Jedro

Povrnitev škode je mogoče v kazenskem postopku zahtevati do zaključka glavne obravnave, čeprav so roki iz 352. člena OZ že prej potekli, zato lahko (odškodninsko oziroma regresno) tožbo za škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja, oškodovanec oziroma zavarovalnica vložita po izteku zastaralnih rokov iz 352. člena OZ, vendar pred potekom od teh rokov daljšega roka, v katerem zastara kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, iz katerega izvira konkretna škoda.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov pravdnih strank se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 206137/2013 z dne 18. 12. 2013 in tožbeni zahtevek zavrnilo ter tožeči stranki naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v znesku 422,22 EUR v roku 15 dni, po poteku paricijskega roka pa skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev postopka in v nadaljevanju v pritožbi navaja, da iz sodbe ni mogoče razbrati razlogov, zaradi katerih je prvo sodišče štelo, da je pomanjkljiv premoženjskopravni zahtevek, kot je bil vložen v kazenskem postopku oziroma ni sposoben za obravnavanje. Iz vsebine premoženjskopravnega zahtevka z dne 18. 5. 2011 in priloženih dokazov izhaja, da je sklepčnost zahtevka podana tako glede temelja, kakor tudi glede obsega in višine škode. Tožeča stranka je v kazenskem postopku postavila premoženjskopravni zahtevek, ki je na podlagi 365. člena Obligacijskega zakonika(1) pretrgal zastaranje. Zmotna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka s premoženjskim zahtevkom ni pretrgala zastaranja in je bil ob vložitvi predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine zamujen triletni zastaralni rok od dneva, ko je tožeča stranka zavarovanki izplačala zavarovalnino oziroma zamujen petletni zastaralni rok iz drugega odstavka 352. člena OZ.

3. Tožena stranka je odgovorila na pritožbo tožeče stranke in predlagala, da se pritožba zavrne ter potrdi sodba sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Na podlagi šestega odstavka 357. člena OZ zastaranje terjatve, ki jo ima zavarovalnica proti tretjemu, ki je odgovoren za nastanek zavarovalnega primera, začne teči takrat, ko začne teči proti temu zastaranje zavarovančeve terjatve, in se tudi konča v enakem roku. Odškodninska terjatev za povzročeno škodo zastara v treh letih, odkar je oškodovanec zvedel za škodo in za tistega, ki jo je povzročil, v vsakem primeru pa zastara ta terjatev v petih letih, odkar je škoda nastala (prvi in drugi odstavek 352. člena OZ). Prvi in drugi odstavek 353. člena OZ pa določata, če je škoda povzročena s kaznivim dejanjem, za kazenski pregon pa je predpisan daljši zastaralni rok, zastara odškodninski zahtevek proti odgovorni osebi, ko izteče čas, ki je določen za zastaranje kazenskega pregona. Pretrganje zastaranja kazenskega pregona ima za posledico tudi pretrganje zastaranja odškodninskega zahtevka. Zastaranje kazenskega pregona pretrga vsako procesno dejanje za pregon storilca zaradi storjenega kaznivega dejanja (112. člen Kazenskega zakonika).

6. Iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je bila škoda povzročena s kaznivim dejanjem, da je dne 18. 5. 2011 vložila premoženjskopravni zahtevek, v kazenskem postopku I K 14916/2010, v katerem je bil toženec s sodbo Okrajnega sodišča v Novem mestu I K 14916/2010 z dne 4. 9. 2012 obsojen na zaporno kazen, odločeno pa je bilo tudi o njenem premoženjskopravnem zahtevku, z odločbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 14916/2010 z dne 3. 9. 2011 pa je bila obtožba zoper toženca zavrnjena zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona, tožeča stranka pa je bila s premoženjskopravnim zahtevkom napotena na pravdo. Tožeča stranka je predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine vložila 22. 11. 2013, oškodovanki je plačala zavarovalnino 22. 1. 2007, z regresnim zahtevkom pa je toženca pozvala na plačilo 18. 3. 2008. 7. Sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo, da je povrnitev škode mogoče v kazenskem postopku zahtevati do zaključka glavne obravnave, čeprav so roki iz 352. člena OZ že prej potekli, zato (odškodninsko oziroma regresno) tožbo za škodo, ki izvira iz kaznivega dejanja, lahko oškodovanec oziroma zavarovalnica vložita po izteku zastaralnih rokov iz 352. člena OZ, vendar pred potekom od teh rokov daljšega roka, v katerem zastara kazenski pregon storilca kaznivega dejanja, iz katerega izvira konkretna škoda. Sodišče v pravdnem postopku ni vezano na sklep o ustavitvi kazenskega postopka, ki je bil izdan zaradi absolutnega zastaranja kazenskega pregona. Pravdno sodišče mora v primeru ugovora zastaranja najprej rešiti predhodno vprašanje o obstoju kaznivega dejanja; ugotovitev, da je bila škoda storjena s kaznivim dejanjem, hkrati pomeni ex post ugotovitev, da je zastaranje po pretrganju pričelo znova teči, zaradi česar je ugovor zastaranja neutemeljen in obratno. Navedena materialnopravna stališča so povzeta iz posameznih delov obrazložitve sklepa Vrhovnega sodišča RS II Ips 196/2011, v katerem je predstavljena sodna praksa Vrhovnega sodišča RS v zvezi z zastaranjem odškodninskih terjatev za škodo, ki je bila storjena s kaznivim dejanjem.

8. V navedenih materialnopravnih okvirih bo moralo sodišče prve stopnje presojati toženčev ugovor zastaranja, ob tem, da je tožeča stranka vložila tožbo v trimesečnem roku od dneva pravnomočnosti odločbe kazenskega sodišča, kot to določa prvi odstavek 367. člena OZ. Pritožba tudi utemeljeno opozarja, da v obrazložitvi sodbe ni najti razlogov, na podlagi katerih je prvo sodišče ugotovilo, da tožeča stranka ni izkazala, da je v kazenskem postopku vložila premoženjskopravni zahtevek, ki bi bil sposoben za obravnavanje.

9. Pritožbeni razlogi so bili utemeljeni, zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

10. Odločitev o povrnitvi pritožbenih stroškov se na podlagi tretjega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku pridrži za končno odločbo.

Op. št. (1): V nadaljevanju OZ.