Jedro

Za razsojeno stvar ne gre le takrat, ko tožnik vloži novo tožbo o že pravnomočno zavrnjenem zahtevku, marveč tudi takrat, ko je bilo pravnomočno v celoti ugodeno obogatitvenemu denarnemu zahtevku, le da je bil ta prenizko postavljen.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrglo tožbo, s katero tožnik uveljavlja plačilo uporabnine za poslovni prostor, ki ga je toženka neupravičeno uporabljala v razdobju od 13.11.1989 do 27.07.1990. Ugotovilo je namreč, da je ob vložitvi tožbe med strankama že tekel postopek P 92/90 za najemnino za isti poslovni prostor in za isto razdobje, ta postopek pa se je končal s pravnomočno odločbo, s katero je bilo tožniku prisojen ves zahtevek v višini 1,891.998,00 SIT z obrestmi. Tožnik v pravkar omenjenem postopku ni uskladil tožbenega zahtevka z ugotovitvami izvedenca. Razlike ne more uveljavljati v poznejšem postopku, ker je o stvari že tudi pravnomočno razsojeno.

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo proti sklepu zavrnilo. Zavzelo je stališče, da je tožbeni zahtevek isti, kadar je temelj dveh zahtev isti, in če je ista tudi njegova vsebina. Tožnik je v zadevi P 92/90 uveljavljal uporabnino za isto obdobje, ki pa jo je prenizko ocenil. Gre torej za že pravnomočno razsojeno stvar (drugi odstavek 333. člena ZPP/77).

Proti temu sklepu je tožnik vložil revizijo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava. Trdi, da je bilo poprej odločeno le o delu uporabnine. O razsojeni stvari bi lahko govorili le, če bi tožnik v prejšnji pravdi zahteval več, prisojeno pa bi mu bilo manj. Ker pa je sodišče odločalo le o delu uporabnine, lahko razliko uveljavlja zdaj.

Na vročeno revizijo tožena stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Iz odločb nižjih sodišč in spisov sledi, da je tožnik v tu obravnavani zadevi vložil tožbo istega dne (30.11.1994), kot se je v zadevi P 92/90 končala glavna obravnava in je bila izdana sodba.

Sodba je bila izdelana 21.12.1994 in postala pravnomočna, kar zadeva tožnikov zahtevek, 09.01.1995. Tako v tej zadevi, kakor v tu obravnavani zadevi, gre za vsebinsko istovetnost spora. Istovetnost je podana tako v subjektivnem pogledu, ker gre za isti stranki, kakor v objektivnem pogledu, ker gre za vsebinsko isti tožbeni zahtevek. V obeh zadevah namreč tožnik zatrjuje isto dejansko stanje (toženkina neupravičena uporaba tožnikovih poslovnih prostorov v istem razdobju - splošno pravilo 210. člena ZOR), iz katerega sledi isto objektivno pravo (neupravičena pridobitev) in na podlagi obeh teh ista pravna posledica (vrnitvena terjatev zaradi uporabe tuje stvari v svojo korist - 219. člen kot eno izmed pravil vračanja) in tožbeni zahtevek za plačilo uporabnine. Gre za isto materialno pravico, ali drugače, v obeh zadevah gre za to, da sodišče razreši isto materialnopravno razmerje med strankama, ki ni nastalo s pogodbo, marveč s prikrajšanjem ene (tožeče) in okoriščenjem druge (tožene) stranke. Skratka gre za tako imenovano povračilno ali obogatitveno obveznost, ki je še najbolj podobna odškodninski. Če je predmet sojenja vrnitev tistega, kar je bilo neupravičeno pridobljeno, je treba o stvari odločiti celovito, skratka o celotni koristi obogatenega oziroma o celotnem prikrajšanju prikrajšanca. Ali procesno gledano, o celotnem tožbenem zahtevku (tu ni možna delna sodba, razen če ne gre za delitev zahtevka po obdobjih). To nalaga tožniku, da postavi enoten zahtevek, torej zahtevek v eni pravdi in ne v več pravdah. To narekuje tudi pravna varnost, saj bi sicer ostala negotovost, ali je neko razmerje dokončno rešeno, ali ne. Tudi za preprečitev takšnih anomalij je namenjen institut obstoja pravde oziroma njene visečnosti, litispendence (tretji odstavek 194. člena ZPP/77).

V zadevi P 92/90 bi imel tožnik možnost (sam priznava, da jo je pozabil izkoristiti) zvišati tožbeni zahtevek, tako da bi ga prilagodil izvedenskemu mnenju. V takšnem primeru bi šlo za spremembo tožbe zaradi povečanja obstoječega zahtevka (prvi odstavek 191. člena ZPP/77), ne pa tudi za spremembo istovetnosti zahtevka (ostaja isto zatrjevanje konkretne pravne posledice, ki sledi iz objektivnega prava, ta pa iz določenega dejanskega stanja). Takšni spremembi se toženec ne bi mogel uspešno upreti (drugi odstavek 190. člena in razlog iz osmega odstavka tega člena ter prvi odstavek 378. člena ZPP/77). Ne bi pa smel vložiti druge tožbe ob istem zatrjevanju dejstev, le da z drugim denarnim zneskom. Ugovor litispendence je namreč utemeljen vselej takrat, če bi se zlila procesualni zahtevek nove tožbe s procesualnim zahtevkom že tekoče pravde po združitvi pravd po prvem odstavku 313. člena ZPP/77 v en procesualni zahtevek. Ni dvoma, da bi se v obravnavanem primeru zahtevka zlila v en (istoveten) zahtevek, le znesek bi bil povečan. Drugačna ocena višine nekega prikrajšanja pač ne pomeni drugačnega zahtevka, saj ostaja zatrjevano dejansko stanje isto. Tako bi morala biti že zaradi obstoja pravde P 92/90 tožba v tej zadevi zavržena (drugi odstavek 288. člena ZPP/77).

Ko pa je postala sodba iz pravkar omenjene prejšnje zadeve pravnomočna, je odločanje v tej zadevi preprečeval institut pravnomočnosti (drugi odstavek 333. člena ZPP/77). V tej novi pravdi ni tožeča stranka navedla nobenih pravno pomembnih dejstev, razen tistih, ki so bila znana že v prejšnji pravdi. Šlo je za isto zatrjevano dejansko stanje, kakršnega je sodišče že upoštevalo v pravnomočno končani pravdi (isti "historični dogodek"), tožnik pa se tudi ni, denimo, skliceval na nov temelj svojega zahtevka. "Stvar" je ostala ista, če pa je o stvari že pravnomočno razsojeno, je treba tožbo zavreči (že omenjeni drugi odstavek 288. člena ZPP/77). Takšen položaj je obstajal, ko je sodišče izdalo sklep o zavrženju in takšno odločitev je pritožbeno sodišče utemeljeno potrdilo.

Zakon po povedanem tožniku ne omogoča, da bi terjal nadomestilo za prikrajšanje, ki izvira iz neposlovne obveznosti, nastale zaradi istega dogodka in za isto časovno obdobje, po delih in tako tudi ne v primerih, ko svojega zahtevka v prvi pravdi ni uskladil s tistim, kar je izvedenec ocenil, da bi lahko zahteval. Za razsojeno stvar ne gre le takrat, ko tožnik vloži novo tožbo o že pravnomočno zavrnjenem zahtevku, marveč tudi takrat, ko je bilo pravnomočno v celoti ugodeno obogatitvenemu denarnemu zahtevku, le da je bil ta prenizko postavljen.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan in ker tudi ne gre za kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni doložnosti, je neutemeljeno revizijo zavrnilo (četrti odstavek 400. člena v zvezi s 393. členom ZPP/77).

Odločitev o revizijskih stroških je zajeta z izrekom o zavrženju (prvi odstavek 166. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP/77).