Jedro

Pritožnik je pritožbo vložil po preteku pritožbenega roka. Ker je bila pritožba zoper odločbo vložena prepozno, jo je organ pravilno zavrgel kot prepozno.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. S sklepom št. DT 4291-505017/2015-5 z dne 15. 4. 2016 je Finančna uprava Republike Slovenije odločila, da se pritožba davčnega zavezanca (v predmetnem postopku tožnik) zoper odločbo št. DT 4291-505017/2015-3 (014211-07) z dne 3. 7. 2015, s katero se je njegovi vlogi za obročno plačilo davčnega dolga ugodilo, zavrže kot prepozna. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa je navedeno, da je bila dolžniku navedena odločba vročena 7. 7. 2015. Zoper njo je bila dovoljena pritožba v petnajstih dneh od prejema odločbe, kar pomeni, da bi jo zavezanec lahko vložil do 22. 7. 2015, dejansko pa jo je vložil 9. 4. 2016, torej prepozno, zaradi česar jo je organ v skladu z drugim odstavkom 240. člena Zakon o upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) zavrgel kot prepozno.

2. Tožnik se je zoper takšno odločitev pritožil. Ministrstvo za finance je kot drugostopenjski organ z odločbo št. DT 499-31-84/2016-2 z dne 10. 6. 2016 njegovo pritožbo zavrnilo. Potrdilo je odločitev prvostopenjskega organa, da je bila pritožba vložena prepozno, ter pojasnilo, da 86. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) določa, da se pritožba lahko vloži v petnajstih dneh od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni določeno drugače, ter da ZUP v drugem odstavku 100. člena določa, da se ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. V 101. členu pa isti zakon določa, da začetka teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji. Če je zadnji dan roka nedelja ali praznik ali dela prost dan ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, se izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika. Ker je iz vročilnice v spisu razvidno, da je zavezanec odločbo o obročnem plačilu prejel 7. 7. 2015, je petnajstdnevni rok začel teči naslednjega dne, torej 8. 7. 2015, in se je iztekel dne 22. 7. 2015, v sredo. Pritožnik je pritožbo podal dne 9. 4. 2016, kar je po preteku roka. Glede na navedeno je drugostopni organ ugotovil, da je bila pritožba zoper odločbo vložena prepozno, zato jo je prvostopni organ pravilno zavrgel kot prepozno.

3. V zvezi z ostalimi navedbami pa je bilo v odločbi tožniku še pojasnjeno, da morajo biti za obravnavanje pritožbe po vsebini izpolnjeni formalni pogoji. Eden izmed njih je tudi, da je bila pritožba vložena pravočasno. Ker v konkretnem primeru pritožba ni bila vložena pravočasno, formalni pogoji, da bi jo lahko davčni organ obravnaval, niso bili izpolnjeni, organ pa tudi ni ugotovil bistvenih kršitev postopka ali kršitev materialnega prava.

4. Zoper navedeno odločbo ministrstva je tožnik sprožil upravni spor. V tožbi je zatrjeval kršitve 2., 3., 3a., 8., 14., 15., 22., 23., 24., 26., 27., 29., 33., 35., 54., 127., 153. in 155. člena Ustave, kršitve 70. in 71. člena ZDavP-2, kršitve Zakona o dohodnini, kršitve ZUP, kršitve 6., 7., 13., 17. člena EKČP in kršitve 257. in 258. člena Kazenskega zakonika ter nespoštovanje sodb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju ESČP) v primerih Flisar vs Slovenija, Kariž vs Slovenija, Mesesnel vs Slovenija, Milenović vs Slovenija, Mavrič vs Slovenija in Kastelic vs Slovenija, zaradi česar bi naj bil zgoraj naveden davčni postopek nezakonit in protipraven, odločba pa popoln suspenz navedenih pravnih aktov, sodb ESČP in pravnih norm. Zahteval je razveljavitev in ustavitev davčnega postopka, ki naj ne bi imel nobene pravne teže, saj ni bila izdana nobena pravnomočna sodba, ki bi ga spoznala za dolžnika, samo ta pa bi lahko bila edina zakonita osnova za zgornji postopek. Vsakdo ima namreč pravico do sodnega varstva, zanj pa velja domneva nedolžnosti, in sicer da velja za nedolžnega, dokler njegova krivda ni ugotovljena s pravnomočno sodbo. Zatrjeval je, da se po osnovnih davčnih načelih davki plačujejo na izvoru zaslužka, da se preprečuje dvojno obdavčevanje, kar pa je bilo v gornjem postopku negirano. Tožnik je opozoril še na varstvo osebnih podatkov, saj naj bi FURS zbiral podatke brez njegovega privoljenja in vednosti, ter na enakost pred zakonom, saj bi naj FURS s svojimi protiustavnimi postopki povzročal neenakost med njim in ostalimi državljani, dodal pa je še, da bo v skladu s 26. členom Ustave RS zahteval povračilo škode ter izpostavil, da mora vsaka državna institucija upoštevati, da je državljan prava nevešča oseba in mu to ne sme škoditi. Glede na vse navedeno je tožnik zahteval, da se postopek v celoti ustavi in razveljavi ter da se začne izvrševati zgoraj omenjene sodbe ESČP in pravne akte.

5. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo v celoti prerekala navedbe tožeče stranke in vztrajala pri razlogih iz obrazložitev upravnih odločb. 6. Tožba ni utemeljena.

7. ZDavP-2 v členih 101. do 110. ureja odpis, delni odpis, odlog in obročno plačevanje davka ter neizterljivost davka, v 86. členu pa določa roke za vložitev pritožbe, in sicer v prvem odstavku določa splošni rok 15 dni od vročitve odločbe, če s tem zakonom ni drugače določeno. Ta rok velja tudi za vročitev pritožbe zoper odločbo o obročnem plačilu davka.

8. V skladu s tretjim odstavkom 2. člena ZDavP-2 se v davčnem postopku za vsa vprašanja, ki niso urejena z mednarodno pogodbo, ki obvezuje Republiko Slovenijo, z zakonom o obdavčenju, s tem zakonom, zakonom, ki ureja finančno upravo, ali zakonom, ki ureja inšpekcijski nadzor, uporablja ZUP.

9. ZUP določa, da se vročitev odločb in sklepov ter drugih dokumentov, od katerih vročitve začne teči rok, vročajo osebno tistemu, kateremu so namenjeni (prvi odstavek 87. člena ZUP), o vročitvi pa se organ, ki je vročitev odredil, obvesti z vročilnico (drugi odstavek 87. člena ZUP). Nadalje drugi odstavek 100. člena ZUP določa, da se v rok, določen po dnevih, ne všteje dan vročitve ali sporočitve oziroma dan dogodka, od katerega je treba šteti rok, temveč se vzame za začetek roka prvi naslednji dan. 101. člen istega zakona pa določa, da začetka in teka rokov ne ovirajo nedelje in prazniki Republike Slovenije ali dela prosti dnevi v Republiki Sloveniji ter da se, kolikor je zadnji dan roka nedelja ali praznik Republike Slovenije ali dela prost dan v Republiki Sloveniji ali kakšen drug dan, ko se pri organu, pri katerem je treba opraviti dejanje postopka, ne dela, izteče rok s pretekom prvega naslednjega delavnika.

10. Iz vročilnice o vročitvi odločbe o obročnem plačilu davka z dne 3. 7. 2015 je razvidno, da je zavezanec odločbo o obročnem plačilu prejel 7. 7. 2015. Naslednjega dne, t.j. 8. 7. 2015 je začel teči petnajstdnevni rok za pritožbo, ki se je iztekel dne 22. 7. 2015, in sicer v sredo. Iz poštne štampiljke je razvidno, da je tožnik pritožbo zoper sklep o izvršbi na pošto oddal 9. 4. 2016, kar je po poteku roka. Prvi odstavek 68. člena ZUP namreč določa, da je vloga vložena pravočasno, če jo organ prejme, preden se izteče rok. V tretjem odstavku istega člena pa je določeno, da če se vloga pošlje priporočeno po pošti, se za dan, ko je organ prejel vlogo, šteje dan oddaje na pošto.

11. V skladu z 240. členom ZUP organ prve stopnje preizkusi, ali je pritožba dovoljena in pravočasna ter ali jo je vložila upravičena oseba. Če ti pogoji niso izpolnjeni, jo s sklepom zavrže. Sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da je prvostopni organ pritožbo zoper sklep o izvršbi pravilno zavrgel kot prepozno.

12. Izpodbijani akt je torej pravilen in na zakonu utemeljen, prav tako je bil pravilen postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta, zato je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakon o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo, kot izhaja iz izreka te sodbe.

13. Kar se tiče tožnikovih navedb glede protipravnosti in protizakonitosti izvršbe, kršitve pravice do poštenega sojenja, ostalih v tožbi navedenih kršitev ustavnih pravic in pravic iz EKČP ter pravice do povračila škode po 26. členu Ustave, sodišče dodaja, da je bil celotni davčni postopek v konkretnem primeru opravljen po določbah postopka v ZDavP-2 in ZUP ter tako popolnoma zakonit in pravilen. Stališče tožnika, da dokler zadeve niso zaključene s pravnomočno sodbo, ni dovoljen noben davčni poseg, ter da bi njegova krivda morala biti najprej ugotovljena s pravnomočno sodbo, je pravno zmotno. Tožnik ne loči kazenskih postopkov, v katerih velja načelo nedolžnosti, dokler krivda ni dokazana s pravnomočno sodbo, od upravnih postopkov, v katerih gre za odločanje o pravicah, obveznostih ali pravnih koristih posameznih strank v upravnih zadevah z najrazličnejših področij, med katera sodijo tudi davčni postopki po ZDavP-2. Upravni postopki se za razliko od kazenskih sodnih postopkov, ne končajo s pravnomočno sodbo, temveč s pravnomočno upravno odločbo.

14. Ker stroški postopka niso bili priglašeni, sodišče o njih ni odločalo.