Jedro

Pravice zaradi udeležbe tretjih oseb v postopkih zaradi insolventnosti ni mogoče širiti izven okvirov, ki jih določa ZFPPIPP.

Postopek zaradi insolventnosti se ne vodi z namenom ali ciljem, da bi odločili o zmagovalcu zahteve za sodno varstvo, pač pa z namenom finančne konsolidacije dolžnika in poplačila upnikov, temu cilju pa se morajo podrediti interesi vseh udeležencev v postopku. Insolvenčni postopek je zato po svoji naravi in vsebini primerljivejši s postopkom izvršbe in zavarovanja.

Bistvena značilnost insolvenčnega (in izvršilnega) postopka v primerjavi s pravdnim postopkom je tudi v tem, da so ti postopki strogo formalizirani. Formalizacijo postopka narekuje več razlogov; med drugim številčnost udeležencev, ki v njem nastopajo in množica različnih bolj ali manj operativnih opravil, ki jih je v teh postopkih treba izvršiti v smiselnem zaporedju. Z upoštevanjem razpravnega načela, načela kontradiktornosti in tudi možnosti sodelovanja v postopku v obsegu, kot je to zagotovljeno v rednem pravdnem postopku, insolvenčnih postopkov namreč ne bi bilo mogoče v razumnem roku pripeljati do končnega cilja (poplačila upnikov).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo prijavo stranske intervencije družbe G. d. o. o. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil prijavitelj stranske intervencije. Pritožbo vlaga iz vseh pritožbenih razlogov ter predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba ni utemeljena.

Ne drži pritožbeni očitek, da izpodbijani sklep nima razlogov, ki bi utemeljevali odločitev o zavrženju prijave stranske intervencije. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da določil Zakona o pravdnem postopku (ZPP), ki urejajo pravico tretje osebe, da se kot intervenient na strani ene od pravdnih strank pridruži v pravdnem postopku, ni mogoče smiselno uporabiti v postopku zaradi insolventnosti, ker Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) že sam natančno in v celoti ureja položaje posameznih udeležencev v insolventnih postopkih, zato pravice do udeležbe tretjih oseb ni mogoče širiti izven okvirov, ki jih določa ZFPPIPP. Če je sodišče pri tem uporabilo mnenje višjega sodišča iz druge sodne odločbe v primerljivi zadevi, s tem ni zagrešilo nobene kršitve določb pravdnega postopka.

Z razlogi prvostopnega sodišča se pritožbeno sodišče strinja. Z njimi je sodišče prve stopnje predvsem opozorilo na drugačno naravo in funkcijo insolvenčnega postopka v primerjavi s pravdnim postopkom. V pravdnem postopku praviloma nastopata dve enakovredni stranki na nasprotnih bregovih, in vsaka od njiju si v tem postopku prizadeva zmagati (t. j. uspeti z zahtevo po sodnem varstvu ali doseči njeno zavrnitev). Drži sicer pritožbena trditev, da so tudi stranke v (predhodnem) postopku zaradi insolventnosti marsikdaj na nasprotnih bregovih, vendar pa nasprotje interesov strank v postopkih zaradi insolventnosti v resnici ni odločilnega pomena in še manj gonilo (rasion d'etre) samega postopka. Nasprotje interesov strank v insolvenčnem postopku je le kolateralna okoliščina tega postopka. Postopek zaradi insolventnosti se ne vodi z namenom ali ciljem, da bi odločili o zmagovalcu zahteve za sodno varstvo, pač pa z namenom finančne konsolidacije dolžnika in poplačila upnikov, temu cilju pa se morajo podrediti interesi vseh udeležencev v postopku. Insolvenčni postopek je zato po svoji naravi in vsebini primerljivejši z postopkom izvršbe in zavarovanja.

Bistvena značilnost insolvenčnega (in izvršilnega) postopka v primerjavi s pravdnim postopkom je tudi v tem, da so ti postopki strogo formalizirani. Formalizacijo postopka narekuje več razlogov; med drugim številčnost udeležencev, ki v njem nastopajo in množica različnih bolj ali manj operativnih opravil, ki jih je v teh postopkih treba izvršiti v smiselnem zaporedju. formalizirani postopki pa niso niti fleksibilni niti odprti, pač pa nasprotno, udeležbo strank in tudi njihove aktivnosti omejijo tako, da jih zreducirajo na najmanjšo možno mero, ki še zagotavlja njihovo pravno varnost. Z drugimi besedami, za vstop na ta vlak (insolvenčni postopek) je treba imeti točno določeno vozovnico, pa še ta dovoljuje vstop le na točno določenih postajah. Z upoštevanjem razpravnega načela, načela kontradiktornosti in tudi možnosti sodelovanja v postopku v obsegu, kot je to zagotovljeno v rednem pravdnem postopku, insolvenčnih postopkov namreč ne bi bilo mogoče v razumnem roku pripeljati do končnega cilja (poplačila upnikov).

Z ozirom na povedano je pravni položaj družbenika stečajnega dolžnika (ki je prijavitelj stranske intervencije) povsem zadostno in primerno varovan tako, da lahko na podlagi 242. člena ZFPPIPP zoper sklep o začetku stečajnega postopka, ki je bil vložen na upnikov predlog, vloži pritožbo.

S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (121. člen ZFPPIPP).