Jedro

S konkurenčno klavzulo so varovani interesi delodajalca pred nelojalno oziroma prepovedano konkurenco s strani njegovih bivših delavcev. Ravnanje delavca, da začasno ne sme ustanoviti podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo kot jo ima delodajalec, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih v zvezi s prejšnjim delom pri njem, pomenila za delodajalca konkurenco, je prepovedano predvsem zato, ker bi se s takim ravnanjem lahko poslabšal konkurenčni položaj delodajalca. Če pa delavec v to ne posega, temveč lahko svobodno izkorišča tudi znanja, izkušnje in poslovne zveze, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu, ni v ničemer prikrajšan v svojih pravicah do svobodne izbire zaposlitve in podjetniške dejavnosti.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna plačati tožniku 2,007.171,60 SIT iz naslova nadomestila zaradi spoštovanja konkurenčne klavzule. Ugotovilo je, da je bila konkurenčna klavzula sicer določena v pogodbi o zaposlitvi tožnika kot direktorja profitnega centra L.. Tožnik je kot direktor družbe K., d.o.o. sklenil pogodbo o prenosu nepremičnin, osnovnih sredstev in opreme poslovne enote K. l., s katero se je družba K. zavezala, da bo opravljala enako dejavnost oziroma tisti del programa tožene stranke kot do tedaj. Tožnik zato ni bil z ničemer omejen pri podjetniški pobudi in izbiri poklica. Podjetje, katerega direktor in solastnik je, opravlja namreč program, ki se je prej opravljal v profitnem centru tožene stranke, katerega direktor je bil tožnik.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Navedlo je, da je tožnik po prenehanju delovnega razmerja postal ustanovitelj in lastnik podjetja, ki je bilo ustanovljeno za enako dejavnost kot poslovna enota tožene stranke L., katerega direktor je bil tožnik. Gre za enakovrstno dejavnost, zato tožniku ne pripada odškodnina zaradi zmanjšanja možnosti pridobivanja dohodka, saj je opravljal enako dejavnost kot prej pri toženi stranki.

Zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji, je tožeča stranka vložila revizijo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče druge stopnje naj bi brez glavne obravnave dejansko stanje ugotovilo drugače, kot prvostopno sodišče. Prvostopno sodišče ni ugotavljalo morebitne kršitve konkurenčne klavzule, medtem ko je sodišče druge stopnje očitno izhajalo iz takega stališča. Drugostopno sodišče naj bi kršilo tudi 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP s tem, ko ni odgovorilo na vse pritožbene navedbe. Materialno pravo naj bi bilo zmotno uporabljeno, ker je sodišče kot bistveno štelo dejstvo, da tožnik tudi po prenehanju delovnega razmerja opravlja isto dejavnost kot prej pri toženi stranki. Ni pa upoštevalo, da je omejen pri svobodni pobudi na tržišču pri opravljanju dejavnosti, ki jih tožena stranka oziroma njeni nekdanji profitni centri še vedno opravljajo. Ker je konkurenčno klavzulo spoštoval, program, ki ga je odkupil, pa je bil nerentabilen, družba K. ni imela možnosti na trgu in je šla v stečaj.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po določbi 371. člena ZPP revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Po uradni dolžnosti pazi le na pravilno uporabo materialnega prava.

Po presoji revizijskega sodišča drugostopno sodišče ni ugotovilo drugačnega dejanskega stanja kot sodišče prve stopnje. Že sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je tožnik direktor in družbenik podjetja K. (stran 4 prvostopne sodbe). Sodišče druge stopnje tudi ni ugotavljalo kršitve konkurenčne klavzule, temveč je glede iste dejanske okoliščine - opravljanje enake dejavnosti - sprejelo tudi enako materialnopravno presojo.

Tudi zatrjevana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pritožbene navedbe in tudi (sicer res skopo) obrazložilo, zakaj so dejstva, ki jih je ugotovilo sodišče prve stopnje za odločitev bistvena, zaradi česar pritožbene navedbe ne morejo odločilno vplivati na drugačno odločitev. Zato se izpodbijana sodba lahko preizkusi.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno. Po določbi 7. člena Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 14/90 in nasl. - ZDR/90; sedaj edini določbi tega člena, v času sklenitve pogodbe o zaposlitvi pa določbi četrtega odstavka) se delavec in delodajalec (lahko) posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščanjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom pri delodajlcu. Stranki sta se o tem dogovorili s pogodbo o zaposlitvi, sklenjeno 20. 1. 1994. Takrat že niso več veljale določbe petega in šestega odstavka 7. člena ZDR/90, saj so bile na podlagi odločbe Ustavnega sodišča (št. U-I-51/90, Uradni list RS, št. 29/92) črtane s 1. členom Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o delovnih razmerjih (Uradni list RS, št. 71/93, ki so začele veljati 14. 1. 1994). Neposredna pravna podlaga za dogovorjeno konkurenčno klavzulo so bile tako določbe 9. točke Statuta tožene stranke (priloga A6). Po teh določbah (prvi in šesti odstavek) tožnik še dve leti po prenehanju delovnega razmerja ni smel ustanoviti podjetja z enako ali podobno dejavnostjo, imeti v takem podjetju za odločanje pomemben delež, se ukvarjati z dejavnostjo oziroma opraviti dejanja, ki bi pomenilo dejansko konkurenco družbi ali odvisnim podjetjem; za spoštovanje teh prepovedi pa je upravičen do ustreznega nadomestila. Pogodbeno dogovorjena konkurenčna klavzula je delavcu tako prepovedovala, da bi se po prenehanju delovnega razmerja brez posledic zaposlil v podjetju s toženi stranki konkurenčno dejavostjo, prav tako pa ni smel pričeti opravljati dela, ki bi toženi stranki lahko škodovalo oziroma bi pomenilo konkurenčno dejavnost podjetja. Vsaka tovrstna dejavnost bi bila podlaga za odškodnino, ki bi jo lahko uveljavila tožena stranka.

Pogodba o zaposlitvi je dvostranska in odplačna pogodba. Za njeno sklenitev velja avtonomija strank, kolikor ni ta izrecno omejena s predpisi. Pri sklepanju dvostranskih pogodb izhajajo udeleženci iz načela enake vrednosti vzajemnih dajatev (prvi odstavek 15. člena ZOR). ZDR dopušča dogovor med delavcem in delodajalcem glede omejitev, ki bodo delavcu ob spoštovanju konkurenčne klavzule nastale po prenehanju delovnega razmerja zaradi zmanjšane možnosti zaposlitve oziroma ustvarjanja dohodka s pridobitno dejavnostjo. V teh primerih je delavec upravičen do določenega materialnega nadomestila, saj gre tudi za poseg v njegove ustavne pravice do svobodne izbire zaposlitve (49. člen Ustave) in do svobodne gospodarske pobude (74. člen Ustave). Že ob sklenitvi pogodbe se lahko predvideva, da bodo zaradi dogovorjenih omejitev iz naslova prepovedi konkurence, delavčeve možnosti pri iskanju nove zaposlitve ali opravljanja dejavnosti zmanjšane. Tožnik je na omejitve pristal ob dogovorjenem nadomestilu, ki se izplača ob prenehanju delovnega razmerja v enkratnem znesku. Na eni strani je tako obveznost delavca, da je lojalen do svojega delodajalca in spoštuje njegove interese še določen čas po prenehanju delovnega razmerja, na drugi strani pa je obveznost delodajalca, da delavcu za to plača določeno nadomestilo.

Sodišče prve stopnje ni ugotovilo (in tudi ni ugotavljalo), da bi tožnik kršil prepovedi, ki izhajajo iz konkurenčne klavzule. Dejanska podlaga sodbe je bila v bistvu nesporna ugotovitev, da se je tožena stranka po sklepu Skupščine družbe (priloga B3) reorganizirala tako, da so se posamezni deli družbe s programi, dejavnostjo, nepremičninami in opremo prodali, vsa delovna mesta pa ukinila.

Navedeno je za obravnavano zadevo pomembno toliko, da tožniku, kot enemu od kupcev dela tožene stranke, ni mogoče očitati, da bi z opravljanjem odkupljenega dela dejavnosti, kršil konkurenčno klavzulo. Ker tožena stranka te dejavnosti ni več opravljala, do dejanske konkurence tudi ni moglo priti.

Dejavnost, ki jo opravlja sedanja družba tožnika, je le ena izmed dejavnosti, ki jih je imela registrirane in jih je opravljala tožena stranka. To pomeni, da bi tožnika še vedno lahko zavezovala prepoved konkurence glede drugih dejavnosti tožene stranke. Konkurenčna klavzula je bila dogovorjena med tožnikom in toženo stranko, te druge dejavnosti pa sedaj opravljajo na podoben način ustanovljene nove družbe. Ker tožena stranka ne opravlja nobene dejavnosti več, tožnik tudi z opravljanjem katerekoli dejavnosti, ki jih je tožena stranka prej opravljala, toženi stranki ne more več konkurirati ali kako drugače posegati v njene interese. S konkurenčno klavzulo so varovani interesi delodajalca pred nelojalno oziroma prepovedano konkurenco s strani njegovih bivših delavcev. Ravnanje delavca, da začasno ne sme ustanoviti podjetja ali začeti opravljati samostojne dejavnosti z enako ali podobno dejavnostjo kot jo ima delodajalec, če bi uporaba tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih v zvezi s prejšnjim delom pri njem, pomenila za delodajalca konkurenco, je prepovedano predvsem zato, ker bi se s takim ravnanjem lahko poslabšal konkurenčni položaj delodajalca. Če pa delavec v to ne posega, temveč lahko svobodno izkorišča tudi znanja, izkušnje in poslovne zveze, ki jih je pridobil pri prejšnjem delodajalcu, ni v ničemer prikrajšan v svojih pravicah do svobodne izbire poklica in podjetniške dejavnosti.

S pogodbo o prenosu nepremičnin, osnovnih sredstev in opreme poslovne enote kroglični ležaji, sklenjeno 15. 5. 1995, je bila posebej določena tudi prepoved poseganja v druge programe tožene stranke. Te obveznost kupca dela "dejavnosti" tožene stranke so samostojne obveznosti, ki nimajo podlage v konkurenčni klavzuli, temveč v samostojni civilnopravni pogodbi, sklenjeni v bistvu v korist tretjega. Morebitno nadomestilo za spoštovanje teh obveznosti, bi moralo biti dogovorjeno v pogodbi sami (izrecno ali na primer preko upoštevanja pri ceni) in ga ni mogoče uveljavljati s sklicevanjem na konkurenčno klavzulo iz pogodbe o zaposlitvi. Še posebej zato ne, ker sta pogodbeni stranki dve gospodarski družbi, tožnik je bil le družbenik in direktor ene od njiju.

Ker glede na navedeno niso podane zatrjevane bistvene kršitve določb postopka in je izpodbijana sodba materialno pravno pravilna, je revizijsko sodišče zavrnilo revizijo kot neutemeljeno (378. člen ZPP).