravnega stanja, kakršno je bilo pred sklenitvjo darilne pogodbe, le začasnega značaja, kajti takoj za tem bi stekel zapuščinski postopek, ki bi privedel do tožničine lastnine na spornem zemljišču. To pa bi bilo v skladu s pogodbeno voljo M.N. kot darovalke in ne bi nasprotovalo cilju in namenu zakona o denacionalizaciji, zato tožnica predlaga, naj sodišče izpodbijano odločbo spremeni tako, da se pritožbi tožnice proti sklepu organa prve stopnje ugodi, sklep odpravi in zadeva vrne temu organu v ponovno odločanje. Sodišče naj tudi odloči, da je tožena stranka dolžna povrniti tožnici stroške postopka v upravnem sporu.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka tožbene trditve s sklicevanjem na obrazložitev izpodbijane odločbe in predlaga, naj sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavanem primeru ni sporno, da so bila zemljišča, ki so predmet zahteve za denacionalizacijo, nacionalizirana prejšnji lastnici M.N., tožničini materi, kot gradbena zemljišča na podlagi zakona o nacionalizaciji najemnih zgradb in gradbenih zemljišč (ZNNZGZ, Uradni list FLRJ, št. 52/58). Prav tako ni sporno, da je prejšnja lastnica teh nepremičnin umrla pred uveljavitvijo zakona o denacionalizaciji (ZDEN, Uradni list RS, št. 27/91-I in 31/93). Iz podatkov spisa in tožničinih tožbenih navedb tudi ne izhaja, da bi bil katerikoli del podržavljenega zemljišča vzet iz posesti bodisi prejšnji lastnici bodisi njenim pravnim naslednikom, kar pomeni, da na podržavljenih zemljiščih obstaja pravica uporabe. Ta pravica je po svoji vsebini premoženjska pravica in je, kolikor je ni prejšnja lastnica nacionaliziranega zemljišča prenesla na tožnico in njenega brata z darilno pogodbo z dne 8.11.1961, prešla nanju kot na dediča po pokojni M.N. v trenuku njene smrti, to je 30.6.1970 (135. člen zakona o dedovanju, Uradni list SFRJ, št. 42/65). M.N. torej ob vložitvi tožničine zahteve za denacionalizacijo na podržavljenem stavbnem zemljišču ni več imela pravice uporabe in pravilno je stališče izpodbijane odločbe, da 31. člena ZDEN v takšnem primeru ni mogoče uporabiti.