Jedro

Ker določba 63. člena ZKP-E ni popolnoma jasna glede tega, ali se nanaša samo na spremenjeno določbo 3. odstavka 421. člena ZKP, po kateri je mogoče izpodbijati pravnomočne sodne odločbe iz spremenjenega 4. odstavka 420. člena ZKP v osmih dneh od dneva, ko je obtoženec sprejel pravnomočno odločbo, ali pa je v njej zajeta tudi situacija, ko je v teku roka treh mesecev po uveljavitvi ZKP-E vložena zahteva za varstvo zakonitosti tudi zoper pravnomočni sklep, ki ga ni več mogoče izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom, je treba v takem položaju določbo razlagati v korist obtoženca.

Presoja razlogov glede pripornega razloga ponovitvene nevarnosti (3. točka 1. odstavka 201. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obt. N.V. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Senat Okrožnega sodišča v Mariboru je s sklepom z dne 16.05.2003 na podlagi določbe 2. odstavka 207. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) podaljšal pripor zoper obt. N.V. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Mariboru je s sklepom z dne 28.05.2003 zavrnilo pritožbo obtoženčevega zagovornika kot neutemeljeno.

Zagovornik obt. N.V., odvetnik F.Š. iz M., je dne 18.08.2003 vložil zoper navedeni pravnomočni sklep zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 2. točki 1. odstavka 420. člena ZKP. Predlaga, da se sklep Okrožnega sodišča v Mariboru z dne 16.05.2003 in sklep Višjega sodišča v Mariboru z dne 28.05.2003 skupaj z zahtevo predložijo Vrhovnemu sodišču Republike Slovenije, ki naj zahtevi ugodi tako, da zoper obtoženca odrejeni in podaljšani pripor odpravi ter ga takoj izpusti na prostost, zgolj podrejeno pa odredi hišni pripor.

Vrhovni državni tožilec svetnik M.V. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrže kot nedovoljeno. Po določbi 4. odstavka 420. člena ZKP se sme med kazenskim postopkom, ki ni pravnomočno končan, vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti samo zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena). V obravnavanem primeru pa je bil pripor podaljšan ob preizkusu razlogov za pripor po izteku dveh mesecev, kot to določa 2. odstavek 207. člena ZKP. Tako zahteve za varstvo zakonitosti zoper takšno odločbo ni mogoče vložiti.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbi 44. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o kazenskem postopku (ZKP-E, Uradni list RS, št. 56/2003), je 4. odstavek 420. člena ZKP spremenjen tako, da je mogoče vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno odločbo o odreditvi pripora, zoper pravnomočno odločbo o podaljšanju pripora pa le v primeru podaljšanja s sklepom senata Vrhovnega sodišča (2. odstavek 205. člena) in v primeru podaljšanja po vložitvi obtožnice (2. odstavek 272. člena). V prehodnih in končnih določbah tega zakona je v 63. členu določeno, da v primerih, ko na dan uveljavitve tega zakona že teče rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper odločbo iz 4. odstavka 420. člena ZKP, se ta rok izteče po predpisih, ki so veljali do uveljavitve tega zakona. ZKP-E je začel veljati 13.7.2003 (65. člen ZKP-E).

Izpodbijani sklep je postal pravnomočen z odločitvijo pritožbenega sodišča dne 28.5.2003. Sklep tega sodišča je bil obtožencu vročen dne 30.05.2003, kar pomeni, da je tedaj veljavni trimesečni rok za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti že začel teči in je bil v teku na dan uveljavitve ZKP-E. Določbe 63. člena ZKP-E niso popolnoma jasne glede tega, ali se nanašajo samo na spremenjeno določbo 3. odstavka 421. člena ZKP, po kateri je mogoče izpodbijati pravnomočne sodne odločbe iz spremenjenega 4. odstavka 420. člena ZKP v osmih dneh od dneva, ko je obtoženec sprejel pravnomočno odločbo, ali je v njej zajeta tudi situacija, ko je v teku roka treh mesecev po uveljavitvi ZKP-E vložena zahteva za varstvo zakonitosti tudi zoper pravnomočni sklep, ki ga ni več mogoče izpodbijati s tem izrednim pravnim sredstvom. V tem položaju je navedeno določbo treba razlagati v korist obtoženca ter zato šteti, da je zahteva zagovornika za varstvo zakonitosti dovoljena in o njej meritorno odločiti.

Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP. Trdi, da so razlogi izpodbijanih sodnih odločb preskopi, nejasni, abstraktno navedeni in v precejšnji meri v nasprotju z odločilnimi dejstvi, ugotovljenimi med postopkom.

Sodišče je z napadenim pravnomočnim sklepom podaljšalo pripor zoper obtoženca iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP. Odločilna dejstva, ki jih je v primeru takšne odločitve sodišče dolžno ugotoviti in v sklepu utemeljiti, so: obstoj utemeljenega suma, da je obtoženec storil kaznivo dejanje, ki se mu očita, ter objektivne in subjektivne okoliščine, določene v 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP in neogibno potrebnost za varnost ljudi (2. odstavek 202. člena ZKP).

Kot je razvidno iz obrazložitve zahteve, njen vložnik izrecno ne izpodbija zaključka o obstoju utemeljenega suma, ki ga napadeni sklep opira na pravnomočno obtožnico in na ugotovitev o doslej nespremenjenih okoliščinah. Navedbe, da zoper obt. N.V. ne obstoji niti indic, še manj dokaz, da bi imel možnost gojiti konopljo kjerkoli, da ni ne lastnik, ne solastnik, ne najemnik ali zakupnik zemljišča, na katerem bi bilo mogoče pridelovati konopljo, da pri njem ni bilo najdeno ničesar, kar bi nakazovalo, da goji to rastlino oziroma da je očitano mu kaznivo dejanje storil, ali bi bili najdeni predmeti, ki bi lahko nakazovali, da se ukvarja z gojenjem in preprodajo konoplje, je sicer mogoče razumeti kot izpodbijanje zaključka pravnomočnega sklepa o obstoju utemeljenega suma. Toda pri tem zahteva izhaja iz zatrjevanih dejanskih okoliščin, ne da bi upoštevala podatke in dokaze, na katere sodišče opira ugotovitev glede utemeljenega suma. S tem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, zaradi katere ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Sodišče je pri presoji, da je pri obtožencu še vedno podan priporni razlog ponovitvene nevarnosti po 3. točki 1. odstavka 201. člena ZKP, upoštevalo težo kaznivega dejanja kot objektivno okoliščino ter dejstva, da je obtoženec brez zaposlitve in da razen socialne pomoči nima rednih prihodkov, da njegovo dejanje očitno kaže, da si na tak način pridobiva sredstva ter da je v kazenskem postopku zaradi kaznivih dejanj izsiljevanja in lahke telesne poškodbe, kot subjektivne okoliščine. Na podlagi teh okoliščin utemeljeno sklepa, da je pri obtožencu podana realna nevarnost ponavljanja tovrstnih kaznivih dejanj in da je pripor kot ukrep, s katerim se posega v obtoženčevo svobodo, v sorazmerju z nevarnostjo, ki jo izvrševanje takih kaznivih dejanj predstavlja za varnost ljudi. Na podlagi tega je tudi razumno zaključilo, da ni podlage za nadomestitev pripora s hišnim priporom ali katerim drugim milejšim ukrepom.

Po povedanem ni mogoče sprejeti očitka zahteve za varstvo zakonitosti, da pravnomočni sklep nima razlogov o odločilnih dejstvih in tudi ne, da so ti razlogi popolnoma nejasni ter v precejšnji meri v nasprotju z ugotovljenimi dejstvi. Zahteva pa tudi ne pojasni določno, v čem je takšna nejasnost in v čem se kaže nasprotje med razlogi pravnomočnega sklepa in ugotovljenimi dejstvi. Z grajo in lastno oceno okoliščin, ki zadevajo težo kaznivega dejanja, in obtoženčevo dosedanjo nekaznovanost ter dejstvo, da nima nobenih realnih možnosti, da bi se ukvarjal z gojenjem konoplje, v nasprotju z 2. odstavkom 420. člena ZKP izpodbija dejanske zaključke, ki jih je sprejelo sodišče. Zahteva sicer pravilno povzema zakonske določbe glede hišnega pripora, vendar ne utemelji, zakaj naj bi sodišče postopalo nezakonito, ker ni pripora nadomestilo s hišnim priporom. Okoliščina, da je obtoženec še v drugem kazenskem postopku, je nedvomno ugotovljena ter jo je sodišče upravičeno upoštevalo pri presoji nadaljnjega obstoja pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Na podlagi te okoliščine, ki se presoja z enakim standardom verjetnosti kot utemeljen sum, je mogoče sklepati na obtoženčevo nagnjenost k storitvam kaznivih dejanj ter ob upoštevanju vseh ostalih okoliščin na realno nevarnost ponavljanja kaznivih dejanj.

Vrhovno sodišče Republike Slovenije je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicuje vložnik zahteve. Zato je zahtevo zagovornika obt. N.V. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).