Jedro

Objektivni element oderuštva je taka korist, ki je že na prvi pogled nesorazmerna izpolnitvi.

Subjektivni element oderuštva je podan, če je korist dosežena z zlorabo neugodnega položaja ene pogodbene stranke. Med subjektivnim in objektivnim elementom oderuštva mora biti podana zveza.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku ponovno odločilo o tožbenem zahtevku tožeče stranke in je s sodbo, ki jo tožena stranka izpodbija, ugodilo zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnin v višini 23.806.584,50 Sit z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti posameznih računov do plačila in toženi stranki naložilo v plačilo še stroške postopka.

Tožena stranka se je zoper 1. in 4. točko izreka sodbe pritožila zaradi bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne oz. podrejeno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navedla je, da je sporna pogodba, na podlagi katere je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke za plačilo najemnine, oderuška ter da je sodišču prve stopnje ponudila dovolj dokazov v utemeljitev te trditve, ki pa jih sodišče v sodbi ni analiziralo niti ni navedlo razlogov za zavrnitev ugovora toženca.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila s predlogom, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Vztrajala je pri navedbah, da je bila višina najemnine primerna in opozorila, da je bila nekoliko višja od primerjanih najemnin za skladiščne prostore, zaradi tehnične in tehnološke opreme skladišča, ki je primerjana skladišča niso imela.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče druge stopnje je v okviru pritožbenih razlogov presojalo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje, ki je kot materialno podlago za ugoditev zahtevku tožeče stranke za plačilo dela neplačane najemnine upoštevalo Pogodbo o najemu poslovnih in skladiščnih prostorov z dne 29.10.1993 (priloga A 233 spisa - v nadaljevanju Pogodba), v zvezi z zavrnitvijo predloga tožene stranke, da sodišče določi pravično najemnino, ker naj bi bila Pogodba zaradi oderuštva nična.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno presodilo 8. člen Pogodbe, ki jasno določa, da sta se pogodbeni stranki dogovorili za popust v višini 45% za obdobje od 1.1.1993 do 31.3.1995. Sporna najemnina se nanaša na obdobje po 31.3.1995. Za čas po 31.3.1995 sta pogodbeni stranki v zadnjem odstavku 8. člena Pogodbe zapisali: " Stranki bosta morebitno višino popusta za obdobje po 1.4.1995 določali z aneksi k tej pogodbi". Tudi to pogodbeno določilo je jasno in ne potrebuje dodatne razlage. Pravnorelevanten dokaz za potrditev trditve, da je 45% popust veljal tudi po 31.3.1995, bi bil aneks k Pogodbi. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da pravdni stranki aneksa k Pogodbi nista sklenili, zato je glede odločitve, ali je tožena stranka tožeči stranki dolžna plačati še preostanek zaračunane najemnine, ki ga tožena stranka ni plačala, odločitev pravilno oprlo na določila Pogodbe.

Trditev o kršitvi določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju pritožnik opira predvsem na to, da sodba sodišča prve stopnje nima razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z ugovorom tožene stranke, da je Pogodba oderuška.

Po mnenju pritožbenega sodišča izpodbijana sodba vsebuje razloge in jo je mogoče preizkusiti. Res je, da sodišče prve stopnje zamenjuje subjektivne in objektivne pogoje, ki jih določa zakon glede oderuške pogodbe, kar pa na odločitev nima vpliva. Vsebinsko je sodišče prve stopnje ugotovilo, da ob sklenitvi obravnavane Pogodbe ni bil izpolnjen noben pogoj oderuštva.

Zakon o obligacijskih razmerjih v prvem odstavku 141. člena določa, da je pogodba nična, če kdo izkoristi stisko ali težko gmotno stanje drugega, njegovo nezadostno izkušenost, lahkomiselnost ali odvisnost (subjektivni element) in si izgovori zase ali za koga tretjega korist, ki je v očitnem nesorazmerju s tistim, kar je sam dal ali storil ali se zavezal dati ali storiti (objektivni element).

Pritrditi je pritožniku, da sodišče prve stopnje ni analiziralo vseh trditev, ki jih je postavila tožena stranka. Pri tem pa je pomembno, ali so bile vse trditve tožene stranke pravnorelevantne za odločitev o predmetu spora. Sodišče je v odločbi dolžno navesti, katera dejstva in predloženi dokazi so za odločitev relevantni. Absolutna bistvena kršitev določb postopka je podana takrat, če sodba sploh nima razlogov ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih. Če nima razlogov o dejstvih, ki niso odločilni, ni podana absolutna bisvena kršitev določb postopka. Zato je bilo v okviru pritožbenih trditev potrebno ugotoviti, ali se sodišče prve stopnje ni opredelilo do kakšnega pravnorelevantnega dejstva oziroma do kakšne trditve, ki bi potrjevala pravnorelevantno dejstvo.

Tožena stranka sodišču prve stopnje očita, da ni analiziralo načina reorganizacije E. J. p.o. in pogojev, ki so bili zagotovljeni toženi stranki za njeno ustanovitev in začetek poslovanja, nadalje da ni upoštevalo rezultatov poslovanja tožene stranke od ustanovitve pa do leta 1995 in dejstva, da je bilo tožeči stranki ob podpisu pogodbe znano, da poslovni rezultati tožene stranke po letu 1993 niso bili več v porastu.

Po mnenju pritožbenega sodišča prvostopenjsko sodišče ni bilo dolžno analizirati načina lastninjenja družbenega podjetja in podajati v tem postopku ocene o tem, ali je bil postopek preoblikovanja in lastninjenja izveden pravilno ter v korist oziroma škodo katere od ustanovljenih družb. Iz predloženih listin izhaja, da je tožeča stranka pridobila v postopku lastninjenja v last skladišča in da se je zavezala plačati obveznosti prejšnjega družbenega podjetja. Na 17. seji DS J. je bil 2.12.1991 sprejet sklep, da se sprejme multilateralna pogodba o ureditvi bodočih medsebojnih odnosov med matično firmo in novimi d.o.o. Tožena stranka je bila ustanovljena 21.10.1991. Je tudi podpisnica Multilateralne pogodbe (priloga B 35 spisa), ki določa, da nobena od ustanovljenih firm matičnemu podjetju ne bo plačevala najemnine do 31.3.1992 za uporabo prostorov in opreme . Sodišču prve stopnje, ki je navedene listine vpogledalo in ugotovilo, da iz njih ne izhaja, da je tožeča stranka ob sklenitvi Pogodbe in določitvi najemnine izkoristila neugoden položaj, v katerem naj bi bila tožena stranka, ni mogoče očitati, da ni navedlo razlogov za odločitev, da ni podan subjektivni element oderuštva.

Pri tem pritožbeno sodišče še dodaja, da res iz podatkov spisa izhaja, da tožena stranka ob ustanovitvi ni imela lastnih skladišč, ki jih je glede na dejavnost, ki jo je opravljala, morala najeti. Pri tem je od ustanovitve do 31.3.1992 imela v brezplačni uprabi skladiščne prostore tožeče stranke. V letu 1992 sta pogodbeni stranki sklenili najemno pogodbo s popustom pri plačevanju najemnine in v letu 1993 sporno pogodbo, ki je predvidevala popust do 31.3.1995. Če je tožeča stranka ob ustanovitvi tožene stranke izrabila stisko tožene stranke, ki je bila ustanovljena za skladiščno dejavnost, ni pa imela lastnih skladišč, ki jih je imela v lasti tožeča stranka, ni mogoče slediti toženi stranki, da je tožeča stranka še v letu 1993 izrabila to isto stisko tožene stranke, ki še vedno ni imela lastnih skladišč tako, da si je za leto 1995 zagotovila najemnino brez popusta. Zgolj dejstvo, da je tožeča stranka od ustanovitve tožene stranke vedela, da tožena stranka nima svojih skladišč, po mnenju pritožbenega sodišča ne zadošča za uspešno uveljavljanje subjektivnega elementa oderuštva. Tudi trditev v pritožbi, da je tožeča stranka ravnala načrtno, ko tožena stranka nima možnosti prenosa podjetja na drugo lokacijo in s tem opravljanja dejavnosti na območju sedanjega kraja sedeža, je brez vsake realne podlage. Tožena stranka ni niti ponudila dokazov o tem, da na območju Ljubljane ni bilo ustreznih skladišč, niti ni navedla konkretnih razlogov o obstoju ovir, da skladišča najame drugje. Če pa je bila tožeča stranka edina, ki je imela skladišča, ki jih je potrebovala tožena stranka, ni ustrezna ponujena primerjava najemnin s poštenimi najemninami (v zvezi s primerjavo najemnin s tistim kar je tožeča stranka nudila toženi stranki), pač pa bi bilo v tem primeru potrebno ponuditi izračun tržnih najemnin, ki upoštevajo ponudbo in povpraševanje ter posebnost najetih skladišč v primerjavi z drugimi, ki so bili na razpolago v obravnavanem obdobju. Tožena stranka je nadalje kot indic za dokazovanje trditev, da jo je tožeča stranka želela načrtno uničiti, navedla, da je predlagala nad toženo stranko stečajni postopek. Tudi pritožbeno sodišče ne vidi pravnorelevantne zveze med predlogom tožeče stranke, da se začne stečajni postopek in trditvijo tožene stranke, da bi z najemnino tožeča stranka pridobila očitno premoženjsko korist. Pri tem ni mogoče izključiti namena tožeče stranke, da s stečajem tožene stranke pridobi določeno drugo korist. Ni pa tožena stranka postavila trditev, na podlagi katerih bi bilo mogoče povezati to korist s spornim določilom Pogodbe, da velja popust za najemnino do 31.3.1995. Možnost, da popusta po 1.4.1995 ne bo in vedenje tožeče stranke o tem, da tožena stranka po 1.4.1995 ne bo zmogla plačevati najemnine brez popusta ter namen, da jo na ta način spravi v stečaj, kar zatrjuje tožena stranka, ni v vzročni zvezi s koristjo dobiti najemnino, ki očitno ne ustreza najemninam za primerljiva skladišča. Če bi tožeča stranka s stečajem nad toženo stranko pridobila kakšno drugo korist, v tem postopku ni relevantno, ker je tožena stranka zatrjevala, da si je tožeča stranka izgovorila za obdobje po 1.4.1995 korist v najemninah, ki so bile precej višje od poštenih najemnin, ne pa v kakšni drugi koristi.

Sodišče prve stopnje je zaključilo, da v Pogodbi tudi ni podan objektivni pogoj oderuštva. Do takega zaključka je prišlo ob primerjavi cen, ki so bile dogovorjene v citirani pogodbi in cen, ki jih je predložila tožena stranka iz izračuna stalnega sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke.

Očitno nesorazmerje je tisto, ki je vidno že na prvi pogled. V tem smislu je pritožbeno sodišče v mejah razlogov, ki jih je navedel pritožnik, preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje in pri tem ugotovilo: Cena najemnine brez popusta, ki jo je tožeča stranka zaračunala toženi stranki izhaja iz 7. člena pogodbe: - za poslovne prostore 19,70 DEM/m2 v tolarski protivrednosti - za pokrite skladiščne prostore 6,65 DEM/m2 Iz dokaza, ki ga je predložila tožena stranka (Izračun poštene najemnine izvedenca J. D. - priloga B 46 spisa) izhaja izračun poštene najemnine za leto 1997: - za poslovne prostore, ki jih zaseda tožena stranka 12,64 DEM/ m2 - za skladiščne prostore, ki jih zaseda tožena stranka 6,40 DEM/m2 Po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje po primerjavi cen, ki mu jih je ponudila tožena stranka, upoštevaje zaračunano najemnino, v kateri delež poslovnih prostorov predstavlja 5% in delež pokritih skladiščnih prostorov 95 %, pravilno ocenilo, da ne gre za očitno in že na prvi pogled razvidno nesorazmerje. Trditve pritožnika, da bi sodišče moralo pri primerjavi najemnin, najemnino, ki jo je kot pošteno najemnino določil izvedenec gradbene stroke J. D., znižati še za 3,15 DEM/m2 za souporabo komunalnih naprav BTC - ja, ki jih tožena stranka po pogodbi plačuje posebaj, so neutemeljene. Tožena stranka ni dokazala, da je BTC - ju plačala za souporabo komunalnih naprav v času najema mesečno po 3,15 DEM/m2; v zvezi z njenim ugovorom o pobotanju plačanih stroškov (ter predloženimi pogodbami k pripravljalni vlogi z dne 21.10.1997) pa je sodišče prve stopnje že odločilo s sodbo II Pg 9/96 z dne 8.4.1998, ki je v točki 2 pravnomočna. Zato je tabela, ki jo je pripravila tožena stranka in ki vsebuje primerjavo zaračunanih cen ter poštenih cen izvedenca J. D. v letu 1997, znižanih za 3.15 DEM/m2, v tej pravdi nerelevantna. Zato je neutemeljen očitek pritožnika, da sodišče prve stopnje te tabele pri odločitvi ni upoštevalo.

Neutemeljen je tudi očitek sodišču prve stopnje, da bi moralo za presojo subjektivnega elementa oderuštva analizirati poslovne rezultate tožene stranke. Poslovni rezultati tožene stranke za odločitev v tem sporu niso bistveni. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da bi bilo predloženo mnenje izvedenke finančne stroke S. J., ki ga je izdelala v postopku ugotavljanja oškodovanja družbenega premoženja, pravnorelevantno v tem sporu le, če bi izvedenka ugotovila tudi nesorazmernost stroškov najemnin. Ker tega ne vsebuje, je zaključilo, da iz predloženega dokaza ni mogoče ugotoviti oderuštva. Zato je neutemeljen očitek pritožnika, da sodišče tega dokaza ne bi smelo uporabiti v škodo tožene stranke. Tožena stranka je namreč tista, ki dokazuje oderuštvo in če predloženi dokazi tega ne potrdijo, se sodišče prve stopnje pri razlogih za zavrnitev ugovora, lahko sklicuje na predloženi dokaz, ki pravnorelevantnih dejstev ne potrjuje. Mnenje izvedenke o tem, da se je razdelitev družbenega premoženja izkazala kot učinkovita ter mnenje, da izračunana višina oškodovanja ni primerna, ker ne upošteva, da je imelo vsako podjetje z ustvarjanjem celotnega prihodka določene stroške, ki jih je potrebno odšteti ter njen izvid o tem, da poslovni rezultati po letu 1993 niso bili več v porastu, ker so s prihodki komaj pokrivali visoke stroške, potrjuje le ugotovitev, da je imela tožena stranka glede na prihodke visoke stroške poslovanja, ne pa očitne nesorazmernosti med vrednostjo najetih skladišč in najemnino. Tudi dejstvo, da je tožeča stranka za poslovne rezultate tožene stranke vedela, ni relevantno v zvezi z dokazovanjem subjektivnega elementa oderuške pogodbe med najemodajalcem in najemnikom. Zato je neutemeljen tudi očitek pritožnika, da bi sodišče prve stopnje moralo ugotoviti, da je tožeča stranka vedela, da tožena stranka ne bo mogla najemnine plačevati brez nevarnosti, da se nad njo zaradi prezadolženosti začne stečajni postopek.

Ker je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da Pogodba z dne 29.10.1993 nima elementov oderuške pogodbe in da ni nična, pravilno ni sledilo predlogu tožene stranke, da določi za obdobje po 1.4.1995 za 45% znižano najemnino in je zato pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP), s katero je le to obsodilo toženo stranko na plačilo dogovorjene najemnine (1. točka izreka) in na plačilo stroškov postopka (4. točka izreka).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela je dolžna sama nositi stroške pritožbenega postopka (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 154/I ZPP).

Odgovor tožeče stranke na pritožbo ni prispeval k odločitvi v tej zadevi, zato je sodišče odločilo, naj sama nosi stroške, ki jih je imela z njim (člen 165/I ZPP v zvezi s členom 155/I ZPP).