Jedro

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano ( 3. odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da je prišlo do prometne nezgode in nastanka škode zato, ker tožnik na kolesu z motorjem ni imel prižgane luči, zaradi česar ga toženec, ki je ravno tako vozil kolo z motorjem, ni mogel niti zaznati, niti videti, kar je imelo po ugotovitvah nižjih sodišč, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, za posledico, da toženec ni imel prav nobene možnosti za preprečitev trčenja (in s tem nastanka škode). Ob upoštevanju teh ugotovitev pa je neutemeljena revizijska trditev, da sodišči nista pravilno uporabili določbe 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev je namreč tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da gre za primer nesreče premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika ( v obravnavanem primeru tožnika ). Zato je bil njegov zahtevek, ob pravilni uporabi 1. odstavka 178. člena ZOR, utemeljeno zavrnjen.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, s katerim je zahtevala, da ji mora tožena stranka plačati odškodnino in plačevati odškodninsko rento. Glede stroškov postopka je odločilo, da jih mora tožeča stranka povrniti toženi stranki v znesku 97.000 SIT.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano pravnomočno sodbo pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti pravnomočni sodbi sodišča druge stopnje je vložila tožeča stranka pravočasno revizijo in v njej uveljavljala revizijska razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V obeh sodbah je kršeno materialno pravo zato, ker sodišči nista zavzeli stališča do načina toženčeve vožnje. Že iz kazenskega spisa je razvidno, da je toženec vozil na kolesu z motorjem tudi sopotnika. To pa ni v skladu s predpisi. Zaradi tega je bilo trčenje s tožnikom hujše in močnejše, večji pa je bil tudi obseg poškodb, ki jih je utrpel tožnik. Nepravilno je uporabljena tudi določba 178. člena ZOR, saj sodišče očitne toženčeve krivde sploh ni upoštevalo. Postopek pa je kršen zato, ker sodišče druge stopnje ni ocenilo vseh pritožbenih trditev. Nepravilnost postopka je podana tudi zato, ker sodišče ni dopustilo izvedbe vseh predlaganih dokazov. Reviziji naj se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavita, zadeva pa vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Revizija je bila vročena nasprotni stranki, ki na revizijo ni odgovorila, ter tedanjemu Javnemu tožilcu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavil ( 390. člen zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Trditev, da naj bi toženec na motornem kolesu prevažal tudi sopotnika, je prvič postavljena v revizijskem postopku. Zato predstavlja nedovoljeno novoto (3. odstavek 385.člena ZPP).

Iz ugotovitev sodišč druge in prve stopnje, na katere je revizijsko sodišče vezano ( 3. odstavek 385.člena ZPP), izhaja, da je prišlo do prometne nezgode in nastanka škode zato, ker tožnik na kolesu z motorjem ni imel prižgane luči, zaradi česar ga toženec, ki je ravno tako vozil kolo z motorjem, ni mogel niti zaznati, niti videti, kar je imelo po ugotovitvah nižjih sodišč, ki temeljijo na izvedeniškem mnenju, za posledico, da toženec ni imel prav nobene možnosti za preprečitev trčenja (in s tem nastanka škode). Ob upoštevanju teh ugotovitev pa je neutemeljena revizijska trditev, da sodišči nista pravilno uporabili določbe 178. člena zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR. Ob upoštevanju navedenih pravnoodločilnih dejstev je namreč tudi po mnenju revizijskega sodišča pravilen materialnopravni zaključek sodišč druge in prve stopnje, da gre za primer nesreče premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika ( v obravnavanem primeru tožnika ). Zato je bil njegov zahtevek, ob pravilni uporabi 1. odstavka 178. člena ZOR, utemeljeno zavrnjen.

Revizijska trditev, da sodišči druge in prve stopnje ne bi smeli slediti izpovedbi priče L. R., ki naj bi bil do tožnika sovražno razpoložen, kar bi lahko potrdili tožnikova žena in hči, ki bi ju morali sodišči v tej smeri zaslišati, pa izpodbija dokazno oceno nižjih sodišč, kar v revizijskem postopku tudi ni dovoljeno. Kljub temu pa je potrebno tožniku pojasniti, da zaključki obeh sodišč glede pravnoodločilnih dejstev ( da je tožnik vozil brez luči, zaradi česar je bil za toženca neopazen in nezaznaven ) ne temeljijo le na izpovedbi priče L. R., ampak predvsem na trditvah tožnika samega (v IV. točki tožbe je navedel, da priznava svojo sokrivdno, ker je vozil brez luči), njegove izpovedbe na obravnavi dne 22.3.1994 in predvsem na strokovnem mnenju izvedenca.

Iz navedenih razlogov revizija tožene stranke ni utemeljena. Ker je revizijsko sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ( 386.člen ZPP ) ugotovilo, da nižji sodišči tekom obravnavanja zadeve tudi bistvene kršitve iz 10. točke 2. odstavka 354.člena nista zagrešili, je revizijo kot neutemeljeno zavrnilo ( 393.člen ZPP).