Jedro

Revizija kljub izrecni trditvi o nejasnih sodbenih razlogih vsebinsko napada predvsem sprejeto dejansko presojo, pri čemer postavlja direktni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti zatrjevane procesne kršitve, niti tiste, na katero je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek na ugotovitev, da zneski 35.500,00 USD, 650,00 USD, 650,00 USD, 1.300,00 USD in 700,00 USD, ki so bili dvignjeni 14. in 15.12.1990 s hranilne knjižice pokojnega H. P., pa tudi znesek 19.690,00 DIN (sedaj SIT), ki je bil s hranilne knjižice pokojnika dvignjen dne 14.12.1990, ne spadajo v zapuščino po pokojniku. Pritožbo tožeče stranke je sodišče druge stopnje zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter zmotne uporabe materialnega prava in predlaga razveljavitev sodb nižjih sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Bistveno vprašanje je, ali je vtoževane zneske s hranilne knjižice dvignil pokojnik, ali pa so bili dvignjeni šele po njegovi smrti. Tožnik trdi, da je dokazal, da je dvig navedenih zneskov opravil pokojnik sam, ki mu jih je nato podaril. Zapis terminalskega dnevnika o opravljenih dvigih, ki naj bi dokazoval, kdaj so bili opravljeni, mora biti jasen in nedvoumen. Vendar pa temu ni tako. Nakazuje se celo možnost, da je banka v istem dnevu in istem času dvakrat izplačala isti znesek, kar kaže na možnost obstoja napačnega zapisa. Nemogoče je tudi, da ima ena hranilna knjižica kar tri številke. Dne 14.12.1990, še pred smrtjo, je pokojni H. P. vnovčil ček za 3.376,25 USD. Dne 14.2.1990 je torej pokojnik resnično bil v banki in je lahko opravil, čeprav preko pooblaščenca, vse sporne dvige. V bistvu je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, zaradi česar je težko razglabljati, ali gre za darilo ali le za darilno obljubo. Za pravilno uporabo materialnega prava torej manjka ustrezna dejanska osnova.

Tožena stranka na revizijo ni odgovorila, tedanji Javni tožilec Republike Slovenije pa se o njej ni izjavil (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Problem, ki ga revizija vidi v ocenjevanju dejstev, nanašajočih se na identifikacijo vtoževanih dvigov s hranilnih knjižic pokojnega, je res osrednje vprašanje te pravde - s tem pa tudi presoja, ali je v tem okviru postopek pravilno potekal. Vendar pa revizijski očitek, da obstaja v dejanskih podatkih nekaj nejasnosti, ki pa jih nižji sodišči v razlogih svojih sodb nista odpravili (kar naj bi posledično pomenilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 13. točke drugega odstavka 354. člena ZPP), ne drži. V okviru trditvene podlage in upoštevaje razpravno načelo (7. člen ZPP) so bili izvedeni dokazi, pomembni za odločitev. Gre predvsem za oceno, ali je pokojni H. P. na dan svoje smrti res s svojo navzočnostjo odobril dvig posameznih zneskov z devizne hranilne knjižice in ali je tako dvignjeni denar podaril tožnikovi družini. Nižji sodišči sta zbrana dejstva ocenili s stališča, da je umrl prej, preden so bili omenjeni dvigi opravljeni. Zakaj je tako, je v sodbenih razlogih ustrezno pojasnjeno. Pri tem so upoštevana vsa dejstva, tudi tista, ki jih je tožnik posebej (ponovno tudi v pritožbenem postopku) navedel in ki naj bi dokazovala nasprotno stališče. Ponovno navajanje argumentov, ki podpirajo sprejeto sklepanje, bi pomenilo revizijsko ocenjevanje izvedenih dokazov, kar pa na revizijski stopnji ni dopustno (tretji odstavek 385. člena ZPP). Sodišče druge stopnje se je opredelilo do navedb pritožbe, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 375. člena ZPP), pri tem pa ugotovilo, da gre deloma za nepomembna, deloma pa neupoštevana izvajanja (med drugim trditve o oštevilčenju hranilnih knjižic in nečitljivih zapisih v nekaterih nepomembnih podrobnostih). Sicer pa revizija kljub izrecni trditvi o nejasnih sodbenih razlogih vsebinsko napada predvsem sprejeto dejansko presojo, pri čemer postavlja direktni očitek nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Izpodbijani sodbi tako ni mogoče očitati niti zatrjevane procesne kršitve, niti tiste, na katero je revizijsko sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (eventualna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 10. točke drugega odstavka 354. člena ZPP).

Ugotovljena dejanska podlaga pa je utemeljeno narekovala pravno presojo, po kateri ni mogoče sprejeti trditve, da gre v okviru osporavanih zneskov za darilo ali darilno obljubo. Pokojnik denarja ni dvignil, zaradi česar ga tudi podariti ni mogel. Darilno obljubo pa po dejanski plati demantira že nejasna tožbena trditvena podlaga, ki niti ne zatrjuje potrebnih elementov, med drugim obstoja pisne oblike. Neutemeljeno revizijo je zato bilo treba zavrniti (393. člen ZPP).