Jedro

Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih, za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje (v nadaljevanju: sodišče) je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev uveljavljal nerazdelno plačilo 20.010 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vložitve tožbe do plačila, vključno s povračilom pravdnih stroškov (I. točka izreka). V II. točki izreka je tožniku naložilo povračilo 2.073,80 EUR pravdnih stroškov tožencev.

2. Tožnik vlaga pritožbo zoper sodbo in uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku1. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo razveljavi ter zadevo vrne v nov postopek drugemu sodniku. Podrejeno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe ter vrnitev zadeve v nov postopek. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

Opozarja na kršitev pravice do zakonitega sodnika, ker je sodnica, ki ji je bila dodeljena novejša zadeva III P 397/2019, odločala o združitvi z zadevo III P 386/2019, ki je bila dodeljena drugi sodnici. Po 161. členu Sodnega reda o združitvi odloči sodnik, ki vodi najstarejšo zadevo.

Sodišče je zagrešilo kršitev načela kontradiktornosti postopka in je neenako obravnavalo stranki, saj mu ni dovolilo kopiranja listin iz pribavljenega tožilskega spisa, s katerim je dokazoval trditve iz tožbe. Dovoljen mu je bil samo vpogled, medtem pa je bilo pooblaščencu tožencev dovoljeno tudi kopiranje. Sodišče mu je naknadno poslalo iste kopije, kot jih je fotokopiral pooblaščenec tožencev. Povsem jasno je, da imata pravdni stranki v postopku povsem druge interese. Z listinami iz tožilskega spisa bi neizpodbitno dokazal, da zoper njega nikoli ni obstajal sum storitve kaznivega dejanja, posledično pa tudi ne zakonska podlaga za njegovo fotografiranje in odvzem prstnih odtisov.

Dokazi, ki jih je sodišče dovolilo in izvedlo tekom postopka, so različni od tistih, ki jih sodišče navaja v izpodbijani sodbi in na katere opira sodbo. Določene listine, ki jih je sodišče na glavni obravnavi 15. 3. 2021 vpogledalo, v sodbi niso navedene. Sodišče jih sploh ni upoštevalo in jih je iz dokaznega postopka očitno izvzelo. Takšno ravnanje predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic, ki je tesno povezano s pravico stranke do pravnomočne sodne odločbe in s prepovedjo samovolje.

Sodišče je napačno ugotovilo dejansko stanje in navedlo nejasne razloge o odločilnih dejstvih. Netočna je navedba, da ni bil vabljen niti kot osumljenec niti kot obdolženec, pač pa kot oseba, od katere bi lahko policija dobila določene podatke. V točki 27 je navedeno, da je bil vabljen kot osumljenec. Zato so navedbe o tem, da ni bil vabljen kot osumljenec, protispisne.

Nepravilna je ugotovitev sodišča, da je prišel na policijsko postajo prostovoljno. Zoper njega je bila odrejena tiralica, zato ni imel nobene svobodne izbire datuma prihoda. Odločitev sodišča, da se zahtevek zavrne že po pravni podlagi je nepravilna, ker je sodišče odločilna dejstva ugotovilo napačno.

3. Toženca v odgovoru na pritožbo predlagata njeno zavrnitev. Pritrjujeta razlogovanju in pravni argumentaciji sodišča ter priglašata stroške pritožbenega postopka.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnik od tožencev uveljavljal plačilo zneska v višini 20.010 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Presodilo je, da ni podana odškodninska odgovornost tožencev, saj sta postopek odvzema prstnih odtisov in fotografiranje tožnika opravila na podlagi ustne odredbe. Javni uslužbenec pa je prost odškodninske in disciplinske odgovornosti, če je storil disciplinsko kršitev oziroma povzročil škodo z izvršitvijo pisne odredbe/navodila nadrejenega, kot določata prvi in šesti odstavek 94. člena Zakona o javnih uslužbencih2. Poudarilo je, da predmetnega dejanja nista storila iz osebnih razlogov – pod plaščem avtoritete svoje službe – in tudi nista zlorabila svojih službenih pooblastil za poseg v osebnostne pravice tožnika. Ravnala sta v okviru službenih pooblastil in v skladu z zakonsko podlago, ki jo daje določba 149. člena Zakona o kazenskem postopku3. 6. Pritožbeno sodišče tem razlogovanjem v celoti sledi. Sodišče kršitev, ki jih izpostavlja pritožba, ni zagrešilo. Zatrjevanja o kršitvi pravice do zakonitega sodnika so zmotna. Razpravljajoči sodnici je bila predmetna zadeva z opr. št. III P 397/2019 dodeljena v reševanje in (le) v predmetni zadevi je bila sprejeta odločitev, ker sta bili zadevi III P 386/2019 in III P397/2019 razdruženi v samostojno poslovanje. Zato so očitki o tem, da je bila kršena pravica do zakonitega sodnika, neutemeljeni. Podrobnejša opredelitev do pritožbenih zatrjevanj pa glede na pojasnjeno ni potrebna.

7. Neutemeljena sta tudi očitka o neenakem obravnavanju strank v postopku in o kršitvi načela kontradiktornosti postopka. Ta naj bi bila podana, ker sodišče tožniku ni dovolilo fotokopiranja listin iz tožilskega spisa. Te naj bi po njegovih zatrjevanih neizpodbitno dokazovale, da zoper njega ni obstajal sum storitve kaznivega dejanja, posledično pa tudi ne zakonska podlaga za njegovo fotografiranje in odvzem prstnih odtisov.

8. Bistveno je, da je tožnik imel možnost vpogleda v spis in se je z listinami lahko seznanil, z njimi pa je bilo seznanjeno tudi sodišče. Vendar pa listine, ki jih v pritožbi omenja tožnik, odločitve ne bi mogle spremeniti. NPU je namreč 3. 11. 2017 na podlagi določb ZNPPol v evidenco kaznivih dejanje evidentiral kaznivo dejanje iz 186. člena KZ-1, ki sta ga osumljena tožnik in njegov brat (priloga B21). Toženca sta ravnala po navodilih nadrejenih – za odvzem prstnih odtisov in fotografiranje sta prejela ustno odredbo – in sta bila to navodilo dolžna upoštevati. Tožnik ni izkazal niti konkretizirano zatrjeval, da sta ravnala nedopustno in protipravno iz osebnih razlogov, oziroma da naj bi šlo za dejanja, ki sta jih skrila pod plašč avtoritete svoje službe. Določba 149. člena ZKP pa jima je nudila ustrezno podlago za opravo dejanja, ki jima je bilo z ustno odredbo naloženo.

9. Iz vabil, s katerimi je bil tožnik večkrat vabljen na fotografiranje in odvzem prstnih odtisov, ne izhaja, da bi bil vabljen kot osumljenec, zato je mogoče pritrditi ugotovitvi sodišča, da je bil vabljen kot oseba, od katere bi lahko policija dobila določene podatke. Tožnik je bil seznanjen o razlogih vabljenja, kar izhaja iz dopisa njegovemu pooblaščencu z dne 31. 5. 2018. Za odločitev dejstvo, ali je bil tožnik vabljen kot osumljenec ali le kot oseba, od katere bi lahko policija dobila določene podatke, niti ni bistveno. Bistveno je, da sta toženca (1) ravnala v skladu z odredbo/navodilom nadrejenega, da (2) nista zlorabila svojega službenega pooblastila za poseg v njegove osebnostne pravice, da sta (3) imela podlago za izvedbo dejanja v določbi drugega odstavka 149. člena ZKP ter da je (4) bilo v evidenci kaznivih dejanj že 3. 11. 2017 na podlagi ZNPPol evidentirano kaznivo dejanje iz 186. člena KZ-1. Tožnik pa je dobil v vabilu zadostna/ustrezna pojasnila.

10. Sodišče je vpogledalo v vse listine, tudi tiste, ki jih v pritožbi tožnik posebej izpostavlja. Oprlo pa se je le na pravno relevantno dejstveno in dokazno podlago. Sodišču se ni treba opredeljevati glede vseh predloženih dokazov, marveč v skladu z določbo 213. člena ZPP le glede tistih, ki so pomembni za odločbo. Temu napotilu je sodišče sledilo. Izhajalo je iz pravilnega stališča, da je za odločitev pomembna rešitev pravnega vprašanja; za njegovo razrešitev pa listine, ki jih izpostavlja pritožba, niso pravno relevantne.

11. Bistveno je, da v ravnanjih tožencev ni elementa protipravnosti. Ravnala sta po navodilih nadrejenega in sta v skladu z določbo šestega odstavka 94. člena ZJU prosta odškodninske odgovornosti. Tožnik je bil seznanjen z razlogi za vabljenje, v evidenci kaznivih dejanj pa je bilo evidentirano kaznivo dejanje iz 186. člena KZ-1. Glede na pojasnjeno dokazne listine, ki jih izpostavlja pritožba, za odločitev o zahtevku niso relevantne.

12. Enako velja tudi glede pritožbenih navedb v zvezi z (ne)prostovoljnim prihodom tožnika na policijsko postajo. Prejel je več vabil, da se zglasi na policijski postaji in zgolj naključje je, da se je odzval šele vabilu na dan, ko je praznoval svoj 50. rojstni dan. To pa prejšnjih ugotovitev o odsotnosti elementa protipravnosti v ravnanjih tožencev ne spreminja. Zato so tudi pritožbene navedbe v zvezi s samim prihodom na policijsko postajo brezpredmetne.

13. Glede na pojasnjeno pritožba ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni ugotovilo kršitev, na katere skladno z določbo drugega odstavka 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti. Zato je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

14. Pritožnik s pritožbo ni uspel, zato nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Odgovor na pritožbo tožencev pa ni v bistvenem prispeval k razjasnitvi zadeve na pritožbeni stopnji, zato stroške, ki sta jih imela z njim, nosita sama (154., 155. in 165. člen ZPP).

1 Ur. l. RS, št. 26-1210/1999 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZPP. 2 RS, št. 56/2002, v nadaljevanju: ZJU. 3 Ur. l. RS, št. 63-2168/1994 - s spremembami in dopolnitvami, v nadaljevanju: ZKP.