Jedro

Revizijsko sodišče je ugotavljalo samo, ali je šlo pri spremembi izreka v drugostopenjski odločbi za takšno spremembo v odločitvi sodišča, ki bi lahko pomenila odločanje v škodo revidentki. Ugotovilo je, da je disciplinski postopek ves čas, tako pred disciplinskimi organi prvotožene stranke kot tudi pred sodiščem, potekal zaradi enakega dejanskega stanja, ki je navedeno že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Med postopkom se je spreminjala samo pravna kvalifikacija disciplinske kršitve, na katero pa niti disciplinski organi niti sodišče niso vezani. Zato glede same kršitve delovne obveznosti nobena od odločitev vsebinsko ni bila v škodo revidentki. To velja ob upoštevanju dejstva, da je pred sodiščem kot tožnik nastopal Družbeni pravobranilec samoupravljanja.

Izrek

Revizija se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

Prvostopenjsko sodišče je ugodilo zahtevku tožeče stranke (predlagatelja) in odločilo, da se sklep odbora za pritožbe prvotožene stranke (udeleženca) z dne 21.6.1990 razveljavi in se potrdi sklep disciplinske komisije z dne 25.4.1990 v obsegu izreka disciplinskega ukrepa ter sklenilo, da vsak udeleženec trpi svoje stroške. Sodišče je ugotovilo, da je drugotožena stranka (druga udeleženka) z malomarnim oziroma nerednim izvrševanjem del in nalog, zaradi česar je nastala premoženjska škoda, storila hujšo kršitev delovne obveznosti, za katero ji je bil zakonito izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja.

Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno, pri čemer je sprejelo dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča in pritrdilo njegovi pravni presoji. Ob reševanju pritožbe je samo spremenilo izrek izpodbijane odločbe, da se glasi: "Sklep odbora za pritožbe udeleženca št. 3/90-141 z dne 21.6.1990 se spremeni tako, da se ugovor predlagateljice (pravilno: druge udeleženke) zavrne kot neutemeljen in potrdi sklep disciplinske komisije št. 3/90-141 z dne 25.4.1990." Zoper pravnomočno odločbo sodišča druge stopnje je drugotožena stranka vložila pravočasno revizijo na podlagi določb 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih. V reviziji uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, do katere naj bi prišlo zaradi zamude roka s strani tožeče stranke pri sprožitvi postopka. Vsebinsko uveljavlja še revizijski razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, do katere pa naj bi prišlo zaradi spremembe drugostopenjske sodbe v škodo revidentke, to je drugotožene stranke. Zato predlaga, da sodišče reviziji ugodi ter izpodbijano odločbo spremeni tako, da tožbo (predlog, pravilno: tožbeni zahtevek) zavrne.

Revizija je bila v skladu z določbo 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP - Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena nasprotnima strankama, ki na revizijo nista odgovorili, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Vrhovno sodišče je s sodbo VIII Ips 22/95 z dne 24.10.1995 revizijo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, sodišče druge stopnje ni odločalo v škodo tožnice, in da ni bilo zmotno uporabljeno materialno pravo. Zato revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi, saj je glede na določbo 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS - Uradni list RS, št. 19/94) lahko izpodbijano odločbo presojalo samo v mejah razlogov, navadenih v reviziji.

Ustavno sodišče Republike Slovenije je z odločbo Up-28/96 z dne 22.4.1999 v postopku odločanja o ustavni pritožbi navedeno sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije razveljavilo in zadevo vrnilo Vrhovnemu sodišču v novo sojenje. Ugotovilo je, da ne drži trditev, "da je bil tako s prvostopenjsko kot tudi z drugostopenjsko odločbo potrjen sklep disciplinske komisije", saj je prvostopenjska odločba potrdila sklep disciplinske komisije le v okviru izreka disciplinskega ukrepa, drugostopenjska odločba pa v celoti, kar je vsebinska sprememba. Zoper tako odločitev pritožnica ni imela možnosti pritožbe. Pravica stranke, da revizijsko sodišče revizijske trditve in stališča obravnava, jih ovrednoti in v primeru zavrnitve obrazloži, zakaj ne vzdržijo, je sestavni del pravice do enakega sodnega varstva. V obravnavanem primeru je bila revizija neutemeljeno zavrnjena brez vsebinske presoje o tem, ali je bila sodna sprememba pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti zakonita, ali pa je sodišče združenega dela kršilo prepoved reformatio in peius. S tem je bila pritožnici kršena pravica iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic).

Revizija ni utemeljena.

Drugotožena stranka je revizijo vložila v skladu z določbo prvega odstavka 73. člena ZDSS. V takih primerih se po določbi tretjega odstavka tega člena izpodbijana odločba preizkusi samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. To pomeni, da sodišče samo ni dolžno paziti niti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP, niti na pravilno uporabo materialnega prava mimo v reviziji zatrjevanih revizijskih razlogov.

Iz revizijskih navedb izhaja, da je revidentka odločbo Sodišča združenega dela Republike Slovenije izpodbijala zaradi dveh razlogov. Prvič naj bi bil zamujen rok za začetek postopka, drugič pa naj bi sodišče druge stopnje spremenilo odločbo sodišča prve stopnje v škodo revidentke. Glede na določbo 73. člena je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo samo v tem delu in v mejah revizijskih razlogov. Za drugačen preizkus revizijsko sodišče zakonske podlage ni imelo.

Revizijsko sodišče ponovno ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih vsebinsko v reviziji zatrjuje revidentka. Očitana kršitev naj bi bila podana po 2. točki prvega odstavka 385. člena ZPP, in naj bi jo drugostopenjsko sodišče storilo s tem, ko je spremenilo sodno odločbo v škodo revidentke. Po določbi 374. člena ZPP, ki se po določbi 399. člena ZPP smiselno uporablja tudi v postopku z revizijo, sodišče druge stopnje ne sme spremeniti sodbe v škodo stranke, ki se je pritožila, če se je pritožila samo ona.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da ni mogoče govoriti o bistveni kršitvi določb pravdnega postopka, ki jo uveljavlja revizija. Res je sicer, da je sodišče druge stopnje ob reševanju pritožbe spremenilo izrek izpodbijane odločbe prvostopenjskega sodišča, vendar drugačna uporaba pravnega instituta v izreku (razveljavitev - sprememba) še ne pomeni spremembe odločbe v škodo revidentki, še posebno zato, ker se v reviziji navaja samo sprememba v škodo revidentki med prvo in drugostopenjsko odločbo, ne pa v razmerju med odločitvijo v delovni organizaciji in sodiščem. Tako s prvostopenjsko odločbo kot tudi z drugostopenjsko odločbo je bil glede izrečenega disciplinskega ukrepa potrjen sklep disciplinske komisije, s katerim je bil revidentki izrečen disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Pri tem revizijsko sodišče zaradi omejitev iz 73. člena ZDSS ni preizkušalo izpodbijane odločbe niti glede tega, ali je bila sprememba pravne kvalifikacije očitane kršitve delovne obveznosti zakonita in ali ni sodišče druge stopnje zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP (izrek v nasprotju z obrazložitvijo), ker takšnega ugovora v reviziji ni bilo. Revizijsko sodišče zaradi istega razloga tudi ni sprejelo stališča do vprašanja, ki ga v odločbi navaja Ustavno sodišče Republike Slovenije, to je da revidentka zaradi odločitve sodišča na drugi stopnji, ni imela možnosti pritožbe ali drugega sodnega varstva.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da je izrek odločbe sodišča druge stopnje v nasprotju z obrazložitvijo. Ko sodišče ugotavlja, da so podani znaki disciplinske kršitve po 10. točki 57. člena pravilnika o disciplinski odgovornosti drugotožene stranke (malomarnega oziroma nerednega izvrševanja dela in nalog), kar je ugotovilo že sodišče prve stopnje, v izreku potrjuje sklep diciplinske komisije z dne 25.4.1990, s katerim je bila revidentka spoznana za odgovorno za kršitve po 3. in 7. točki 50. člena pravilnika, to je zaradi nazakonitega razpolaganja z družbenimi sredstvi in zlorabe položaja. Gre za nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, kar predstavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP. Ker v reviziji ta razlog ni bil uveljavljen, ga revizijsko sodišče ni smelo upoštevati.

Revizijsko sodišče je zato ugotavljalo samo, ali je šlo pri spremembi izreka v drugostopenjski odločbi (pravne podlage za spremembo izreka po uradni dolžnosti ni bilo) za takšno spremembo v odločitvi sodišča, ki bi lahko pomenila odločanje v škodo revidentki. Ugotovilo je, da je disciplinski postopek ves čas, tako pred disciplinskimi organi prvotožene stranke kot tudi pred sodiščem, potekal zaradi enakega dejanskega stanja, ki je navedeno že v zahtevi za uvedbo disciplinskega postopka. Med postopkom se je spreminjala samo pravna kvalifikacija disciplinske kršitve, na katero pa niti disciplinski organi niti sodišče niso vezani. Zato glede same kršitve delovne obveznosti nobena od odločitev vsebinsko ni bila v škodo revidentki. To velja ob upoštevanju dejstva, da je pred sodiščem kot tožnik nastopal Družbeni pravobranilec samoupravljanja.

Čeprav je res, da je sodišče prve stopnje potrdilo sklep disciplinske komisije v okviru izreka disciplinskega ukrepa, sodišče druge stopnje pa v celoti, kar je vsebinska sprememba, je za odločitev o tem, ali je bilo odločeno v škodo revidentki, po mnenju revizijskega sodišča lahko pomemben samo del odločitve v zvezi z izrekom disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja. Ta pa je bil ves čas enak, od odločitve disciplinske komisije do odločitve sodišča druge stopnje. Na vseh stopnjah, razen pred ugovornim organom prvotožene stranke, je bil revidentki izrečen najstrožji disciplinski ukrep prenehanja delovnega razmerja. Na ta izrek, ki je tudi edini izvršljiv, pa sicer ugotovljene kršitve določb pravdnega postopka (nasprotje med izrekom in obrazložitvijo, odvzem pravnega sredstva), niti sicer zaznane vsebinske spremembe izpodbijane odločbe, niso mogle imeti vpliva v smislu "reformatio in peius", kar je predmet revizije. Glede na izrečen disciplinski ukrep je za revidentko v zvezi s posledicami vseeno, ob upoštevanju dejstva, da je zadeva že pravnomočno končana in je v fazi revizije, zaradi katere kršitve ji je bil disciplinski ukrep izrečen in ali je sodišče potrdilo sklep disciplinske komisije ali odločbo sodišča prve stopnje. Kljub napakam v postopku, ki pa jih revizija ni izrecno navajala, je za revidenko ostalo dejstvo enakega disciplinskega ukrepa prenehanja delovnega razmerja v vseh odločitvah, zato o odločitvi v njeno škodo ni mogoče govoriti.

Revizijsko sodišče, glede na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili nižji sodišči in na katerega je pri odločanju vezano, ugotavlja, da je Družbeni pravobranilec samoupravljanja, ki je tožeča stranka, tožbo (predlog) vložil v roku, ki ga za to določa 66. člen zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Uradni list SFRJ, št. 60/89 in 42/90). V prvem odstavku citiranega člena je določeno, da zoper odločbo disciplinskega organa, izdano na drugi stopnji, lahko delavec oziroma družbeni pravobranilec samoupravljanja začne postopek pred pristojnim sodiščem v petnajstih dneh po vročitvi odločbe druge stopnje. Ker je tožnik prejel disciplinski spis skupaj z drugostopenjskim sklepom, izdanim od organov prvotožene stranke, dne 27.7.1990, tožba (predlog) pa je bila vložena pri pristojnem sodišču 10.8.1990, je bilo to znotraj določenega petnajstdnevnega roka, kar pomeni, da prekluzivni rok ni bil prekoračen in da je bil predlog (tožba) pravočasna. Zato v tej smeri ni sprejemljivo revizijsko navajanje zmotne uporabe materialnega prava.

Glede na povedano revizijsko sodišče reviziji ni moglo ugoditi in jo je kot neutemeljeno zavrnilo (393. člen ZPP).

Sodišče je določbe ZPP in ZTPDR uporabilo smiselno kot predpisa Republike Slovenije v skladu z določbo prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94).