- Napreden AI iskalnik za hitro iskanje primerov
- Dostop do celotne evropske in slovenske sodne prakse
- Samodejno označevanje ključnih relevantnih odstavkov
Podobni dokumenti
Ogledaj podobne dokumente za vaš primer.Prijavi se in poglej več podobnih dokumentov
UPRS Sodba II U 535/2019-21
ECLI:SI:UPRS:2023:II.U.535.2019.21 Upravni oddelek
Z nami najdeš vse. Preizkusi zdaj!
Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Jedro
Ni res, da rastlinjakov ni mogoče obravnavati kot napravo, ki povzroča s sistemom zalivanja in ogrevanja onesnaženje potoka.
Izrek
I. Tožba se zavrne.
II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.
Obrazložitev
1. Tožena stranka je z izpodbijanim aktom odločila, da se zavezanki A., d. o. o., ..., z dnem vročitve odločbe prepoveduje odvajanje industrijske odpadne vode iz objektov za vzgojo orhidej v rastlinjakih na zemljiščih s parc. št. 1111, 2222, 3333, 4444, 5555, 6666, 7777, 8888, 9999 in 0000, vse k.o. ..., ki se preko parc. št. 0011 k.o. ... odvaja v X. kanal s parc. št. 0022 k.o. ... (1. točka izreka), da mora zavezanka o izvršitvi ukrepa takoj obvestiti inšpektorico, ki je izdala to odločbo (2. točka izreka); da pritožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve (3. točka izreka) in da bo o stroških postopka izdan poseben sklep.
2. Odločitev, izdana v ponovljenem postopku odločanja, na podlagi odločbe št. 0613-32/2019-2 z dne 6. 8. 2019, temelji na ugotovitvi, da se objekti družbe A., d. o. o. ogrevajo z geotermalno vodo iz vrtine ... in da sistem ogrevanja deluje preko 4-ih kaskad. Podjetje vodo iz geotermalne vrtine ... uporablja izključno za ogrevanje, voda ni kvantitativno ali kvalitativno spremenjena, odvzame se samo temperaturni gradient in temperatura odpadne vode je nižja od 30 st. C (Poročilo o obratovalnem monitoringu odvzema termalne vode za leto 2017 za objekt ... na lokaciji ... koncesionarja A., d. o. o., Geološkega zavoda Slovenije, z marca 2018 ), v letu 2017 17,3 st. C. Dne 27. 8. 2019 je bilo na inšpekcijskem pregledu (zapisnik št. 06182-625/2019-10 z dne 27. 8. 2019) ugotovljeno, da se geotermalna voda iz vrtine ... in ... na parc. št. 0033 k.o. ... po izrabi odvaja v odprti jarek na parc. št. 0011 k.o. ... in potem po jarku, 46 m dolvodno, v X. kanal (potok Z.) na parc. št. 0022 k.o. ..., torej v površinske vode, ki niso vodonosnik geotermalne vode, brez okoljevarstvenega dovoljenja. V skladu z 10. točko 4. člena Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (v nadaljevanju Uredba) so vode, ki se odvajajo iz rastlinjaka industrijske odpadne vode, v skladu z definicijo naprave iz 29. točke 4. člena Uredbe, pa je rastlinjak naprava. Napravo opredeljuje tudi 3. člen Zakon o varstvu okolja (v nadaljevanju ZVO-1). Ugotovljeno je bilo, da za napravo ne velja izjema določena v drugem odstavku 3. člena Uredbe, in da so izpolnjeni vsi pogoji, zaradi katerih mora zavezanka za odvajanje industrijske odpadne vode iz objektov za vzgojo orhidej v rastlinjakih na podlagi določbe 22. člena Uredbe pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, ker njeni proizvodni postopki pri odvajanju industrijske odpadne vode povzročajo onesnaževanje voda s toplotnimi emisijami.
3. Prvostopenjski organ se je opredelil tudi do navedb o načelu sorazmernosti ukrepa iz Zakona o inšpekcijskem nadzoru (v nadaljevanju ZIN), da se bi zavezancu odredilo izvajanje dejavnosti tako, da izrabljena geotermalna voda pri izpustu ne bi presegala predpisanih mejnih vrednosti in ukrepov po 1. tč. 157. člena ZVO-1. 4. Drugostopenjski organ je v pritožbenem postopku 1. točko spremenil tako, da se besedilo "vročitve odločbe" črta in nadomesti z "31. 3. 2020" in v ostalem izrek odločbe Inšpektorata Republike Slovenije za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, Območne enote Murska Sobota št. 06182-625/2019-16 z dne 6. 9. 2019 potrdil ter zavrnil zahtevo za povrnitev stroškov pritožbenega postopka.
5. Odločitev iz 1. točke izreka je utemeljil z ugotovitvijo, da določitev roka za izvršitev odločbe, ki pomeni takojšnjo izvršitev odrejenega inšpekcijskega ukrepa (z dnem vročitve odločbe), ni upoštevala argumentov zavezanke za določitev daljšega roka, zato je upoštevajoč tretji odstavek 7. člena ZIN določil primeren rok za izvršitev naloženega inšpekcijskega ukrepa. Odločitev iz 2. točke izreka pa temelji na ugotovitvi, da je bilo v ponovljenem postopku dejansko stanje, oziroma dejstva in okoliščine pomembne za odločitev v obravnavani zadevi, pravilno in popolno ugotovljeno.
6. Tožeča stranka vlaga tožbo zoper prvostopenjsko odločbo v delu, v katerem je bila pritožba tožeče stranke zavrnjena ter 1. točko izreka drugostopenjske odločbe, v kateri je bilo odločeno z drugostopenjsko odločbo. Tožbo vlaga iz razlogov po 1., 2. in 3. točki prvega odstavka 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) in naslovnemu sodišču v skladu s 33. členom ZUS-1 predlaga, da ugodi tožbenemu predlogu tožeče stranke in odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, OE Murska Sobota, št. 06182-625/2019-16, z dne 6. 9. 2019, kot tudi odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0613-32/2019-5, z dne 5. 11. 2019, v celoti odpravi ter s sodbo samo odloči o stvari tako, da inšpekcijski postopek ustavi oziroma podredno, da ugodi tožbenemu predlogu tožeče stranke in odločbo Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, OE Murska Sobota, št. 06182-625/2019-16, z dne 6. 9. 2019, kot tudi odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0613-32/2019-5, z dne 5. 11. 2019, v celoti odpravi ter zadevo vrne v ponovno odločanje inšpektoratu oziroma podredno, da ugodi tožbenemu predlogu tožeče stranke, odločbo Ministrstva za okolje in prostor št. 0613-32/2019-5 z dne 5. 11. 2019, odpravi v celoti ter zadevo vrne v ponovno odločanje drugostopenjskemu organu, ki naj odloči o pritožbi tožeče stranke z dne 25. 9. 2019 tako, da v skladu s prvim odstavkom 251. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) dopolni postopek in odpravi pomanjkljivosti ter v skladu z drugim odstavkom 251. člena oziroma prvim odstavkom 252. člena ZUP, prvostopenjsko odločbo odpravi in s svojo odločbo zadevo reši drugače tako, da ustavi inšpekcijski postopek, oziroma podrejeno, da prvostopenjsko odločbo v skladu z določilom tretjega odstavka 251. člena ZUP odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. Predlaga tudi povrnitev stroškov postopka.
7. Tožeča stranka nasprotuje ugotovitvi, da vzgoja orhidej poteka v rastlinjakih v katerih naj bi potekali tehnološki postopki in na isti lokaciji z njimi drugi neposredno tehnološko povezani postopki, ki naj bi povzročali industrijsko odpadno vodo. Sklicuje se na definicijo naprave iz 8. točke 3. člena ZVO-1 in 29. točko 4. člena Uredbe. Tožena stranka ni ugotovila vseh elementov iz definicije naprave, tudi ugotovitev, glede tehnoloških postopkov in z njimi tehnološko neposredno povezanih postopkov, je nepopolna, saj ji manjka tehnologija, ki se v rastlinjakih ne uporablja. Napačno je ugotovljeno tudi dejansko stanje, da z izrabljeno geotermalno vodo nastane obremenitev okolja oziroma onesnaženje vode zaradi industrijske odpadne vode. Kaj je odpadna voda Uredba določa v 37. točki 4. člena, izrabljena geotermalna voda pa ne ustreza navedeni definiciji, saj ni onesnažena voda. S tem v zvezi je napačna ugotovitev inšpektorata v prvostopenjski odločbi, da je izrabljena geotermalna voda onesnažena z emisijo toplote.
8. Kot je izpovedal zakoniti zastopnik tožeče stranke pri inšpekcijskem pregledu z dne 14. 3. 2019 (Zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 06182-625/2019-2, z dne 14. 3. 2019), kot izhaja iz monitoringa odpadne termalne vode v letu 2018 ter kot je inšpektorat v prvostopenjski odločbi tudi povzel, potem pa povsem spregledal, se zadevni geotermalni vodi odvzame le temperaturni gradient v taki velikosti, da na izpustu ta voda ne presega 30 st. C, kot je predpisana mejna vrednost toplote po Uredbi, ampak v povprečju le 17,3 st. C. Nadalje iz Uredbe o koncesiji za rabo termalne vode za ogrevanje objektov družbe A., d. o. o. iz vrtine ...1 (v nadaljevanju Uredba o koncesiji), 4. točke prvega odstavka 3. člena, izhaja, da je eden od pogojev za izvajanje koncesije, zagotavljanje izkoristka toplotne energije odvzete podzemne vode, ki mora biti vsaj 70 %. Iz monitoringa odpadne termalne vode v letu 2018 izhaja, da tožeča stranka zagotavlja toplotni izkoristek kar 89 %. Iz obeh podatkov gre posledično zaključiti, da izrabljena geotermalna voda ne pomeni oddajanja toplote oziroma takih emisij toplote, ki bi povzročale onesnaženje vode. V prvostopenjski odločbi je tako napačno ugotovljeno tudi, da tožeča stranka z odvajanjem izrabljene geotermalne vode povzroča onesnaženje potoka Z. / X. kanala z emisijami toplote. Ker izrabljena geotermalna voda ni odpadna voda, tudi ne more biti industrijska odpadna voda. Po 10. točki 4. člena Uredbe je tudi industrijska odpadna voda, kar pa izrabljena geotermalna voda ni. Tudi sicer se ta odvaja kvantitativno in kvalitativno nespremenjena. V prvostopenjski odločbi je bil tako napačno uporabljen tudi predpis po 10. točki 4. člena Uredbe.
9. Nadalje je inšpektorat v prvostopenjski odločbi napačno ugotovil tudi dejansko stanje glede vračanja načrpane geotermalne vode v isti vodonosnik. Sklicuje se na izjemo določeno v 2. točki drugega odstavka 3. člena Uredbe in 9. točko 7. člena Zakona o vodah (v nadaljevanju ZV-1) in zatrjuje, da ponikanje vode s parc. št. 0011 in parc. št. 0022, obe k.o. ..., zaradi same bližine ne more potekati v drug vodonosnik, kot je vodonosnik vrtine ....
10. Da je dejansko stanje napačno ugotovljeno nadalje potrjuje tudi dejstvo, da sta tako inšpektorat v prvostopenjski odločbi, kot drugostopenjski organ v odločbi št. 0613-32/2019-2 z dne 6. 8. 2019, dejansko stanje ugotavljala na podlagi okoljevarstvenega soglasja št. 35402-13/2018-26 z dne 19. 3. 2019, ki pa se nanaša na bodoče objekte in ne na obstoječe stanje. Sklicuje se na dokazilo o zanesljivosti objekta (kamor se uvrščajo tudi rastlinjaki) in pojasnjuje, da vzgoja orhidej ni bistveno drugačna od pridelave drugih rastlin v rastlinjakih ali sadovnjakih. Tožeči stranki tako ni mogoče očitati, da vzpostavljen ogrevalni sistem z uporabo geotermalne vode predstavlja napravo oziroma tehnološko enoto, niti ni mogoče tožeči stranki očitati, da z odvajanjem izrabljene geotermalne vode obremenjuje okolje. Iz zgornjega tako izhaja, da je inšpektorat v prvostopenjski odločbi napačno ugotovil, da se rastlinjaki tožeče stranke s sistemom ogrevanja in sistemom zalivanja štejejo za napravo in povzročajo onesnaženje potoka Z. / X. kanala. Posledično pa tako ni izpolnjen pogoj, da bi bilo za take rastlinjake in odvajanje izrabljene geotermalne vode potrebno pridobiti okoljevarstveno dovoljenje po 22. členu Uredbe in je v prvostopenjski odločbi napačno uporabljen tudi ta materialni predpis.
11. Prvostopenjski organ je napačno uporabil materialni predpis tudi iz razloga, ker ni uporabil 194. člena ZV-1. Opozarja, da je Agencija RS za okolje z odločbo št. 35532-11/2005 z dne 9. 8. 2005 izdala delno vodno dovoljenje, ki je v zvezi z vodo iz vrtine ... tožeči stranki dovolilo tudi vračanje v vodotok na parc. št. 0011 k.o. .... Veljavnost tega dovoljenja je potekla 31. 12. 2007, vendar je tožeča stranka pravočasno in v skladu z zadevnim dovoljenem in takrat veljavnim 127. členom ZV-1 vložila vlogo za podaljšanje dovoljenja. Zaradi spremembe ZV-1, je Agencija RS za okolje vlogo tožeče stranke za podaljšanje vodnega dovoljenja 3. 4. 2008 odstopila v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor kot pristojnemu za podeljevanje koncesij. Uredba o koncesiji je bila sprejeta konec leta 2015 tudi sprejeta, na podlagi le-te pa sta tožeča stranka in Vlada RS 7. 1. 2016 sklenili že Koncesijsko pogodbo za rabo termalne vode za ogrevanje objektov družbe A., d. o. o. iz vrtine ..., št. 014-49/2015. Uredba in Koncesijska pogodba sta uredili črpanje vode iz zadevne vrtine; v delu, ki se nanaša na vračanje vode, pa je vloga tožeče stranke za podaljšanje vodnega dovoljenja ostala v reševanju. V času reševanja le-te je bila res sprejeta Uredba, kar pa ne spremeni dejstva, da je tožeča stranka ravnala skladno s 194. členom ZV-1 in podala vlogo za podaljšanje vodnega dovoljenja, ki bi moralo biti podaljšano v skladu s četrtim odstavkom 127. člena ZV-1. Tožeča stranka ne sme nositi škodljivih posledic zaradi zamude pri odločanju na strani pristojnih organov. Presoje tega podatka drugostopenjski organ ni izvedel, pojasnilo, da v obravnavanem primeru ne gre za uporabo 194. člena ZV-1, ker naj bi bil navedeni člen umeščen med prehodne določbe tega zakona, predpis, ki ureja odvajanje odpadnih voda in oddajanje toplote v vode, na katerega se 194. člen ZV-1 sklicuje, pa je že uveljavljen, in sicer Uredba, pa je napačno.
12. Nadalje je v prvostopenjski odločbi napačno uporabil tudi 157. člen ZVO-1 in 7. člen ZIN, zato bi moral inšpektorat presoditi primernost ukrepov, ki jih določa prvi odstavek 157. člena ZVO-1 in upoštevati načelo iz 7. člena ZIN. Ukrep prepovedi odvajanja vode nesorazmerno posega v pravico tožeče stranke do podjetništva, ki jo kot svobodno gospodarsko pobudo zagotavlja Ustava Republike Slovenije. Z izdajo prepovedi odvajanja industrijske odpadne vode bo upravičencu tako nastala nepopravljiva premoženjska škoda. Prepoved odvajanja izrabljene geotermalne vode ne sledi načelu sorazmernosti, saj ne zasleduje cilja varovanja okolja. Prepoved odvajanja izrabljene geotermalne vode zaradi ravnanja, ki sploh ne povzroča obremenitve okolja, tožečo stranko sili v sprejetje ukrepov, ki bodo povečali ogljični odtis ter v primerjavi z obstoječim stanjem poslabšali zdravo življenjsko okolje, kar je ravno nasprotno cilju, ki bi ga moral inšpektorat RS za okolje in prostor zasledovati.
13. Nadalje, prepoved odvajanja vode prav tako ni nujen oziroma potreben poseg, saj je cilj varovanja okolja mogoče doseči z drugimi ukrepi, ki so blažji (in seveda primernejši) od prepovedi odvajanja izrabljene geotermalne vode. V primerjavi z izrekom predhodne odločbe inšpektorata št. 06182-625/2019-4 z dne 22. 5. 2019 je izrek prvostopenjske odločbe zaradi nemožnosti prilagoditve nadaljnjega poslovanja tožeče stranke izrazito strožji in povsem nepotreben ukrep. Namen Uredbe je preprečiti obremenjevanje okolja z odvajanjem industrijske odpadne vode. Tak namen je mogoče doseči tudi z ukrepi, ki so za tožečo stranko ugodnejši, kot to nalaga 7. člen ZIN, npr. z ukrepom po 3. točki prvega odstavka 157. člena ZVO-1, da se tožeči stranki odredi izvajanje dejavnosti tako, da izrabljena geotermalna voda pri izpustu ne bo presegala predpisanih mejnih vrednosti, in ukrepom po 1. točki prvega odstavka 157. člena ZVO-1, da se tožeči stranki naloži pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja v določenem roku, ki upošteva čas postopka za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja. Ukrep prepovedi odvajanja vode je prav tako nesorazmeren v ožjem pomenu, saj je teža posledic, ki zaradi prvostopenjske odločbe grozijo tožeči stranki bistveno večja v primerjavi s koristmi, ki zaradi prepovedi odvajanja vode niti hipotetično ne morejo nastati. Prepoved odvajanja izrabljene geotermalne vode tako resno ogrozi likvidnost in plačilno sposobnost tožeče stranke, kar bo zahtevalo reorganizacijo njenega poslovanja, vključno s številom zaposlenih.
14. Po drugi strani inšpektorat s prvostopenjsko odločbo določa ukrep, ki niti hipotetično ne more pripomoči k varstvu okolja, saj odvajanje vode v trenutnem stanju že predstavlja za okolje povsem neinvaziven in neobremenjujoč poseg, saj se izrabljena geotermalna voda odvaja brez kvalitativnih in kvantitativnih sprememb v okviru predpisanih vrednosti in ne povzroča ne emisij snovi ne toplote. Temperatura odvajane vode je daleč pod predpisanimi mejnimi vrednostmi. Tako odvajanje posledično ne povzroča čezmernega obremenjevanja okolja, kot tega določa Uredba.
15. Izrećeni ukrep, prepoved odvajanja geotermalne vode, vsled navedenemu ne prestane testa sorazmernosti kar pomeni, da je inšpektorat kršil načelo sorazmernosti v 7. členu ZIN in posledično napačno uporabil tudi določbo 157. člena ZVO-1. Kršitve ni odpravil niti organ druge stopnje saj določitev datuma učinkovanja ukrepa z dnem 31. 3. 2019 še vedno ne odpravi prej navedenih očitkov glede pravilnosti izbranega ukrepa po 157. členu ZVO-1 in sorazmernosti le-tega.
16. Prvostopenjska odločba je nepravilna in nezakonita tudi zaradi bistvenih kršitev določb postopka. Tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo prvostopenjske odločbe, izpodbijane odločbe pa se ne da preizkusiti. S tem sta bili storjeni bistveni kršitvi pravil iz upravnega postopka iz 3. in 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP v povezavi z 2. točko prvega odstavka 27. člena in tretjim odstavkom 27. člena ZUS-1. Tožeči stranki je bila v ponovljenem postopku dana zgolj navidezna možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo prvostopenjske odločbe. Inšpektorat tožeče stranke v zapisniku niti v prvostopenjski odločbi ni seznanil z možnostjo, da ji bo z odločbo prepovedal odvajanje vode, temveč ji je napovedal, da bo odločil v skladu z veljavno zakonodajo, pri čemer ni konkretiziral splošnih in abstraktnih pojmov 22. člena Uredbe. Sklicuje se na sklep VSRS Sklep X Ips 465/2014 z dne 29. 9. 2016, 21. točko, iz katere izhaja, da je obrazložitev, ki navaja le abstraktna zakonska določila brez kakršne koli konkretne podlage za odločitev zgolj navidezna in kot taka ne more sanirati že zatrjevanih kršitev načela zaslišanja.
17. Prav tako se inšpektorat pri svoji odločitvi o prepovedi odvajanja industrijske odpadne vode ni argumentirano opredelil do navedb tožeče stranke, da odvajanje vode v konkretnem primeru ne povzroča prekomerne obremenitve okolja. Navedena kršitev pravice do izjave pa je bila nato tožeči stranki povzročena tudi s strani drugostopenjskega organa, ki je pri izdaji drugostopenjske odločbe presojal zgolj sorazmernost izrečenega ukrepa prepovedi odvajanja industrijske odpadne vode ter se do navedb tožeče stranke glede pravilnosti izbranega ukrepa po 157. členu ZVO-1 z izdajo drugostopenjske odločbe sploh ni opredelil. 18. Nenazadnje pa je inšpektorat s tem, ko je v ponovljenem postopku povsem nekritično sledil napotkom drugostopenjskega organa iz odločbe št. 0613-32/2019-2 z dne 6. 8. 2019, kršil tudi prepoved spremembe odločbe v škodo tožeče stranke, ker izrečeni ukrep za tožečo stranko pomeni prenehanje ogrevanja rastlinjakov in s tem posledično zaustavitev dejavnosti v prihajajočih hladnejših mesecih. Na navedeno prepoved spremembe na slabše (reformatio in peius) je vezano tudi naslovno sodišče. 19. Tožena stranka odgovora na tožbo ni podala, poslala pa je upravni spis.
**Odločanje po sodnici posameznici in oprava glavne obravnave**
20. Sodišče je na podlagi 3. alineje drugega odstavka 13. člena ZUS-1 sprejelo sklep, da o zadevi odloča sodnica posameznica, ker je senat presodil, da je izpolnjen pogoj iz te alineje za odločanje po sodnici posameznici, stranke pa na glavni obravnavi niso imele ugovorov v zvezi s sestavo sodišča. 21. Sodišče je v zadevi opravilo narok za glavno obravnavo 3. 5. 2023, kjer je vpogledalo in prebralo vse listine upravnega spisa zadeve ter v listinske priloge strank, predložene v spis, in sicer A1 do A16 in B1-B3 in izvedlo predlagani dokaz, zaslišanje zakonitega zastopnika tožeče stranke.
22. Zakoniti zastopnik tožeče stranke A. A., zaslišan kot stranka, je pojasnil način delovanja ogrevanja iz geotermalnega vira, tako da se načrpana voda, ki ima 61 stopinj, spelje iz vrtine, ki je locirana 25 m stran od objekta, v strojnico. V slednji se preko 4 temperaturnih izmenjevalcev vodi odvzame izključno in samo toplota, potem pa se ista voda spelje v laguno, v kateri je zbiralnik deževnice, s katero zalivajo orhideje. Voda torej po objektu potuje cca 40, 50 m in se kvalitativno in kvantitativno nespremenjena vrne nazaj v naravo. Vodno dovoljenje je bilo prvič pridobljeno 2005 in je tožečo stranko zavezalo k izvedbi monitoringov in vsakoletnem poročanju, ker so podatki iz tega poročila osnova za obračun vodnega povračila. Po spremembi zakonodaje in zaradi napačne definicije rastlinjaka, kot naprave in ne kot kmetijske proizvodnje, je bilo treba pridobiti okoljevarstveno dovoljenje za vse te izpuste vode. Slednje dovoljenje je bilo pridobljeno 1. 4. 2021. 23. Na glavni obravnavi je tožeča stranka izpostavila še en element, ki izhaja iz definicije naprave kot jo določa ZVO-1, in sedaj v bistvenem enako ZVO-2, da je naprava (definicija naprave v 8. točki 3. člena ZVO-1) nepremična ali premična tehnološka enota, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja. To pa pomeni, da pojem naprave lahko vključuje le tiste dejavnosti, ki so navedene v prilogi 1 ali prilogi 7 Direktive 2010/75/EU, naprave in dejavnosti, ki jih ureja Uredba o mejnih vrednostih emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprave, v kateri se uporabljajo organska topila ter naprave in dejavnosti iz predpisov iz 17., 19. in 20. člena ZVO-1. Rastlinjak oziroma vzgoja orhidej ali drugih rastlin v rastlinjakih ni določena kot dejavnost v prilogi 1 ali prilogi 7 prej navedene Direktive, niti v Uredbi o mejnih vrednostih emisije hlapnih organskih spojin v zrak iz naprav niti v predpisih iz 17., 19. ali 20. člena ZVO-1, zato ne zapadeta pod definicijo naprave.
**K I. točki izreka**
24. Tožba ni utemeljena.
25. Po presoji sodišča je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, izhaja iz podatkov v upravnih spisih ter ima oporo v materialnih predpisih, na katere se sklicuje. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe, dopolnjene z odločitvijo in razlogi drugostopenjskega organa, po presoji sodišča izhajajo razlogi za izpodbijano odločitev, ki jim sodišče v kolikor iz te obrazložitve ne izhaja drugače, v celoti sledi in se nanje sklicuje (drugi odstavek 71. člena ZUS-1).
26. V obravnavani zadevi je torej sporen ukrep Inšpektorata RS za okolje in prostor, Inšpekcije za okolje in naravo, izdan na podlagi prvega odstavka 157.člena ZVO-1 (Uradni list RS št. 39/06). Sodišče ugotavlja, da je v zadevi odvajanja industrijske odpadne vode v vode brez okoljevarstvenega dovoljenja pristojnost navedenega inšpekcijskega organa določena v 156. členu ZVO-1, ki v prvem odstavku (inšpekcijski nadzor) določa, da nadzor nad izvajanjem določb tega zakona in na njegovi podlagi izdanih predpisov opravlja inšpekcija pristojna za varstvo okolja. Pooblastilo za izrek spornega ukrepa pa temelji na določbi prvega odstavka 157. člena ZVO-1, ki inšpektorja zavezuje, da po ugotovitvi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi tega zakona, ima pravico in dolžnost izreči ukrepe predpisane v prvem (in drugem) odstavku te določbe.
27. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, da med strankama ni sporno, da se objekti družbe A., d. o. o. ogrevajo z geotermalno vodo iz vrtine ... in da sistem ogrevanja deluje preko štirih kaskad tako, da prva kaskada ogreva rastlinjak, kjer vzgajajo orhideje, preko sevalnih cevi, ki so montirane na stropu in pod gojitvenimi mizami; druga kaskada oziroma toplotni izmenjevalec dovaja toploto za talno gretje; tretja kaskada oziroma toplotni izmenjevalec dobavlja toplotno energijo za ogrevanje žlebov; četrti toplotni izmenjevalec oziroma kaskada pa je toplotni sistem, ki ogreva deževnico, ki je zbrana v zbirnih lagunah (kapaciteta lagun je 8 mio litrov, na leto se zbere 34 mio litrov deževnice).2 Prav tako ni sporno, da se voda iz geotermalne vrtine ... uporablja izključno za ogrevanje, da voda ni kvantitativno ali kvalitativno spremenjena in se ji odvzame samo temperaturni gradient in temperatura odpadne vode je nižja od 30 st. C. Sporne niso niti nadaljnje ugotovitve, da je bila povprečna temperatura odpadne vode v letu 2017: 17,3 st. C.3 V zadevi nadalje ni sporno niti, da se odpadna voda po izrabi, odvzemu toplote v napravi za vzgojo orhidej, odvaja v odprti jarek na parc. št. 0011 k.o. ... in potem po jarku, 46 m dolvodno, v X. kanal (potok Z.) na parc. št. 0022 k.o. ....
28. V inšpekcijskem postopku je bilo ugotovljeno tudi, da ima družba A., d. o. o. za ogrevanje objektov pridobljeno vodno pravico za rabo termalne vode iz vrtine ... na parc. št. 0033 k.o. ..., določeno z Uredbo o koncesiji za rabo termalne vode za ogrevanje objektov družbe A., d. o. o. iz vrtine Do-3g/05 (Ur. list RS, št. 98/15) in da je imela družba za rabo vode in odvajanje industrijske odpadne vode (IOV) pridobljeno delno vodno dovoljenje Agencije RS za okolje št. 35532-11/2005 z dne 9. 8. 2005, veljavno do 31. 12. 2007, s katerim je bila družbi A., d. o. o. dovoljena neposredna raba vode za pridobivanje toplote iz vodnega vira, vrtine Do-3g, črpanje vode in vračanje vode v neimenovani vodotok na zemljišču s parc. št. 0011 k.o. ....
29. Izrečen inšpekcijski ukrep torej temelji na ugotovitvi, da ima družba A., d. o. o. pridobljeno koncesijo za rabo termalne vode iz vrtine ... po uredbi, nima pa okoljevarstvenega dovoljenja za odvajanje industrijske odpadne vode po 22. členu Uredbe o emisiji snovi in toplote pri odvajanju odpadnih voda v vode in javno kanalizacijo (Uradni list RS, št. 64/12, 64/14 in 98/15 - že prej uporabljena okrajšava Uredba).
30. V zvezi s presojo zakonitosti izrečenega inšpekcijskega ukrepa, ki temelji na 22. členu Uredbe, ki določa, da mora za obratovanje ali vsako večjo spremembo v obratovanju naprave, ki odvaja industrijsko odpadno vodo v javno kanalizacijo ali neposredno ali posredno v vode, upravljavec naprave pridobiti okoljevarstveno dovoljenje (prvi odstavek), mora sodišče odgovoriti na sporno vprašanje (sporno tudi v pritožbenem postopku), ali štejejo rastlinjaki za gojenje orhidej za napravo (tehnološko enoto), kot jo opredeljujeta ZVO-1 in Uredba in ali ostanek vode po zalivanju in gnojenju orhidej šteje za industrijsko odpadno vodo.
31. Sodišče enako, kot sta to storila že upravna organa, pojasnjuje, da definicija industrijske odpadne vode izhaja iz 4. člena Uredbe, ki določa, da je industrijska odpadna voda odpadna voda, ki nastaja v industriji, obrtni ali obrti podobni ali drugi gospodarski dejavnosti in po nastanku ni podobna komunalni odpadni vodi. Napravo opredeljuje določba 3. člena ZVO-1 kot nepremično ali premično tehnološko enoto, za katero je določeno, da lahko povzroča obremenitev okolja, ker v njej poteka eden ali več določenih tehnoloških procesov in na istem kraju drugi z njimi neposredno tehnološko povezani procesi, ki lahko povzročajo obremenitev okolja (8. točka), podrobneje pa napravo definira 4. člen Uredbe, po katerem je naprava nepremična ali premična tehnološka enota, v kateri poteka določen tehnološki postopek in na isti lokaciji z njim drugi neposredno tehnološko povezani postopki, ki povzročajo pri odvajanju industrijske odpadne vode onesnaževanje voda. Naprave so tudi ločevalniki mašćob, lovilniki olj, komunalne in skupne čistilne naprave ter čistilne naprave padavinske odpadne vode ter objekti iz predpisa, ki ureja klasifikacijo vrst objektov in objekte državnega pomena, v katerih poteka določen tehnološki postopek in na isti lokaciji z njim drugi neposredno tehnološko povezani postopki, ki povzročajo pri odvajanju odpadne vode onesnaževanje voda (29. točka).
32. V nadaljevanju sodišče ugotavlja tudi, kar izhaja tudi iz izjave zaslišane stranke A. A. na glavni obravnavi, da se v objektih-rastlinjakih za vzgojo orhidej, s pomočjo opreme vzpostavljajo klimatski pogoji za vzgojo orhidej, zato tudi po presoji sodišča rastlinjaki predstavljajo napravo, nepremično tehnološko enoto, v kateri poteka proizvodnja orhidej po določenem tehnološkem postopku, povezano tudi z drugimi neposredno tehnološko povezanimi procesi (zalivanje in gnojenje ter hlajenje in vlaženje orhidej), nastalo odpadno vodo pa je treba obravnavati kot industrijsko odpadno vodo (17 st. C), ki se odvaja v vode.
33. Ker bi tožeča stranka za zgoraj opisano obratovanje rastlinjaka oziroma kompleksa rastlinjakov na zemljiščih s parc. št. 1111, 2222, 3333, 4444, 5555, 6666, 7777, 8888, 9999 in 0000, vse k.o. ... oziroma odvajanje industrijske odpadne vode iz njih v vode morala v skladu z 22. členom Uredbe pridobiti okoljevarstveno dovoljenje, sodišče pritrjuje ugotovitvi tožene stranke, da je tožečo stranko šteti za povzročiteljico nenadzorovane obremenitve okolja (7. in 7.1 točka 3. člena ZVO-1), kar pomeni, da mora izvesti ukrepe potrebne za preprečevanje in zmanjšanje onesnaževanja, tako da njegove emisije v okolje ne presegajo predpisanih mejnih vrednosti (17. člen ZVO-1). Tako prej navedene ukrepe na podlagi ugotovitve vrste in stopnje onesnaževanja, določi okoljevarstveno dovoljenje (26. člen Uredbe), katerih izvajanje je prav tako podvrženo posebnemu nadzoru inšpekcijskih organov.
34. Sodišče na podlagi navedenega zavrača tožbene ugovore, da rastlinjakov ni mogoče obravnavati kot napravo, ki povzroča s sistemom zalivanja in ogrevanja onesnaženje potoka Z. Listine upravnega spisa namreč izkazujejo, da sistem zalivanja in ogrevanja rastlinjakov temelji na določeni tehnologiji (kaskadnem sistemu), ki ne glede na njegovo zapletenost ali zahtevnost predstavlja tehnološki postopek, to pa posledično pomeni tudi, da je v smislu 29. točke 4. člena Uredbe rastlinjake šteti za naprave, ki pri odvajanju odpadne vode povzročajo onesnaževanje voda.
35. V tej zvezi sodišče, enako kot je to storila tožena stranka, zavrača tudi tožbeni ugovor, da bi morala tožena stranka upoštevati izjemo iz 3. člena Uredbe, ki v 2. točki drugega odstavka določa, da se določbe te uredbe ne uporabljajo za emisijo toplote pri vračanju podzemne vode po uporabi za ogrevanje ali hlajenje objektov v isti vodonosnik. Tožeča stranka, ki ne prereka ugotovitve, da se odpadna voda po odvzemu toplote v napravi za vzgojo orhidej odvaja v odprti jarek na parc. št. 0011 k.o. ... in potem po jarku 46 m dolvodno, v X. kanal (potok Z.) na parc. št. 0022 k.o. ..., namreč ni izkazala, da gre za vračanje vode v isti vodonosnik, torej ni izkazala obstoja vrtine za vračanje vode v isti vodonosnik, niti to ne izhaja iz listin upravnega spisa, zatrjevanje, da gre za vračanje vode v isti vodonosnik z naravnim ponikanjem, pa po presoji sodišča zatrjevanega ne dokazuje.
36. Tožeča stranka uveljavlja tudi bistvene kršitve pravil upravnega postopka. Navaja, da ji ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo izpodbijane odločbe, izpodbijane odločbe pa se ne da preiskusiti.
37. Sodišče ugotavlja, da je tožeča stranka v ponovljenem postopku odločanja pred izdajo odločbe imela možnost sodelovanja v postopku. Vročen ji je bil zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 06182-62572019-10 z dne 27. 8. 2019, s katerega vsebino in napovedjo ukrepa se je torej tožeča stranka seznanila in je v izjavi z dne 3. 8. 2019 ugovarjala dejanskim in pravnim zaključkom inšpekcijskega pregleda, med drugim tudi napovedi inšpekcijskega ukrepa (20. točka izjave). Iz tega razloga sodišče tožbeni ugovor, da tožeči stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP) zavrača kot neutemeljen, saj se je skladno z 9. členom ZUP lahko seznanila in izjavila o vseh za izpodbijano odločitev pravno relevantnih ugotovljenih dejstvih in okoliščinah ter z ugotovitvijo organa, da njeno ravnanje predstavlja kršitev določb Uredbe.
38. Sodišče pa v nadaljevanju zavrača tudi tožbeni ugovor, da odločbe ni mogoče preiskusiti, torej obstoju razloga iz 7. točke drugega odstavka 237. člena ZUP. Pojasnjuje, da se v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost dokončnega upravnega akta, to presojo pa je mogoče opraviti, če ima izpodbijani upravni akt in akt druge stopnje (zaradi pooblastil iz 8. poglavja ZUP) vse predpisane sestavine, torej tudi obrazložitev, v kateri morajo biti med drugim navedeni ugotovljeno dejansko stanje in dokazi, na katere je oprto (2. točka prvega odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki so bili odločilni za presojo posameznih dokazov (3. točka prvega odstavka 214. člena ZUP); razlogi, ki glede na ugotovljeno dejansko stanje narekujejo takšno odločbo (5. točka prvega odstavka 214. člena ZUP); razlogi zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank (6. točka prvega odstavka 214. člena ZUP). Sodišće ugotavlja, da izpodbijana odločba tako obrazložitev ima, zato uveljavlani tožbeni očitek ni utemeljen. Tožeča stranka v tožbi zatrjuje tudi, da pomanjkljiva obrazložitev upravnega akta onemogoča oziroma omejuje učinkovito varstvo pravic, tudi v postopku pred upravnimi organi. Iz predhodno navedenih razlogov, torej ugotovitvi, da ima obrazložitev izpodbijanega akta vse v zakonu predpisane sestavine, sodišče zavrača kot neuemeljen tudi ugovor kršitve 22. člena Ustave RS.
39. Kot je sodišče že pojasnilo je bil izpodbijani akt izdan v postopku ponovnega odločanja, v katerem je prvostopenjski organ vezan tudi na navodila drugostopnega organa glede česa je treba dopolniti postopek, kar izhaja iz tretjega odstavka 251. člena ZUP, odločitev pa mora temeljiti na načelu zakonitosti iz 6. člena ZUP in načelu materialne resnice iz 8. člena ZUP. Ravno zaradi te vezanosti, tudi (in predvsem) na temeljna načela ZUP, zakon predvideva, da mora prvostopenjski organ, če ugotovi drugačno dejansko stanje, sprejeti tudi drugačno pravno odločitev, kar lahko posledično povzroči, da je končni rezultat za stranko, ki je vložila pritožbo, lahko manj ugoden, kot bi bil, če pritožbe ne bi vložila. Vendar v obravnavanem primeru ne gre za tako situacijo, zato sodišče tožbeni očitek prepovedi spremembe odločbe v škodo stranke zavrača kot neutemeljen. V nadaljevanju pa sodišče v tej zvezi (kršitev reformatio in peius) zavrača tudi ugovor, ki se nanaša na določitev roka za izvršitev izrečenega inšpekcijskega ukrepa. Drugostopenjski organ je odločitev iz 1. točke izreka sprejel na podlagi določbe prvega odstavka 251. člena ZUP in z njo določil rok za izvršitev prvostopenjske odločbe ter pri njegovi določitvi sledil pritožbenim navedbam in ga z upoštevanjem načina proizvodnje orhidej in cikla vzgoje tudi obrazložil (rok zajema jesenski in zimski čas).
40. Sodišče kot neutemeljenega zavrača tudi tožbeni ugovor nesorazmernosti izrečenega ukrepa (1. točka izreka odločbe drugostopenjskega organa). Sodišče pojasnjuje, da načelo sorazmernosti določa 7. člen ZIN,4 to načelo pa z izrekom ukrepa na podlagi določbe 5. točke prvega odstavka 157. člena ZVO-1,5 po presoji sodišča ni bilo kršeno. Ob ugotovitvi namreč, ki med strankama tega spora ni sporna, da tožeča stranka nima predpisanega okoljevarstvenega dovoljenja, je namreč inšpektor dolžan izreči predpisani ukrep, pri določitvi roka pa upoštevati tretji odstavek 7. člena ZIN6. Ker torej inšpektorja pri določitvi ukrepa veže zakon, po presoji sodišča tudi morebitno upoštevanje roka v katerem pristojen organ lahko izda okoljevarstveno dovoljenje, ne more biti utemeljen razlog za ugoditev temu tožbenemu ugovoru. Organ mora namreč takšno dovoljenje, ki je po vsebini upravna odločba, izdati v instrukcijskem roku 2 mesecev.
41. Tožeča stranka v tožbi, enako kot v pritožbi, zatrjuje tudi, da bi moral prvostopenjski organ uporabiti določbo 194. člena ZV-1, ki določa, da je za odvajanje odpadnih voda in oddajanje toplote v vode do uveljavitve ustreznih predpisov (kot določa četrti odstavek 125. člena ZV-1) treba pridobiti vodno dovoljenje. Slednjega je tožeča stranka imela (odločba Agencije RS za okolje št. 35532-11/2005 z dne 9. 8. 2005), z njim pa ji je bilo v zvezi z vodo iz vrtine ... dovoljeno tudi vračanje vode v vodotok na parc. št. 0011 k.o. .... Za podaljšanje vodnega dovoljenja, ki je poteklo 31. 12. 2007, je tožeča stranka zaprosila pravočasno in takrat veljavnim 127. členom ZV-1, vloga pa je bila dne 3. 4. 2008 odstopljena Ministrstvu za okolje in prostor kot pristojnemu za podeljevanje koncesij.
42. Sodišče tožeči stranki, enako kot je to storil že drugostopenjski organ, pojasnjuje, da je bila uporaba določbe 194. člena ZV-1 umeščena med prehodne določbe tega zakona, zato je po sprejemu Uredbe ni bilo mogoče uporabiti. Sodišče sicer pritrjuje tožeči stranki, da je reševanje pravočasno vložene vloge za podaljšanje delnega vodnega dovoljenje nedopustno, vendar tožeče stranke vložitev vloge za podaljšanje tega dovoljenja v letu 2008 ne varuje pred obveznostjo pridobitve okoljevarstvenega dovoljenja za odvajanje industrijske odpadne vode, ki ga predpisuje Uredba, predpis veljaven v času izdaje izpodbijanega akta.
43. Na podlagi vsega navedenega je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena in jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo.
**K II. točki izreka**
44. Sodišče je sprejelo odločitev o stroških skladno s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.
1 Ur. I. RS, št. 98/15. 2 Zapisnik o inšpekcijskem pregledu št. 06182-625/2019-10 z dne 27. 8. 2019 3 Poročilo o obratovalnem monitoringu odvzema termalne vode za leto 2017 Geološkega zavoda Slovenije, z marca 2018 4 Poročilo o obratovalnem monitoringu odvzema termalne vode za leto 2017 Geološkega zavoda Slovenije, z marca 2018 5 Če inšpektor pri opravljanju nalog inšpekcijskega nadzora ugotovi, da je kršen zakon, drug predpis ali da naprava ali obrat ne delujeta v okviru okoljevarstvenega dovoljenja ali okoljevarstvenega soglasja ali potrdila, izdanega na podlagi tega zakona, ima pravico in dolžnost (prvi odstavek): 5. točka: prepovedati izvajanje dejavnosti ali obratovanje naprave ali obrata, če deluje brez okoljevarstvenega dovoljenja ali potrdila ali dovoljenja za izpuščanje toplogrednih plinov, kadar je to predpisano. 6 Pri določitvi roka za odpravo nepravilnosti mora inšpektor upoštevati težo kršitve, njene posledice za javni interes in okoliščine, od katerih je odvisno, v kolikšnem času lahko fizična ali pravna oseba, pri kateri inšpektor opravlja nadzor (v nadaljnjem besedilu zavezanec), ob dolžni skrbnosti odpravi nepravilnosti.